Jedro

V primeru obravnave škodnega dogodka v kazenskem postopku je civilno sodišče vezano na kazensko obsodilno ali kazensko oprostilno sodbo, saj pomenita pravnomočno in dokončno odločitev, da kaznivo dejanje ni bilo storjeno in zato z vidika pravdnega sodišča predstavljata pravnomočno rešitev predhodnega vprašanja.

Pretrganje zastaranja kazenskega pregona ima za posledico tudi pretrganje zastaranja odškodninskega zahtevka.

Dokler traja kazenski postopek zoper povzročitelja škode tako odškodninski zahtevek ne more zastarati. Odškodninska tožba je pravočasna, če je vložena kadarkoli pred zaključkom kazenskega postopka, ne glede na to, kdaj je potekel zanjo rok iz 352. člena OZ (oziroma 376. člena ZOR) in ne glede na izid kazenskega postopka. Ker je povrnitev škode v kazenskem postopku mogoče uveljaviti do zaključka glavne obravnave, za terjatev iste škode ne moreta veljati dva režima zastaranja.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 7. 6. 2018 zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (tožnice), s katerim je ta od prvotoženca F. J. in drugotoženca S. Z. zahtevala solidarno plačilo 2,878.835,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamezno opredeljenih zneskov. Odločilo je tudi o pravdnih stroških in tožnici naložilo, da mora v 15 dneh prvotožencu povrniti 43.789,80 EUR in drugotožencu 54.662,66 EUR, obema v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje.

