Jedro

Četudi 7. točka 9. člena pogodbe o zaposlitvi napotuje na splošno zakonsko ureditev prenehanja delovnega razmerja, to ne pomeni, da jo je možno uporabiti mimo pogodbenega dogovora iz 1. točke 9. člena pogodbe o zaposlitvi. Ravno to pogodbeno določilo je odraz posebne ureditve, ki jo za poslovodne osebe dopušča zakon in ki si jo je tožnik izgovoril ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi - da mu po odpoklicu s funkcije generalnega direktorja pred iztekom mandata delovno razmerje za določen čas ne preneha in se ga do 31. 3. 2023 razporedi na drugo delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanju in zmožnostim in za to delovno mesto sklene pogodbo o zaposlitvi za določen čas do 31. 3. 2023. Navedeno toženkino zavezo tožnik utemeljeno prikazuje kot poseben pogodbeni pogoj, ki mora biti izpolnjen, preden lahko pridejo v poštev tudi drugi zakonsko določeni načini prenehanja pogodbe o zaposlitvi.

Toženka sporne zaveze iz 1. točke 9. člena pogodbe o zaposlitvi ni sprejela pod pogojem, da bo razpolagala z ustreznim delovnim mestom. Ker je sprejela nepogojno pogodbeno obveznost, naknadno določanje pogojev z njene strani ne more privesti do razbremenitve obveznosti. Zaradi neizpolnitve dogovorjene obveznosti tudi vsebinska presoja utemeljenosti poslovnega razloga ne pride v poštev. Zato so tudi nepomembne ugotovitve sodišč druge in prve stopnje o tem, glede katerih delovnih mest toženka ni imela potrebe po tožnikovem delu.

Po postopkovnih pravilih (181. člen ZPP - ugotovitev obstoja pravnega razmerja) bistvo ugodilnih odločitev (izrekov) v sporih iz naslova odpovedi ni v ugotovitvi nezakonitosti odpovedi v izreku sodne odločbe, ampak v ugotovitvi, da delovno razmerje na podlagi takšne odpovedi ni prenehalo, ampak še naprej traja oziroma obstoji. Ugotovitev o nezakonitosti odpovedi je torej podlaga za priznanje delovnega razmerja, ne pa predmet odločitve. Prav tako ni nobenega razloga za razveljavitev odpovedi. Gre za enostranski akt delodajalca (ne npr. za pogodbo ali odločbo delodajalca), zato njegova razveljavitev ne more imeti nobenega dejanskega ne pravnega učinka. Zadostuje ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženki na podlagi odpovedi ni prenehalo, ampak mu je trajalo tudi od 9. 1. 2021 do 31. 10. 2021. Za ta čas je upravičen do pravic iz delovnega razmerja, s plačo v višini 10.830,00 EUR mesečno, znižano za prejeta nadomestila za brezposelnost, upoštevaje zakonsko ureditev v ZUTD.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje: ‒ delno spremeni v točki I izreka tako, da se pritožbi tožnika delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki I/1-3 izreka delno spremeni tako, da se v tem delu na novo glasi: "1. Tožniku delovno razmerje pri toženki na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 11. 2020 ni prenehalo, ampak mu je trajalo od 9. 1. 2021 do 31. 10. 2021. 2. Toženka je dolžna tožnika v roku 8 dni za čas od 9. 1. 2021 do 31. 10. 2021 prijaviti v socialna zavarovanja, mu priznati pravice iz delovnega razmerja, plačo v višini 10.830,00 EUR mesečno, znižano za prejeta nadomestila za brezposelnost v višini 682,49 EUR neto mesečno, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od posameznega neto zneska tečejo od 10. dne v mesecu za pretekli mesec.

