Jedro

Institut izbrisne tožbe je utemeljen na dejstvu, da neveljavna vknjižba ne more povzročiti veljavne pravne spremembe prenosa, ustanovitve, spremembe ali prenehanja knjižnih pravic. Vknjižba, ki nima veljavne materialnopravne podlage, ni ustrezen pridobitni način. Do takšne vknjižbe, ki je bila po postopkovnih pravilih izvedena v korist določene osebe, lahko pride zato, ker je zemljiškoknjižno sodišče vezano na načelo formalnosti postopka in pri tem ne sme preverjati, ali je pravni naslov (npr. pogodba) materialnopravno veljaven.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da je neveljavna vknjižba lastninske pravice v korist prvotoženke do deleža 390/3000 in drugotoženke do deleža 261/3000 parc. št. X, k.o. T, da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov in ugotovitev, da je neveljavna vknjižba hipoteke v višini 54.000,00 EUR in zaznamba neposredne izvršljivosti v korist tretje toženke, vpisane na podlagi notarskega zapisa pri omenjenih deležih prvo in drugotoženke. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, po kateri naj prvo in drugotoženka izdata za zemljiško knjigo sposobno listino na podlagi katere se bo lahko pri njunima solastnima deležema parc. št. X, k.o. T. vknjižila bremen prosta lastninska pravica v korist prvotožnice, tretje toženka pa enako listino za izbris hipoteke knjižene pri deležih prvo in drugotoženke. Sodišče prve stopnje je tožnikoma naložilo, da tožencem povrneta njihove stroške pravdnega postopka.

Tožnika sta proti takšni odločitvi vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavljata pritožbene razloge nepopolne in napačne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njunemu tožbenemu zahtevku. Sodišču prve stopnje očitata, da bi moralo zavreči tožbeni zahtevek zoper prvotožnika, če mu je odreklo procesno legitimacijo. Prvotožnik je dejanski lastnik parcele X. Čeprav se njegov idealni delež z izpodbijanim vpisom ni spremenil, je njegov pravni položaj bistveno slabši, saj sta toženki pridobili lastniška upravičenja, s čimer lahko posegata v to nepremičnino, jo odsvojita tretjemu in z njo upravljata. Tretja toženka lahko v primeru neplačila kredita, na njeni nepremičnini predlaga postopek prisilne izvršbe. Toženki imata sedaj od nje celo pravico terjati uporabnino, v primeru prodaje nepremičnine pa se bo moralo upoštevati toženi stranki kot predkupni upravičenki. Toženki sta tudi z lastništvom pridobili pravico soupravljati z nepremičnino. Napačno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da nobeden od solastnikov „niti teoretično ne bi mogel veljavno razpolagati z določenim realnim delom nepremičnine“, ampak je lahko razpolagal samo s svojim solastniškim deležem. Sodišče zastopa napačno stališče, da dotlej, dokler etažna lastnina v stavbi ni vzpostavljena, ni mogoče šteti, da je stavba razdeljena. Solastnina na stavbi je bila razdeljena na več idealnih deležev, ki so v naravi predstavljala posamezna stanovanja, od katerih je bilo eno predmet kupoprodajne pogodbe. Napačno je zato stališče sodišča prve stopnje, da je lahko tožeča stranka svojo lastninsko pravico prenesla samo v obliki solastniškega deleža, ne pa v obliki prenosa dela fizične stvari. Predvsem pa je sodišču očitati, da je v nasprotju s trditvami strank in v nasprotju z vsebino same kupoprodajne pogodbe in njenega aneksa ugotovilo, kaj je bil predmet pogodbe, kot je to pojasnjeno v nadaljevanju. Tožnika sta ves čas postopka zatrjevala, kaj je bil predmet prodajne pogodbe. V pogodbi nikjer ni omenjeno, da je njen predmet tudi zemljišče, še manj pa, da je predmet pogodbe tudi stavba P. ul. 4 (oziroma njen del), ki je takrat prav tako stala na tedanji parceli št. X. Navajata, da je bil v zemljiškoknjižnem dovoljenju podan idealni delež glede celotne takratne parcele, saj sicer vknjižba lastninske pravice toženih strank kot kupcev sploh ne bi bila mogoča. Tako v pogodbi kot v aneksu je bila opredeljena parcela X, saj parcelacija takrat še ni bila izvedena v zemljiški knjigi. Čeprav sta pogodbeni stranki v pogodbi in v vknjižbenem dovoljenju opisali celotno parcelo X in čeprav sta stanje te parcele omenili večkrat v pogodbi pa to ne pomeni, da je bila predmet pogodbe celotna ta parcela, torej tudi stavba P. ul. 4 in k njej pripadajoče zemljišče. Pogodbena volja obeh pogodbenih strank je jasno razvidna iz preostalega besedila pogodbe, ko je predmet pogodbe opisno določen – to pa je zgolj stanovanje. Tudi toženki ne trdita, da je bil predmet pogodbe kaj več kot zgolj stanovanje. Da je bil predmet kupoprodajne pogodbe tudi po prepričanju toženk le stanovanje, izhaja tudi iz kupoprodajne pogodbe z dne 8.11.2007, ki sta jo sklenili z N. in S. P. in s katero sta nanju prenesli celotno svojo lastninsko pravico, ki sta jo pred tem pridobili z nakupom od drugo tožeče stranke. Sodišče je tudi v nasprotju s pravili dokazovanja upoštevalo prepozno trditev toženih strank, da sta prizadeti v funkcionalnem zemljišču. Napačne so tudi ugotovitve sodišča v zvezi s parcelacijo. Ta je bila izvedena na podlagi odločbe DURS z dne 11.1.1997. Neresnična je trditev toženih strank, da je bila parcelacija izvedena mimo njiju. Sodišče je uporabilo napačno materialnopravno podlago tudi glede zavrnitve zahtevka zoper tretjo toženko. Prvo in drugotoženka namreč nista imeli nikakršne pravice razpolagati s sedanjo parcelo X. Nična je zato ustanovitev hipoteke na tej nepremičnini. Napačno je tudi stališče sodišča prve stopnje glede podrednega zahtevka.

