Jedro

Izgradnja zdravstvenega doma je sicer v javnem interesu, vendar ob tem ni izključen cilj občine kot investitorja, da se investicija povrne z najemninami prostorov v takšnem domu, s participacijo na dobičku zdravstvenega doma, kar vse je povsem splošno utečen način trženja zdravstvenih domov, tako da gradbeni pogodbi, kakršno je sklenila drugotožena stranka s tožečo stranko, ki posle sklepa zaradi pridobitne dejavnosti, ni mogoče absolutno odreči namena pridobivanja dobička in ko je temu tako in ko je izpolnjen pogoj prirejenosti pogodbenih subjektov, je gradbeno pogodbo, kot je obravnavana, v sporni zadevi opredeliti kot gospodarsko pogodbo v smislu določbe člena 25 ZOR.

Za terjatve iz takšnih pogodb pa skladno z določbo člena 374 ZOR velja triletni zastaralni rok, pritožba pa ne izpodbija pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da je triletni zastaralni rok iztekel že pred vložitvijo tožbe.

Pristop k dolgu je pogodba med upnikom in tretjim, s katero se ta upniku zavezuje, da bo izpolnil njegovo terjatev od dolžnika in s to pogodbo stopi tretji v zavezo poleg dolžnika. Drugače pa je pri prevzemu dolga, ki se opravi s pogodbo med dolžnikom in prevzemnikom, v katero privoli upnik. Po določbi člena 448 ZOR s prevzemom dolga stopi prevzemnik na mesto prejšnjega dolžnika, ta pa je prost obveznosti.

Izrek

1.Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v tč. 2 in tč. 3 izreka sodbe potrdi.

Tožeča stranka in prvotožena stranka nosita sami stroške pritožbenega postopka.

2.Pritožbi prvotožene stranke K. R. se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu pod tč.1 in tč. 4 izreka sodbe spremeni, tako da izrek sodbe glasi: „1.Sklep o izvršbi tega sodišča z dne 02.06.1998, opr.št. Ig 98/00692 se v tč. 1 in tč.3. izreka sklepa razveljavi, tako da se tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je dolžna prvo tožena stranka K. R. d.o.o., T. ..., R. plačati tožeči stranki V. P. N. m. d.d., T. ..., N. m. a) glavnico v znesku 17.851,99 EUR (prej 4,278.052,30 SIT) b) zakonske zamudne obresti: od zneska prej 4,278.052,30 SIT preračunano po tečaju zamenjave za čas od 30.11.1996 dalje do 31.12.2001 c)izvršilne stroške v višini 423,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 101.556,00 SIT preračunano po tečaju zamenjave za čas od 02.06 .1998 do 31.12.2001, vse v roku 15 dni pod izvršbo , in da je dolžna prvo tožena stranka v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki 5.192,87 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi , ki začnejo teči prvi dan po poteku paricijskega roka, dalje do plačila,“zavrne kot neutemeljen.

Tožeča stranka mora prvotoženi stranki K. R. d.o.o. povrniti stroške postopka v znesku 3.924,98 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pri plačilu pa za ves čas zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo z dne 6.11.2008 opr. št. II Pg 454/98 izreklo: „ 1.Sklep o izvršbi tega sodišča z dne 02.06.1998 ,opr.št. Ig 98/00692 ostane v tč. 1 in tč.3. izreka v veljavi, tako da je prvo tožena stranka K. R. d.o.o., T. ..., R. dolžna plačati tožeči stranki V. P. N. m. d.d.,T. ..., N. m. a) glavnico v znesku 17.851,99 EUR (prej 4,278.052,30 SIT) b) zakonske zamudne obresti:od zneska prej 4,278.052,30 SIT preračunano po tečaju zamenjave za čas od 30.11.1996 dalje do 31.12.2001 c)izvršilne stroške v višini 423,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 101.556,00 SIT preračunano po tečaju zamenjave za čas od 02.06.1998 do 31.12.2001,vse v roku 15 dni pod izvršbo .

v preostanku to je glede zakonskih zamudnih obresti: - od zneska 17.851,99 EUR (prej 4,278.052,30 SIT) od dne 26.11.1996 do 29.11.1996 in od 01.01.2002 dalje in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od izvršilnih stroškov od 1.1.2002 dalje se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne kot neutemeljen in se v tč.1 izreka citirani sklep o izvršbi v tem obsegu razveljavi.

Tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper drugo toženo stranko, ki glasi: „Tožena stranka O. R. je dolžna tožeči stranki plačati znesek 17.851,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 4,278.052,30 SIT za čas od 26.11.1996 do 31.12.2006 , od zneska 17.851,99 EUR pa za čas od 01.01.2007. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati tudi vse pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi za čas od dneva izdaje prvostopenjske sodbe do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo.“ se zavrne kot neutemeljen.

Prvo tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki 5.192,87 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi , ki začnejo teči prvi dan po poteku paricijskega roka, dalje do plačila,“ Zoper sodbo sta vložili pravočasno pritožbo po svojih pooblaščencih tožeča stranka in prvotožena stranka K. R. d.o.o. in sicer iz vseh iz pritožbenih razlogov po I. odstavku 338.člena Zakona o pravdnem postopku ( ZPP), ki jih je izrecno navedla le drugotožena stranka, medtem ko tožeča stranka v pritožbi zgolj pavšalno navaja, da pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov in niti ne navede določno, v katerem delu izpodbija sodbo sodišča prve stopnje . Pritožbeno sodišče je iz predloga tožeče stranke pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke zoper prvo toženo stranko tudi glede zakonskih zamudnih obresti od 1.1.2002 dalje do plačila in v celoti zoper drugo toženo stranko ter toženima strankama nerazdelno naloži v plačilo vse pravdne stroške tožeče stranke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje, v roku 15 dni, pod izvršbo, povzelo, da tožeča stranka sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v zavrnilnem delu pod tč.2 in tč.3 izreka sodbe.

