Jedro

Po zbranih podatkih je tožnik prejel skupno 468.501,00 EUR, od tega 120.000,00 EUR v gotovini, 78.000,00 EUR na račun, odprt pri banki v Sloveniji ter 270.501,00 EUR na račun, odprt v Avstriji. Po podatkih davčnih evidenc in odločbe o odmeri dohodnine tožniku za leto 2009 tožnik glede omenjenih sredstev ni vložil napovedi. Prav tako ni v postopku nadzora predložil verodostojne dokumentacije, iz katere bi bilo mogoče ugotoviti drugega prejemnika sredstev. Glede na to predstavljajo sredstva, ki jih je prejel tožnik, drug dohodek iz 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2, od katerega je potrebno obračunati in plačati akontacijo dohodnine v skladu s prvim odstavkom 131. člena po stopnji 25% iz 108. člena ZDoh-2. Z ozirom na izčrpno obrazložitev izpodbijane in drugostopne odločbe, ki jo sodišče povzema v sodbi, je tožbeni očitek o pomanjkljivi vsebini odločbe in s tem o kršitvi določb 25. in 22. člena Ustave, brez podlage. Obrazložitev odločbe obsega vse elemente, ki so predpisani z 214. členom ZUP, in kot takšna nedvomno omogoča uporabo pravnega sredstva, kar nenazadnje dokazuje tudi vložena pritožba (in tožba).

Ne drži tožbeni očitek, da v zadevi ni bil izveden ugotovitveni postopek. Izveden je bil davčni inšpekcijski nadzor drugih dohodkov v skladu z določbami VIII. poglavja ZDavP-2 o davčnem nadzoru, ki so specialne glede na določbe ZUP in po katerih se ustna obravnava ne predvideva. Sodelovanje zavezanca in s tem kontradiktornost postopka se na podlagi določb 138., 139. in 140. člena ZDavP-2 zagotavlja z udeležbo oziroma sodelovanjem zavezanca med pregledom, opravljenim sklepnim pogovorom ter z izdajo zapisnika o nadzoru, na katerega se lahko vložijo pripombe. Vse to je bilo omogočeno tožniku tudi v konkretnem primeru, le da teh možnosti po podatkih spisov ni izkoristil. Že organ druge stopnje pa tudi obrazloženo zavrne predlog tožnika za zaslišanje priče Č.Č. ter se pri tem utemeljeno sklicuje na določbe ZDavP-2, po katerih imajo listinska dokazila v davčnem postopku prednost pred drugimi dokazi. Pravilno in skladno s spisi namreč ugotavlja, da iz zbranih listinskih dokazil dovolj jasno sledi tisto, kar je za odločitev bistveno, to pa je, da je tožnik delno v gotovini in delno na svoja bančna računa, odprta pri banki F. v Avstriji in pri banki v Sloveniji, prejel denarna sredstva. Zgolj trditev tožbe, da denar na tožnikovih računih ne sodi v okvir drugih dohodkov tožnika, ne da bi bili za takšno trditev predloženi kakršnikoli dokazi, za drugačno odločitev od izpodbijane ne zadošča.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijano odločbo v zadevi davčnega inšpekcijskega nadzora davka od drugih dohodkov za obdobje od 1. 1. 2009 do 31. 12. 2009 tožniku dodatno odmeril in naložil v plačilo davek od drugih dohodkov od davčne osnove 468 501,00 EUR po stopnji 25% v skupni višini 117 125,25 EUR ter pripadajoče obresti v skupnem znesku 7 544,12 EUR, obračunane za čas od poteka roka za plačilo davka od drugih prejemkov do dneva izdaje odločbe.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je davčni organ pridobil podatke oziroma dokumente, ki so podlaga za odločitev v konkretnem primeru, v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora pri družbi A. d.o.o., ... Že v tem postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je omenjena družba s strani družbe B. s Cipra prejela denarna sredstva na račun svoje off-shore družbe C., odprt v Avstriji. Denar je dvignila Č.Č. ter ga izročila tožniku (delno) v gotovini, oziroma nakazala na tožnikov osebni račun, odprt v Avstriji in pri banki D. v Sloveniji, kar je razvidno tako iz podatkov o prometu na bančnih računih tožnika in družbe C., kot tudi iz komunikacije po elektronski pošti med Č.Č. in tožnikom (z dne 26. in 29. 1, 10. in 16. 2., 12. in 23. 3., 2. in 8. 4., 18. 6., od 1. do 3. 7. ter 15. 7. 2009). Ugotavlja se še, da sta bila oba računa, poslana v priponki tožniku, izdana s strani družbe C. družbi B., Delaware, ZDA za opravljene marketinške storitve v zdravstvu, za katere sicer ni nobenih verodostojnih podatkov. Pri tem ko so iz komunikacije med tožnikom in Č.Č. razvidna navodila glede izdaje računov, t.j. glede višine zneskov in njihove vsebine.

