Jedro

Pravica do pritožbe stranki ne zagotavlja, da mora biti vsaka dokazna in vsaka pravna ocena izpostavljena presoji dveh sodišč. Razumeti jo je treba kot pravico, da je zadeva kot celota obravnavana na dveh instancah in da o njej dokončno odloči sodišče, ki je hierarhično nad sodiščem prve stopnje. Le če pravega sojenja na prvi stopnji ni, ni mogoče šteti, da je bila zadeva kot celota resnično obravnavana na dveh instancah sojenja.

Zaradi napačne odločitve, da je terjatev zastarala, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo pogojev za obstoj odškodninske odgovornosti, kar pomeni, da bi bili prvič obravnavani pred sodiščem druge stopnje.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sklep sodišča druge stopnje potrdi.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožeča občina je vložila odškodninsko tožbo zoper svojega nekdanjega župana (prvega toženca) ter direktorja družbe A., d. o. o., (drugega toženca)1 in od njiju zahtevala solidarno plačilo 2.878.835,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamezno opredeljenih zneskov. Zatrjevala je, da sta odškodninsko odgovorna za škodo, ki ji je nastala zaradi obveznosti, ki jih je z več pogodbami prevzel župan v njenem imenu. Pri tem naj bi prvi tožnik zlorabljal svoj položaj in z drugim tožnikom, ki naj bi ga napeljeval k zlorabi položaja, spravljal predstavnike finančnih organizacij v zmoto, da so sklepale pogodbe z družbo A., d. o. o., ki obveznosti po pogodbah ni plačevala, niti tega ni bila zmožna. Te finančne institucije so zoper tožnico sprožile sodne postopke, ta pa je nastali dolg delno že poravnala, delno pa ga je še dolžna poravnati.

2. Vzporedno je zoper toženca tekel tudi kazenski postopek I K 52152/2010 pred Okrožnim sodiščem v Celju.

3. Sodišče prve stopnje je v zadevi odločalo drugič. Zahtevek je bil v prejšnjem postopku zavrnjen zaradi zastaranja. Po pritožbi tožeče stranke je Višje sodišče v Celju s sklepom Cp 215/2014 pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter mu zadevo vrnilo v novo sojenje. Upoštevaje napotek višjega sodišča, je sodišče prve stopnje pravdni postopek prekinilo do odločitve v kazenski zadevi ter z njim nadaljevalo po pravnomočnosti oprostilne sodbe.

4. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožeče stranke ponovno zavrnilo zaradi zastaranja. Odločilo je, da zato, ker sta bila toženca v kazenskem postopku oproščena obtožbe, zaradi domneve nedolžnosti uporaba določb 353. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ne pride v poštev. Nadalje je sklenilo, da tožnica ni uspela izkazati okoliščin za zadržanje zastaranja po 360. členu OZ in zaključilo, da so vse uveljavljane odškodninske terjatve do tožencev zaradi poteka subjektivnega ali objektivnega roka po 352. členu OZ zastarale do vložitve tožbe 30. 6. 2010. Sodišče je odločilo tudi, da ni mogoče uporabiti prvega odstavka 367. člena OZ, saj je tožnica v kazenskem postopku premoženjskopravni zahtevek priglasila po vložitvi te tožbe v pravdnem postopku.

5. Višje sodišče je pritožbi tožnice ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo, zadevo pa vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sklenilo je, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da drugi odstavek 353. člena OZ (pretrganje zastaranja kazenskega pregona ima za posledico tudi pretrganje zastaranja odškodninskega zahtevka) glede na njegovo umestitev in naziv člena (odškodninska terjatev za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem) nima samostojne narave in je vezan le na izkazan obstoj kaznivega dejanja in zato pri kazenskih oprostilnih sodbah ne pride v poštev. Navedlo je, da dokler traja kazenski postopek zoper povzročitelja škode, odškodninski zahtevek ne more zastarati. Ker je povrnitev škode v kazenskem postopku mogoče uveljaviti do zaključka glavne obravnave, za terjatev iste škode ne moreta veljati dva režima zastaranja.