Prvo tožena stranka je pritožbeno izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu pod tč.1 in tč. 4 izreka sodbe.

Tožeča stranka je v obrazložitvi pritožbe navedla, da iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko iz razloga, ker je zastaral. Štelo je, da terjatev tožeče stranke izhaja iz gospodarske pogodbe, za katere velja skladno z določbo člena 374 ZOR, da zastarajo v treh letih.

Kot je navedla tožeča stranka v pritožbi, je po določbi člena 374 ZOR za „medsebojne terjatve družbeno pravnih oseb iz pogodb v prometu blaga in storitev kot tudi terjatve za povrnitev izdatkov, nastalih v zvezi s temi pogodbami“ res določen triletni zastaralni rok, kot je navedlo v izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje. Toda sodišče prve stopnje ni nikjer navedlo, kako je ugotovilo, oziroma prišlo do zaključka, da gre pri terjatvi tožeče stranke za terjatev iz gospodarske pogodbe. Določba člena 25 ZOR določa, katere pogodbe štejejo za gospodarske pogodbe ter določa, da so to „pogodbe, ki jih organizacije združenega dela in druge organizacije in skupnosti, ki opravljajo gospodarsko dejavnost ter imetniki obrtov in drugi posamezniki , ki v obliki registriranega poklica opravljajo kakšno gospodarsko dejavnost sklepajo med seboj v opravljanju dejavnosti, ki so predmet njihovega poslovanja ali so v zvezi s takimi dejavnostmi.“ Drugo tožena stranka je občina, navaja tožeča stranka v pritožbi in ni nikakršno podjetje oziroma gospodarska družba, še manj drugo tožena stranka opravlja ali bo opravljala kakršnokoli gospodarsko dejavnost. Drugo tožena stranka je pravna oseba javnega prava, katere edini in izključni namen je zadovoljevanje javnih potreb občanov na določenem geografskem območju, to je opravljanje nalog občine s ciljem zadovoljevanja javnih potreb. Z opravljanjem nalog občine drugo tožena stranka ne opravlja nikakršne gospodarske dejavnosti in ne ustvarja nikakršnega dobička, saj to tudi ni namen zaradi katerega je ustanovljena. Ker drugo tožena stranka ne nastopa na trgu zaradi ustvarjanja dobička, ne more iti za gospodarsko pogodbo, že zaradi tega ne, ker gre za občino in je po mnenju tožeče stranke sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo.

Pritožba nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke glede obresti, ki so tekle po 31.12.2001, sklicujoč se na odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I 300/2004. V zvezi s tem je tožeča stranka pritožbeno izpostavila, da je Ustavno sodišče s svojo odločbo res deloma razveljavilo prehodne določbe OZ glede teka zakonskih zamudnih obresti, toda s spremembo OZ (Uradni list RS št. 40/2007) je določba člena 376 OZ črtana, ta je določala da obresti nehajo teči, ko dosežejo glavnico. Tako niti v času vložitve tožbe kot tudi v času odločanja sodišča prve stopnje ni bilo prepovedi, po kateri bi obresti nehale teči, ko dosežejo glavnico in so potemtakem obresti tekle ves čas od vložitve predloga za izvršbo oziroma od tožbe pa do izdaje sodbe sodišča prve stopnje, tako da je odločitev sodišča prve stopnje v obrestnem delu napačna in je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo.

Tožeča stranka je priglasila s stroškovnikom specificirane stroške postopka.

Prvotožena stranka K. R. je vložila odgovor na pritožbo predvsem v zvezi z izpodbijanim delom sodbe pod tč. 2 izreka sodbe, kolikor ta del sodbe zadeva zavrnjeni tožbeni del zahtevka zoper njo.

Drugo tožena stranka O. R. je vložila odgovor na pritožbo v zvezi s tč.3 izreka sodbe, ki ga je pritožbeno izpodbijala tožeča stranka.

Tožena stranka K. R. je v odgovoru na pritožbo navedla, da je pritožba, kolikor napada tč. 2 izreka sodbe, povsem neutemeljena, saj je po njenem mnenju sodišče prve stopnje povsem pravilno zavrnilo del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti od vtoževane glavnice za čas od 1.1.2002 dalje. Tožeča stranka sicer priznava , da je Ustavno sodišče RS z Odločbo opr.št. U-I-300/04-057 z dne 2.3.2006 odločilo, da se 1160 člen Obligacijskega zakonika (Uradni list RS št.83/2001 in nadaljnji -OZ) razveljavi, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki pa tečejo po 1.1.2002, uporablja 277 člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ št. 29/78 s spremembami -ZOR), čeprav so že dosegle ali presegle glavnico, toda tožeča stranka te odločbe očitno noče ali pa res ne razume, saj sicer pritožbe ne bi vložila. Ustavna odločba je namreč izključila uporabo določbe člena 277 ZOR tudi po 1.1.2002, kar je sicer najprej dopuščala določba člena 1060 OZ in odločitev Ustavnega sodišča ima za posledico, da iz obligacijskih razmerij, nastalih pred uveljavitvijo OZ zakonske zamudne obresti nehajo teči, če so do 1.1.2002 dosegle ali presegle glavnico. Za takšno situacijo gre v primeru zakonskih zamudnih obresti, kolikor je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke glede zakonskih zamudnih obresti od vtoževane glavnice za obdobje od 1.1.2002 dalje. Tožeča stranka se prav tako neutemeljeno sklicuje na določbo člena 376 OZ, ki je bila črtana s spremembo OZ (Uradni list RS št. 40/2007), saj ji ta določba ne daje pravice do vtoževanih zakonskih zamudnih obresti od 1.1.2002 dalje,saj se spremembe OZ uporabljajo le za razmerja nastala z dnem uveljavitve sprememb OZ. Tako so očitki pritožbe o zmotni uporabi materialnega prava povsem neutemeljeni.