2. Tožnica je v pritožbi zoper sodbo uveljavljala vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala, da se njeni pritožbi ugodi in izpodbijana sodba razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi je očitala, da je glede na to, da je sodišče v sodbi pod točko 10 obrazložitve zavrnilo s strani tožnice predlagane dokaze kot nepotrebne, ker bi naj imelo na podlagi izpovedbe zakonitega zastopnika tožnice in listinskih dokazov zadostno podlago za odločitev o pravno pomembnih dejstvih za presojo ugovora zastaranja, storilo bistveni kršitvi po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je s tem z vnajprejšnjo dokazno oceno, da ga neizvedeni dokazi ne morejo prepričati o nasprotnem, kršilo načelo kontradiktornosti. Pritožnica v pritožbi očita tudi materialnopravno zmotnost razlogovanja sodišča, zakaj ni mogoče uporabiti določbe 353. člena OZ, ki se nanaša na daljši zastaralni rok ter izpostavljala, da je Vrhovno sodišče v zadevi Up 79/96 izpostavilo, da je pri reševanju vprašanja vezanosti pravdnega sodišča na odločbo kazenskega sodišča pravdno sodišče dolžno upoštevati vse, o čemer je bilo kazensko sodišče v okviru svoje funkcionalne pristojnosti dolžno presojati in je dejansko presojalo. Iz sodbe II Kp 52152/2010 Višjega sodišča v Celju pa je razvidno, da je to v obrazložitvi izpostavilo pomen prvotoženčevega statusa župana kot uradne osebe in njegovega nezakonitega izvrševanja pooblastil uradne osebe za tožnici zatrjevani nastanek velike premoženjske škode, kar bi glede na očitana ravnanja lahko pomenilo očitke kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali pravic po tretjem odstavku 261. člena KZ (za prvotoženca) oziroma napeljevanja k temu kaznivemu dejanju (za drugotoženca), s katerimi pa se to sodišče ni ukvarjalo zaradi zastaranja kazenskega pregona. Iz navedene sodbe je tako razvidno, da je sodišče druge stopnje v kazenskem postopku toženca oprostilo kaznivega dejanja goljufije, ni pa ugotavljalo obstoja kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali pravic po tretjem odstavku 261. člena KZ oziroma napeljevanja k le-temu zaradi zastaranja. Takšna ovira pa je podobna zavrženju obtožnega predloga. Zato pa se pritožnica ne strinja s stališčem, da je bilo vprašanje obstoja kaznivega dejanja pravnomočno rešeno že na matičnem področju. Pritožnica tudi očita zmotnost presoje vprašanja pretrganja zastaranja odškodninskega zahtevka zaradi pretrganja zastaranja kazenskega pregona. Kot izhaja iz odločbe VS RS II Ips 196/2011 ta jasno razmejuje vprašanje dolžine zastaralnega roka od samega pretrganja zastaranja zaradi pretrganja zastaranja kazenskega pregona. Vprašanje, ali je škoda povzročena s kaznivim dejanjem ali ne, na samo dejstvo pretrganja zastaranja odškodninskega zahtevka nima vpliva, odškodninski zahtevek ne more zastarati, dokler traja kazenski postopek zoper povzročitelja škode. Takšno je ustaljeno stališče sodne prakse vse do trenutka vložene pritožbe. Sodišče prve stopnje je utemeljevalo, da je to stališče preseženo s sodbo VS RS II Ips 149/2015, kar pa ne drži. V tej odločbi se Vrhovno sodišče RS z vprašanjem pretrganja zastaranja odškodninskega zahtevka ni ukvarjalo in zato dosedanje prakse tudi ni spreminjalo. Stališče sodišča prve stopnje tako odstopa od ustaljene in uveljavljene sodne prakse, ko ocenjuje, da drugi odstavek 353. člena OZ nima samostojne vsebine ter je materialnopravno zmotno. Sodišče prve stopnje bi moralo pri vprašanju pretrganja zastaranja upoštevati datum vložene zahteve za preiskavo z dne 17. 7. 2009, ki je pretrgala zastaranje odškodninskega zahtevka, ker pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožnica šele konec maja 2007 seznanjena z nastankom škode, pa zastaranje do vložitve tožbe 30. 6. 2010 ni moglo nastopiti. V kolikor pa je stališče sodišča prve stopnje o spremenjeni sodni praksi (z odločbo II Ips 149/2015) pravilno, pa je glede na to, da je bilo v času tožničine vložitve tožbe in pred tem, pa vse do izpodbijane sodbe, vzpostavljena ustaljena sodna praksa, ki je štela, da so tožbe, ki so vložene tekom kazenskega postopka pravočasne, ne glede na prihodnji izid kazenskega postopka in tudi po preteku iz 352. člena OZ ter je tako bila tožničina izbrana vrsta pravnega varstva skladna z uveljavljeno sodno prakso, potrebno šteto to za pravilno. Slednje namreč izhaja že iz izoblikovanih stališč Vrhovnega sodišča v tovrstnih situacijah. Pritožnica tudi očita, da je sodišče prve stopnje ob presoji izkazanosti pogojev za zadržanje zastaranja po 360. členu OZ tožeči stranki naložilo pretiran in neživljenjski standard skrbnosti, pri tem pa zagrešilo tudi kršitev iz 14. in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi neizvedbe predlaganih dokazov v zvezi s presojo subjektivnega zastaralnega roka pa je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je z materialnopravno napačno razlago nastanka premoženjske škode tudi zmotno ugotavljalo potek objektivnega zastaralnega roka, ob tem pa zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, to pa v zvezi z vsako od v sodbi posebej izpostavljenih finančnih institucij. V zvezi s tem je pritožnica očitala tudi podanost absolutne bistvene kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi napačnega priznanja nagrade za ponovljen postopek tožniku je zatrjevala tudi zmotnost odločitve o pravdnih stroških.

3. Prvotoženec je v odgovoru na pritožbo navajal, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, niso pa se mu pripetile nobene od očitanih postopkovnih kršitev. Predlagal je zavrnitev pritožbe in priglasil pritožbene stroške.