3. Kar zahteva tožnik glede odpovedi, reintegracije in reparacije več ali drugače, se zavrne.'' ‒ delno razveljavi v točki I izreka (v zvezi s s sodbo sodišča prve stopnje v točki I/4 izreka in točki II) in v točki II izreka, v točki I/4. in točki II. izreka pa se razveljavi tudi sodba sodišča prve stopnje ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka zavrnilo zahtevek: ''1. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s poslovodno osebo za določen čas z dne 8. 4. 2019 iz razloga nesposobnosti in redna odpoved delovnega razmerja za določen čas iz poslovnega razloga z dne 27. 11. 2020, ki jo je tožnik prejel 1. 12. 2020, je nezakonita in se razveljavi; 2. Delovno razmerje tožnika pri toženki s podajo odpovedi in v njej določenega odpovednega razloga ni prenehalo in je trajalo do 31. 10. 2021; 3. Toženka je dolžna v roku 8 dni tožnika za obdobje do vključno 31. 10. 2021 prijaviti v socialna zavarovanja pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije in Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije in plačati pripadajoče davke in prispevke ter mu za čas do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, mu obračunati bruto plačo v višini 10.830,00 EUR mesečno, na ustrezne naslove plačati davke in prispevke ter mu izplačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznega neto zneska od 10. dne v mesecu za pretekli mesec; 4. Toženka je dolžna tožniku v roku 8 dni plačati denarno povračilo v višini 194.940,00 EUR, kar ustreza seštevku 18 mesečnih plač tožnika, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila''. V II. točki izreka je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (I. točka izreka) ter odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške (II. točka izreka).

3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 178/2022 z dne 29. 11. 2022 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali se lahko delodajalec, ki se v pogodbi o zaposlitvi s poslovodno osebo zaveže, da ji mora v primeru odpoklica s poslovodne funkcije zagotoviti drugo ustrezno zaposlitev, razbremeni te obveznosti.

4. Tožnik v reviziji navaja, da mu je 9. člen pogodbe o zaposlitvi zagotavljal, da mu bo toženka v primeru prenehanja funkcije generalnega direktorja pred iztekom 4-letnega mandata zagotovila drugo ustrezno zaposlitev do 31. 3. 2023. Po odpoklicu mu je odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. To je v nasprotju s pogodbenim določilom, po katerem lahko nadaljuje z delom, zaradi česar nesposobnost ne more biti podana. Toženka je pojasnila, da mu delovno razmerje ni prenehalo, zato mu je podala še odpoved delovnega razmerja iz poslovnega razloga. Sodišči druge in prve stopnje sta takšno pojasnilo sprejeli in odpoved ugotovili za zakonito. Pri tem sta se neustrezno sklicevali na zadevo VIII Ips 73/2019, ki ni primerljiva. Nanašala se je namreč na pogodbo, sklenjeno za nedoločen čas, brez zaveze o ohranitvi zaposlitve po prenehanju mandata, kar je privedlo do zaključka o zakonitosti odpovedi iz poslovnega razloga. Primerljiva je zadeva VIII Ips 298/2015, v kateri je bila zaveza delodajalca glede zagotovitve zaposlitve po prenehanju poslovodne funkcije nepogojna, kot v tem primeru. Toženka se svojih obveznosti ne more razbremeniti z izgovorom, da nima potrebe po zaposlitvi. Sprejela je nepogojno obveznost tožniku zagotoviti drugo delovno mesto, zato kasneje ne more določati pogojev za izpolnitev obveznosti.

5. Toženka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da je bila tožnikova pogodba o zaposlitvi sklenjena le za delovno mesto generalni direktor. Ker po prenehanju poslovodne funkcije ni več izpolnjeval pogojev za zasedbo delovnega mesta, mu je redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Po 9. členu pogodbe bi bilo treba z njim skleniti novo pogodbo o zaposlitvi. Tega mu ni mogla ponuditi, ker ni imela ustreznega delovnega mesta. Zato mu je podala tudi „redno odpoved delovnega razmerja“ iz poslovnega razloga.

