Jedro

Ker je revident revizijo vložil le po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je s tem omejil tako presojo izpolnjevanja pogojev za dovoljenost revizije, kot s tem povezano vsebinsko presojo revizije.

Vsebinsko navajanje revizijskih razlogov, s katerimi revident zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) ter tudi kršitev ustavnih pravic, brez ustrezne konkretizacije pomembnega pravnega vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, za dovoljenost revizije ne zadostuje.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidenta) zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Kranj, št. DT 0610-1220/2013-7 (07-210-07) z dne 11. 10. 2013, s katero je tožena stranka v zadevi davčnega nadzora davka od drugih dohodkov za obdobje od 1. 1. 2009 do 31. 12. 2009 revidentu dodatno odmerila davek od drugih dohodkov in pripadajoče obresti. Davčni organ druge stopnje je pritožbo revidenta zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je revident vložil revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu po prvem odstavku 85. člena ZUS-1. Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

3. Revizija ni dovoljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti.

5. Revident na naslovni strani revizije sicer navaja vrednost, ki presega 20.000,00 EUR, kar je mejna vrednost za dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Vendar pa v obrazložitvi revizije izrecno navaja, da revizijo vlaga po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 zaradi rešitve pomembnega pravnega vprašanja. Zato Vrhovno sodišče, v skladu z zgoraj pojasnjenim trditvenim in dokaznim bremenom, šteje, da je revident revizijo vložil le iz razloga po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. S tem je po stališču Vrhovnega sodišča omejil presojo izpolnjevanja pogojev za dovoljenost revizije ter s tem povezano vsebinsko presojo same revizije.

6. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, o katerem Vrhovno sodišče še ni odločalo. Na kakšen način mora biti pomembno pravno vprašanje izpostavljeno, da se lahko upošteva kot izpolnjevanje omenjenega pogoja za dovoljenost revizije, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča.(1)

7. Revident z navedbami glede dovoljenosti revizije ni zadostil standardu natančnosti in konkretiziranosti opredelitve pomembnega pravnega vprašanja, saj vprašanje, na katerega naj bi Vrhovno sodišče odgovorilo, v reviziji sploh ni izpostavljeno. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da vsebinsko navajanje revizijskih razlogov, s katerimi revident zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) ter tudi kršitev ustavnih pravic, brez ustrezne konkretizacije pomembnega pravnega vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, za dovoljenost revizije ne zadostuje.(2) Vrhovno sodišče bi torej moralo na podlagi njegovih navedb v reviziji samo oblikovati pomembno pravno vprašanje, nato pa še nanj odgovoriti. To pomeni, da revident ni izpolnil svojega trditvenega bremena.

8. Revident navaja tudi, da izpodbijana sodba odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede vprašanja, ki je bistveno za odločitev. Kot navedeno pa revident niti ne pove, katero to vprašanje je, poleg tega pa bi moral skladno s pojasnjenim trditvenim in dokaznim bremenom opraviti primerjavo pravnega in dejanskega stanja iz izpodbijane odločbe in iz odločbe Vrhovnega sodišča, s katero utemeljuje odstop od sodne prakse, in zatrjevano odstopanje utemeljiti. Revident pa v obravnavanem primeru tega ni storil. 9. Ker uveljavljani pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

10. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

(1) Primerjaj sklepe VSRS X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 423/2012 z dne 29. 11. 2012 in X Ips 302/2013 z dne 13. 2. 2014. (2)

Enako npr. sodbi Vrhovnega sodišča X Ips 135/2009 z dne 3. 2. 2011 in X Ips 287/2012 z dne 11. 7. 2012.