Jedro

Tožnik, prejemnik denarnega nadomestila za invalidnost, je bil z dnem 29. 1. 2013 izbrisan iz evidence brezposelnih oseb oziroma v evidenci ni bil več prijavljen. V 162. členu ZPIZ-1 je določeno, da se nadomestilo za invalidnost izplačuje za čas, ko je zavarovanec prijavljen pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje in izpolnjuje obveznosti po predpisih o zaposlovanju. Toženec je ravnal v skladu s 162. členom ZPIZ-1, ko je tožniku z dnem 29. 1. 2013 ustavil izplačevanje nadomestila za invalidnost, saj tožnik ni več izpolnjeval pogojev za prejemanje nadomestila za invalidnost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 2. 8. 2013 in št. ... z dne 16. 5. 2013 ter se tožencu naloži, da v roku 30 izda odločbo, na podlagi katere se bo tožniku še nadalje izplačevalo nadomestilo za invalidnost tudi od 29. 1. 2013 dalje. Obenem je odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz razlogov nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko se je omejilo zgolj na formalno in jezikovno razlago 161. in 162. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) in se ni spustilo v presojo tistih dejstev in navedb, ki so privedle do tega, da je bil tožnik sploh izpisan iz evidence Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje. Toženec je s tem, ko tožniku ni pravočasno, pred pretekom veljavnosti osebnega delovnega dovoljenja, tožniku izdal zakonite odločbe, ampak je to storil šele potem, ko mu je to naložilo Delovno in socialno sodišče v Ljubljani s sodbo opr. št. Ps 912/2010 z dne 24. 4. 2012, po pravnomočnosti na podlagi sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 254/2012 z dne 23. 8. 2012, neposredno preprečil tožniku pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje. Za pridobitev tega dovoljenja je moral tožnik namreč izpolnjevati pogoj imetja zadostnih sredstev za preživljanje v času prebivanja v državi, to je mesečno najmanj v višini, kolikor znaša osnovni znesek minimalnega dohodka v Republiki Sloveniji, kot je to določal tretji odstavek 33. člena takrat veljavnega Zakona o tujcih (Ur. l. RS, št. 50/2011). V kolikor bi toženec že ob vložitvi predloga izdal zakonito odločbo, s katero bi tožniku priznal pravico do prejemanja invalidnine (pravilno nadomestila za invalidnost), bi ta nadomestilo prejemal že v času, ko se je odločalo o izdaji dovoljenja za stalno prebivanje, torej pred pretekom osebnega delovnega dovoljenja 29. 1. 2013, bi tožnik izpolnjeval tudi pogoj zadostnih sredstev za preživljanje in bi mu bilo izdano dovoljenje za stalno prebivanje v Sloveniji. Ker pa je toženec z nezakonitima odločbama, ki ju je tožnik moral izpodbijati s tožbo in je bil pri tem tudi uspešen, neposredno preprečil tožniku izpolnjevanje pogoja imeti dovolj sredstev za preživetje, je bila izdaja dovoljenja za stalno prebivanje zavrnjena, saj tožnik v tistem času ni prejemal nobenih drugih rednih dohodkov in je bil kot invalid III. kategorije invalidnosti brezposeln in prijavljen na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje. Vse ostale pogoje za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje je tožnik sicer izpolnjeval. Ker tožnik ni izkazoval dovolj sredstev za preživljanje, ni mogel pridobiti dovoljenja za stalno prebivanje in je bil z dnem poteka njegovega osebnega delovnega dovoljenja 29. 1. 2013 izpisan iz evidence brezposelnih oseb. Izpis je torej neposredna posledica nezakonitega ravnanja toženca, samo in zgolj zaradi izpisa tožnika iz evidence brezposelnih oseb, pa je toženec nato izdal izpodbijani odločbi št. ... z dne 2. 8. 2013 ter št. ... z dne 16. 5. 2013, s katerima je ustavil izplačevanje nadomestila z dnem 29. 1. 2013. V kolikor bi sodišče dopustilo, da izpodbijani odločbi toženca obstaneta, bi s tem pritrdilo grobim kršitvam pravic tožnika, ki jih je z nevestnim ravnanjem povzročil toženec. Predlaga, da naj se zato odločbi razveljavita, tožencu pa naloži izplačevanje nadomestila za invalidnost tudi od 29. 1. 2013 dalje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

5. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 2. 8. 2013 v zvezi s prvostopno odločbo št. ... z dne 16. 5. 2013, s katero je bilo tožniku ustavljeno izplačevanje nadomestila za invalidnost z dnem 29. 1. 2013. Sporno pa je, ali so pri tožniku od 29. 1. 2013 dalje izpolnjeni pogoji za izplačevanje nadomestila za invalidnost. 6. Za razrešitev sporne zadeve je pravna podlaga ZPIZ-1. Ta v 162. členu določa, da se nadomestilo za invalidnost brezposelnim zavarovancem in zavarovancem, katerim je delovno razmerje prenehalo neodvisno od njihove volje oziroma krivde, ali so delovno razmerje prekinili po lastni volji ali krivdi, izplačuje za čas, ko je zavarovanec prijavljen na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje in izpolnjuje obveznosti po predpisih o zaposlovanju.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženec pravico do nadomestila za invalidnost tožniku v znesku 247,45 EUR na mesec od 1. 6. 2009 dalje priznal na podlagi pravnomočne sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ps 912/2010 z dne 24. 4. 2012, z odločbo, ki jo je izdal 22. 1. 2013. V izreku je bilo navedeno, da se nadomestilo za invalidnost izplačuje v mesečnem znesku za nazaj za čas, ko je zavarovanec prijavljen pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje in izpolnjuje obveznosti po predpisih o zaposlovanju (161. in 162. člen ZPIZ-1).

8. Ker je bil tožnik o potrdilu Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje, Urada za delo A. z dne 29. 4. 2013 prijavljen v evidenco brezposelnih oseb od 1. 7. 2009 do 29. 1. 2013 oziroma se je z dnem 29. 1. 2013 prenehal voditi v evidenci brezposelnih oseb, je toženec na podlagi 162. člena ZPIZ-1 z 29. 1. 2013 ustavil izplačevanje nadomestila za invalidnost. 9. To pa je za rešitev navedenega spora ključnega pomena in sicer, da je bil tožnik z dnem 29. 1. 2013 izbrisan iz evidence brezposelnih oseb oziroma ni bil več prijavljen v evidenci brezposelnih oseb. V določbi 162. člena ZPIZ-1 je izrecno določeno, da se nadomestilo za invalidnost izplačuje za čas, ko je zavarovanec prijavljen pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje in izpolnjuje obveznosti po predpisih o zaposlovanju. Takšno besedilo je v izreku vsebovala tudi odločba toženca z dne 22. 1. 2013. Tako, da je toženec ravnal skladno z določbo 162. člena ZPIZ-1 in tudi skladno z izrekom odločbe z dne 22. 1. 2013 in tožniku z dnem 29. 1. 2013 ustavil izplačevanje nadomestila za invalidnost, ker za to ni več izpolnjeval pogojev.

10. Pritožba neutemeljeno meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker je uporabilo določbe 161. in 162. člena ZPIZ-1. Razlogi, zakaj je bil tožnik izbrisan iz evidence brezposelnih oseb oziroma, da toženec ni še pred potekom delovnega dovoljenja izdal zakonite odločbe in da mu je preprečil pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje, za pritožbeno rešitev zadeve, ne more biti upoštevno. Izplačevanje nadomestila za invalidnost je namreč pogojeno s prijavo pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje in tudi z izpolnjevanjem obveznosti po predpisih o zaposlovanju. Takšen pogoj je vezan le na izplačevanje, ne vpliva pa na samo pravico do nadomestila za invalidnost. Zato je toženec le ustavil izplačevanje nadomestila za invalidnost, ni pa posegel v pravico do nadomestila za invalidnost, ki jo je toženec tožniku priznal z odločbo z dne 22. 1. 2013. 11. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.