Višje sodišče je obrazložilo, da zaradi napačne materialnopravne presoje ugovora zastaranja sodišče prve stopnje drugih dejstev ni ugotavljalo, zato bi moralo višje sodišče samo, z izvedbo celotnega dokaznega postopka, ugotavljati vsa pravno pomembna dejstva. Glede na obsežnost takšnega ugotavljanja in izvajanja dokazov bi s tem strankam kršilo pravico do pritožbe. Takšna izvedba postopka pa tudi ne bi zagotavljala hitrejšega in ekonomičnejšega zaključka postopka. Zato je zadevo razveljavilo in jo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

6. Zoper navedeni sklep se na podlagi 357.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pravočasno pritožuje drugi toženec sam in po svojem pooblaščencu. V svoji laični pritožbi navaja, da je sodišče druge stopnje v enaki sestavi senata ob ponovnem odločanju zavzelo povsem drugačno stališče glede poteka zastaralnega roka. To je storilo ob enaki trditveni in dejstveni podlagi, kot jo je imelo pred seboj, ko je v zadevi odločalo prvič. Takšno odločitev bi moralo sprejeti in dati takšna navodila sodišču prve stopnje že prvič. Toženec navaja, da je pritožbeno sodišče zaradi nepoznavanja materialnega prava povzročilo, da se je postopek zavlekel za kar 5 let. S tem pa je bila kršena njegova ustavna in konvencijska pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Pravdni postopek traja že 9 let brez vsebinske odločitve sodišča prve ali druge stopnje, kar je nerazumno dolgo, njemu pa je s tem odvzeta tudi pravica do učinkovitega sojenja iz 2. člena Ustave. Tudi glede na visoke pravdne stroške, ki jih je s svojim postopanjem povzročilo višje sodišče, pritožnik predlaga, da se pritožbi ugodi in da višje sodišče samo opravi novo sojenje. Opozarja, da sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb ZPP, prav tako je že izvedlo zaslišanja strank in vse materialne dokaze (tožba sloni le na listinskih dokazih). Meni, da bo s tem varovano tudi načelo ekonomičnosti postopka, ki je že sicer hudo ogroženo.

V pritožbi, ki jo je vložil po svojem pooblaščencu, pa pritožnik navaja, da se je treba vprašati, kaj sploh ostane od tožbe, glede na to, da je ta v vsem povzela obtožbo, toženca pa sta bila spoznana za nedolžna. Meni, da mora tožnica zahtevek naperiti zoper družbo A., d. o. o., po 147. in 148. členu OZ. Ker je družba pristala v stečaju, pa je treba nadalje vse vtoževati v korist stečajne mase. Zaključi, da je zadeva ne glede na nadaljnje dokazovanje in sprejeto stališče zrela za razsojo in ne za vrnitev v nadaljnje dokazovanje, ker zahtevka zoper drugega toženca kot direktorja družbe ni.

7. Pritožbi sta bili vročeni tožeči stranki in prvemu tožencu, ki sta nanju odgovorila. Tožnica je navajala, da skuša pritožnik izsiliti presojo pravilnosti vsebinske odločitve višjega sodišča, kar pa ni predmet pritožbe po 357.a členu ZPP in predlaga njuni zavrnitvi. Prvi toženec se strinja, da je izpodbijani sklep nezakonit, in navaja, da je zoper njega vložil ustavno pritožbo. Meni pa, da pritožbeno sodišče, če bi samo izvajalo postopek pritožbene obravnave, glede na izpodbijani sklep ni v stanju zagotoviti enakopravne obravnave tožencema. Če bi Vrhovno sodišče upoštevalo navedbe drugega toženca iz pritožb, bi bil predlog za izvedbo drugostopenjske obravnave na mestu in ga podpira.