Po zbranih podatkih je tožnik na ta način prejel skupno 468 501,00 EUR, od tega skupno 120 000,00 EUR v gotovini, 78 000,00 EUR na račun, odprt pri banki D. ter 270 501,00 EUR na račun, odprt pri banki F. v Avstriji.

Po podatkih davčnih evidenc in odločbe o odmeri dohodnine tožniku za leto 2009 tožnik glede omenjenih sredstev ni vložil napovedi. Prav tako ni v postopku nadzora predložil verodostojne dokumentacije, iz katere bi bilo mogoče ugotoviti drugega prejemnika sredstev. Izpolnil tudi ni zakonske obveznosti in davčnega organa ni obvestil o bančnem računu, odprtem v tujini. Glede na to predstavljajo sredstva, ki jih je prejel tožnik, drug dohodek iz 11. točke tretjega odstavka 105. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2), od katerega je potrebno obračunati in plačati akontacijo dohodnine v skladu s prvim odstavkom 131. člena po stopnji 25% iz 108. člena ZDoh-2, kar glede na datum in višino prejetih zneskov, razvidnih iz tabele na 6. strani odločbe, znese skupaj 117 125,25 EUR. Obračun obresti temelji na določbah prvega odstavka 95. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2).

Drugostopni davčni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. V svojih razlogih pritrdi odločitvi in razlogom prve stopnje. Pri tem poudari, da je v zadevi bistveno, da je tožnik na svoja bančna računa in v gotovini prejel sredstva, ki izvirajo z računa družbe C., odprtega pri banki F. v Avstriji, ter da v postopku, čeprav v skladu z določbami ZDavP-2 nosi dokazno breme, ni dokazal, da bi sredstva porabil za poslovanje pravne osebe. Prejem sredstev je po presoji pritožbenega organa nesporno dokazan na podlagi dvigov denarja z računa družbe C. s strani Č.Č., na podlagi pologov denarja na tožnikove račune ter na podlagi elektronskih sporočil, kar vse je razvidno iz podatkov o prometu na računih in iz dopisovanja med tožnikom in Č.Č., ki se nahaja v spisih.

Tako je dne 2. 6. 2009 tožnik Č.Č. spraševal o skupnem znesku, ki je prispel na račun, dne 3. 6. pa le-ta odgovarja in navaja zneske in datume nakazil (od 16. 3. do 24. 4. 2009), ki skupaj znašajo 468 501,00 EUR. Dne 3. 7. mu še sporoča, da je vse urejeno in da mu je bilo na račun v Sloveniji položenih 4 x 14 500,00 EUR in 1 x 20 000,00 EUR, danih 1 x 20 000,00 in 100 000,00 EUR in na račun v Avstriji položeno 270 501,00 EUR, kar skupaj znese 468 501,00 EUR. Tožnik sporočilu ni ugovarjal, zato ni sporno, da je nakazana oziroma izročena sredstva prejel, in sicer tako znesek, ki je bil nakazan na njegov račun v Avstriji (potrdilo banke F., da je bila na njegov račun nakazan s strani družbe C. znesek 270 501,00 EUR), kot tudi znesek 120 000,00 EUR, za katerega v pritožbi trdi, da ga ni prejel. Iz podatkov o prometu na računu pri banki D. pa so prav tako razvidna nakazila v zneskih, ki jih navaja Č.Č. v elektronski pošti. Pritožbeni organ v zvezi s pritožbenimi ugovori in predlogom za zaslišanje Č.Č. še poudari, da imajo v davčnem postopku listinska dokazila prednost pred izvedbo dokazov z zaslišanjem prič. Da pa je ne glede na navedeno davčni organ podatke v postopku pridobil tudi od Č.Č. in da zato njeno ponovno zaslišanje ugotovljenega dejanskega stanja ne bi spremenilo.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi, na kateri bo zaslišalo tožnika in Č.Č. kot pričo, odloči v sporu polne jurisdikcije ter izpodbijano odločbo spremeni (pravilno: odpravi) in davčni postopek ustavi. Predlaga tudi, da se mu povrnejo stroški postopka.