6. Revizija je delno utemeljena.

7. Revizijsko sodišče na podlagi 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo v tistem delu in glede tistih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

8. Tožnik je bil 25. 3. 2019 s sklepom nadzornega sveta imenovan za generalnega direktorja družbe s 4-letnim mandatom za čas od 1. 4. 2019 do 31. 3. 2023. Kot poslovodna oseba je s toženko 8. 4. 2019 sklenil pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto generalnega direktorja za določen čas od 1. 4. 2019 do 31. 3. 2023. 9. Če sklepa pogodbo o zaposlitvi poslovodna oseba, je po 73. členu ZDR-1 dopustna drugačna ureditev pravic in obveznosti iz delovnega razmerja kot za ostale delavce – med drugim v zvezi s pogoji in omejitvami delovnega razmerja za določen čas (1. alineja prvega odstavka 73. člena ZDR-1) in v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi (6. alineja prvega odstavka 73. člena ZDR-1). Sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas s poslovodno osebo je ena od izjem (peta alineja prvega odstavka 54. člena ZDR-1) od pravila, da se pogodba o zaposlitvi sklene za nedoločen čas (prvi odstavek 12. člena ZDR-1). V pogodbi o zaposlitvi s poslovodno osebo je torej dopustno dogovoriti tudi druge načine prenehanja pogodbe o zaposlitvi poleg načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, določenih v 77. členu ZDR-1.1

10. Tožnikova pogodba o zaposlitvi z dne 8. 4. 2019 se je v skladu z navedeno zakonsko ureditvijo, ki v primeru poslovodnih oseb dopušča posebno ureditev, v 1. točki 9. člena glasila tako: ''Če je generalni direktor odpoklican oziroma razrešen pred iztekom mandata oziroma če mu pred iztekom mandata sporazumno preneha funkcija generalnega direktorja, mu delovno razmerje za določen čas ne preneha in se do poteka delovnega razmerja za določen čas po tej pogodbi, tj. do 31. 3. 2023, razporedi na drugo delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanju in zmožnostim in za to delovno mesto sklene pogodbo o zaposlitvi za določen čas do 31. 3. 2023, razen v primeru odpoklica iz krivdnih razlogov.'' V 7. točki 9. člena pogodbe o zaposlitvi pa je bilo določeno: ''Generalnemu direktorju lahko preneha delovno razmerje v skladu z zakonom kot drugim delavcem družbe.''

11. Nadzorni svet je tožnika 3. 11. 2020 odpoklical s funkcije generalnega direktorja zaradi nezmožnosti vzpostavitve zaupanja. Med strankama ni bilo sporno, da to ni bil odpoklic iz krivdnega razloga. Toženka je nato tožniku 27. 11. 2020 podala t.i. ''redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s poslovodno osebo za določen čas z dne 8. 4. 2019 iz razloga nesposobnosti in redno odpoved delovnega razmerja za določen čas iz poslovnega razloga''. Kot izhaja iz obrazložitve odpovedi, je toženka razlog nesposobnosti vezala na odpoklic in posledično na neizpolnjevanje pogojev za zasedbo delovnega mesta generalni direktor, poslovni razlog pa je obrazložila s tem, da tožniku ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo za določen čas do 31. 3. 2023, ker takšnega prostega delovnega mesta nima. Tožnik je odpoved prejel 1. 12. 2020, delovno razmerje pa mu je prenehalo po izteku 38-dnevnega odpovednega roka, 8. 1. 2021. 12. Že izhodišče redne odpovedi z opredelitvijo, da gre za ločeno oziroma posebno odpoved pogodbe o zaposlitvi in posebno odpoved delovnega razmerja - češ da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi namenjena zgolj prenehanju pogodbe o zaposlitvi, redna odpoved delovnega razmerja pa prenehanju delovnega razmerja, je napačno. Toženka prikazuje, da sta prenehanje pogodbe o zaposlitvi in prenehanje delovnega razmerja dva povsem ločena, nepovezana instituta, kar pa ne drži. 13. Vsi instituti, ki jih ZDR-1 ureja v poglavju z naslovom Prenehanje pogodbe o zaposlitvi, se nanašajo tudi na prenehanje delovnega razmerja. Prvi odstavek 11. člena ZDR-1 določa, da se delovno razmerje sklene s pogodbo o zaposlitvi. Ko torej pogodba o zaposlitvi preneha veljati, preneha tudi delovno razmerje, sklenjeno na njeni podlagi. Pred uzakonitvijo pogodbenega principa delovnega razmerja je bil sicer res uveljavljen termin prenehanje delovnega razmerja, ne pa prenehanje pogodbe o zaposlitvi. Danes govorimo o prenehanju pogodbe o zaposlitvi (s poudarkom na tem, da preneha veljati oziroma se odpoveduje pogodba), ki pa ima za posledico tudi prenehanje delovnega razmerja (s poudarkom na prenehanju vsebine pogodbenega razmerja), razen v primeru istočasne ponudbe nove pogodbe in njene sklenitve.

