Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik ostal v delovnem razmerju pri toženi stranki tudi po 3. 11. 2020, ko je bil odpoklican s funkcije generalnega direktorja, na podlagi 9.1. točke pogodbe o zaposlitvi. Pravilno je zaključilo, da je kontinuiteto delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki po odpoklicu s funkcije generalnega direktorja neposredno zagotavljala že sklenjena pogodba o zaposlitvi z dne 8. 4. 2019, kar pomeni, da za vzpostavitev delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki za čas od 3. 11. 2020 do poteka mandata ni bila potrebna sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se ugotovi, da sta redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s poslovodno osebo za določen čas z dne 8. 4. 2019 iz razloga nesposobnosti in redna odpoved pogodbe o zaposlitvi za določen čas iz poslovnega razloga z dne 27. 11. 2020 nezakoniti in se razveljavita; da delovno razmerje tožniku pri toženi stranki ni prenehalo in je trajalo do 31. 10. 2021; da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožnika za obdobje do vključno 31. 10. 2021 prijaviti v socialna zavarovanja pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije in Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije in plačati pripadajoče davke in prispevke ter mu za čas do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, mu obračunati bruto plačo v višini 10.830,00 EUR mesečno, na ustrezne naslove plačati davke in prispevke ter mu izplačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska od 10. dne v mesecu za pretekli mesec, ter da je tožena stranka dolžna tožniku plačati denarno povračilo v višini 194.940,00 EUR, kar ustreza seštevku 18 mesečnih plač tožnika, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Razlogi za odločitev sodišča prve stopnje so v nasprotju sami s seboj, kot tudi v nasprotju z izvedenimi dokazi, sodišča pa se v obrazložitvi sodbe ni opredelilo do vseh pravno relevantnih dejstev. Odločitev temelji na zmotni uporabi materialnega prava. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe na eni strani trdi, da naj bi pogodba o zaposlitvi prenehala že na podlagi odpoklica z mesta generalnega direktorja, na drugi stani pa trdi, da je ravno odpovedana pogodba o zaposlitvi neposredna pogodbena podlaga za nadaljevanje delovnega razmerja na drugem ustreznem delovnem mestu. Pogodba o zaposlitvi tožnika z dne 8. 4. 2019 je bila tudi po ugotovitvi sodišča sklenjena za obdobje štirih let od 1. 4. 2019 do 31. 3. 2023, kar je bilo med strankama nesporno. Zaključek sodišča, da naj bi pogodba o zaposlitvi tožniku prenehala veljati z odpoklicem s funkcije generalnega direktorja, ni pravilen in je tudi protispisen, saj pogodba o zaposlitvi ravno zaradi določbe 9.1. točke ni prenehala veljati s prenehanjem mandata tožniku na mestu generalnega direktorja in je veljala še naprej pod spremenjenimi pogoji, torej z obveznostjo tožene stranke, da tožnika prerazporedi na drugo ustrezno delo. Sodišče je s tem storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kot je tožnik večkrat izpostavljal med postopkom na prvi stopnji, je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku nezakonita že iz razloga, ker je podana iz očitno neutemeljenega razloga. Tožena stranka je odpoved pogodbe o zaposlitvi namreč podala izključno iz razloga nesposobnosti, ki pa se ob upoštevanju dejstva, da je bil tožnik tudi po razrešitvi z mesta generalnega direktorja sposoben opravljati delo po pogodbi o zaposlitvi na drugem ustreznem delovnem mestu, izkaže za očitno neutemeljenega. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo izrecno navedla, da je bil njen namen iz poslovnega razloga odpovedati le delovno razmerje, ne pa tudi pogodbe, katero je odpovedala iz razloga nesposobnosti in je zato sodišče odločilo v nasprotju s trditvami tožene stranke, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj sodišče ni obrazložilo, zakaj na podlagi jasno izražene volje pogodbenih strank, povzete v 11. točki obrazložitve, tj. da sta stranki na izrecno zahtevo tožnika v pogodbo o zaposlitvi vnesli določilo 9.1. točke pogodbe, katere namen je bil, da se tožniku brezpogojno omogoči zaposlitev do izteka mandata na drugem delovnem mestu, štela, da je tožena stranka imela možnost to svojo obveznost obiti s sklicevanjem na to, da nima potrebe po delu tožnika. Sodišče ni pojasnilo, kje je dodaten pogoj, torej potrebo po delu. Vpletanje tega dodatnega pogoja za izpolnitev sicer jasne in veljavne obveznosti tožene stranke je v nasprotju z jasno izraženo voljo. Odločitev sodišča, da naj bi bila v konkretnem primeru odpoved zakonita iz razloga, ker naj bi tožena stranka ne imela potrebe po delu, je v nasprotju s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS. Sodba in sklep VSRS opr. št. VIII Ips 73/2019 z dne 22. 