Tožbo vlaga iz razlogov iz 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zaradi kršitev 22. in 25. člena Ustave in 6. člena EKČP. V tožbi navaja, da je tožnik že v postopku nadzora pri družbi A. jasno povedal, da od omenjene družbe, družbe C. in Č.Č. osebno ni prejel nobenega denarja. Č.Č. se ukvarja s prodajo plovil, zato je svojim ruskim prijateljem posredoval njen naslov. Iz predloženih oziroma pregledanih pogodb je razvidno tudi, da je Č.Č. oziroma njena družba C. poslovala s ciprsko družbo B. samostojno, brez vpletanja tožnika. Zato je tožnik v pritožbi predlagal, da bi se v zvezi z nakazilom denarja zaslišala Č.Č. kot priča in da bi se odločilo na ustni obravnavi, ki se po določbah ZUP obvezno opravi, kadar je potrebno zaslišanje prič. Tožnik namreč ne more dokazovati negativnih dejstev z nobeno listino, temveč samo z zaslišanjem priče Č.Č.

Poizvedbe pri banki F. v Avstriji glede tožnika davčni organ ni opravil, zato trditev, da je tožnik prejel 270 501,00 EUR, ni podprta z nobenim dokazom. Prav tako so nelogične trditve davčnega organa, ki v izpodbijani odločbi v zvezi z istim poslom enkrat navede družbo B. s Cipra in drugič B. iz države Delaware. Te družbe niso v nobeni povezavi s tožnikom. Trditev, da je Č.Č. prejeta sredstva delno dvignila v gotovini in jih nakazala na tožnikov račun, pa ni podprta z dokazi in je zato ni mogoče preizkusiti. Pri čemer denar na računih, odprtih pri banki E. in banki D., ne sodi v okvir „drugih dohodkov“. Zato je tožniku napačno izračunana davčna osnova in obračunana akontacija dohodnine. Iz bančnih podatkov izhaja, da je tožnik položil na račune zgolj 193 000,00 EUR, kar se ne ujema z ugotovljeno davčno osnovo. Zato bi bilo zaslišanje Č.Č. kot priče nujno, nujna pa bi bila tudi ustna obravnava, s katero se zagotavlja ustavna pravica stranke do kontradiktornega postopka, ki mora biti zagotovljena v vseh pravnih postopkih.

V izpodbijani odločbi razen tega niso navedeni dokazi za ugotovljeno dejansko stanje. Zato tožnik meni, da mu je onemogočeno učinkovito pravno sredstvo in s tem kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave in pravica do enakosti pred zakonom iz 22. člena Ustave.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu spisov in izpodbijane odločbe sodišče sodi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Pravilni so tudi razlogi, ki jih vsebujeta izpodbijana in drugostopna odločba, zato se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, sklicuje na razloge prve in druge stopnje. V zvezi s tožbenimi ugovori le še dodaja: Z ozirom na izčrpno obrazložitev izpodbijane in drugostopne odločbe, ki jo sodišče povzema v sodbi, je tožbeni očitek o pomanjkljivi vsebini odločbe in s tem o kršitvi določb 25. in 22. člena Ustave, brez podlage. Obrazložitev odločbe obsega vse elemente, ki so predpisani z 214. členom ZUP, in kot takšna nedvomno omogoča uporabo pravnega sredstva, kar nenazadnje dokazuje tudi vložena pritožba (in tožba).