4. Drugotoženec odgovora na pritožbo ni vložil. 5. Pritožba je utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožnice (ponovno) zavrnilo zato, ker je zaključilo, da je utemeljen ugovor zastaranja in so vse uveljavljene odškodninske terjatve do tožencev zastarane. Glede na to, da se je kazenski postopek zoper toženca zaradi storitve nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije (po drugem in prvem odstavku 217. člena KZ v zvezi s členom 25 KZ) in zoper drugotoženca kaznivega dejanja pranja denarja (po prvem, drugem in tretjem odstavku 252. člena KZ v zvezi s členom 25 KZ) s sodbo Višjega sodišča v Celju II Kp 52152/2010 z dne 31. 3. 2017 pravnomočno zaključil, to pa z izdajo oprostilne sodbe po 3. točki 358. člena ZKP, očitana kazniva dejanja pa se pretežno ujemajo s tožencema očitanimi protipravnimi ravnanji ter da je tožnica predmetno odškodninsko tožbo zoper njiju vložila tekom tega kazenskega postopka (30. 6. 2010), v katerem je bila zahteva za preiskavo podana 17. 7. 2009, je zaključilo, da uporaba določil 353. člena OZ niti glede možnosti podaljšanja zastaralnih rokov (po prvem odstavku navedenega člena), niti glede možnosti pretrganja in zadržanja zastaranja zaradi pretrganja zastaranja kazenskega pregona (po drugem in tretjem odstavku tega člena) ni upoštevna. Upoštevne so zgolj določbe o splošnem zastaralnem roku za odškodninske terjatve po 352. členu OZ ter glede na trditve tožnice določila 360. člena OZ. Ker je zaključilo, da tožnica ni dokazala okoliščin za zadržanje zastaranja po 360. členu OZ, vse uveljavljane odškodninske terjatve do tožencev pa so (zaradi poteka subjektivnega ali objektivnega roka po 352. členu OZ) zastarale že do vložitve predmetne tožbe 30. 6. 2010, je tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo. Sodišče prve stopnje je sicer tudi ugotovilo, da je tožnica v kazenskem postopku v času po vložitvi predmetne tožbe vložila tudi premoženjskopravni zahtevek, s katerim pa je bila s kazensko sodbo z dne 31. 3. 2017 napotena na pravdo.

7. Sodišče prve stopnje je ob presojanju okoliščin možnega daljšega zastaralnega roka, kot ga prvi odstavek 353. člena OZ določa za odškodninske terjatve za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem, pojasnilo, zakaj te določbe ne pridejo v poštev in zakaj so za presojo zastaralnih rokov v konkretni zadevi odločilni roki iz 352. člena OZ. S sklicevanjem na pravno teorijo in sodno prakso je obsežno utemeljilo (točka 31 in 32 obrazložitve), zakaj je pravdno sodišče vezano na kazensko oprostilno sodbo in zakaj sme pravdno sodišče (na podlagi določila 13. člena ZPP) o predhodnem vprašanju obstoja kaznivega dejanja odločiti le v izjemnih situacijah. Takšnih pa v konkretnem primeru (ob obstoju kazenske oprostilne sodbe) tožničino izpostavljanje razlogovanj pritožbenega sodišča v kazenski oprostilni sodbi o možnosti tudi drugačne pravne opredelitve ravnanj tožencev, ne predstavljajo. Takšnemu razlogovanju pritožbeno sodišče kot pravilnemu pritrjuje in se mu pridružuje. V zvezi z njim le dodaja, da je v zvezi z odločanjem o možnem daljšem roku zastaranja (po prvem odstavku 353. člena OZ) na podlagi pravne teorije1 in na podlagi pravnega mnenja VS SRS iz leta 19822 že pred izdajo odločbe VS RS II Ips 196/2011 bila uveljavljena ustaljena sodna praksa3, da pravdno sodišče sme in mora odločati o predhodnem vprašanju obstoja kaznivega dejanja le v izjemnih okoliščinah (npr. storilčeve smrti, storilčeve duševne bolezni, amnestije, umik obtožbe o katerem oškodovanec ni bil obveščen, vodenje kazenskega postopka zoper neznanega storilca, …), ko kazenskega postopka ni mogoče niti začeti niti končati ali spoznati obdolženca za krivega kaznivega dejanja. Ovira za prejudicialno ugotavljanje kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti v pravdi je namreč nedopustnost (nesorazmernost) posega v domnevo nedolžnosti povzročitelja škode, zapisana v 3. členu ZKP, 27. členu Ustave RS in 6. členu EKČP. Sicer pa je v primeru obravnave škodnega dogodka v kazenskem postopku civilno sodišče vezano na kazensko obsodilno ali kazensko oprostilno sodbo, saj pomenita pravnomočno in dokončno odločitev, da kaznivo dejanje ni bilo storjeno in zato z vidika pravdnega sodišča predstavljata pravnomočno rešitev predhodnega vprašanja. Sicer pa je tudi Vrhovno sodišče v izpostavljeni odločbi II Ips 149/2015 ugotovilo, da z odločbo II Ips 196/2011 ni bila spremenjena dotedanja praksa. Pritožbeni očitki o pravni zmotnosti takšnega razlogovanja sodišča prve stopnje so tako neutemeljeni.

