Jedro

Po pretrganju začne zastaranje odškodninske terjatve teči znova in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne všteje v zakoniti zastaralni rok (prvi in drugi odstavek 392. člena ZOR). Od dneva ponovnega začetka teka zastaralnega roka pa je mogoče ugotoviti iztek zastaranja takrat, ko preteče toliko časa, kot je z zakonom predpisano za pretrgano zastaranje (šesti odstavek 392. člena ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka trpi sama svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora plačati tožnici O. G. odškodnino v znesku 4,700.000,00 SIT, tožniku R. G. pa v znesku 600.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.5.1999 dalje do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženca deloma ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je tožencu naložilo, da mora plačati tožnici O. G. odškodnino v znesku 4,400.000,00 SIT, glede tožnika R. G. pa je sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu sodišču prve stopnje vrnilo v novo sojenje. V ostalem je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga toženec revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo odločanje. Tudi v reviziji vztraja pri ugovoru zastaranja, ki ga je podal že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Izpodbijana sodba naj bi napak razumevala določbo 377. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), po kateri naj bi triletni zastaralni rok za vložitev odškodninske tožbe po določbi 376. člena ZOR začel teči šele od pravnomočnosti kazenske sodbe dalje. Odškodninske terjatve zastarajo v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in tistega, ki jo je povzročil. Kadar pa je škoda povzročena s kaznivim dejanjem, pa se zastaralni rok za vložitev odškodninske tožbe podaljša, če je za zastaranje kazenskega pregona predpisan daljši zastaralni rok od zastaralnega roka za odškodninske terjatve. Ta pogoj je v obravnavani zadevi izpolnjen. Vendar pa zastara kazenski pregon za kaznivi dejanji, ki ju je storil toženec, absolutno v štirih letih; to pa pomeni, da je dne 28.5.1993 vložena odškodninska tožba - ker sta dejanji bili storjeni dne 15.8.1987 in 29.1.1989 - prepozna. Drugačna razlaga, čeprav sprejeta v obliki pravnega mnenja občne seje vrhovnega sodišča, je napačna.

Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija ni utemeljena.

Pravna razlaga, ki jo ponuja revizija, izhaja izključno iz določbe prvega odstavka 377. člena ZOR. Pri tem celo trdi, da določba drugega odstavka te zakonske določbe nima vpliva na tek zastaralnega roka. Preneseno v obravnavani primer bi to pomenilo, da bi odškodninska tožba bila vložena pravočasno le v okviru absolutnega zastaralnega roka za kazenski pregon zaradi kaznivih dejanj, storjenih dne 15.8.1987 in 29.1.1989, torej najkasneje v štirih letih po navedenih datumih (tako za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe kot za kaznivo dejanje grdega ravnanja - člen 54/1 in člen 65/1 KZ RS - pregon relativno zastara v dveh letih, absolutno pa v dvojni dobi). Dne 28.5.1993 vložena odškodninska tožba bi torej po tem stališču v vsakem slučaju bila prepozna.

Vendar pa opisana razlaga prezre tako vsebino določbe drugega odstavka 377. člena, kot tudi določbe prvega, drugega in šestega odstavka 392. člena ZOR. Zastaranje odškodninske terjatve je potrebno presojati v skladu s civilnopravnimi določbami. V obravnavanem primeru je bilo zastaranje kazenskega pregona in odškodninske terjatve pretrgano najpozneje dne 23.4.1991 in je začelo ponovno teči dne 24.4.1991, torej naslednji dan po pravnomočnosti kazenske sodbe, s katero je bil toženec spoznan za krivega storitve kaznivih dejanj. Po pretrganju začne zastaranje odškodninske terjatve teči znova in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne všteje v zakoniti zastaralni rok (prvi in drugi ostavek 392. člena ZOR). Od dneva ponovnega začetka teka zastaralnega roka pa je mogoče ugotoviti iztek zastaranja takrat, ko preteče toliko časa, kot je z zakonom predpisano za pretrgano zastaranje (šesti odstavek 392. člena ZOR). V izpodbijani sodbi je torej materialno pravo pravilno uporabljeno z ugotovitvijo, "da se čas, ki je potekel pred pretrganjem, ne všteje v zakoniti zastaralni rok". Ob vložitvi tožbe dne 28.5.1993 triletni zastaralni rok po določbi 376. člena ZOR še ni potekel, zaradi česar odškodninska terjatev, ki je vtoževana, ni zastarala.

Ker izpodbijani sodbi ni mogoče očitati niti v reviziji zatrjevanih nepravilnosti niti napak, na katere mora revizijsko sodišče po določbi 386. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo zavrniti (393. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 166., 154. in 155. člena ZPP. Toženec trpi sam svoje revizijske stroške, ker z revizijo ni uspel, tožena stranka pa stroške odgovora na revizijo, ker z navedbami v njem k odločitvi ni prispevala.