Jedro

Druga toženka je z Aneksom z dne 12. 8. 1996 prevzela dolg prve toženke, v kar je tožnica privolila (446. člen ZOR). S tem pa je druga toženka skupaj z obveznostjo prevzela tudi vse tiste ugovore, ki po sami naravi instituta prevzema dolga izvirajo iz osnovne, to je podjemne pogodbe, iz katere izvira prevzeti dolg (450. člen ZOR). To velja tudi za ugovor zastaranja, ki se kot eden od najpomembnejših ugovorov prenaša skupaj s temeljno obveznostjo. To pa v okoliščinah konkretne zadeve pomeni, da glede na pravno naravo osnovne podjemne pogodbe kot gospodarske pogodbe tudi v razmerju med tožnico in drugo toženko (prevzemnico dolga) velja krajši zastaralni rok iz 374. člena ZOR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnica sama krije stroške revizije.

Tožnica mora v 15 dneh od vročitve te sodbe prvi toženki povrniti 506,00 EUR stroškov revizijskega odgovora, za primer zamude pa še zakonske zamudne obresti od tega zneska od šestnajstega dne od vročitve te sodbe do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku zoper prvo toženko, in sicer za plačilo pogodbene cene podjema za ureditev okolice in izgradnjo toplovoda za Z., saj je ugotovilo, da je tožnica z izvedbo gradbenih del v celoti izpolnila svojo pogodbeno obveznost (I. točka izreka). Zaradi zastaranja terjatve pa je tožbeni zahtevek zoper drugo toženko zavrnilo (II. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu zoper drugo toženko. Na pritožbo prve toženke pa je sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu spremenilo in zavrnilo tudi tožbeni zahtevek zoper pritožnico. Drugače kot prvostopenjsko sodišče je namreč presodilo, da na podlagi Aneksa (k podjemni pogodbi) z dne 12. 8. 1996 druga toženka ni (le) pristopila k dolgu prve toženke, ampak ga je prevzela, kar je prvo toženko razbremenilo dolžnosti plačila obveznosti.

3. Tožnica je Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovnemu sodišču) predlagala dopustitev revizije zoper drugostopenjsko sodbo, čemur je bilo s sklepom III DoR 15/2009-4 z dne 7. 10. 2009 delno ugodeno. Revizija je bila dopuščena o vprašanju, „ ali razlogi, iz katerih rok iz prvega odstavka 374. člena Zakona o obligacijskih razmerjih velja za medsebojne pogodbene terjatve gospodarskih subjektov, (lahko) veljajo tudi v primeru, če je ena od pogodbenic občina.

“

4. Tožnica je proti sodbi sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava (revizijski razlog iz 3. točke prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Revizijskemu sodišču je predlagala delno spremembo izpodbijane sodbe, in sicer z ugoditvijo tožbenemu zahtevku zoper drugo toženko s stroškovno posledico.

5. Obe toženki sta na revizijo odgovorili, prva toženka pa je tudi priglasila stroške revizijskega odgovora.

6. Po določbi drugega odstavka 371. člena ZPP sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da sta tožnica in prva toženka kot gospodarska subjekta sklenili (osnovno) podjemno pogodbo z dne 29. 9. 1995, ki sta jo kasneje dopolnili z Aneksom z dne 12. 8. 1996. S slednjim sta se skupaj z drugo toženko kot tretjo pogodbeno stranko dogovorili o njenem, to je občinskem, financiranju vseh pogodbenih del. Iz bistvenih dejanskih ugotovitev sodišča prve in druge stopnje izhaja še, da je sporna pogodbena terjatev zapadla v plačilo 30. 11. 1996, pri čemer je tožnica tožbo zaradi neplačila zoper drugo toženko vložila šele dne 20. 6. 2000. 9. Revizija je bila dopuščena glede materialnopravnega vprašanja, in sicer, ali statusna oblika druge toženke (občine) kaj vpliva na določitev zastaralnega roka, ki je v primeru terjatev iz gospodarskih pogodb krajši (374. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR) od splošnega zastaralnega roka petih let (371. člen ZOR). Vendar pa se je pri presoji dopuščenega revizijskega vprašanja izkazalo, da je druga toženka v pogodbeno razmerje vstopila kot prevzemnica dolga. Posledično se vprašanje, glede katerega je Vrhovno sodišče dopustilo revizijo, v tem sporu niti ne zastavlja. Naj je za prasko na načelni ravni dopuščeno vprašanje še tako pomembno, v postopku z dopuščeno revizijo nanj Vrhovno sodišče ne bo odgovarjalo.(1)

10. Za razrešitev spora je namreč bistveno, da tožnica osnovne podjemne pogodbe o ureditvi okolice in izgradnji toplovoda za Z. ni sklenila z drugo toženko. Osnovno podjemno pogodbo z dne 29. 9. 1995 sta sklenili tožnica in prva toženka, ki sta v pravnem prometu nastopali kot gospodarska subjekta. Poleg tega sta podjemno pogodbo sklenili v okviru njunega poslovanja, ki je spadalo v gospodarsko pridobitno dejavnost. Prav (nesporna) pravna narava temeljne podjemne pogodbe z dne 29. 9. 1995 kot gospodarske pogodbe po 25. členu ZOR pa je v okoliščinah konkretne zadeve bistvena za določitev zastaralnega roka zoper drugo toženko. Druga toženka je namreč z Aneksom z dne 12. 8. 1996 prevzela dolg prve toženke, v kar je tožnica privolila (446. člen ZOR). S tem pa je druga toženka skupaj z obveznostjo prevzela tudi vse tiste ugovore, ki po sami naravi instituta prevzema dolga izvirajo iz osnovne, to je podjemne pogodbe, iz katere izvira prevzeti dolg (450. člen ZOR). To velja tudi za ugovor zastaranja, ki se kot eden od najpomembnejših ugovorov prenaša skupaj s temeljno obveznostjo.(2) To pa v okoliščinah konkretne zadeve pomeni, da glede na pravno naravo osnovne podjemne pogodbe kot gospodarske pogodbe tudi v razmerju med tožnico in drugo toženko (prevzemnico dolga) velja krajši zastaralni rok iz 374. člena ZOR. Zato je končna odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper drugo toženko glede na uporabo zastaralnega roka iz 374. člena ZOR materialnopravno pravilna.

11. S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na tiste revizijske navedbe, ki so bile po njegovi pravni presoji bistvene za odločitev. Ker uveljavljena kršitev materialnega prava ni podana, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

12. Odločitev o revizijskih stroških tožnice temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP (II. točka izreka). Ker tožnica z revizijo ni uspela, mora prvi toženki povrniti potrebne stroške revizijskega odgovora (155. člen ZPP) – III. točka izreka. Gre za priglašene stroške, ki v seštevku (skupaj z davkom na dodano vrednost) znašajo 506,00 EUR. Od priznanih stroškov gredo prvi toženki za primer zamude tudi zahtevane zamudne obresti (Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 - Pravna mnenja I/2006).

Op. št. (1): Glej sodbi Vrhovnega sodišča III Ips 59/2010 z dne 7. 9. 2010 in III Ips 89/2010 z dne 13. 9. 2011. Op. št. (2): Juhart, M., v Plavšak, N., in ostali, Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003.