4. 2020 v konkretni zadevi ni uporabljiva. Dejansko stanje v predmetni zadevi je podobno dejanskemu stanju, ki ga je Vrhovno sodišče RS obravnavalo v zadevi opr. št. VIII Ips 298/2015. Bistveno je, da se je tožena stranka v razmerju do tožnika v pogodbi o zaposlitvi zavezala, da ji bo v primeru odpoklica nudila zaposlitev na ustreznem delovnem mestu, brez dodatnega pogoja obstoja potrebe po delu na tem delovnem mestu. ZDR-1 v prvi alineji prvega odstavka 89. člena poslovni razlog definira kot prenehanje potreb po opravljanju dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, kar nujno pomeni, da mora zakonitost odpovedi najprej priti do prenehanja potreb po opravljanju dela, da torej potreba po delu ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi obstaja, nato pa tekom trajanja delovnega razmerja preneha. Zato bi morala tožena stranka tožnika najprej prerazporediti na določeno delovno mesto in nato tam ugotoviti prenehanje potrebe po delu, saj sicer sploh ni jasno, do kakšnega prenehanja potreb bi naj prišlo. Sodba tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih glede spremembe sistemizacije z namenom izogibanja izpolnitve pogodbene obveznosti do tožnika. Tožnik je trdil in to podkrepil z listinskimi dokazi, da je 3. 11. 2020 nadzorni svet tožene stranke sprejel sklep o odpoklicu tožnika z mesta generalnega direktorja, nakar je tožnik po seznanitvi s sklepom nadzornega sveta s predsednikom nadzornega sveta in novimi člani poslovodstva pričel pogovore glede realizacije 9.1. točke pogodbe o zaposlitvi ter predsedniku nadzornega sveta poslal elektronsko sporočilo, v katerem je opozoril na delovno mesto pomočnik poslovodstva. Tožena stranka je nato dne 17. 11. 2020 sprejela sklep, da se spremeni sistemizacija in delovno mesto pomočnik poslovodstva ukine, nato pa 27. 11. 2020 tožniku podala izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi. Dne 1. 12. 2020 pa je sprejela in objavila spremenjen Pravilnik o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest. Priča A. A., vodja opravljanja s človeškimi viri pri toženi stranki, je izpovedala, da pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku tožena stranka ni preverila, ali potrebe po delu na ustreznih delovnih mestih sploh obstajajo ali ne. Hkrati je izpovedala, da so pri toženi stranki obstajala sistemizirana delovna mesta, za katere je tožnik izpolnjeval pogoje za sklenitev pogodbe o zaposlitvi. Sicer pa je tudi sodišče ugotovilo, da so obstajala ustrezna in prosta delovna mesta, na katere bi tožena stranka tožnika lahko razporedila. Ravnanje sodišča, vključno z odstopom od sodne prakse Vrhovnega sodišča RS v identičnem primeru, predstavlja poseg v pravico tožnika do enakosti pred zakonom in pravico do sodnega varstva. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnika v pritožbi in navedla, da je sodišče prve stopnje argumentirano in dokazno podprto, razumljivo in pravno utemeljeno obrazložilo svojo odločitev o dejanski in pravni neutemeljenosti tožbenega zahtevka tožnika. Ker tožena stranka tožniku niti ob razrešitvi s funkcije generalnega direktorja niti ob podaji odpovedi iz poslovnega razloga ni mogla ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo za določen čas, mu je bila prisiljena odpovedati delovno razmerje, kar je pravilno ugotovilo in obrazložilo sodišče prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, kot tudi ne v pritožbi uveljavljane kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodba ustrezno obrazložena in jo je mogoče preizkusiti.

6. V izpodbijani sodbi ni podano nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi, zato ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba. Sodišče prve stopnje namreč ni protispisno povzelo in ugotavljalo dejstev. Odločitev sodišča, da je ravnanje tožene stranke šteti za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ni v neposrednem nasprotju s trditvami tožene stranke v odgovoru na tožbo in v naslednjih vlogah, in sicer da je bil njen namen iz poslovnega razloga odpovedi le delovno razmerje, ne pa tudi pogodbe o zaposlitvi, katero je odpovedala iz razloga nesposobnosti. Z navedenim namreč tožnik nasprotuje le dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje.

