Jedro

Ker je bila tožnici z odločbo priznana le pravica do dela s krajšim delovnim časom, ne pa tudi pravica do delne invalidske pokojnine, je bila od dneva izvršljivosti te odločbe tožnica kot samozaposlena oseba dolžna organizirati svoje delo v skladu priznano pravico iz invalidskega zavarovanja v polovičnem delovnem času. Te dolžnosti zaradi začasne zadržanosti od dela ni mogla uresničiti, šele po prenehanju zadržanosti od dela je izpolnila pogoje za izplačevanje delne invalidske pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 12. 12. 2007 in št. ... z dne 15. 10. 2007, da je tožena stranka dolžna izdati novo odločbo o pravici in višini delne invalidske pokojnine za obdobje od 27. 7. 2007 do 1. 12. 2007, tožnici za ta čas izplačati mesečne zneske delne invalidske pokojnine in ji v bodoče pravočasno izplačevati pripadajoče zneske pokojnine, ter da je tožena stranka dolžna tožnici plačati zakonske zamudne obresti od neupravičeno izplačanih mesečnih zneskov delne invalidske pokojnine, obračunanih od dneva zapadlosti izplačila posameznega mesečnega zneska v obdobju od 27. 7. 2007 do dneva dejanskega izplačila. Obenem je odločilo, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka. Ugotovilo je, da je tožnica pričela opravljati delo notarke v polovičnem delovnem času 1. 12. 2007 in je šele s tem datumom izpolnila pogoj za izplačevanje delne invalidske pokojnine po 159. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ-1).

Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, saj razlogi o odločilnih dejstvih niso jasno opredeljeni oziroma so med seboj v nasprotju. Meni, da odločilna dejstva niso popolno ugotovljena, v posledici tega pa je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo. Sodišču očita, da v obrazložitvi prvostopenjske sodbe poleg pravice do delne invalidske pokojnine neutemeljeno omenja pravico do premestitve in pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega. Določba 159. člena ZPIZ-1 se po mnenju tožnice nanaša na razmerja med zaposlenimi in njihovimi delodajalci. S to določbo je zakonodajalec skušal spodbuditi delodajalca k čimprejšnji razporeditvi zavarovanca na delovno mesto, ki ustreza zavarovančevi preostali delovni zmožnosti in bi v primeru neizpolnitve te obveznosti delodajalci še naprej morali izplačevati polno plačo. Vsekakor pa ni bil namen zakonodajalca ločevati med zavarovanci, ki pravice do delne invalidske pokojnine po prejemu odločbe o priznanju pravice dela v krajšem delovnem času niso uspeli uresničiti in tistimi, ki navedene pravice niso mogli uresničiti. Upoštevaje določbo 262. člena ZPIZ-1, po kateri se odločba, s katero so priznane pravice na podlagi invalidnosti II. ali III. kategorije izvrši, ko postane dokončna v upravnem postopku, je v konkretnem primeru odločba z dne 3. 7. 2007 o priznanju pravice do delne invalidske pokojnine postala dokončna in izvršljiva dne 27. 7. 2007, čeprav sodišče toženo stranko razbremeni izpolnitve te njene obveznosti s tem, ko navaja, da je delodajalec dolžan zagotoviti pravico do dela v krajšem delovnem času. Sodišče zanemari okoliščino, da je bila v spornem obdobju tožnica kot notarka v vlogi delodajalca in je bila sama dolžna poskrbeti za delo v krajšem delovniku. Do 30. 12. 2007 ni pričela z delom na svojem delovnem mestu v krajšem delovnem času, ker je bila v bolniškem staležu, ne pa zato, ker ji delodajalec ni omogočil dela v krajšem delovnem času. Od dneva izvršljivosti odločbe tožene stranke z dne 3. 10. 2007 je bila zmožna le še za delo v polovičnem delovnem času, pri čemer ji je Zavod za zdravstveno zavarovanje odrekel pravico do polnega nadomestila plače. Zaradi nasprotujočih si stališč Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije in tožene stranke se nahaja v položaju, ko nima pravice do dajatev za poln delovni čas. Sodišče je zahtevku za priznanje polnega nadomestila za čas začasne zadržanosti od dela sicer ugodilo, vendar sodba še ni pravnomočna, zato je do njene pravnomočne odločitve potrebno vložiti pritožbo v obravnavani zadevi. Uveljavlja povrnitev stroškov pritožbe.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka vztraja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/2008) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, tako tudi ni storilo očitane kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je izpodbijana sodba jasna in vsebuje odločilne razloge, v njej pa tudi ni nasprotij, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja, ob pravilni uporabi prvega odstavka 159. člena ZPIZ-1, pravilno odločilo.

V obravnavani zadevi se na podlagi 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) presoja zakonitost dokončnih odločb tožene stranke z dne 12. 12. 2007 in z dne 28. 2. 2008, s katero sta bili potrjeni prvostopenjski odločbi z dne 15. 10. 2007 in 9. 1. 2008, da tožnica nima pravice do delne invalidske pokojnine za čas od 28. 7. 2007 dalje oziroma, da jo ima od 1. 12. 2007 dalje. Sporno je, ali ima tožnica kot delovni invalid III. kategorije invalidnosti s pravico do dela v krajšem delovnem času za delo notarke tudi pravico do (izplačevanja) delne invalidske pokojnine za čas od prvega naslednjega dne po izvršljivosti dokončne odločbe tožene stranke z dne 3. 10. 2007, to je od 28. 7. 2007 do vključno 30. 11. 2007, kljub temu, da z delom v krajšem delovnem času ob priznani začasni nezmožnosti za delo za poln delovni čas, ni pričela.

