Jedro

Pritožba spregleda, da tožniku ni bila priznana renta v obliki plače, ki bi jo prejemal za plačni razred, v katerega bi bil uvrščen v kolikor bi delal, ampak renta v višini povprečna neto plače za dejavnost javne uprave in obrambe. Ta pa že vključuje tako plače oseb, ki niso oz. so napredovale, zato je pritožba iz razloga, da bi tožnik v tem obdobju napredoval za enega oziroma najverjetneje za dva plačna razreda ter mu tako pripada še 2 x 70,00 EUR, kolikor znaša en plačni razred, neutemeljena, saj je napredovanje že zajeto v povprečni neto plači, ki je podlaga za izračun rente tožniku.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo zahtevku tožeče stranke (v nadaljevanju tožnik) in mu namesto dosedanje mesečne rente v znesku 1.200,00 EUR, določene s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1167/2017 z dne 19. 4. 2018, določilo mesečno rento v znesku 1.707,04 EUR, ki jo je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna plačevati od 1. 8. 2023 naprej do vsakega 5. dne v mesecu za tekoči mesec (I. točka izreka). V presežku je zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) in v III. točki izreka toženki naložilo plačilo stroškov tožnika v znesku 4.058,42 EUR.

2.Zoper sprejeto odločitev se pritožuje tožnik. V pritožbi navaja, da sodišče ne bi smelo v sodbi določiti zvišane rente glede na zadnjo znano objavljeno povprečno neto plačo, ki je za mesec marec znašala 1.707,04 EUR, ampak bi moralo povprečno neto plačo za dejavnost javne uprave in obrambe izračunati na podlagi povprečja od aprila 2023 do marca 2024, ki znaša 1.733,00 EUR, saj je razlika med najvišjo in najnižjo povprečno neto plačo 178,84 EUR. Nadalje se ne strinja, da mu sodišče ni dosodilo dodatka za napredovanje, saj bi po treh letih delovne dobe bil v skladu z Uredbo o napredovanju javnih uslužbencev in Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS) upravičen do napredovanja za dva plačna razreda, vsak takšen razred pa znaša cca 70,00 EUR neto, kar bi sodišče moralo upoštevati in tožniku tako prisoditi še dva krat po 70,00 EUR iz naslova napredovanja, ki bi ga v tem času tožnik dosegel ter tako predlaga, da Višje sodišče v Mariboru pritožbi ugodi, izpodbijano odločitev spremeni tako, da tožniku določi rento v znesku 1.873,22 EUR ter povrne stroške pritožbenega postopka.

3.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti 350. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

6.Tožnik zahteva zvišanje rente zaradi spremenjenih okoliščin v skladu s 175. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)1.

7.Pregled zadeve pokaže, da je prvotna renta, ki je bila določena s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1167/2017 z dne 19. 4. 2018 v višini 1.200,00 EUR, bila določena na podlagi zadnje objavljene neto plače za dejavnost javne uprave in obrambe zaposleno osebo v Sloveniji, ki je v času odločanja znašala 1.295,43 EUR (januar 2018). Ker je tožnik takrat vtoževal zgolj rento v višini 1.200,00 EUR, mu je sodišče druge stopnje rento v zahtevani višini dosodilo.

8.Enako metodologijo je sedaj izbralo sodišče prve stopnje, ko je ponovno določalo višino rente, glede na spremenjene okoliščine in je tožniku prisodilo rento v višini zadnje znane povprečne plače za dejavnost javne uprave in obrambe za mesec marec 2024. S tem se pritožba neupravičeno zavzema za drugačno obračunavanje rente (letno povprečje povprečnih plač).

9.Nadalje nima prav pritožba, da bi sodišče prve stopnje tožniku moralo priznati tudi dva razreda oziroma dva krat po 70,00 EUR dodatno k prisojeni renti, ker bi tožnik v tem času napredoval vsaj za dva plačna razreda.

11.Glede na obrazloženo, ker se pritožba neutemeljeno zavzema za zvišanje denarne rente in ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje ter na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo določbo materialnega prava, pri tem pa ni storilo uradoma upoštevnih kršitev določb postopka, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

12.Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------

1175. člen OZ: Sodišče lahko na zahtevo oškodovanca za naprej poveča rento, lahko pa jo na zahtevo oškodovalca zmanjša ali odpravi, če se pomembneje spremenijo okoliščine, ki jih je imelo pred očmi ob izdaji prejšnje odločbe.