14. Po zgoraj citiranem 77. členu ZDR-1 je redna odpoved le eden izmed načinov prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Njena bistvena lastnost je, da delovno razmerje preneha po poteku odpovednega roka. Delodajalec lahko delavcu poda redno odpoved iz razlogov, določenih v prvem odstavku 89. členu ZDR-1, npr. iz poslovnega razloga po 1. alineji (prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca) in razloga nesposobnosti po 2. alineji (nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov, ker delavec dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno, neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni in drugimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja).

15. Že iz navedb toženke izhaja, da redna odpoved iz razloga nesposobnosti ni imela učinka na prenehanje tožnikovega delovnega razmerja, niti ni takšnega učinka zasledovala. Zgolj po vsebini (ker tožnik ni več izpolnjeval pogojev za zasedbo delovnega mesta, za katero je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi) se je sklicevala na odpovedni razlog nesposobnosti, kar pa glede na pogodbeno določilo, po katerem tožniku kljub odpoklicu delovno razmerje za določen čas ne preneha do poteka delovnega razmerja za določen čas po tej pogodbi, tj. do 31. 3. 2023, ne pomeni utemeljenega odpovednega razloga in ne zadošča za ugotovitev zakonitosti odpovedi. Tudi sicer z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni mogoče zasledovati le (delnega) cilja odpovedi pogodbe za določeno delovno mesto, ne pa ostalih (navedenih) učinkov, ki jih ima odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ker tožniku na podlagi te odpovedi delovno razmerje ni prenehalo, se že iz tega razloga (v skladu z določbo 1. točke 9. člena njegove pogodbe o zaposlitvi) toženka tudi ni mogla opreti na splošne primere prenehanja pogodbe o zaposlitvi po 7. točki 9. člena tožnikove pogodbe o zaposlitvi.2

16. Ta pogodbena določba pa ni bistvena niti za presojo redne odpovedi iz poslovnega razloga, ki je sicer imela učinek prenehanja delovnega razmerja.

17. Četudi 7. točka 9. člena pogodbe o zaposlitvi napotuje na splošno zakonsko ureditev prenehanja delovnega razmerja, to namreč ne pomeni, da jo je možno uporabiti mimo pogodbenega dogovora iz 1. točke 9. člena pogodbe o zaposlitvi. Ravno to pogodbeno določilo je odraz posebne ureditve, ki jo za poslovodne osebe dopušča zakon in ki si jo je tožnik izgovoril ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi – da mu po odpoklicu s funkcije generalnega direktorja pred iztekom mandata delovno razmerje za določen čas ne preneha in se ga do 31. 3. 2023 razporedi na drugo delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanju in zmožnostim in za to delovno mesto sklene pogodbo o zaposlitvi za določen čas do 31. 3. 2023. Navedeno toženkino zavezo tožnik utemeljeno prikazuje kot poseben pogodbeni pogoj, ki mora biti izpolnjen, preden lahko pridejo v poštev tudi drugi zakonsko določeni načini prenehanja pogodbe o zaposlitvi.

