Jedro

Kdor povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže sokrivde.

Izrek

1. Pritožbi toženca se deloma ugodi in se v izpodbijanem delu tč. II/1 izreka sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "Toženec je dolžan plačati prvotožnici 4.400.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.5.1999 dalje do plačila v 15 dneh, da ne bo potrebna izvršba.

Ker zahteva prvotožnica več, se zavrne." Sicer se pritožba toženca glede tč. II/1 zavrne in se sodba potrdi.

2. Pritožbi toženca se ugodi in se v obsodilnem delu (II/2 izreka) glede drugotožnika in v odločitvi o pravdnih stroških (tč. II/3 izreka) sodba sodišča prve stopnje razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne v ponovno odločanje.

3. Pritožba prvotožnice se zavrne in se sodba pod tč. I potrdi.

4. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženec dolžan plačati prvotožnici 4.700.000,00 SIT ter drugotožniku 600.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje (20.5.1999) do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo ter odločilo, da vsaka stranka sama trpi stroške postopka.

Zoper tako sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta obe pravdni stranki, ki v pritožbi predlagata razveljavitev oziroma spremembo izpodbijane sodbe. Toženec v pritožbi ugovarja stvarno pristojnost Okrožnega sodišča v Ljubljani glede zahtevka, ki ga uveljavlja drugotožnik. Sodba glede drugega tožnika ni razumljiva in se ne da preizkusiti, saj iz izreka izhaja, da je drugotožniku prisodilo vse kar je zahteval, iz razlogov izpodbijane sodbe pa izhaja, da mu je prisodilo 500.000,00 SIT odškodnine, to je manj kot zahteva drugotožnik. Odškodnina, prisojena obema tožnikoma, je previsoka, saj ne gre za telesne poškodbe s trajnimi posledicami, saj gre v obeh škodah enkrat za lahko telesno poškodbo in enkrat za grdo ravnanje. Tudi odškodnina za strah ni umestna, saj je šlo za pretep na eni strani med tožencem in na drugi strani tožnikoma. Zahtevek za odškodnino je zastaran, saj je bila škoda povzročena v času 15.8.1987 in 29.1.1989 tako, da je 3 letni zastaralni rok potekel pred vložitvijo tožbe. Ker je bil del škode povzročen s kaznivim dejanjem, je potekel tudi 4 letni zastaralni rok. Absolutni zastaralni rok po kazenskem zakonu se ne more nikdar pretrgati in teče ne glede na to, kako se odvija kazenski proces in je sodišče prve stopnje zmotno zavrnilo ugovor zastaranja. Napačna je tudi odločitev o pravdnih stroških, saj je tožeča stranka uspela z majhnim delom zahtevka in bi morala tožencu povrniti pravdne stroške.

Prvotožnica se pritožuje zoper višino prisojene odškodnine ter navaja, da je odškodnina glede na mnenje izvedenca A. K. prenizka zlasti glede poškodb na očeh, poleg tega gre pri prvotožnici za 57 % trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Pri pregledu sodne prakse je prvotožnica ugotovila, da so v podobnih primerih bile prisojene znatno višje odškodnine. Neutemeljena je tudi zavrnitev zahtevka za materialno škodo, saj se je prvo sodišče oprlo zgolj na pavšalne navedbe dr. K. G., s katerim se prvotožnica ne strinja. V času poškodbe tudi ni bilo možnosti, da bi tožnico operirali v Sloveniji, saj za to ni nihče hotel prevzeti odgovornosti, zato je po nasvetu zdravnikov iz Novega mesta šla na operacijo v Nemčijo. Drugotožnik je v celoti uspel z zahtevkom, zato je upravičen do povračila stroškov.

Obe pravdni stranki sta odgovorili na pritožbo in predlagali zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe v zavrnilnem oziroma obsodilnem delu.

Pritožba toženca je deloma utemeljena, pritožba tožeče stranke pa neutemeljena.