Pritožba ni utemeljena.

Iz dejanske podlage izpodbijane odločitve izhaja, da je drugotožnica sklenila s prvo in drugotoženko prodajno pogodbo, katere predmet je stanovanje, ki se nahaja v hiši stoječi na parceli št. X, k.o. T. in da navedeno stanovanje (ker etažna lastnina ni oblikovana) na celotnem z. k. vložku predstavlja 217/1000. Hkrati je dovolila, da se po plačilu celotne kupnine na omenjeni parceli št. X vknjiži lastninska pravica kupovalk do 217/1000 oziroma po aneksu k omenjeni pogodbi lastninska pravica prvotoženke do 130/1000 in drugotoženke do 87/1000 (skupaj 217/1000). Po sklenitvi kupoprodajne pogodbe in aneksa je prišlo do parcelacije, po kateri je del parcele št. X postal samostojna nepremičnina s parcelno številko 976/7. Po parcelaciji sta se toženki vknjižili kot solastnici nepremičnine X (le tistega dela, ki je obdržal navedeno številko). Tožnika kot solastnika omenjene parcele v tožbi navajata, da je navedena vknjižba nepravilna, ker sta toženki pridobili lastninsko pravico na nepremičnini, ki je v izključni lasti tožnikov in na kateri se ne nahaja stanovanje, ki je bilo dejansko predmet pogodbe. Stanovanje se nahaja na drugem delu prvotne parcele X oziroma na delu s sedanjo oznako parc. št. 976/7. Iz navedenega razloga naj bi bila nepravilna tudi vknjižba stvarne pravice tretjetožene stranke.

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da vknjižba ni nepravilna. V zemljiškoknjižnem postopku velja načelo formalnosti postopka, v skladu s katerim odloča zemljiškoknjižno sodišče o pogojih za vpis samo na podlagi listin, za katere zakon določa, da so podlaga za vpis , in na podlagi stanja vpisov v zemljiški knjigi (124. člen in 148. člen Zakona o zemljiški knjigi, v nadaljevanju ZZK-1). Ob ugotovljeni izpolnjenosti vseh pogojev sta se toženki vknjižili kot solastnici nepremičnine X, torej tiste nepremičnine in solastniškega deleža na njej, ki je bila predmet tako zavezovalnega kot tudi razpolagalnega pravnega posla sklenjenega z drugotožnico. Nastali zaplet, ki je bil pogojevan z okoliščino neobstoja etažne lastnine, kar je pogojevalo le možnost razpolaganja s solastniškimi deleži na nepremičnini (drugačno pritožbeno stališče je napačno, saj bi bilo vknjižbeno dovoljenje za stanovanje na nepremičnini, na kateri ni vzpostavljena etažna lastnina brezpredmetno oziroma ga ne bi bilo mogoče realizirati) ter s spremembo katastrskih podatkov oziroma z parcelacijo, ki je bila izvedena po sklenitvi zavezovalnega in razpolagalnega pravnega posla, in po kateri je ena od novonastalih parcel obdržala isto številko kot prvotna, bi pravdne stranke lahko rešile z ustreznim sporazumom (zanj bi morali imeti pravni interes tudi prvo in drugotoženka, saj z vpisom v zemljiško knjigo nista postali lastnici (v naravi) stanovanja) ali v sodnem postopku delitve nepremičnin. Ni pa ga mogoče rešiti z izbrisno tožbo niti s podrejenim zahtevkom drugotožnice, s katerim zahteva od toženk povratni prenos nepremičnine.

Institut izbrisne tožbe je utemeljen na dejstvu, da neveljavna vknjižba ne more povzročiti veljavne pravne spremembe prenosa, ustanovitve, spremembe ali prenehanja knjižnih pravic. Vknjižba, ki nima veljavne materialnopravne podlage, ni ustrezen pridobitni način. Do takšne vknjižbe, ki je bila po postopkovnih pravilih izvedena v korist določene osebe, lahko pride zato, ker je zemljiškoknjižno sodišče vezano na načelo formalnosti postopka in pri tem ne sme preverjati, ali je pravni naslov (npr. pogodba) materialnopravno veljaven. V obravnavani zadevi ni izpolnjen pogoj materialnopravne neveljavnosti vknjižbe, ki bi bila pogojevana z eno od situacij, ki jih predvideva določba 243. člena ZZK-1, v opredeljen smislu pa v tožbi tudi ni bil zatrjevan.

Pravilen pa je tudi zaključek sodišča prve stopnje o neutemeljenosti podrednega tožbenega zahtevka. Zahtevek za izstavitev listine, ki bo podlaga za vknjižbo pravice na nepremičnini je dajatveni zahtevek, ki pa lahko izhaja le iz obstoja enake obveznosti tistega, na katerega je tak zahtevek naslovljen. Takšne podlage obveznosti toženk, pa tožnika ne navajata.

Glede na navedene razloge je pritožba tožnikov neutemeljena, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku).

(1) Sodišče prve stopnje ugotavlja, da tudi delež na parceli št. 976/7 sodi v prodani solastniški delež.