Prvo tožena stranka je priglasila s stroškovnikom specificirane stroške odgovora na pritožbo.

Drugo tožena stranka O. R. je v odgovoru na pritožbo tožeče stranke menila, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo pod tč. 3 izreka sodbe povsem pravilno odločilo, ko je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper drugotoženo stranko iz razlogov zastaranja terjatve. Pri vtoževani terjatvi gre za medsebojno terjatev dveh družbeno pravnih oseb iz pogodb v prometu blaga in storitev, za katero velja po določbi člena 374 ZOR triletni zastaralni rok. Ker je terjatev dospela v plačilo dne 30.1.1996, je terjatev zoper drugotoženo stranko zastarala še preden je vložena tožba zoper njo. Med strankama ni bilo nikoli sporno, da gre za gospodarsko pogodbo med pravdnima strankama, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni navedlo, zakaj šteje pogodbo za gospodarsko pogodbo. Tudi sicer pa je tožeče stranka priznavala, da gre za gospodarsko pogodbo, saj ni nikoli nasprotovala dejstvu, da je spor tekel kot gospodarski spor. Določba člena 25 ZOR pa je bila sprejeta v obdobju, ko so veljale povsem drugačne družbeno politične razmere in ta določba sploh ni več uporabna za obravnavani spor. V času sprejema ZOR samoupravnih lokalnih skupnosti sploh še ni bilo, tako da je obseg subjektov, ki jih definira določba člena 25 ZOR skrajno skop in neuporaben.

Nadalje drugotožena stranka meni, da se je pri opredelitvi, če gre pri obravnavani pogodbi za gospodarsko pogodbo opreti predvsem na določbe ZPP in OZ in ugotoviti, če sta v zvezi s pogodbo izpolnjena subjektivni in objektivni pogoj, kar pomeni, da je subjektivni pogoj izpolnjen, če gre pri obeh pogodbenih strankah za gospodarska subjekta. Po določbi 13. člena OZ za gospodarske subjekte štejejo tudi druge pravne osebe, kadar se ob svoji pretežni dejavnosti ukvarjajo tudi s pridobitno dejavnostjo, če gre za pogodbo, ki je v zvezi s pridobitno dejavnostjo. Tudi določba člena 481 ZPP določa, da se pravila postopka o gospodarskih sporih uporabljajo v sporih, v katerih je vsaka od strank gospodarski subjekt in sicer bodisi gospodarska družba ali zavod, zadruga, država ali samoupravna lokalna skupnost. Tako ne more biti nobenega dvoma, da gre drugotoženo stranko šteti za gospodarski subjekt in je izpolnjen subjektivni pogoj, da se gradbena pogodba šteje za gospodarsko pogodbo. Izpolnjen pa je tudi objektivni pogoj, da se obravnavna gradbena pogodba šteje za gospodarsko pogodbo, saj je bila sklenjena v okviru gospodarskega poslovanja tožeče stranke z namenom ustvarjanja dobička, za sklepanje enakih pogodb pa je pooblaščena tudi drugo tožena stranka, ki kot naročnik sklepa gradbene pogodbe v interesu lokalne skupnosti. Sodbi Vrhovnega sodišča, na kateri se sklicuje tožeča stranka v pritožbi, sta povsem neuporabni za obravnavano zadevo. Sicer pa je tudi Vrhovno sodišče v zadevi opr. št. III Ips 83/2002 navedlo, da je odločilno za presojo, da gre za gospodarsko pogodbo dejstvo, da za pogodbo v celoti veljajo načela trga. Ta načela so veljala tudi za obravnavano gradbeno pogodbo in gre torej za gospodarsko pogodbo, za terjatve iz takšne pogodbe pa velja triletni zastaralni rok.

Prvo tožena stranka K. R. je pritožbenemu sodišču predlagala, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Celju opr. št. Ig 98/00692 z dne 2.6.1998 v celoti razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži povrnitev pravdnih in pritožbenih stroškov prvotoženi stranki v roku 15 dni in pod izvršbo, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podredno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v točkah 1 in 4 razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

V obrazložitvi pritožbe je tožena stranka K. R. navedla, da je mnenja, da je izpodbijana sodba v tč. 1 in tč. 4 izreka sodbe napačna in nezakonita zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke glede prvotožene stranke v celoti utemeljen, saj je sodišče prve stopnje namreč napačno in v očitnem nasprotju s pogodbenimi določili ocenilo vlogo drugotožene stranke v zvezi s sklenitvijo Aneksa z dne 12.8.1996, o čemer pa dejansko sploh ni navedlo praktično nikakršnih razlogov. Pri tem se ni izreklo o številnih navedbah prvotožene stranke v zvezi z vlogo drugo tožene stranke, ki je s podpisom Aneksa z dne 12.8. 1996 dejansko v celoti prevzela obveznost plačila vseh gradbenih del, opravljenih po njegovi sklenitvi, s tem pa je storilo bistveno kršitev določb postopka po določbi 14.točke drugega odstavka 339 .člena ZPP, saj se sodba ne da preizkusiti.