8. Pritožbi nista utemeljeni.

9. Vrhovno sodišče v pritožbenem postopku po 357.a členu ZPP ne sme presojati, ali je razveljavitveni sklep materialnopravno pravilen. Predmet presoje je, ali je ob neizpodbojni predpostavki, da je bila pritožba utemeljena, pritožbeno sodišče ravnalo pravilno, ko je uporabilo kasatorično pooblastilo, namesto da bi o zadevi samo dokončno odločilo.

10. Pravica do pritožbe je v našem pravnem redu zagotovljena v 25. členu Ustave. Dopustnost posega v to pravico je zato treba presojati po strogem testu sorazmernosti. Dopusten je, če je nujen za varstvo drugih pravic, pri čemer pa ne sme biti prekomeren. Odločitev o dopustnosti posega v pravico do pritožbe je treba presojati zlasti z vidika pravice do učinkovitega sodnega varstva po 23. členu Ustave in 6. členu EKČP.2

11. Ustavno sodišče je v več odločbah opozorilo, da 25. člen Ustave uveljavlja načelo instančnosti, ki pritožniku zagotavlja višjestopenjski preizkus izpodbijane odločbe z vidika vseh vprašanj, ki so pomembna za odločitev o pravici oziroma obveznosti, kar pomeni, da mu je treba omogočiti uveljavljanje dejanskih, materialnopravnih in postopkovnih napak pri sojenju pred sodiščem prve stopnje.3 Pravica do pritožbe stranki ne zagotavlja, da mora biti vsaka dokazna in vsaka pravna ocena izpostavljena presoji dveh sodišč. Razumeti jo je treba kot pravico, da je zadeva kot celota obravnavana na dveh instancah in da o njej dokončno odloči sodišče, ki je hierarhično nad sodiščem prve stopnje. Le če pravega sojenja na prvi stopnji ni, ni mogoče šteti, da je bila zadeva kot celota resnično obravnavana na dveh instancah sojenja.4

12. Prav za takšen primer pa gre v obravnavani zadevi. Zaradi napačne odločitve, da je terjatev zastarala (kot rečeno, pravilnosti te ocene Vrhovno sodišče ne sme presojati), sodišče prve stopnje ni ugotavljalo pogojev za obstoj odškodninske odgovornosti, kar pomeni, da bi bili prvič obravnavani pred sodiščem druge stopnje. V tem primeru pa bi bilo kršeno načelo instančnosti, saj bi višje sodišče prvič odločalo o vprašanjih, ki pomenijo samostojno pravno celoto in ne v dejanskem in ne v pravnem pogledu niso bila predmet presoje sodišča prve stopnje. Tako je pravilna ocena sodišča druge stopnje, da bi bilo tako ravnanje v neskladju z ustavno varovanim bistvom pravice do pritožbe.

13. Pritožbeno sodišče je v 9. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa tako podalo utemeljene vsebinske razloge za razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje. Ti razlogi tudi po presoji Vrhovnega sodišča utemeljujejo uporabo kasatoričnega pooblastila. Kljub opozorilom pritožnika, Vrhovno sodišče ocenjuje, da višje sodišče z izpodbijano odločitvijo o vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje ni prekomerno zavarovalo pravice do pritožbe in ni nedopustno poseglo v njegovo pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Na podlagi četrtega odstavka 357.a člena ZPP je zato Vrhovno sodišče pritožbi zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

14. Ker je z izpodbijanim sklepom sodišče druge stopnje razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo odločanje, je Vrhovno sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Sprva je bila tožba vložena tudi zoper A. B. kot vodjo občinske uprave, vendar je bila med njo in tožnico 29. 3. 2018 sklenjena sodna poravnava. 2 Primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča št. Up-115/95. 3 Tako na primer Ustavno sodišče v odločbi št. 455/13. 4 A. Galič, Uvodna pojasnila k spremembam ZPP, Uradni list RS, Ljubljana 2017, str. 53. Tako tudi Vrhovno sodišče v zadevi Cp 23/2019.