8. Utemeljeni pa so pritožbeni očitki o materialnopravni zmotnosti zaključka sodišča prve stopnje, da je stališče o nevezanosti pravdnega sodišča na kazensko oprostilno sodbo, če je ta izrečena iz razloga in dubio pro reo, ki je bilo navedeno v odločbi VS RS II Ips 196/2011 (in z njim povezano stališče, da je zaradi pretrganja zastaranja odškodninska tožba pravočasna, če je vložena kdajkoli pred zaključkom kazenskega postopka, ne glede na to, kdaj je potekel rok iz 352. člena OZ in ne glede na izid kazenskega postopka) in bi naj bilo preseženo z odločbo II Ips 149/2015 z dne 11. 11. 2016 in z nadaljnjimi odločbami VS RS4, vplivalo tudi na do tedaj uveljavljeno stališče o pravočasnosti tožbe, saj odpravlja predhodno stališče o pretrganju zastaranja oziroma pravočasnosti odškodninske tožbe v primeru oprostilne sodbe5. Utemeljene so pritožbene trditve, da se odločba II Ips 149/2015 ni nanašala na vprašanje pretrganja zastaranja odškodninskega zahtevka zaradi pretrganja zastaranja kazenskega postopka, torej na uporabo drugega odstavka 353. člena OZ. Opredeljevala se je zgolj do vprašanja zastaranja odškodninskih terjatev za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem in z reševanjem predhodnih vprašanj v pravdnem postopku, kadar so predmet le-tega takšne terjatve in je podan ugovor zastaranja ter z vezanostjo pravdnega sodišča na kazenske sodbe. Kot izhaja že iz v sodbi II Ips 196/2011 povzetega (točka 10, 12 in 16 obrazložitve), pa tudi sicer iz v sodnih odločbah pred in po izdaji navedene odločbe izraženih ustaljenih stališč sodne prakse (kot npr. v zadevah VS RS II Ips 584/95, II Ips 14/1994, II Ips 539/2004, II Ips 347/2017 VSL I Cp 1510/2017), se stališča glede pravočasnosti tožbe niso spremenila oziroma spreminjala. Izhajajo iz tega, da ima pretrganje zastaranja kazenskega pregona za posledico tudi pretrganje zastaranja odškodninskega zahtevka, kar je namenjeno predvsem varstvu položaja oškodovanca, da se mu ne bi primerilo, da bi njegov odškodninski zahtevek zastaral prej, preden bi bil končan kazenski postopek. Dokler traja kazenski postopek zoper povzročitelja škode tako odškodninski zahtevek ne more zastarati. Prav zaradi določbe o pretrganju njegovega zastaranja je odškodninska tožba pravočasna, če je vložena kadarkoli pred zaključkom kazenskega postopka, ne glede na to, kdaj je potekel zanjo rok iz 352. člena OZ (oziroma 376. člena ZOR) in ne glede na izid kazenskega postopka. Ker je povrnitev škode v kazenskem postopku mogoče uveljaviti do zaključka glavne obravnave (čeprav so roki iz 352. člena OZ že potekli), za terjatev iste škode ne moreta veljati dva režima zastaranja. Zato je edino logično, da se oškodovancu omogoči, da če vloži tožbo, da lahko to vloži tudi po izteku zastaralnega roka iz 352. člena OZ (vendar pred potekom - daljšega - roka za zastaranje kazenskega pregona). Ker je zastaranje odškodninskega zahtevka pretrgano zaradi teka kazenskega postopka ves čas do njegovega zaključka, tudi v primeru oškodovančeve napotitve na pravdo s premoženjskopravnim zahtevkom (v treh mesecih po pravnomočnem zaključku kazenskega postopka) ni potrebe za takšno vložitev, če je oškodovanec tožbo vložil že pred tem. Izid kazenskega postopka je odločilen le za presojo teka zastaranja po pretrganju.6 Pritožbeni očitki o materialnopravni zmotnosti odločitve sodišča prve stopnje o zastaranosti tožničinega tožbenega zahtevka zoper toženca je tako utemeljen. Glede na ugotovitve sodišča o med tekom kazenskega postopka zoper toženca vloženi predmeti tožbi je tako njun ugovor zastaranja neutemeljen.