Očitno je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi izhajalo iz določb člena 630 ZOR, po kateri je naročnik gradbenih del tisti, ki se zavezuje naročeno gradnjo tudi plačati ter dejstva, da je tako v Pogodbi z dne 27.9.1995 kot tudi v aneksu z dne 12.8.1996 določeno, da je naročnik del prvotožena stranka, pri tem pa je sodišče prve stopnje očitno spregledalo, določbo 4.člena Aneksa z dne 12.8.1996, kjer je povsem nedvoumno določeno, da „premoženjske zadeve in eventuelne odškodnine v zvezi z gradnjo, to pomeni vsa gradbena dela, opravljena po 12.8.1996 plača investitor,“ se pravi drugotožena stranka O. R. Za vsa dela, ki so bila opravljena do prekinitve del del po osnovni pogodbi, je bila namreč izdana začasna situacija v znesku 1,700.000,00 SIT, ki jo je prvotožena stranka v celoti plačala, kot je potrdila tudi priča tožeče stranke P. A. Vsa preostala gradbena dela , ki so se časovno izvajala po podpisu Aneksa z dne 12.8.1996 pa bi tožeča stranka morala zaračunati drugotoženi stranki Občina Radeče, kar se je v pretežni meri tudi zgodilo,z izjemo sedaj sporne vtoževane situacije št. 1154, ki je bila neutemeljeno izstavljena prvotoženi stranki. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje neutemeljeno okvalificiralo drugotoženo stranko zgolj kot pristopnika k dolgu (pri tem pa neutemeljeno upoštevalo navedbo tožeče stranke, da navedb pravdnih strank na tretjem in četrtem naroku ne bo upoštevalo), pri tem ni navedlo nobenih razlogov, ki bi utemeljevali pravilnost odločitve oziroma so njegovi razlogi v nasprotju z listinami v spisu, saj iz besedila Aneksa z dne 12.8.1996 izhaja, da je drugotožena stranka s podpisom Aneksa dejansko prevzela plačilo vseh gradbenih del, ki bodo opravljena po sklenitvi Aneksa in ni zgolj pristopila k dolgu, kot je neutemeljeno zaključilo sodišče prve stopnje. Vse situacije, ki so bile izdane po 1. začasni situaciji št.1152 oziroma po sklenitvi Aneksa z dne 12.8.1996, je tako bila dolžna plačati izključno drugotožena stranka in nikakor prvotožena stranka. Pravkar navedeno pa so na obravnavi dne 4.5.2005 potrdile tudi priče R. R., B. K. in J. R., pa jim sodišče prve stopnje neutemeljeno ni sledilo.

Tako je povsem nepomembno na koga glasi vtoževana situacija št. 1154, na kar se je neutemeljeno oprlo sodišče prve stopnje, ko pa je dejstvo, da bi vse situacije, izstavljene po 12.8.1996 morale glasiti na drugotoženo stranko, ki jih je edina tudi dolžna plačati. Sklenitev Aneksa predstavlja povsem jasno ločnico, ki je pomenila prehod obveznosti plačila za izvedena dela s prvotožene stranke na drugotoženo stranko.

