Jedro

Primerna denarna odškodnina tožniku za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel oziroma jo trpi v posledici škodnega dogodka, predstavlja 181.000,00 EUR, zato jo je sodišče druge stopnje zvišalo po vseh odškodninskih postavkah.

Zamuda ne more nastati pred zaključkom zdravljenja.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne, pritožbi tožeče stranke se delno ugodi tako, da se sodba sodišča prve stopnje spremeni in njen izrek poslej v celoti glasi: „I. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe plačati tožeči stranki 124.680,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 3. 6. 2017 do plačila.

II. V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe plačati tožeči stranki 4.810,25 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.“

II. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe plačati tožeči stranki 595,30 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) 90.680,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 6. 2017 do plačila (točka I. izreka), v presežku pa tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II. izreka) in ji plačati 3.148,26 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti (točka III. izreka).

2. Zoper to sodbo se pravočasno po svojih pooblaščencih pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) zoper zavrnilni del in posledično odločitev o pravdnih stroških s predlogom na spremembo sodbe v smislu ugoditve zahtevku v celoti. Najprej navaja, da je pri odločanju o plačilu zakonskih zamudnih obresti sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka, saj je v točki 25 obrazložitve izpodbijane sodbe zavzelo stališče, da toženka ni bila v izpolnitveni zamudi, ker ji ob vložitvi zahtevka za plačilo odškodnine s strani tožnika še ni bil znan obseg celotne škode, glede na to, da se je tožnik zdravil še eno leto in štiri mesece po vložitvi zahtevka in po zaključenem zdravljenju 22. 10. 2014 na podlagi „novih“ podatkov ni zahteval dodatne odškodnine oziroma je le to zahteval šele z vložitvijo tožbe. Zaključilo je, da ne more preveriti, kaj je tožnik v predpravdnem postopku sploh zahteval, kaj je navajal in kakšno dokumentacijo je predložil toženki, saj predpravdnega zahtevka v spis ni predložil. Tožnik je kot dejstvo za začetek teka obrestnega zahtevka zaradi zamude toženke navedel naslednji dan po izdelavi njene poravnalne ponudbe 13. 3. 2014, kar med pravdnima strankama ni bilo sporno, kar pa pomeni, da se dejstva, ki jih stranka ne prereka, štejejo za dokazana (VSL II Cp 3446/2011 z dne 4. 4. 2012). S tem ko je sodišče prve stopnje ugotavljalo dejstva, ki jih toženka ni navajala, je storilo bistveno kršitev iz drugega odstavka 7. člena ZPP oziroma kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Toženka je v odgovoru na tožbo napisala, da je tožniku 23. 4. 2014 plačala nesporni del odškodnine za nematerialno škodo, iz česar je moč zaključiti, da se je o plačilu odločila na podlagi dokumentacije (zdravstvene in ostale), ki jo je tožnik predložil v predpravdnem postopku z zahtevkom 16. 7. 2013. Toženka je torej že ob izplačilu odškodnine razpolagala s primernimi dokazili, ki so ji narekovali izplačilo odškodnine v višini, za katero je sama menila, da je ustrezna škodi, ki jo je tožnik utrpel v škodnem dogodku 10. 1. 2011 in bi zato sodišče prve stopnje lahko zaključilo le, da je bil zahtevek tožnika z dne 15. 7. 2013 preuranjen, ne pa neprimeren, neustrezen, nedokumentiran ali na drug način pravno neutemeljen. V sodnem postopku so stalni sodni izvedenci medicinske stroke ugotovili, da je bilo tožnikovo zdravljenje zaključeno 22. 10. 2014, po zaključku je bila tožniku škoda znana, toženki pa odškodninski zahtevek vročen že 15. 7. 2013, odškodninskega zahtevka ni umaknil, ker ga toženka ni želela v celoti izpolniti pa od dne 23. 10. 2014 ta zahtevek tudi ni bil več preuranjen, saj je bilo zdravljenje zaključeno. Zato je po prepričanju tožnika bila toženka v zamudi od 22. 10. 2014 ter ji na podlagi 299. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) gredo tudi obresti. Ob pravilni presoji vsebine poziva toženki z dne 22. 10. 2014, bi sodišče prve stopnje zlahka zaključilo, da toženka ni želela sodelovati in ni omogočila pooblaščencu tožnika, da bi lahko v pravdnem postopku predložil tudi tožnikov odškodninski zahtevek z dne 15. 7. 2013, saj mu kljub pozivu ni posredovala dokumentacije v zvezi s škodnim dogodkom, torej tudi ne odškodninskega zahtevka, ki ga je vložila tožnikova takratna pooblaščenka. Prav tako pritožba graja odmerjeno višino odškodnine kot prenizko in zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava, sklicujoč se na primere iz sodne prakse1. Priglaša stroške.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper obsodilni del iz pritožbenega razloga zmotne in nepravilne uporabe materialnega prava ter predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smislu znižanja odškodnine iz naslova nepremoženjske škode. Pritožba povzema ugotovitve izvedenskega mnenja, pridobljenega v tem postopku, na katerega se je sodišče pri dosojanju višine nepremoženjske škode v celoti oprlo ter te ugotovitve ponavlja po posameznih postavkah nepremoženjske škode. Meni, da bi bila primerna odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti 50.000,00 EUR in ne 67.000,00 EUR, iz naslova strahu 5.000,00 EUR in ne 10.000,00 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja tožnikovih življenjskih aktivnosti 40.000,00 EUR in ne 58.000,00 EUR ter iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti 5.000,00 EUR namesto 12.000,00 EUR, kolikor je tožniku odmerilo sodišče prve stopnje. Pravična odškodnina bi tako v smislu 179. člena OZ znašala skupno 100.000,00 EUR. Predlaga znižanje odškodnine in posledično spremembo o stroških postopka glede na spremenjen uspeh v pravdi. Priglaša stroške.

5. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je tožniku odmerilo odškodnino iz naslova nepremoženjske škode v višini 147.000,00 EUR (iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti 67.000,00 EUR, iz naslova strahu 10.000,00 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 58.000,00 EUR in iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti 12.000,00 EUR). Z izpodbijano sodbo je naložilo toženki plačilo 90.680,00 EUR, saj je od odmerjenega zneska odškodnine 147.000,00 EUR odštelo valoriziran znesek že s strani toženke izplačane odškodnine v višini 56.320,00 EUR.2

7. Nesporno med pravdnima strankama je, da je do škodnega dogodka, v katerem je tožnik utrpel nepremoženjsko škodo, prišlo v posledici prometne nesreče z dne 10. 1. 2011, ki jo je povzročil zavarovanec toženke.

8. V škodnem dogodku je tožnik utrpel: zlom 6. rebra levo, 3. rebra desno, kominutivni zlom levega kolka z luksacijo in zlomom sklepne ponvice, acetabuluma, zlom sramnih kosti v medenici obojestransko in odprt sakroiliakalni sklep desno, zlom desne golenice v kolenskem sklepu, interkondilični zlom nartnih kosti desno, zlom desne petnice, izpah nad nartnimi kostmi in stopalnicami desno, zlom leve podlahtnice ob komolčnem sklepu (olekranon), zlom obeh kosti desne podlahti tik ob zapestnem delu in raztrganine mehkih tkiv desne roke.

O višini odškodnine:

9. Tožnik graja odmerjeno višino odškodnine kot prenizko, toženka pa kot previsoko, s tem da se strinja z višino odškodnine v skupni višini 100.000,00 EUR ter meni, da bi bila primerna odškodnina iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti 50.000,00 EUR, iz naslova strahu 5.000,00 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja tožnikovih življenjskih aktivnosti 40.000,00 EUR ter iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti 5.000,00 EUR.

10. Pri odmeri višine odškodnine za tožnikovo nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel in jo še trpi, je sodišče prve stopnje izhajalo iz pravilnih materialnih določb 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), z upoštevanjem kriterijev za odmero denarne odškodnine za telesne bolečine in strah ter duševne bolečine zaradi zmanjšanja tožnikove življenjske aktivnosti in skaženosti.3

11. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine: - iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem upoštevalo intenziteto tožnikovih telesnih bolečin ter čas trajanja bolečinskega obdobja (hude telesne bolečine 97 dni, srednje hude s kontinuiranim analgetičnim zdravljenjem 144 dni, nadalje lahke telesne bolečine 1.063 dni, ki bodo kontinuirano z občasnimi poslabšanji v obliki lahkih do srednje hudih bolečin trajne) in vse neugodnosti med zdravljenjem (dolgotrajna hospitalizacija, številni operativni posegi, zdravljenje s koncentriranimi eritrociti, dolgotrajna antibiotična terapija, dolgotrajna analgetična terapija intravenozno, dolgotrajna tromboprofilaksa s številnimi zapleti zaradi propada mehkotkivnega režnja (med drugim kolonizacija z bakterijo ESBL), slabo pooperativno celjenje po interkondilični frakturi desne tibije z dolgotrajno mnogomesečno fistulacijo, perianalni abces oziroma vnetni zaplet, katerega zdravljenje je trajalo skozi celotno leto 2013, izvajanje vsadkov in transplantacij, izvajanje številnih preiskav kot npr. CT, rentgenska slikanja, EMG meritve... , prevezi s strani patronažne službe na domu, antikoagulantna terapija, ki je namesto običajnih 35 pooperativnih dni pri tožniku trajala kar 4 mesece, uporaba ortopedskih vložkov, začasna uporaba invalidskega vozička in bergel, nošnja fiksatorjev, vstavitev kolčnega sklepa in novega kolenskega sklepa in drugo), kakor tudi dejstvo, da je zdravljenje trajalo od 10. 1. 2011 do 22. 10. 2014, torej skoraj 3 leta in 10 mesecev.

- za strah upoštevalo, da je tožnik ob dogodku utrpel velik primarni strah, saj je bil ukleščen v vozilu in se je čutil življenjsko ogroženega, sicer nadalje v intenzivni terapiji ob hospitalizaciji 22 dni, ko je dobival psihotropna zdravila primarnega strahu ni doživljal, kasneje, po premestitvi na kirurški oddelek pa je trpel velik sekundarni strah, ki je po oceni izvedenca trajal kar 1.282 dni in proti koncu zdravljenja ni bil nič manjše intenzitete kot na začetku, saj so bile ob trajnih anatomskih, funkcionalnih in estetskih posledicah močno okrnjene tožnikove delovne in splošne življenjske aktivnosti ter prekinjene možnosti za pridobitno dejavnost v poklicu, ki ga je pred škodnim dogodkom tožnik opravljal. - iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti upoštevalo, da je tožnik zaradi posledic škodnega dogodka v visoki meri prizadet na vseh področjih svojega življenja. Prizadet je na področju učenja in uporabe znanja, na področju splošnih opravil in zahtev (težave se mu pojavijo že na področju enostavnih opravil, kot je obuvanje čevlja, pri samostojnem opravljanju kompleksnih opravil pa brez tuje pomoči ne more, kot je na primer oblačenje za hladno vreme), zmerno je zmanjšano njegovo upravljanje z lastnim časom in prilagajanje časovnim zahtevam (kot na primer pomoč pri odhodu v trgovino, na sestanek, druženje), zmanjšano je njegovo gibanje (oviran je pri umivanju telesnih delov, skrbi za nohte, oblačenju hlač in nogavic, slačenje, obuvanje, sezuvanje, pripravljanju obrokov, pospravljanju, čiščenju, skrbi za dom ter skrbi za člane družine, ...). Tožnikovo funkcioniranje je v velikem obsegu okrnjeno na nekaterih najpomembnejših področjih življenja, kar mu nedvomno povzroča duševno trpljenje.

- za duševne bolečine zaradi skaženosti upoštevalo, da so pri tožniku ostale navzven dobro vidne brazgotine, ki jih v poletnem času ne more zakriti, in ki v neposredni bližini lahko pri osebi, ki ni vajena gledati skaženega telesa, vzbujajo neprijetne občutke. Poleg tega ima zmanjšano gibljivost v levem kolku, desnem kolenu, levem komolcu, desnem zapestju, v zgornjem in spodnjem skočnem sklepu desno in v desnem stopalu, kar vse je povezano s počasno aritmično hojo in šepanjem. Navedeno vzbuja pozornost in neprijetne občutke v okolici, kakor tudi pri samem tožniku, pri čemer ni pričakovati izboljšanja, temveč nasprotno. Pričakovati je poslabšanje stanja zaradi posttravmatskih sprememb v poškodovanih sklepih, ki bodo vse bolj boleči v mirovanju in obremenjevanju in bodo zahtevali protetično zamenjavo levega kolka, desnega kolena in zatrditev v desnem skočnem sklepu.

12. Navedene dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje ne dajejo podlage za znižanje odškodnine, za kar se zavzema toženka, temveč dajejo podlago za zvišanje odškodnine, za kar se zavzema tožnik.

Po sodišču prve stopnje odmerjena odškodnina v skupni višini 147.000,00 EUR je odmerjena prenizko. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da predstavlja primerna denarna odškodnina tožniku za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel oziroma jo trpi v posledici škodnega dogodka, 181.000,00 EUR, zato jo je zvišalo po vseh odškodninskih postavkah. Ugotovilo je, da je primerna in pravična denarna odškodnina iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti namesto 67.000,00 EUR, 82.000,00 EUR (dodatno 15.000,00 EUR), iz naslova strahu 12.000,00 EUR in ne 10.000,00 EUR (dodatno 2.000,00 EUR), iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti namesto 58.000,00 EUR, 72.000,00 EUR (dodatno še 14.000,00 EUR) in iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti namesto odmerjenih 12.000,00 EUR, 15.000,00 EUR (dodatno še 3.000,00 EUR).

Pri odmeri odškodnine iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti je potrebno imeti v vidu, da je tožnik več kot 3 mesece trpel hude telesne bolečine, nato pa še skoraj 5 mesecev srednje hude telesne bolečine, da je bil tožnik veliko časa hospitaliziran, trpel številne operativne posege, pojavili so se številni zapleti, imel je ogromno preiskav, različnih terapij, transplantacij, pri čemer bodo kontinuirano lahke do srednje hude bolečine pri tožniku ostale trajno, zaradi njih pa bo podvržen terapijam, ne zgolj analgetičnim, temveč tudi intramuskulatornim. Ob vsem navedenem sodišče druge stopnje ocenjuje, da je primerna odškodnina iz tega naslova v skupni višini 82.000,00 EUR.

Nadalje sodišče druge stopnje meni, da je iz naslova strahu primerna odškodnina v skupni višini 12.000,00 EUR, saj je tožnik utrpel hud primarni strah kot strah za življenje, kasneje (razen prvih 22 dni po škodnem dogodku, ko je bil v intenzivni terapiji pod psihotropnimi zdravili) pa hud sekundarni strah, pri čemer ne gre spregledati dejstva, da je bilo zdravljenje dolgotrajno, večletno ter so se pojavljali številni zapleti in nevšečnosti, ki jih je bilo potrebno sanirati.

Pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti je po oceni sodišča druge stopnje primerna odškodnina 15.000,00 EUR, posebej ob dejstvu, da so brazgotine po celotnem telesu in dobro vidne navzven, da vseh ni možno zakriti niti v hladnem obdobju leta z oblačili, hkrati pa, da je pri tožniku prisotno šepanje pri hoji, ki se bo z leti še slabšalo.

Nenazadnje sodišče druge stopnje ocenjuje, da je primerna odškodnina iz naslova tožnikovih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja njegovih življenjskih aktivnosti v višini 72.000,00 EUR, pri čemer pri odmeri odškodnine ne gre spregledati tudi dejstva, da je bil tožnik ob škodnem dogodku star 49 let. Njegovo funkcioniranje je okrnjeno na vseh področjih njegovega življenja, zato bo v tej posledici trpel duševne bolečine blage do visoke stopnje s slabo samopodobo še celo svoje življenje. Pri tem ni moč mimo dejstva, da se brez tuje pomoči ne more umivati - tuširati, niti iti na blato4, se obuti ..., in je torej pri normalnih dnevnih opravilih, ki zajema osebno higieno, ki je del vsakdana, odvisen od pomoči drugih.

13. Zaradi vsega navedenega po oceni sodišča druge stopnje znaša pravično zadoščenje tožniku za utrpelo škodo iz vseh navedenih naslovov skupno 181.000,00 EUR. Znesek predstavlja v času sojenja (oziroma v času odmere odškodnine ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje) 170,60 povprečnih mesečnih neto plač na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji5 (iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti 77,21 povprečnih mesečnih neto plač, iz naslova strahu 11,30, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja tožnikove življenjske aktivnosti 67,80 in iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti 14,13 povprečnih mesečnih neto plač), kar je primerljivo s podobnimi primeri iz sodne prakse.6 Odmerjena odškodnina ustreza pravnemu standarda pravične denarne odškodnine ter predstavlja primerno satisfakcijo tožniku za utrpelo in trajno bodočo škodo v škodnem dogodku.

14. V posledici navedenega, ko je sicer sodišče prve stopnje zaradi napačne uporabe materialnega prava tožniku odmerilo nekoliko prenizko odškodnino (v postopku na drugi stopnji zvišano za znesek 34.000,00 EUR), je sodišče druge stopnje pritožbo toženke zavrnilo v celoti, pritožbi tožnika pa delno ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v navedenem obsegu in odškodnino zvišalo (5. alineja 358. člena ZPP), v ostalem pa sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

O teku zakonskih zamudnih obresti:

15. Ni utemeljena pritožbena graja, da je sodišče napačno odločilo, ko je tožniku priznalo tek zakonskih zamudnih obresti od vložitve tožbe. Sodišče druge stopnje se v celoti strinja z razlogi sodišča prve stopnje v točkah 24 in 25 obrazložitve izpodbijane sodbe.

16. Bistveno in kar sodišče prve stopnje pravilno zaključuje je, da zamuda ne more nastati pred zaključkom zdravljenja. Da je bilo zdravljenje tožnika zaključeno 22. 10. 2014 med pravdnima strankama ni sporno, prav tako pa tudi ne, da je tožnik vložil odškodninski zahtevek pri toženki v letu 2013, v posledici česar je toženka pripravila poravnalno ponudbo dne 12. 3. 2014, ki je tožnik ni sprejel, kasneje pa mu izplačala akontacijo odškodnine7. Nadalje je nesporno, da tožnik toženki po vloženem odškodninskem zahtevku ni predložil ničesar več. Zaradi tega je sodišče prve stopnje pravilno na podlagi materialne določbe drugega odstavka 299. člena OZ štelo, da je toženka prišla v zamudo z dnevom vložitve tožbe (2. 6. 2017) in obresti tečejo od naslednjega dne dalje. Vsa ostala polemiziranja tožnika v pritožbi, ko slednji navaja, da je bilo za toženko dovolj podatkov v že podanem odškodninskem zahtevku v letu 2013, zato bi obresti morale teči od zaključka njegovega zdravljenja, od 23. 10. 2014, da mu toženka ni posredovala dokumentacije, saj je njegov odškodninski zahtevek vložila tožnikova prejšnja pooblaščenka in drugo, iz navedenih razlogov v postopku niso pravno relevantna. Tožnik je tisti, ki nosi dokazno breme o tem, kdaj je toženka prišla v zamudo, vendar tega dokaznega bremena, torej da je toženka prišla v zamudo pred vložitvijo tožbe, ni zmogel. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je toženka obrazloženo ugovarjala teku zakonskih zamudnih obresti8, nasprotna zatrjevanja v pritožbi zato niso utemeljena. Ugotoviti je, da je tožnik v postopku zatrjeval zgolj, da obresti tečejo od naslednjega dne po poravnalni ponudbi, ki jo je pripravila toženka (12. 3. 2014), zato s postavljenim obrestnim delom zahtevka pred vložitvijo tožbe (2. 6. 2017) ne more biti uspešen. Pritožba tožnika iz navedenih razlogov v obsegu, ki graja tek zakonskih zamudnih obresti, ni utemeljena.

O stroških postopka:

17. Sprememba izpodbijane sodbe z zvišanjem odškodnine iz naslova nepremoženjske škode je imela za posledico še spremembo izreka o pravdnih stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP in drugi odstavek 154. v zvezi s 155. členom ZPP).

18. Po spremembi izpodbijane sodbe je tožnikov uspeh 66 % (in ne 47,56 %), uspeh toženke pa 34 %.

19. Sodišče prve stopnje je pri odmeri pravdnih stroškov izhajalo iz pravilne uporabe materialnega prava, sama višina odmere pa s strani pravdnih strank ni bila pritožbeno izpodbijana.

20. Tožniku so bili na prvi stopnji priznani pravdni stroški v skupni višini 7.874,66 EUR, zato mu ob upoštevanju njegovega uspeha v pravdnem postopku na prvi stopnji po sedaj spremenjeni odločitvi v višini 66 % gredo pravdni stroški v znesku 5.197,28 EUR.

21. Toženka je po sedaj spremenjeni odločitvi uspela v višini 34 %, na prvi stopnji je bilo ugotovljeno, da znašajo njeni pravdni stroški skupno 1.138,31 EUR, kar pomeni, da ji gre 387,03 EUR pravdnih stroškov.

22. Po pobotu pravdnih stroškov tožeče stranke (5.197,28 EUR) s pravdnimi stroški tožene stranke (387,03 EUR), je toženka dolžna plačati tožniku skupno 4.810,25 EUR pravdnih stroškov.

23. Tožnik je s pritožbo delno uspel, v višini 34%, ob upoštevanju vrednosti spora v pritožbenem postopku 99.320,00 EUR. Sodišče druge stopnje mu je priznalo kot potrebne (155. člen ZPP) stroške za sestavo pritožbe 745,87 EUR (po tar. št. 21/1 Odvetniške tarife - OT) ter sodno takso za pritožbo 1.005,00 EUR, skupno 1.750,87 EUR. Ob dejstvu, da znaša njegov uspeh 34 %, mu gredo pritožbeni stroški v višini 595,30 EUR.

1 VSRS II Ips 694/2008, II Ips 327/2011 in druge. 2 Toženka je tožniku dne 22. 4. 2014 plačala 55.000,00 EUR, ki v valoriziranem znesku na dan sojenja na prvi stopnji znaša 56.320,00 EUR. 3 Pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo je potrebno upoštevati tako subjektivni kot objektivni kriterij. Prvi kriterij se izrazi kot individualno ovrednotenje konkretnih posledic, ki je že samo po sebi z vidika oškodovanca zanj neugodno (upoštevanje osebnih lastnosti oškodovanca, zlasti njegovo starost in poklic), in ki ima korektiv v drugem kriteriju, na podlagi katerega se ugotovljene konkretne škodne posledice vrednotijo v primerjavi v škodnimi posledicami drugih oškodovancev v podobnih primerih iz sodne prakse (upošteva se pomen prizadete dobrine ter objektivne materialne zmožnosti družbe z umeščanjem odškodnine v konkretnem primeru med odškodnine, dosojene v podobnih, hujših in blažjih primerih). Z upoštevanjem obeh kriterijev je možno odmeriti oškodovancu pravično denarno odškodnino. 4 Tožnik je povedal, da se ne more obrisati, ko gre na blato, ker ne more zasukati rok. 5 V mesecu septembru 2018 je znašala povprečna mesečna neto plača na zaposleno osebo v RS 1.062,03 EUR. 6 VSRS II Ips 26/2015 (datum izdaje sodbe sodišča prve stopnje 27. 11. 2013): odmerjenih 181 povprečnih neto mesečnih plač, pri čemer je ženska stara ob nezgodi 20 let utrpela zdrobljen zlom križnice, izpah med križnico in črevnico na obeh straneh, obojestranski zlom sramnih kosti z razmikom rasti, raztrganje nožnice, odtrganje sečnice od mehurja, raztrganina desne zgornje sečne arterije, zmečkanina mehkih tkiv v predelu križnice, sedničnih predelov in desnega stegna, poškodba ledvenih in križnih živcev obojestransko od 5. ledvenega do 5. križničnega nivoja in začasno stisnjenje pljuč levo zgoraj, bila je življenjsko ogrožena, zdravljenje pa je trajalo več kot 5 let, pri čemer je trpela hude telesne bolečine 5 mesecev, srednje hude 1 leto, nato lažje ves čas zdravljenja in jih še vedno trpi, številne nevšečnosti med zdravljenjem, med drugim tudi hospitalizacijo, intenziven sekundarni strah za izid zdravljenja 1 leto, nato srednje hud 4 leta, sedaj opazno šepa, s težavo vozi avto in ne more opravljati gospodinjskih del na kmetiji, pri vseh fizičnih opravilih pa je odvisne od tuje pomoči, s plastično kirurgijo je bil na novo skonstruiran predel zadnjice in meč. 7 Dne 22. 4. 2014 je toženka plačala tožniku iz naslova nepremoženjske škode v škodnem dogodku 55.000,00 EUR. 8 V pravočasno vloženi pripravljalni vlogi, s katero je toženka odgovorila na pripravljalno vlogo tožnika dne 10. 10. 2017 (list. št. 31 in 32 spisa) je toženka kot ugovor na tek zakonskih zamudnih obresti navedla, da ne more biti v zamudi od 13. 3. 2014, saj že dejstvo, da tožnik niti ob vložitvi tožbe ni predložil celotne zdravniške dokumentacije, kaže, da tožnik nima upravičenja do zamudnih obresti od tega dne, sicer pa ne more biti v izpolnitveni zamudi pred zaključkom zdravljenja.