7. Med strankama v postopku je bilo nesporno, da je bil tožnik pri toženi stranki nazadnje zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi s poslovodno osebo z dne 8. 4. 2019. Tožnik je s sklepom nadzornega sveta z dne 25. 3. 2019 bil imenovan za generalnega direktorja družbe s štiriletnim mandatom za obdobje od 1. 4. 2019 do 31. 3. 2023. V 9.1. točki pogodbe o zaposlitvi s poslovodno osebo sta se stranki dogovorili, da če je generalni direktor odpoklican oziroma razrešen pred iztekom mandata oziroma če mu pred iztekom mandata sporazumno preneha funkcija generalnega direktorja, mu delovno razmerje za določen čas ne preneha in se do poteka delovnega časa za določen čas po tej pogodbi, tj. do 31. 3. 2023, razporedi na drugo delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanju in zmožnostim in za to delovno mesto sklene pogodbo o zaposlitvi za določen čas do 31. 3. 2023, razen v primeru odpoklica iz krivdnih razlogov. Nadzorni svet tožene stranke je dne 3. 11. 2020 odpoklical tožnika z mesta generalnega direktorja zaradi nezmožnosti vzpostavitve zaupanja. Med strankama ni bilo sporno, da je bil tožnik odpoklican s funkcije generalnega direktorja brez krivdnih razlogov in da tožnik sklepa o odpoklicu z dne 3. 11. 2020 ni izpodbijal v sodnem postopku. Tožena stranka je tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s poslovodno osebo iz razloga nesposobnosti in redno odpoved delovnega razmerja za določen čas iz poslovnega razloga, v istem dokumentu datiranem z dne 27. 11. 2020. 8. Pravilna je materialno pravna presoja sodišča prve stopnje, da sta lahko stranki v pogodbi o zaposlitvi s poslovodno osebo z dne 8. 4. 2019, skladno s prvim odstavkom 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) ne glede na drugi odstavek 9. člena ZDR-1, drugače uredili pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja tudi v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Iz 9.1. točke tožnikove pogodbe o zaposlitvi izhaja, da sta stranki uredili medsebojno pogodbeno razmerje za čas, ko je tožnik imenovan na funkcijo generalnega direktorja (od 1. 4. 2019 do 31. 3. 2023) in za primer predčasnega prenehanja te funkcije tožnika (nekrivdnega odpoklica) pa sta uredili medsebojni pogodbeni odnos tudi za obdobje od prenehanja njegove funkcije do 31. 3. 2023. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je upoštevalo določbe sklenjene pogodbe o zaposlitvi s poslovodno osebo, kjer sta stranki dogovorili predčasen način prenehanja pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto generalnega direktorja. Tožena stranka je tožniku pravilno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti po drugi alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ker tožnik zaradi prenehanja mandata več ni izpolnjeval pogojev za opravljanje dela na delovnem mestu generalnega direktorja. Tožnik pa je ostal v delovnem razmerju pri toženi stranki tudi po 3. 11. 2020, ko je bil odpoklican s funkcije generalnega direktorja na podlagi 9.1. točke pogodbe o zaposlitvi, ki je določala, da ob predčasnem prenehanju funkcije generalnega direktorja "delovno razmerje za določen čas ne preneha". Kontinuiteto delovnega razmerja tožnika po odpoklicu s funkcije generalnega direktorja je tožena stranka pravilno zagotavljala na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 4. 2019. Zato je neutemeljeno sklicevanje tožnika, da je obrazložitev izpodbijane sodbe v navedenem delu v nasprotju sama s seboj in da je s tem sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Neutemeljena je pritožbena trditev, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in sicer zakaj je sodišče štelo, da kljub določbi 9.1. točke pogodbe o zaposlitvi s poslovodno osebo, katere namen je bil, da se tožniku brezpogojno omogoči zaposlitev do izteka mandata na drugem delovnem mestu, sodišče štelo, da ima tožena stranka možnost to svojo obveznost obiti s sklicevanjem na to, da nima potrebe po delu.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik ostal v delovnem razmerju pri toženi stranki tudi po 3. 11. 2020, ko je bil odpoklican s funkcije generalnega direktorja, na podlagi 9.1. točke pogodbe o zaposlitvi. Pravilno je sodišče zaključilo, da je kontinuiteto delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki po odpoklicu s funkcije generalnega direktorja neposredno zagotavljala že sklenjena pogodba o zaposlitvi z dne 8. 4. 2019, kar pomeni, da za vzpostavitev delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki za čas od 3. 11. 2020 do poteka mandata ni bila potrebna sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje se je tudi pravilno sklicevalo na sodbo in sklep VSRS opr. št. VIII Ips 73/2019 z dne 22. 4. 2020, kjer je Vrhovno sodišče RS zapisalo, da delodajalec ne more obdržati delavca le v delovnem razmerju "brez opredelitve, na katerem delovnem mestu" in, če dejansko nima delovnega mesta, ki ga bi lahko ponudil delavcu, je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga edina zakonita rešitev. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje tožnika, da je navedena sodna praksa neuporabljiva za predmetno pravdno zadevo in da gre v sporni zadevi za popolnoma drugačno dejansko stanje. Odločitev Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 298/2015 z dne 19. 4. 2016, na katero se sklicuje v pritožbi tožnik, pa v konkretni zadevi ni uporabljiva, saj je v tem sporu tožnica imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, za razliko od tožnika, ki je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za čas mandata.