18. Sodišči druge in prve stopnje sta zato zmotno presodili, da je tožniku delovno razmerje na podlagi odpovedi z dne 27. 11. 2020 prenehalo zakonito. Pri tem sta se neustrezno oprli na sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 73/2019 z dne 22. 4. 2020. V tej zadevi je imel tožnik, prav tako poslovodna oseba (ki je bil s funkcije predsednika uprave predčasno razrešen), sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas mandata in hkrati delovno razmerje za nedoločen čas, brez opredelitve, kako, na kakšnem delovnem mestu naj se delovno razmerje nadaljuje po prenehanju mandata oziroma po razrešitvi. Kakršnekoli zaveza delodajalca glede zagotovitve nadaljnje zaposlitve, npr. z razporeditvijo na drugo ustrezno delovno mesto, ni bila dogovorjena. Ker delodajalec ni imel delovnega mesta, na katerem bi razrešeni poslovodni delavec nadaljeval z delom, mu je podal redno odpoved iz poslovnega razloga, ki je bil utemeljen.

19. Tudi tožnikova pogodba o zaposlitvi s poslovodno osebo z dne 8. 4. 2019 vsebuje hkraten dogovor o nadaljnjem trajanju delovnega razmerja v primeru odpoklica s funkcije generalnega direktorja pred iztekom mandata (31. 3. 2023), ni pa izostal dogovor o možnem nadaljevanju delovnega razmerja po odpoklicu. Nasprotno, tožnikova pogodba o zaposlitvi vsebuje jasen dogovor o toženkini zavezi glede zagotavljanja zaposlitve po odpoklicu. Šele po izpolnitvi te pogodbene zaveze in morebiti kasneje bi lahko prišlo na vrsto vprašanje, ali so izpolnjeni zakonski pogoji, da tožniku pred 31. 3. 2023 preneha delovno razmerje na podlagi redne odpovedi.

20. Bolj primerljiva je sodba Vrhovnega sodišča VIII Ips 298/2015 z dne 19. 4. 20163, na katero se sklicuje tožnik. Pogodba o zaposlitvi s poslovodno delavko je bila sklenjena za nedoločen čas. Dogovorjeno je bilo, da ima tožnica po prenehanju mandata pravico do zaposlitve na delovnem mestu, ki ustreza njeni izobrazbi in usposobljenosti. Delodajalec ji je po poteku mandata podal redno odpoved iz razloga nesposobnosti, ne da bi ji ponudil drugo delovno mesto. Zato ji delovno razmerje ni prenehalo zakonito. Že v tej zadevi je bila nakazana usmeritev, da se delodajalec svoje pogodbene zaveze glede zagotovitve zaposlitve na drugem delovnem mestu ne more razbremeniti z izgovorom, da nima potrebe po zaposlitvi. Po prvem odstavku 13. člena ZDR-1 se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali drugim zakonom drugače določeno. Tudi glede pogodbe o zaposlitvi velja za stranki dolžnost izpolnitve obveznosti (9. člen OZ).

21. Toženka sporne zaveze iz 1. točke 9. člena pogodbe o zaposlitvi ni sprejela pod pogojem, da bo razpolagala z ustreznim delovnim mestom. Ker je sprejela nepogojno pogodbeno obveznost, naknadno določanje pogojev z njene strani ne more privesti do razbremenitve obveznosti. Zaradi neizpolnitve dogovorjene obveznosti tudi vsebinska presoja utemeljenosti poslovnega razloga ne pride v poštev. Zato so tudi nepomembne ugotovitve sodišč druge in prve stopnje o tem, glede katerih delovnih mest toženka ni imela potrebe po tožnikovem delu.

22. Tožniku na podlagi odpovedi, ki je bila podana mimo pogodbenega dogovora, delovno razmerje pri toženki 8. 1. 2021 ne bi smelo prenehati. Ker se je 1. 11. 2021 zaposlil pri drugem delodajalcu, je 26. 11. 2021 predlagal sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi z 31. 10. 2021. Poleg postavitve zahtevka za plačilo denarnega povračila namesto reintegracije je tožnik zahtevek za ugotovitev trajanja delovnega razmerja ter reparacijski zahtevek zamejil z 31. 10. 2021. Toženka je že v odgovoru na tožbo z dne 22. 1. 2021 predlagala sodno razvezo pogodbe o zaposlitve najkasneje z dnem odločitve sodbe sodišča prve stopnje oz. v primeru nove zaposlitve z dnem tožnikove zaposlitve pri drugem delodajalcu. Zato je vrhovno sodišče to upoštevalo in tožniku delovno razmerje s pravicami iz delovnega razmerja priznalo le za čas od 9. 1. 2021 do 31. 10. 2021. 23. Po postopkovnih pravilih (181. člen ZPP - ugotovitev obstoja pravnega razmerja) bistvo ugodilnih odločitev (izrekov) v sporih iz naslova odpovedi ni v ugotovitvi nezakonitosti odpovedi v izreku sodne odločbe, ampak v ugotovitvi, da delovno razmerje na podlagi takšne odpovedi ni prenehalo, ampak še naprej traja oziroma obstoji. Ugotovitev o nezakonitosti odpovedi je torej podlaga za priznanje delovnega razmerja, ne pa predmet odločitve. Prav tako ni nobenega razloga za razveljavitev odpovedi. Gre za enostranski akt delodajalca (ne npr. za pogodbo ali odločbo delodajalca), zato njegova razveljavitev ne more imeti nobenega dejanskega ne pravnega učinka4. Zadostuje ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženki na podlagi odpovedi ni prenehalo, ampak mu je trajalo tudi od 9. 1. 2021 do 31. 10. 2021. Za ta čas je upravičen do pravic iz delovnega razmerja, s plačo v višini 10.830,00 EUR mesečno,5 znižano za prejeta nadomestila za brezposelnost, upoštevaje zakonsko ureditev v ZUTD6. 24. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje na ugovor toženke opravilo poizvedbe in nato v sodbi na podlagi dopisa ZRSZ z dne 15. 10. 2021 ugotovilo, da je tožnik v času po prenehanju delovnega razmerja od 9. 1. 2021 do 8. 10. 2021 prejemal denarno nadomestilo za brezposelnost v višini 892,50 EUR bruto oziroma 682,49 EUR neto. Glede na določbo 140. člena ZUTD, po kateri bo moral delodajalec zavodu vrniti neto zneske denarnega nadomestila, ki so bili izplačanih zavarovancu (tožniku), se delodajalčeva obveznost plačila plače zniža za neto (in ne bruto) zneske denarnega nadomestila. Delodajalec bo to obveznost pravilno izvršil tako, da bo od prisojenih zneskov plače tožniku najprej obračunal ustrezne davke in prispevke, od tako dobljenih neto zneskov odštel neto nadomestila za brezposelnost in tožniku plačal še zakonske zamudne obresti od neto zneskov. Pri tej odločitvi je revizijsko sodišče ostalo v okvirih zahtevka, ki ga je postavil tožnik (prvi odstavek 2. člena ZPP).

25. Zato je vrhovno sodišče reviziji delno ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP delno spremenilo v točki I izreka tako, da je pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v točki I/1-3 delno spremenilo oziroma ga je oblikovalo na novo, s tem da je obdržalo v veljavi, kar je bilo več ali drugače zavrnjeno glede odpovedi, reintegracije in reparacije (378. člen ZPP). Razveljavilo pa je del odločitve sodišča druge stopnje v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki se nanaša na denarno povračilo namesto reintegracije ter sodbo sodišča prve stopnje v tem delu, saj je (zaradi napačne zavrnitve zahtevka že po temelju) ostalo dejansko stanje neraziskano (drugi odstavek 380. člena ZPP). Posledično je vrhovno sodišče razveljavilo še odločitev sodišč druge in prve stopnje o stroških postopka in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

