Jedro

Pogoji za pridobitev pravice do delne invalidske pokojnine po ZPIZ-1 niso odvisni od pogojev za izplačevanje, velja pa tudi obratno - da pridobitev pravice sama po sebi še ne pomeni tudi izpolnitev pogojev za izplačevanje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke z dne 15. 10. 2007 in 12. 12. 2007 ter za naložitev toženi stranki izdajo odločbe o pravici in višini delne invalidske pokojnine za čas od 27. 7. 2007 do 1. 12. 2007. Zavrnilo je tudi zahtevek za izplačilo tako odmerjene pokojnine z zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da je bila tožnica z odločbo tožene stranke z dne 3. 7. 2007 razvrščena v tretjo kategorijo invalidnosti in ji je bila priznana pravica do dela na svojem delovnem mestu s polovico delovnega časa. Z izpodbijanima odločbama je bila zavrnjena zahteva tožnice za priznanje pravice do delne invalidske pokojnine, ker še ni pričela z delom s krajšim delovnim časom. Z odločbo z dne 9. 1. 2008 pa je bila nato tožnici ta pravica priznana od 1. 12. 2007 dalje na podlagi njene izjave, da je dejansko s tem dnem pričela z delom s polovico delovnega časa. Sodišče je svojo odločitev oprlo na določbo prvega odstavka 159. člena ZPIZ-1, po kateri se delna invalidska pokojnina izplačuje šele od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da sta sodišči nepravilno uporabili določbo 159. člena ZPIZ-1. Razlaga, da mora zavarovanec za pridobitev pravice do izplačevanja invalidske pokojnine dejansko in fizično priti na delo, v konkretnih situacijah povzroča neutemeljena in nerazumljiva razlikovanja med zavarovanci, ki jim je priznana pravica do dela s krajšim delovnim časom. Sodišče je zanemarilo tudi dejstvo, da je tožnica kot notarka hkrati tudi v vlogi delodajalca. Do 30. 11. 2007 dejansko ni pričela z delom na svojem delovnem mestu s skrajšanim delovnim časom izključno le iz razloga, ker je bila v bolniškem staležu. Zaradi ločevanja med pravico do dela s krajšim delovnim časom in pravico do nadomestila iz naslova delne invalidske pokojnine, je tožnica več kot štiri mesece ostala brez prihodkov. Sklicuje se tudi na stališče Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi Cpg 739/2006 in v zvezi s tem na neenotno sodno prakso. Sodišče druge stopnje je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni sledilo opozorilu v pritožbi na postopek proti ZZZS ter predlogu za združitev zadev v en postopek. O takem predlogu se niti ni izreklo.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP).

6. Tožnica sicer zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka, toda iz revizijskih navedb ni jasno, za kakšno oziroma katero kršitev naj bi šlo. O združitvi pravd na podlagi 300. člena ZPP je mogoče odločiti le do konca glavne obravnave. Torej pravilom v postopku pred sodiščem prve stopnje, pred sodiščem druge stopnje pa le, če je je to sodišče razpisalo obravnavo (349. člen ZPP). Predvsem pa tožnica v pritožni niti ni predlagala „združitve zadev v en postopek“, temveč le, da obe zadevi (zoper toženo stranko in zoper ZZZS zaradi nadomestila za čas bolniškega staleža) obravnava skupaj ter da v obravnavani zadevi upošteva odločitev o pritožbi zoper sodbo Ps 266/2008. Prav tako ne drži revizijska navedba, da se sodišče druge stopnje o „tovrstnem predlogu“ ni izreklo. Izpodbijana sodba ima razloge o tem (prvi odstavek na četrti strani).

7. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

8. Tožnica ima deloma prav v dvojem. Tožena stranka zmotno izenačuje pravico do delne invalidske pokojnine in njeno izplačevanje, vendar to na pravilnost odločitve o tožbenem zahtevku ni bistveno. Odločitvi o delni invalidski pokojnini in nadomestilu za čas bolniškega staleža sta povezani, vendar nista soodvisni.