11. Glede na navedeno so neutemeljene tudi pritožbene trditve, da mora delodajalec obdržati delavca v delovnem razmerju brez opredelitve delovnega mesta, če se je tako obvezal v pogodbi, in da je v primeru neobstoja potrebe po delu delodajalec dolžan plačevati delavcu nadomestilo plače v skladu s prvim odstavkom 137. člena ZDR-1. 12. Neutemeljena je pritožbena trditev, da tožena stranka obstoja poslovnega razloga ni uspela dokazati. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da tožena stranka ni bila dolžna, niti po določbi 9.1. točke pogodbe o zaposlitvi tožniku ponuditi delovnega razmerja na delovnih mestih, na katerih ni imela potrebe po zaposlovanju. Tožena stranka ni bila dolžna tožnika zaposliti na delovnem mestu, ki je bilo zasedeno, bodisi ni bilo sistemizirano, samo zato, da bi lahko kasneje ugotovila, da je prenehala potreba po delu na tem delovnem mestu in tožniku nato podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, kot to napačno zaključuje tožnik v pritožbi. Tožnik je tudi trdil, da bi mu morala tožena stranka po odpoklicu s funkcije generalnega direktorja zagotoviti nadaljevanje delovnega razmerja na delovnem mestu pomočnik poslovodstva, za katero je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka ukinila to delovno mesto s sistemizacijo z dne 1. 12. 2020. Ukinitev ni bila fiktivna, saj je delavcu B. B. na tem delovnem mestu prenehala pogodba o zaposlitvi na podlagi sporazuma dne 28. 2. 2021. Po spremembi sistemizacije na delovnem mestu pomočnik poslovodstva ni bil več nihče zaposlen.

13. Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih glede pravno relevantnih trditev tožnika v zvezi s fiktivno spremembo sistemizacije. Tožnik je trdil, da je tožena stranka sistemizacijo spremenila z namenom izogniti se izpolnitvi pogodbene obveznosti tožene stranke do tožnika. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do trditev tožnika v 17. točki obrazložitve sodbe in z razlogi sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi C. C. in D. D. zaključilo, da je novo poslovodstvo lahko izvršilo spremembo sistemizacije šele, ko so nastopili mandat, in da je bila vizija novega poslovodstva, da nimajo sistemiziranih mest pomočnikov in svetovalcev, temveč da so vertikalno razporejeni izvršni direktor, vodje služb in službe, vse s ciljem učinkovitega poslovanja. Tudi svet delavcev je podprl ukinitev delovnega mesta pomočnika poslovodstva, kar je potrdil E. E., član sveta delavcev.

14. Sklicevanje tožnika v pritožbi, da je tudi sodišče samo ugotovilo, da je tožena stranka razpolagala s prostimi delovnimi mesti, na katere bi lahko tožnika razporedila, je neutemeljeno, saj je sodišče izrecno ugotovilo, da tožena stranka ni imela potreb po zaposlovanju na delovnem mestu "vodja financ", ker je te naloge opravljala izvršna direktorica za finance, zato ni bilo nobene potrebe po zasedbi tega delovnega mesta. Prav tako je tožena stranka dokazala, da ni imela potrebe po zaposlovanju na delovnem mestu "vodja projekta" oziroma da so vsi projekti pri toženi stranki že imeli vodje. A. A. je izpovedala, da so v novembru imeli razpisani dve delovni mesti "arhitekt informacijskih tehnologij", na katerih so zaposlili programerja z izkušnjami iz SAP ter so pri razpisih iskali predvsem delavce s tehnično izobrazbo, torej izobrazbo, katere tožnik ni imel. Reorganizacija, ki pa jo je tožena stranka izvršila v februarju in marcu 2021 pa za sporno zadevo ni bistvena.

15. Do pritožbenih navedb, ki za obravnavani zadevi glede na sprejeto odločitev niso odločilnega pomena, se pritožbeno sodišče ni opredelilo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije pritožbene stroške, tožena stranka pa sama krije stroške odgovora na pritožbo na podlagi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.), ker gre za spor o prenehanju delovnega razmerja.