Prav tako ne drži tožbeni očitek, da v zadevi ni bil izveden ugotovitveni postopek. Izveden je bil davčni inšpekcijski nadzor drugih dohodkov v skladu z določbami VIII. poglavja ZDavP-2 o davčnem nadzoru, ki so specialne glede na določbe ZUP in po katerih se ustna obravnava ne predvideva. Sodelovanje zavezanca in s tem kontradiktornost postopka se na podlagi določb 138., 139. in 140. člena ZDavP-2 zagotavlja z udeležbo oziroma sodelovanjem zavezanca med pregledom, opravljenim sklepnim pogovorom ter z izdajo zapisnika o nadzoru, na katerega se lahko vložijo pripombe. Vse to je bilo omogočeno tožniku tudi v konkretnem primeru, le da teh možnosti po nespornih podatkih spisov ni izkoristil. Poleg tega pa je bil tožnik že v davčnem inšpekcijskem nadzoru pri družbi A. pozvan, da predloži listine in pojasni razmerja s to družbo oziroma njenima off-shore družbama (E. in C.), na kar pa je sicer odgovoril, vendar je navedel samo, da gospo Č.Č. kot poslovno osebo pozna, da pa ne razpolaga z nobeno dodatno informacijo ali dokumentacijo, ki se zahteva s pozivom. Tožnik je torej možnost sodelovanja v postopku nedvomno imel, zato z ugovorom, da postopek ni bil voden pravilno, oziroma da mu ni bila zagotovljena pravica do kontradiktornega postopka, ne more uspeti.

Že organ druge stopnje pa tudi obrazloženo zavrne predlog tožnika za zaslišanje priče Č.Č. ter se pri tem utemeljeno sklicuje na določbe ZDavP-2, po katerih imajo listinska dokazila v davčnem postopku prednost pred drugimi dokazi. Pravilno in skladno s spisi namreč ugotavlja, da iz zbranih listinskih dokazil dovolj jasno sledi tisto, kar je za odločitev bistveno, to pa je, da je tožnik delno v gotovini in delno na svoja bančna računa, odprta pri banki F. v Avstriji in pri banki D. v Sloveniji, prejel denarna sredstva, ki izvirajo z računa off-shore družbe C., odprtega v Avstriji. O tem namreč nedvoumno pričajo tako podatki o prometu na omenjenih bančnih računih kot tudi elektronsko dopisovanje tožnika s Č.Č., zlasti elektronsko sporočilo z dne 3. 7., kar vse se nahaja v spisih in je bilo predmet presoje s strani davčnih organov. Zato zaslišanje Č.Č. tudi po presoji sodišča ni (bilo) potrebno. Obenem pa je glede na povedano v očitnem nasprotju s spisi tožbena trditev, da so ugotovitve davčnih organov nelogične in da niso podprte z dokazi. S prepričljivimi dokazi je podprta tudi ugotovitev, da je tožnik prejel 270 501,00 EUR, saj navedena okoliščina izhaja tako iz izpisov prometa na bančnih računih (tožnikovega in družbe C.) kot tudi iz potrdila banke o opravljenem nakazilu in že omenjenega elektronskega sporočila tožniku s strani Č.Č. z dne 3. 7. 2009. Ugovor, da se v izpodbijani odločbi omenjata dve različni družbi B. (ciprska in ameriška) kot povezani s poslom, kot nebistvenega pravilno zavrne že drugostopni organ v svoji odločbi. Bistveno tudi ni, da ni izrecno izkazana povezava omenjenih družb s tožnikom. Zgolj trditev tožbe, da denar na tožnikovih računih ne sodi v okvir drugih dohodkov tožnika, ne da bi bili za takšno trditev predloženi kakršnikoli dokazi, pa za drugačno odločitev od izpodbijane ne zadošča. Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Sodišče je določilo na nejavni seji, ker so bili dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijane odločbe (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).