Kolikor pa je že bilo sodišče prve stopnje mnenja, da s sklenitvijo Aneksa z dne 12.8.1996 niso prešle obveznosti glede plačila izvedenih gradbenih del na drugotoženo stranko, o čemer sicer sploh ni navedlo razlogov, pa bi prvostopno sodišče bilo dolžno vsekakor ugotoviti, katera dela so bila izvedena po osnovni pogodbi in katera po Aneksu, pri tem pa je izvedenec B. povsem jasno navedel, da se za situacijo št. ... ne da preveriti, kaj je bilo z njo zaračunano oziroma se tega ne da preveriti v gradbeni knjigi, ki ni bila vodena po pravilih stroke. Tako vsekakor ni bilo zadostne podlage za odločitev sodišča prve stopnje, da so bila izvedena v celoti vsa dela po pogodbi kot po Aneksu ter da naj bi bil odprt še vtoževani znesek v višini 4,278.052,30 SIT , pri tem pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo, če so bila z vtoževano situacijo zaračunana dela, ki naj bi bila opravljena po osnovni pogodbi ali pa morda dela, ki so bila opravljena po sklenitvi Aneksa. O tem izpodbijana sodba sploh nima vseh razlogov o odločilnih dejstvih in je že v osnovi pomanjkljiva in napačna. Izvedenec B. je namreč ugotovil, da je sporna situacija št. ... zgolj prepis postavk iz predračuna, medtem ko pa v gradbeni knjigi ni nikakršnih podatkov o tem, da bi ta dela bila tudi opravljena in kdaj so bila opravljena. Prvotožena stranka izvedbe del, ki so predmet sporne situacije, ni nikoli potrdila, saj tožeča stranka potrditve takšnih del tudi ni nikoli iskala. To pa nadalje pomeni, da tožeča stranka ni imela nikakršne osnove, da izstavi prvotoženi stranki vtoževano situacijo in ker tožeča stranka ni z ničemer izkazala, da je izvedla količine del, ki so predmet situacije št. ..., je zato tožbeni zahtevek tožeče stranke po tej situaciji neutemeljen. Tudi izvedenec ni mogel del razdeliti zaradi pomanjkljive dokumentacije na dela, ki naj bi bila opravljena po osnovni pogodbi in po Aneksu. Sodišče prve stopnje se tudi ni izreklo o ugovoru prvotožene stranke, da se z Aneksom vrednost del ni povečala za 6,941.173,90 SIT, ampak le od vrednosti po pogodbi od 6,013.021,70 SIT do vrednosti po Aneksu, s tem pa je storilo bistveno kršitev po določbi tč. 14 drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka je v vlogi z dne 16.2.2000 celo sama priznala, da je bila skupna vrednost gradbenih del 6,941.173,90 SIT in 12,954.195,60 SIT , kar sta kot priči potrdila tudi B. K. in J. R. , pa jima sodišče ni sledilo. Res je izvedenec B. dopolnil izvedensko mnenje in obrazložil, da je šlo po Aneksu za vrednosti del, kot je navedeno v Aneksu poleg del po pogodbi, vendar je opozoril še, da je do takšnih zaključkov prišel kasneje zaradi popolne zmede pri gradbenih dnevnikih oziroma obračunskih situacijah. Takšno izvedensko mnenje ni mogoče uporabiti za podlago pri odločanju in bi moralo sodišče prve stopnje slediti predlogu tožeče stranke s postavitvijo novega izvedenca.

Sodišče bi moralo tožbeni zahtevek, ki temelji na vtoževani situaciji, izdani po podpisu Aneksa z dne 12.8.1996 zavrniti, saj je od tedaj dalje vse obveznosti plačila za izvedena gradbena dela prevzela drugotožena stranka.

Prvotožena stranka je priglasila s stroškovnikom specificirane stroške pritožbe.

Tožeča stranka na pritožbo prvotožene stranke ni odgovorila.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba prvotožene stranke je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja za presojo relevantna dejstva: tožeča stranka je s prvotoženo stranko dne 27.9.1995 sklenila pogodbo o izvajanju del št.32/95 na vrednost 6,013.021,70 SIT , nato pa je bil sklenjen dne 5.8.1996 oziroma 12.8.1996 še Aneks k tej pogodbi v znesku 6,941.173,9o SIT ; vse zaradi dokončanja del na Z. d. R.; k Aneksu je kot tretje pogodbena stranka pristopila drugotožena stranka O. R. kot financer, prvotožena stranka je še vedno opredeljena kot naročnik del; tožeča stranka je dela opravljala do novembra 1995 , ko jih je prekinila, za opravljeno delo je izdala začasno situacijo št.1152 z dne 5.12.1995 v znesku 1,734.969,40 SIT , ki jo je prvotožena stranka poravnala; dne 31.8.1996 je bila izdana začasna situacija št. ... v znesku 3,445.616,00 Sit in dne 30.10.1996 situacija št.1130 v znesku 1,553.739,10 SIT, obe glaseči na drugo toženo stranko, ki ju je tudi plačala; dne 6.11.1996 je sledila izdaja vtoževane situacije št.1154 na znesek 4,278.052,30 SIT, ki glasi na prvo toženo stranko in ki situacije ne plača, trdeč, da se je z Aneksom z dne 5.8.1996 oziroma 12.8.1996 k plačilu zavezala drugo tožena stranka; tožeča stranka je vložila tožbo še zoper drugotoženo stranko na podlagi iste začasne situacije , ki je tožbenemu zahtevku ugovarjala in navedla, da je svoje obveznosti v celoti poravnala, ugovarjala je tudi zastaranje terjatve; sodišče je obe sporni zadevi združilo v skupno obravnavanje; prvotožena stranka je trdila, da se je z aneksom k plačilu zavezala drugotožena stranka kot prevzemnik dolga, izpostavila je še trditev, da se je z njim vrednost del dogovorjena s pogodbo povečala le do zneska navedenega v Aneksu in ne za ta znesek, kot je trdila tožeča stranka; izvedenec ugotovi zmedo pri gradbeni dokumentaciji , poda pa mnenje, da je poleg del po pogodbi z aneksom dogovorjen še dodatni obseg del v vrednosti, navedeni v Aneksu; Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obsodilo prvotoženo stranko na plačilo vtoževanega glavničnega zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti 30.11.1996 do 31.12.2001, v presežku za nadaljnje vtoževane zakonske zamudne obresti pa je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo, pri tem pa štelo, da je prvotožena stranka kot naročnik del po pogodbi dolžna plačati vtoževani znesek, ker gre za zaračunana dela po pogodbi in štelo je, da je drugotožena stranka le pristopila k dolgu z Aneksom, ni pa prevzela dolga, zato je v zavezi k plačilu ostala prvotožena stranka; tožbeni zahtevek do drugotožene stranke je zavrnilo, ker je ugodilo ugovoru zastaranja, kot ga je podala ta stranka in je štelo, da je med strankam sklenjena gospodarska pogodba, za terjatve iz takšnih pogodb pa velja triletni zastaralni rok, ki je potekel pred vložitvijo tožbe dne 20.6.2000; Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah (določba I. odstavka 350. člena ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na ostale bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2. 3., 6., 7., 11., 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in takšnih kršitev ni zaznalo.