26. Odločitev o stroških revizijskega postopka je pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

27. Odločitev je sprejelo soglasno.

1 S potekom časa, za katerega je bila sklenjena, s smrtjo delavca ali delodajalca – fizične osebe, s sporazumom, z redno ali izredno odpovedjo, s sodbo sodišča, po samem zakonu, v primerih, ki jih določa ta zakon, v drugih primerih, ki jih določa zakon. 2 Tudi sicer bi bila istočasna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti (s celotnim učinkovanjem) in iz poslovnega razloga nesprejemljiva. 3 Več primerov s tovrstno problematiko je analiziranih v članku M. Lubinič: Prenehanje pogodbe o zaposlitvi poslovodnih in vodilnih delavcev (iz sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije), Delavci in delodajalci 2/3, 2022, str. 363 - 379. 4 Ta procesna usmeritev glede oblikovanja izreka je bila navedena že v sklepu VIII Ips 163/2018 z dne 10. 9. 2019, a je pritožbeno sodišče in sodišča prvih stopnje niso upoštevala. Enako tudi v sklepu VIII Ips 40/2022 z dne 17. 1. 2023, iz katerega med drugim izhaja, da je glede na prvi odstavek 181. člena ZPP pomembno, da je v zvezi s presojo zakonitosti odpovedi bistveno vprašanje, ali je odpoved učinkovala ali ne. Učinkovanje se nanaša na (pravno in dejansko) podlago odločitve, ne pa na predmet odločitve. 5 Toženka višini plače, ki jo je tožnik uveljavljal z reparacijskim zahtevkom, ni ugovarjala. Za odločitev o tem delu zahtevka pa so pomembna tudi stališča, ki jih je vrhovno sodišče prvič izpostavilo v zadevi VIII Ips 226/2017 (npr. o preuranjeno zahtevani naložitvi plačila davkov in prispevkov in posledično neutemeljenem ločevanju plače na bruto/neto višino) in številnih drugih zadevah, npr. II. Ips 264/2017, II Ips 346/2017, VIII Ips 39/20221, VIII Ips 47/2020. Iz teh zadev izhaja, da dostavek v izreku, da mora toženec od prisojenega zneska obračunati in plačati davek ter tožniku izplačati neto znesek, predstavlja konkretizacijo zakonske obveznosti toženke, ki nastane šele po pravnomočnosti postopka, lahko predstavlja le dodatno opozorilo tožencu, da izvrši zakonsko obveznost obračuna in plačila davka. Zaradi svoje pojasnilne narave sodi v obrazložitev sodne odločbe, kadar bo sodišče prisojalo denarne zneske, ki so po davčni zakonodaji predmet obdavčitve. V izrek sodbe, ki predstavlja izvršilni naslov in v katerem mora sodišče odločiti o postavljenih tožbenih zahtevkih in v njihovih mejah, pa takšen dostavek ne sodi. 6 Po tretjem odstavku 65. člena ZUTD se poleg primerov, določenih v zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, odpravi odločba o priznanju pravice do denarnega nadomestila tudi v primeru, ko je po njeni izdaji s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je zavarovancu nezakonito prenehalo delovno razmerje in ga je delodajalec dolžan pozvati nazaj na delo oziroma je delovno razmerje vzpostavljeno do datuma, ki ga določi sodišče, kadar po določbah zakona, ki ureja delovna razmerja, samo odloči o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Če je podlaga za vračilo denarnega nadomestila odprava odločbe na podlagi tretjega odstavka 65. člena tega zakona, ima zavod pravico zahtevati od delodajalca vračilo neto zneskov denarnega nadomestila izplačanih zavarovancu, do ponovne zaposlitve pri tem delodajalcu oziroma izplačanih do dneva prenehanja delovnega razmerja, ki ga določi sodišče (1. alineja drugega odstavka 140. člena ZUTD). Po vrnitvi neto zneskov denarnega nadomestila finančna uprava po določbah zakona, ki ureja davčni postopek, vrne zavodu prispevke zavarovanca in zavezanca za obvezna socialna zavarovanja, plačane iz naslova vrnjenega denarnega nadomestila in na vrnjeno denarno nadomestilo plačano akontacijo dohodnine (peti odstavek 140. člena ZUTD).