9. Pogoji za pridobitev pravice do delne invalidske pokojnine po ZPIZ-1 niso odvisni od pogojev za izplačevanje, velja pa tudi obratno - da pridobitev pravice sama po sebi še ne pomeni tudi izpolnitev pogojev za izplačevanje. Pravice na podlagi invalidnosti gredo zavarovancu glede na določbo petega odstavka 156. člena ZPIZ-1 z dnem nastanka invalidnosti, kar pa seveda še ne pomeni, da se bodo od takrat tudi izplačevale. Za izplačevanje pravice do delne invalidske pokojnine morajo biti izpolnjeni tudi drugi pogoji, med katerimi je tudi določba prvega odstavka 159. člena ZPIZ-1, da se zavarovancu ta pravica izplačuje od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, izplačuje pa se, dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti. Gre za različne institute same pravice oziroma njenega izplačevanja. Vendar pa samo dejstvo, da tožnica ima pravico do delne invalidske pokojnine ni predmet spora. Tožbeni zahtevek se nanaša le na odločitev o datumu izplačevanja pokojnine. O tem pa je sodišče pravilno odločilo. Enako stališče izhaja že iz več odločb Vrhovnega sodišča, npr. VIII Ips 359/2008 z dne 22. 2. 2010 in VIII Ips 56/2009 z dne 22. 3. 2010. 10. Revizijsko sodišče je že v podobni zadevi (sodba VIII Ips 251/2006 z dne 4. 12. 2007) navedlo: „Po določbi 190. člena ZPIZ (op.: ZPIZ92) se je delovnemu invalidu, kar je tožnica postala, nadomestilo plače izplačevalo zaradi dela s skrajšanim delovnim časom (uresničitev pravice iz invalidskega zavarovanja) od takrat, ko je dejansko začel delati s takim časom. Po dejanski ugotovitvi nižjega sodišča je tožnica pričela delati s skrajšanim delovnim časom 5. 5. 2003. Do takrat je zato njena delovna obveznost, kljub odločbi ZPIZ o ugotovljeni invalidnosti, znašala še poln delovni čas, in bi ji moral delodajalec tudi plačevati polno plačo, če ne bi imela od tožene stranke priznane začasne nezmožnosti za delo in s tem pravice do denarnega nadomestila. Ob taki ugotovitvi, da bi (tudi po stališču tožene stranke, izraženem v zadnjem odstavku revizije) tožnica bila upravičena do polne plače (ne nadomestila), je v primeru zadržanosti od dela zaradi bolezni (kar je s sklepom ugotovila tožena stranka) upravičena tudi do polnega denarnega nadomestila. Dejstvo, da je dobila dokončno priznane pravice iz invalidskega zavarovanja nekaj prej, kot je pričela delati s skrajšanim delovnim časom, ob ugotovitvi, da je lahko realizirala pravice iz invalidskega zavarovanja šele, ko je dejansko pričela z delom s krajšim delovnim časom, na njeno pravico do polnega denarnega nadomestila zaradi zadržanosti od dela zaradi bolezni ne vpliva.“ V zadevi VIII Ips 444/2007 z dne 25. 5. 2009 pa je nato ugotovilo, da se ob taki odločitvi Vrhovnega sodišča izkaže, da je (sicer pravnomočna) odločitev Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 739/2006 napačna.

11. Navedeno pomeni, da ima tožnica do 30. 11. 2007 pravico do nadomestila iz zdravstvenega zavarovanja za poln delovni čas, od 1. 12. 2007 dalje pa do delne invalidske pokojnine. Drugačno izplačilo nadomestila za čas bolniškega staleža je predmet odločanja v samostojnem sodnem postopku, na katerega se sklicuje tožnica. Kakršnakoli odločitev o navedenem nadomestilu pa na drugačno odločitev v tem sporu ne more vplivati.

12. Ker glede na navedeno zatrjevani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).