K pritožbi tožeče stranke Pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrača uveljavljano zmotno uporabo materialnega prava , kot ga pritožba očita sodišču prve stopnje v zvezi z zavrnitvijo tožbenega zahtevka za obrestni del tožbenega zahtevka, kolikor je tožeča stranka vtoževala zakonske zamudne obresti od glavnice 17.851,99 EUR za čas od 1.1.2002 dalje. Sodišče prve stopnje je svojo določitev pravilno oprlo na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U – I – 300/04 z dne 2.3.2006 (Uradni list RS št. 28/2006), s katero je Ustavno sodišče izreklo, da se člen 1060 Obligacijskega zakonika (Uradni list RS št.83/2001 in 32/2004) razveljavi, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1.1.2002, uporablja 277. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ št. 29/78), čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. Ta odločitev Ustavnega sodišča pomeni, kot je pravilno razložilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, da za terjatve iz obligacijskih razmerij, nastalih pred uveljavitvijo OZ, ne velja določba člena 1060 OZ, ki je določala, da se za obligacijska razmerja, nastala pred uveljavitvijo OZ (to je 1.1.2002) ne uporabljajo določbe OZ ali drugače povedano za sporno razmerje bi veljala določba člena 277 ZOR, ki ni zamejevala obsega obresti, tako kot določba člena 376 OZ, ki je določala, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih in neplačanih obresti doseže glavnico. S to določbo člena 376 OZ je uveljavljeno tako imenovano načelo ne ultra alterum tantum in pritožbi ni mogoče pritrditi, da spornega razmerja Ustavna odločba ne zadeva, ker je v času sklenitve pogodbe v letu 1995 veljala določba člena 277 ZOR, ki ni omejevala teka zamudnih obresti. Prav ustavna odločba je izrecno zapovedala, da se za obligacijska razmerja, nastala v času veljavnosti ZOR, kar zadeva obsega zamudnih obresti ne uporablja določba člena 277 ZOR ,temveč določba člena 376 OZ in sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo vsebino ustavne odločbe in nanjo pravilno oprlo svojo odločitev v zvezi z zavrnitvijo tožbenega zahtevka glede zakonskih zamudnih obresti od 1.1.2002 dalje. Pritožba sicer utemeljeno opozarja, da je določba člena 376 OZ črtana s spremembo OZ, ki je pričela veljati dne 22.5.2007 (Uradni list RS št. 40/2007 z dne 7.5.2007) in da ob izdaji sodbe ni več veljala prepoved glede obsega zakonskih zamudnih obresti glede na glavnico, vendar pritožbeno sodišče opozarja, da velja sprememba OZ le za obligacijska razmerja, nastala z 22.5.2007 in dalje, ne pa za obligacijska razmerja, nastala pred tem oziroma v času veljavnosti ZOR, za katere pa po Ustavni odločbi velja prepoved ne ultra alterum tantum glede zakonskih zamudnih obresti. Tako je pritožbeni očitek tožeče stranke sodišču prve stopnje glede napačne uporabe materialnega prava v zvezi z zavrnitvijo tožbenega zahtevka za vtoževane zakonske zamudne obresti za čas od 1.1.2002 dalje povsem neutemeljen.

Po mnenju pritožbenega sodišča je neutemeljena pritožba tožeče stranke tudi v delu, kolikor se izpodbija sodba sodišča prve stopnje pod tč. 3 izreka, s katerim je bil v celoti zavrnjen tožbeni zahtevek tožeče stranke do drugotožene stranke O. R. zaradi zastaranja terjatve. Pritožbeno sodišče soglaša z določitvijo sodišča prve stopnje, da gre pri pogodbi z dne 27.9.1995 in Aneksu k tej pogodbi za gospodarsko pogodbo. Ni dvoma, da je drugotožena stranka Aneks k pogodbi sklenila ne kot oblastni organ , torej ne kot nosilec oblasti (iure imperii) , temveč kot pogodbenik civilnopravnega razmerja (iure gestionis), za katerega je značilno, da sta pogodbeni stranki v enakovrednem , prirejenem položaju. To dejansko ne zadošča, da bi se civilnopravna pogodba opredelila kot gospodarska pogodba, kot upravičeno navaja pritožba, vendar pritožbeno sodišče ne soglaša s stališčem pritožbe, da zgolj zaradi tega, ker je drugotožena stranka občina, torej samoupravna lokalna skupnost, ta ne more sklepati gospodarskih pogodb, ker da je njen temeljni namen s pogodbami zadovoljiti javne potrebe (občanov)in s tem nikakor ne opravlja gospodarske , pridobitne dejavnosti. Pritožbeno sodišče na podlagi določb Zakona o lokalni samoupravi (Uradni list RS št. 72/93 s spremembami in dopolnitvami - ZLS), zlasti določbe člena 7 in 20 ugotavlja, da so samoupravne lokalne skupnosti osebe javnega prava s pravico posedovati, pridobivati in razpolagati z vsemi vrstami premoženja,in občina lahko v skladu z zakoni poseduje, pridobiva in razpolaga z vsemi vrstami premoženja, ustanavlja in vodi javna podjetja ter v okviru sistema javnih financ določa svoj proračun, kar po mnenju pritožbenega sodišča ravno omogoča občinam, da nastopajo v civilnopravnih razmerjih kot prirejeni pogodbeni partner.