O podlagi odgovornosti: Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožeči stranki nastala škoda zaradi poškodovanja toženca v dveh škodnih dogodkih 15.8.1987, ko je toženec brez povoda fizično obračunal z obema tožnikoma in 29.1.1989, ko je poškodoval prvotožnico, za kar je bil obsojen s pravnomočno kazensko sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Domžalah K 199/98 z dne 16.1.1991, je treba uporabiti določbo 1. odstavka 154. člena ZOR in je toženec dolžan povrniti škodo, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. V določbi 1. odstavka 154. člena ZOR je tedaj uzakonjeno načelo domnevne krivde povzročitelja škode, obenem pa je povzročitelju priznana možnost dokazovanja, da je podana sokrivda oškodovanca (čl. 192 ZOR). V procesnem smislu (čl. 219 ZPP) to pomeni, da je toženemu povzročitelju škode v pravdi naloženo trditveno in dokazno breme glede dejstev, zaradi katerih po pravni ureditvi velja, da je škoda nastala brez toženčeve krivde oziroma, da je podana sokrivda oškodovanca. Na splošno to pomeni, da je pri uzakonjenem načelu domnevne krivde povzročitelja škode predvsem tudi od procesne aktivnosti toženega povzročitelja odvisno, ali mu bo naloženo plačilo odškodnine. Toženec za trditve o sokrivdi tožeče stranke ni predložil nobenih dokazov, niti se ni udeleževal glavnih obravnav tako, da je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo njegovo pasivnost in je materialnopravno pravilna odločitev, da toženec v celoti odgovarja za škodo, ki sta jo utrpela tožnika. Priložena zdravniška potrdila v ničemer ne dokazujejo sokrivde tožeče stranke. Neutemeljen je tudi ugovor zastaranja, ki ga toženec ponovno ponavlja v pritožbi in se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge izpodbijane sodbe, ko je zavrnilo ta toženčev ugovor. Taka odločitev sodišča prve stopnje je tudi v skladu z pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS II/98 stran 18, po katerem se v primeru obsodilne kazenske sodbe zastaranje pretrga in s pravnomočnostjo kazenske sodbe začne teči znova in se čas, ki je potekel pred pretrganjem, ne všteje v zakoniti zastaralni rok (prvi in drugi odstavek 392. čl. ZOR). Ker je kazenska sodba postala pravnomočna 23.4.1991, triletni zastaralni rok (čl. 376 ZOR) ob vložitvi tožbe še ni potekel (tožba vložena 28.5.1993). Obseg poškodb je sodišče prve stopnje ugotovilo z izvedenci, ki so ugotavljali poškodbe v zvezi z obema škodnima dogodkoma tako, da je neutemeljena pritožbena trditev, da se ugotovljene poškodbe ne ujemajo z opisom v kazenski sodbi. Prav tako je neutemeljen ugovor stvarne nepristojnosti glede drugotožnika, saj je o zahtevku odločalo neposredno višje sodišče prve stopnje, ne gre pa za spor, za katerega je izključno pristojno okrajno sodišče. Glede na navedeno so neutemeljeni vsi toženčevi ugovori, ki se nanašajo na podlago (temelj) odškodninske odgovornosti.

O višini prisojene odškodnine: Pri odmeri denarne odškodnine za negmotno škodo je sodišče vezano na merila iz 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. To pa so stopnja telesnih in duševnih bolečin in njihovo trajanje (prvi odstavek 200. čl. ZOR) ter pomen prizadete dobrine, pri čemer odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (drugi odstavek 200. člena ZOR). Glede na navedena merila poteka odmera odškonine na dveh ravneh: konkretni in abstraktni. To pomeni, da je treba pri določitvi odškodnine upoštevati intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin, glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, s ciljem, da se pri njem doseže zadoščenje, ki bo te bolečine omililo. Hkrati pa mora biti odškodnina določena objektivno in sicer glede na razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in glede na primerjavo z odškodninami za primerljivo škodo. Sodišče prve stopnje je vse te kriterije pravilno upoštevalo in je prvotožnici prisodilo odškodnino za telesne bolečine in zmanjšanje življenjskih aktivnosti v primernem znesku, razen za strah, ki je bila dosojena v previsokem znesku.

Zaradi poškodb, ki jih ugotavlja sodišče prve stopnje je imela prvotožnica izredno hude bolečine 2 do 3 dni, srednje močne bolečine 19 dni, lahke fizične bolečine 14 dni, (škodni dogodek 15.8.1987) in še nadaljnjih 15 dni lahkih bolečin, ki so trajale 15 dni (škodni dogodek 29.1.1989) in nevšečnosti med zdravljenjem (46 dni podplutbe na obrazu, pregled pri več specialistih, 4 x rentgen, nevšečnosti na očesih) je po oceni pritožbenega sodišča povsem primerna odškodnina v znesku 900.000,00 SIT kot jo je prvotožnici prisodilo prvo sodišče tako, da sta pritožbi obeh strank, ki zahtevata zvišanje oziroma znižanje odškodnine iz tega naslova, neutemeljeni.

Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti obsega satisfakcijo za oškodovančevo trpljenje zaradi najrazličnejših prizadetosti na njegovem psihičnem in telesnem področju. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je poškodba prvotožnice vplivala na zmanjšanje že prej okrnjenih življenjskih sposobnosti za 20 % (izvedenec oftolmolog K.), saj je imela tožnica težave z očmi že pred poškodbo zaradi trzavice, visokega astigmatizma, kratkovidnosti in škiljenja. Stanje po poškodbi pa se je poslabšalo, da ne more več voziti osebnega avtomobila in ima težave pri gledanju TV, čitanju in pisanju, gibanju in orientaciji in ugotovitvi ostalih nevšečnosti (poslabšanje sluha v desnem ušesu, psihoorganski sindrom), je tudi po oceni pritožbenega sodišča povsem primerna odškodnina 3.000.000,00 SIT kot jo je prisodilo prvo sodišče, upoštevajoč, da so poškodbe, ki jih je povzročil toženec, samo delno (20%) prispevale k poslabšanju tožničinega zdravstvenega stanja na očeh, vse ostalo je posledica prvotožničine bolezni.

Neutemeljena je tožničina trditev v pritožbi, da gre pri prvotožnici za 57 % zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ko pa ima prvotožnica trajne posledice samo na očeh. Da gre za 20 % zmanjšanje aktivnosti glede oči, pa izhaja iz mnenja strokovnjaka za to področje (oftolmolog) in se prvotožnica ne more sklicevati na mnenje kirurga dr. A..

Za strah ob škodnem dogodku in strah v času zdravljenja se prizna odškodnina, če je strah intenziven in pusti v duševnosti prizadetega trajnejše posledice oziroma, če je intenziven strah trajal dalj časa.

Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je hud strah ob škodnem dogodku trajal v obeh škodnih dogodkih po en dan, strah za izid zdravljenja pa v prvem dogodku 46 dni, ob drugem pa 30 dni, je po oceni pritožbenega sodišča glede na intenzivnost in trajanje strahu primerna odškodnina v znesku 500.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je materialnopravno napačno pri odmeri odškodnine brez pravne podlage upoštevalo strah zaradi bivanja s tožencem (sodišče prve stopnje navaja strah do odselitve toženca). Tako je bilo v tem delu pritožbi toženca deloma ugoditi in odškodnino za strah znižati za 300.000,00 SIT, v ostalem delu pa toženčevo pritožbo in pritožbo prvotožnice, ko zahteva višjo odškodnino iz tega naslova, zavrniti.

Materialnopravno je tudi pravilna odločitev sodišča prve stopnje glede zavrnitve zahtevka za materialno škodo v znesku 2.100.000,00 SIT, ki predstavlja stroške operacije in zdravljenja v Nemčiji, glede na mnenje izvedenca dr. K., da bi bili operativni posegi lahko opravljeni pri nas in tožnica s tem ne bi imela nikakršnih stroškov.

Nasprotne pritožbene trditve pritožnice pri tem ne morejo prepričati, prvotožnica pa se tudi ne more uspešno sklicevati na sedanje predpise o nadstandardnem zdravstvenem zavarovanju, ko pa takega zavarovanja v času pregledov in posegov še ni bilo. Za trditev, da se v Sloveniji taki zdravstveni posegi niso opravljali, pa prvotožnica ne ponuja dokazov, nasprotno iz mnenja dr. K. izhaja, da so se opravljali brezplačno.

Utemeljeno toženec opozarja, da glede odškodnine, prisojene drugotožniku obstaja nasprotje med izrekom in obrazložitvijo. Iz izreka izhaja, da je sodišče prve stopnje prisodilo drugotožniku 600.000,00 SIT, iz obrazložitve pa 500.000,00 SIT. S takim postopanjem je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz čl. 354/2 tč. 13 ZPP in je bilo iz teh razlogov sodbo sodišča prve stopnje glede drugotožnika razveljaviti in v tem obsegu zadevo vrniti v ponovno odločanje (čl. 369 ZPP). V novem odločanju bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti navedeno nasprotje in ponovno odločiti o tem delu zahtevka in pravdnih stroških.

V ostalem delu pa je bilo pritožbo prvotožnice zavrniti kot neutemeljeno in delno ugoditi pritožbi toženca ter prisojeni znesek znižati za 300.000,00 SIT, v ostalem delu pa tudi pritožbo toženca zavrniti kot neutemeljeno (čl. 368, 373 tč. 4 ZPP).

Odločitev o stroških temelji na določbi čl. 166 ZPP. Delna razveljavitev sodbe ima za posledico tudi razveljavitev odločbe o pravdnih stroških, o katerih bo moralo prvo sodišče odločiti v nadaljnjem postopku ne da bi pritožbeno sodišče odgovorilo na pritožbene trditve obeh pravdnih strank v tej smeri.

Določbe ZPP (Ur. list SFRJ 4/77-27/90) so uporabljene na podlagi določbe drugega odstavka čl. 498 Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS 26/99).