9. Ker zaradi napačne materialnopravne presoje ugovora zastaranja sodišče prve stopnje razen dejstev v zvezi z zastaranjem ni ugotavljalo (in z njimi povezanih dokazov ni izvajalo), bi pritožbeno sodišče za presojo utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka zoper toženca moralo samo, z izvedbo celotnega dokaznega postopka, ugotavljati vsa pravno pomembna dejstva. Glede na obsežnost takšnega ugotavljanja (in izvajanja dokazov) pa bi s tem kršilo strankam pravico do pritožbe (25. člen Ustave RS). Takšna izvedba postopka pred pritožbenim sodiščem pa v razmerju do sodišča prve stopnje ne bi zagotavljala hitrejšega in ekonomičnejšega zaključka postopka. Glede na čas vložene tožbe in trajanja prekinitve postopka ter glede na naravo spora pa tudi ne bodo kršene pravice strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja zaradi vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožnice kot utemeljeni ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo, zadevo pa vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

10. O preostalih pritožbenih očitkih se pritožbeno sodišče ni izreklo, ker ti glede na zgornjo odločitev niso pomembni.

11. Posebna navodila niso potrebna, ker izhajajo že iz zgornjega razlogovanja.

12. Izrek o pritožbenih stroških je v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Pritožba se lahko vloži pri sodišču prve stopnje v 15. dneh od prejema pisnega odpravka tega sklepa, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, oziroma ni vložena v zadostnem številu izvodov, jo sodišče zavrže, ne da bi vložnika pozivalo naj pritožbo popravi ali dopolni (člen 343. ZPP). Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena (člen 105.a/III ZPP). Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njihovo naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Ob v izpodbijani sodbi izpostavljenem članku B. Strohsaka tudi V. Krajnc, Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV Ljubljana, stran 483, 484; V. Rijavec, Pravdni postopek s komentarjem, 1. knjiga, stran 136 in 137. 2 Poročilo št. 1/82. 3 Primerjaj odločbe VS RS II Ips 82/2008, II Ips 251/97, II Ips 102/2003. 4 Npr.: II Ips 222/2017. 5 Po stališču sodišča prve stopnje, drugi odstavek 353. člena OZ glede na njegovo umestitev in naziv člena nima samostojne narave in je vezan le na izkazan obstoj kaznivega dejanja, zato pa pri kazenskih oprostilnih sodbah ne pride v upoštev. 6 Primerjaj II Ips 347/2017.