Po določbi člena 21 Zakona o lokalni samoupravi občina opravlja lokalne zadeve javnega pomena in za zadovoljevanje potreb svojih prebivalcev, po določbi člena 51 istega zakona mora občina s svojim premoženjem gospodariti kot dober gospodar, lokalne zadeve javnega pomena financira občina iz lastnih virov, sredstev države in iz zadolžitev (določba člena 52 ZLS), pri čemer so lastni viri občine davki in druge dajatve in dohodki od njenega premoženja, ti pa so zlasti (določba člena 54 ZLS) dohodki od zakupnin in najemnin za zemljišča in objekte, ki so občinska lastnina, dohodki od vlaganj kapitala, dohodki od vrednostnih papirjev in drugih pravic, ki jih je občina kupila, dohodki od rent, dobička javnih podjetij in koncesij. Prav slednje pa po mnenju pritožbenega sodišča odločilno pokaže, da občina pri svojih poslih zasleduje ne le javni interes, temveč zasleduje kako ustvariti s posli dobiček zaradi zadovoljevanja javnega interesa. Tako je sicer izgradnja zdravstvenega doma v javnem interesu, vendar ob tem ni izključen cilj občine kot investitorja, da se investicija povrne z najemninami prostorov v takšnem domu, s participacijo na dobičku zdravstvenega doma, kar vse je povsem splošno utečen način trženja zdravstvenih domov, tako da gradbeni pogodbi, kakršno je sklenila drugotožena stranka s tožečo stranko, ki posle sklepa zaradi pridobitne dejavnosti, ni mogoče absolutno odreči namena pridobivanja dobička in ko je temu tako in ko je izpolnjen pogoj prirejenosti pogodbenih subjektov, je gradbeno pogodbo, kot je obravnavana v sporni zadevi opredeliti kot gospodarsko pogodbo v smislu določbe člena 25 ZOR. Za terjatve iz takšnih pogodb, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ki je sicer res skopo obrazložilo, zakaj šteje obravnavano gradbeno pogodbo kot gospodarsko pogodbo, kar pa na pravilnost odločitve ne vpliva, pa skladno z določbo člena 374 ZOR velja triletni zastaralni rok, pritožba pa ne izpodbija pravilnosti zaključka sodišča prva stopnje, da je triletni zastaralni rok iztekel že pred vložitvijo tožbe, ker je pritožba bila mnenja, da je upoštevati splošni petletni zastaralni rok. Glede na zastaranje terjatve je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke do drugotožene stranke. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi s statusom obravnavane gradbene pogodbe kot gospodarske pogodbe in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke v celoti kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo po tožeči stranki izpodbijani zavrnilni del sodbe ( določba člena 353 ZPP).

Tožeča stranka ni konkretno izpodbijala izreka o stroških postopka, zato se pritožbeno sodišče z njim ni ukvarjalo.

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela mora sama nositi svoje stroške postopka , ker pa odgovor na pritožbo , kot ga je podala prvotožena stranka ni odločilno prispeval k razsoji o pritožbi mora prvotožena stranka tudi sama nositi stroške odgovora na pritožbo ( določba člena 165/I ZPP).

K pritožbi prvotožene stranke Pritožbeno sodišče meni, da je utemeljen pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da je to zmotno presodilo Aneks k pogodbi z dne 5.8.1996 oziroma 12.8.1996 kot pogodbo, ki izkazuje le pristop k dolgu drugotožene stranke k dolgu prvotožene stranke in če bi Aneks vsebinsko natančno materialno pravno presodilo glede na ugotovljeno dejansko stanje na podlagi izvedenih dokazov, potem bi moralo tožbeni zahtevek tožeče stranke do prvotožene stranke zavrniti kot neutemeljen. Pritožbeno sodišče je ob upoštevanju pred sodiščem prve stopnje ugotovljenih dejstev in dejstva , da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo pomena Aneksa, kar je odločilno vplivalo na presojo sodišča prve stopnje glede pravne narave tega dokumenta, stranki pa sta se o vsebini Aneksa zadosti izjasnili, skladno z določbo člena 358 ZPP ugotovljeno bistveno kršitev določb postopka po tč .15 drugega odstavka 339.člena ZPP, ko ostaja nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se v razlogih sodbe navaja o vsebini Aneksa in med dejansko vsebino Aneksa, pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v tč .1 izreka sodbe spremenilo, tako da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo kot neutemeljen.