V skladu s 1. odstavkom 93. člena ZPIZ-1 imata pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine zavarovanec, pri katerem je podana III. kategorija invalidnosti, če ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije, kot tudi zavarovanec, pri katerem je nastala II. kategorija invalidnosti po dopolnjenem 50. letu starosti in ima preostalo delovno zmožnost za opravljanje določenega dela vsaj s polovico polnega delovnega časa. Tožnica je bila z odločbo tožene stranke z dne 3. 7. 2007 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je bila priznana pravica do dela „notarke“ v polovičnem delovnem času (4 ure dnevno). Obenem je bilo odločeno, da bo o pravici in višini delne invalidske pokojnine tožena stranka izdala posebno odločbo. Odločba z dne 3. 7. 2007 je postala dokončna in pravnomočna. Na podlagi citirane odločbe je bil sprva zahtevek tožnice za priznanje pravice do delne invalidske pokojnine zavrnjen, kasneje pa je bila tožnici ta pravica priznana v znesku 462,96 EUR na mesec od 1. 12. 2007 dalje.

Delna invalidska pokojnina se v skladu s 1. odstavkom 159. člena ZPIZ-1 izplačuje od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, in sicer vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti. Iz navedene določbe izhaja, da je za izplačevanje delne invalidske pokojnine potreben dodaten pogoj, in sicer da invalid III. kategorije invalidnosti, ki mu je pravica do delne invalidske pokojnine že priznana, tudi prične delati s krajšim delovnim časom. Pravica do izplačevanja delne invalidske pokojnine je torej po citirani določbi vezana na pričetek opravljanja dela zavarovanca v krajšem delovnem času, ne glede na to, ali gre za zavarovanca v delovnem razmerju ali samozaposlenega zavarovanca. Z odločbo tožene stranke z dne 15. 10. 2007 je bil tožničin zahtevek za priznanje pravice do delne invalidske pokojnine kljub temu, da je tožnica pogoje po 93. členu ZPIZ-1 za samo priznanje pravice izpolnila, zavrnjena, vendar je glede na kasnejšo odločbo tožene stranke z dne 9. 10. 2008 tožnici kot invalidu III. kategorije invalidnosti bila priznana pravica do delne invalidske pokojnine od 1. 12. 2007 dalje, zato takšna odločitev na odločitev v tem sporu, kjer je sporno njeno izplačevanje, ne vpliva. Pravico do dela s krajšim delovnim časom je tožnica realizirala 1. 12. 2007. Tega dne je tožnica nastopila delo notarke v polovičnem delovnem času, kar je razvidno iz njene izjave z dne 4. 12. 2007, v spornem obdobju od 27. 7. 2007 do vključno 30. 11. 2007 pa je bila zanjo ugotovljena začasna nezmožnost za delo (za poln delovni čas). Z odločbami strokovnega organa pristojnega Zavoda z dne 3. 9. 2007, 28. 9. 2007 in 13. 11. 2007 (priloge A/9 do A/11 v sodnem spisu) je bila tožnici zaradi posledic poškodbe izven dela pravnomočno priznana začasna nezmožnost za delo v polnem delovnem času. To pa so dejstva, ki za ta postopek niso odločilna, so pa lahko predmet obravnavanja v drugem postopku v zvezi z uveljavljanjem pravic iz zdravstvenega zavarovanja.

Na podlagi vsega navedenega ni podlage, da bi se tožnici pravica do delne invalidske pokojnine izplačevala že od dneva izvršljivosti dokončne odločbe z dne 3. 7. 2007, torej od 27. 7. 2007 dalje. V skladu z 2. odstavkom 262. člena ZPIZ-1 se odločba, s katero so priznane pravice na podlagi II. ali III. kategorije, izvrši, ko postane dokončna v upravnem postopku. Po 224. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami) je dokončna tista odločba, ki se ne more več izpodbijati s pritožbo. Ker je bila z odločbo z dne 3. 7. 2007 priznana le pravica do dela s krajšim delovnim časom, ne pa tudi pravica do delne invalidske pokojnine, je bila od dneva izvršljivosti citirane odločbe dalje tožnica kot samozaposlena oseba dolžna organizirati dela notarke v skladu priznano pravico iz invalidskega zavarovanja v polovičnem delovnem času. Te dolžnosti zaradi zdravstvenega stanja v posledici poškodbe izven dela do vključno 30. 11. 2007 ni mogla uresničiti, saj je bila po pravnomočni strokovni ugotovitvi organa Zavoda za zdravstveno zavarovanje za takšno delo začasno, toda v polnem delovnem času, popolnoma nezmožna. In ker je tožnica pričela z delom (šele) 1. 12. 2007, glede na določbo 159. člena ZPIZ-1 pred tem datumom ne izpolnjuje pogojev za izplačevanje delne invalidske pokojnine.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče sklenilo, da na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbe.