Jedro

Načelno pravno mnenje z dne 26.6.2002 se nanaša tudi na zamudne obresti od nečistih odškodninskih terjatev za premoženjsko škodo.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sodba pritožbenega sodišča spremeni tako, da se glasi: Pritožbi tožnikov se delno ugodi in se sodba prvostopenjskega sodišča spremeni tako, da se glasi: » 1. Toženki Zavarovalnica in N. AG, ..., sta nerazdelno dolžni plačati tožniku S. B., znesek 10.132,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 do 27.6.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 do plačila pa v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, vse v roku 15 dni.

Tožbeni zahtevek S. B. se v presežku za plačilo 2.967,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.6.1992, za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 10.132,10 EUR za čas od 15.6.1992 do 31.12.2001 ter za višje zamudne obresti od prisojenih za čas od 1.1.2002 do 27.6.2003, zavrne.

2. Toženki Zavarovalnica in N. AG, ... sta nerazdelno dolžni plačati tožnici M. B. 10.435 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 do 27.6.2003 po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, zmanjšani za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 dalje pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, v roku 15 dni.

Tožbeni zahtevek M. B. se v presežku za plačilo 8.343,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 ter kar zahteva tožnica več in višje obresti od prisojene glavnice 10.435,00 EUR zavrne.

3. Toženki Zavarovalnica in N. AG, ... sta nerazdelno dolžni plačati tožniku S. B. 1163 EUR pravdnih stroškov, tožnici M. B. pa 656 EUR pravdnih stroškov, obema v 15 dneh, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.« V ostalem se pritožba tožnikov in v celoti pritožba toženk zavrneta in v nespremenjenem delu potrdi sodba prvostopenjskega sodišča. Toženki sta dolžni nerazdelno povrniti tožnikoma pritožbene stroške v znesku 421,38 EUR, v 15 dneh.

Toženki sami trpita svoje pritožbene stroške.

Toženki sami krijeta stroške odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je primarni zahtevek prvotožnika proti prvotoženki za plačilo 13.100 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški ter njegov podrejeni zahtevek proti prvotoženki za plačilo 5.446,19 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški zavrnilo. Zavrnilo je tudi zahtevek drugotožnice proti prvotoženki za plačilo 18.778,17 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški ter odločilo, da sta tožnik in tožnica dolžna povrniti prvotoženki odmerjene stroške pravdnega postopka. Nadalje je odločilo, da je drugotoženka dolžna plačati tožniku 10.132,10 EUR odškodnine za premoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.2.2007 do plačila, drugotožnici pa odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 10.435 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. V presežku je zahtevek tožnika (za 2.967,90 EUR z zamudnimi obrestmi od 15.6.1992 ter za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 10.132,10 EUR od 15.6.1992 do 13.2.2007) in zahtevek prvotožnice (za 8.343,17 EUR z zamudnimi obrestmi) proti drugotoženki zavrnilo in odločilo, da je drugotoženka dolžna plačati tožnikoma odmerjene pravdne stroške.

Pritožbeno sodišče je pritožbi tožnikov delno ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je na vse obveznosti drugotoženke, dosojene tožnikoma s prvostopenjsko sodbo, nerazdelno z drugotoženko obsodilo še prvotoženko. V ostalem je pritožbo tožnikov in v celoti pritožbo toženk zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Odločilo je, da sta toženki nerazdelno dolžni tožnikoma povrniti odmerjene stroške pritožbenega postopka in da sami trpita svoje pritožbene stroške.

V zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovno državno tožilstvo izpodbija pritožbeno sodbo v delu, v katerem je bila zavrnjena pritožba prvega tožnika proti odločitvi prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska 10.132,10 EUR odškodnine za premoženjsko škodo za čas od 1.1.2002 do 13.2.2007. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, in sicer določb 165. člena OZ v zvezi s prvim odstavkom 378. člena OZ ter določb ZPOMZO-A in ZPOMZO-1 o zamudnih obrestih. Trdi, da dolžnik ne pride v zamudo z denarno obveznostjo šele, ko sodišče odmeri denarno odškodnino, ampak s trenutkom nastanka škode. Glede na to, kdaj je tožniku nastala škoda in kdaj je zahteval odškodnino, ni dvoma, da sta toženki v zamudi s plačilom nečiste odškodninske terjatve za premoženjsko škodo vsaj od 1.1.2002, ko sta začela veljati OZ in ZPOMZO-A. Opozarja, da je uveljavitev teh dveh predpisov narekovala spremembo sodne prakse glede začetka teka zamudnih obresti in da je bilo o tem 26.6.2002 sprejeto načelno pravno mnenje. Predlaga, da vrhovno sodišče pritožbeno sodbo spremeni tako, da toženkama naložilo v plačilo zamudne obresti od zneska 10.132,10 EUR za čas od 1.1.2002 do 27.6.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 do plačila pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena vsem pravdnim strankam. Nanjo sta odgovorili le toženki, ki priglašata stroške odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Tožnik vtožuje odškodnino za premoženjsko škodo, ki je nastala na njegovem avtomobilu v prometni nesreči 15.6.1992. Ker je obravnavno odškodninsko razmerje nastalo pred uveljavitvijo OZ (Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/2001 in nasl.), je treba po določbi 1060. člena OZ v tej zadevi uporabiti določbe prej veljavnega ZOR (Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl.). Zahteva za varstvo zakonitosti se zato zmotno sklicuje na določbe OZ. Utemeljeno pa poudarja, da je bilo na občni seji Vrhovnega sodišča RS 26.6.2002 glede zamudnih obresti od odškodninskih terjatev, ki se odmerjajo na dan izdaje sodne odločbe, sprejeto načelno pravno mnenje, po katerem gredo oškodovancu zamudne obresti že od uveljavitve OZ 1.1.2002 dalje, če zamuda ni nastala kasneje, in sicer od 1.1.2002 oziroma od nastanka zamude do izdaje sodbe po obrestni meri v višini razlike med predpisano obrestno mero in temeljno obrestno mero. Sprejem tega načelnega pravnega mnenja je narekovala pravna ureditev, uveljavljena s 1.1.2002, ko sta začela veljati OZ in ZPOMZO-A (Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri, Uradni list RS, št. 109/2001). Nanaša pa se tudi na nečiste odškodninske terjatve za premoženjsko škodo, torej na tiste odškodninske terjatve, pri katerih se višina premoženjske škode odmerja po cenah na dan sodne odločbe (druga točka načelnega pravnega mnenja). Tudi v tej zadevi sta sodišči višino tožnikove premoženjske škode ugotavljali po cenah na dan sojenja (drugi odstavek 189. člena ZOR), saj tožnik avtomobila ni popravil. Čeprav iz spisa izhaja, da sta toženki prišli v zamudo s plačilom odškodnine za tožnikovo premoženjsko škodo pred 1.1.2002 (prvi odstavek 277. člena ZOR v zvezi s 324. členom ZOR), sta mu sodišči od dosojenega zneska odškodnine za premoženjsko škodo 10.132,10 EUR prisodili zakonske zamudne obresti le za čas od dneva cenitve škode 14.2.2007 (prvostopenjska sodba je bila izdana le dober mesec kasneje) do plačila. S tem, ko sta zavrnili tožnikov zahtevek za plačilo zamudnih obresti tudi za čas od 1.1.2002 do 13.2.2007, sta zmotno uporabili materialno pravo. Vrhovno sodišče je zato zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (drugi odstavek 391. člena v zvezi s prvim odstavkom 380. člena ZPP - Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 26/99 in nasl.). Pri tem je upoštevalo, da se načelno pravno mnenje z dne 26.6.2002 (drugi odstavek 110. člena Zakona o sodiščih, Uradni list RS, št. 19/1994 in nasl.) nanaša le na obdobje do 28.6.2003, ko je prenehal veljati ZPOMZO-A in da je zato tožnik upravičen do zamudnih obresti od prisojenega zneska odškodnine v višini celotne predpisane obrestne mere zamudnih obresti že od 28.6.2003 do plačila. Z 28.6.2003 je namreč začel veljati ZPOMZO-1 (Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti, Uradni list RS št. 56/2003 in nasl.), ki v obrestni meri zamudnih obresti ne določa več valorizacijskega dela.

Ker se po odločitvi o zahtevi za varstvo zakonitosti uspeh pravdnih strank v postopku ni opazno spremenil (prvotožnik je uspel le z delom zamudnih obresti), vrhovno sodišče ni posegalo v odločitev nižjih sodišč o porazdelitvi pravdnih stroškov. Na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP pa je odločilo, da toženki sami krijeta svoje stroške odgovora na revizijo.