Pritožbeno sodišče meni, da je vsebina Aneksa z dne 12.8.1996 dovolj jasna, da ne potrebuje posebne razlage (določba člena 99 ZOR) in iz vsebine je povzeti, kar je vseskozi zatrjevala prvotožena stranka pred sodiščem prve stopnje in pritožbeno ponavlja, da je z Aneksom z dne 12.8.1996, ki ga je sopodpisala drugotožena stranka ta stranka dejansko prevzela dolg (določba člena 446 ZOR) in ni zgolj pristopila k dolgu, kot je zmotno presodilo sodišče prve stopnje, ne da bi svoje razloge natančno obrazložilo. Pristop k dolgu je pogodba med upnikom in tretjim, s katero se ta upniku zavezuje, da bo izpolnil njegovo terjatev od dolžnika in s to pogodbo stopi tretji v zavezo poleg dolžnika. Drugače pa je pri prevzemu dolga, ki se opravi s pogodbo med dolžnikom in prevzemnikom, v katero privoli upnik. Po določbi člena 448 ZOR s prevzemom dolga stopi prevzemnik na mesto prejšnjega dolžnika, ta pa je prost obveznosti. Pritožbeno sodišče ugotavlja,da je z določbo člena 4 Aneksa, katerega pogodbene stranke so tožeča stranka, kot izvajalec del, prvotožena stranka kot naročnik in drugotožena stranka kot financer, povsem jasno opredeljeno, da premoženjske zadeve in eventuelne odškodnine v zvezi z gradnjo plača investitor, kar pomeni, da je za vsa dela, ki so se izvajala od dneva sklenitve Aneksa obveznost plačila prevzela in je prešla na drugotoženo stranko kot prevzemnika dolga. V takšen prevzem dolga je privolila tožeča stranka, s tem ko je podpisala Aneks k pogodbi in na kar posebej opozarja pritožbeno sodišče, se prevzem dolga lahko dogovori za bodoče nastale dolgove in v dvomu se pogodba šteje za pogodbo o prevzemu dolga ne pa za pristop k dolgu. Tako je drugotožena stranka postala s sklenitvijo Aneksa k pogodbi zavezanec za plačilo vseh del ki so se opravila po sklenitvi Aneksa, tudi del, ki se do podpisa aneksa še niso v celoti realizirala po pogodbi z dne 27.9.1995. Da dela po pogodbi ob podpisu Aneksa še niso v celoti izvedena ni sporno med strankama kot tudi ni pritožbeno sporno, da je vtoževana situacija št 1154 z dne 6.11.1996 izstavljena za dela, ki so opravljena po podpisu Aneksa, tako da pritožbeno sodišče zaključuje, da je v celoti utemeljena pritožba prvotožene stranke, ko trdi, da ni zavezana k plačilu vtoževane situacije, ker je po Aneksu prevzela plačilo dolga drugotožena stranka. Ker je pritožbeno sodišče presodilo, da je neutemeljen tožbeni zahtevek tožeče stranke do prvotožene stranke zato, ker je po Aneksu plačilo dolga prevzela drugotožena stranka, se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo z ostalimi pritožbenimi navedbami.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi prvotožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, tako da je tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji mora prvotožena stranka plačati plačati a) glavnico v znesku 17.851,99 EUR (prej 4,278.052,30 SIT) b) zakonske zamudne obresti: od zneska prej 4,278.052,30 SIT preračunano po tečaju zamenjave za čas od 30.11.1996 dalje do 31.12.2001 c)izvršilne stroške v višini 423,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 101.556,00 SIT preračunano po tečaju zamenjave za čas od 02.06.1998 do 31.12.2001, vse v roku 15 dni pod izvršbo, in da je dolžna prvo tožena stranka v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki 5.192,87 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku paricijskega roka, dalje do plačila,“ kot neutemeljen zavrnilo.

Ker je prvotožena stranka v postopku uspela, ji mora tožeča stranka povrniti vse stroške postopka, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi stroškovnika, kot ga je predložil pooblaščenec prvotožene stranke ob upoštevanju veljavne odvetniške in takse tarife ter dejstva, da je pooblaščenec prvotožene stranke zavezanec za plačilo DDV (določba člena 165/II ZPP v zvezi z določbo člena 154/I ZPP).

Kot potrebne stroške prvotožene stranke je pritožbeno sodišče priznalo:ugovor zoper sklep o izvršbi -200 točk;taksa za ugovor -178,51 EUR;prva vloga z dne 2.3.2000 -600 točk; narok dne 3.3.2000 -150 točk; odsotnost iz pisarne 50 točk, kilometrina 8,88 EUR; vloga z dne 23.11.2004 -450 točk; narok dne 12.1.2005 - 600 točk; urnina -50 točk;odsotnost iz pisarne -40 točk;kilometrina 8, 88 EUR;vloga z dne 14.3.2005 – 300 točk;narok dne 4.5.2005 -300 točk, urnina -400 točk;odsotnost iz pisarne -40 točk; kilometrina 10,54 EUR; pričnina za pričo Knavs Ivo -101,40 EUR;vloga z dne 2.2.2007 -300 točk, narok dne 6.2.2007 -300 točk; urnina -50 točk; odsotnost iz pisarne -40 točk; kilometrina -10,54 EUR; vloga z dne 19.2.2007 -300 točk; vloga z dne 23.11.2007 -300 točk; narok dne 6.11.2008 -300 točk; urnina -150 točk; odsotnost iz pisarne -40 točk; kilometrina 11,54 EUR; končno poročilo stranki -50 točk; pritožba -750 točk; poročilo stranki -50 točk, taksa za pritožbo -357,04 EUR.

Skupaj znaša seštevek odvetniških točk 5810 in ob priznanih materialnih stroških do 1000 točk -2% -20 točk, za 4180 točk pa 1%- to je 48,10 točke je pritožbeno sodišče priznalo kot strošek prvotožene stranke 5878,10 odvetniških točk, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 2698,04 EUR, povečano za 20 % DDV pa 3237,65 EUR: K temu strošku je potrebno prišteti stroške kilometrine, sodnih taks in pričnino, kar znaša skupaj 687,33 EUR in skupaj tako priznani stroški prvotožene stranke znašajo 3924,98 EUR, ki jih mora tožeča stranka poravnati prvotoženi stranki v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa za ves čas do izpolnitve s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.