Jedro

Tožnica in tožena stranki sta v individualnem delovnem sporu v zvezi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela sklenili sodno poravnavo, s katero se je tožena stranka izrecno zavezala, da tožnici v roku enega leta ne bo podala redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Ker ima sodna poravnava enak učinek kot pravnomočna sodba, se je bila dolžna tožena stranka držati obveznosti, redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi), ki jo je kljub obveznosti podala, pa ni zakonita.

Dejstvo, da tožena stranka tožnici ne more več zagotavljati službenega avtomobila, ne predstavlja utemeljenega poslovnega razloga za odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo odpoved pogodbe o zaposliti z dne 4. 5. 2009 in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnico pozvati nazaj na njeno delovno mesto vodja nabave in ji od vključno 5. 6. 2009 dalje, v skladu s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi vzpostaviti delovno razmerje ter ji obračunati bruto plačo za mesec junij 2009 v znesku 2.545,66 EUR, za mesece julij, avgust, september, oktober, november, december 2009 v bruto znesku 3.009,65 EUR, od bruto zneskov odvesti davke in prispevke ter akontacijo dohodnine ter tožnici izplačati pripadajočo mesečno neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter tožnici obračunati tudi nadaljnja mesečna prikrajšanja, od 18. dne v mesecu za pretekli mesec, v znesku 3.009,65 EUR ter od njih odvesti davke in prispevke ter akontacijo dohodnine ter tožnici nakazati pripadajoče neto zneske plače ter tožečo stranko, v skladu s pogodbo o zaposlitvijo, za polni delovni čas od 5. 6. 2009 dalje prijaviti v zavarovanje pri nosilcih obveznega zdravstvenega, pokojninskega in socialnega zavarovanja v Republiki Sloveniji, vse v roku 8 dni. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 2.481,36 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (4. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in sicer zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da toženi zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi tožena stranka navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje neživljenjska in pravno neutemeljena. Že sama sklenitev poravnave v postopku, ki je tekel pri Delovnem sodišču v Ljubljani pod opr. št. I Pd 2007/2008 je pravno vprašljiva. Vprašljivo namreč je ali se delodajalec sploh lahko zaveže, da delavcu ne bo odpovedal pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Delodajalec namreč ne more vedeti, ne z gotovostjo predvideti, kakšno bo poslovanje družbe, saj gre za zunanje objektivne dejavnike, na katere pogosto ne more vplivati. Prav tako pa v tem postopku sodišče ni upoševalo, da delodajalec tožnici ni podal odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, temveč je delavka odklonila podpis ponujene pogodbe o zaposlitvi zaradi česar je prišlo do prekinitve delovnega razmerja zaradi ravnanja tožnice. S sodno poravnavo z dne 6. 10. 2008 se je tožena stranka zavezala, da bo tožnici, za čas trajanja pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 1. 2008, zagotovila uporabo službenega vozila. Pri toženi stranki je prišlo do situacije, ko je bila zaradi slabega poslovanja prisiljena sprejeti vse možne ukrepe za zmanjšanje stroškov poslovanja in delovnih mest, odpraviti vse stroške, ki niso bili neobhodno potrebni za dejavnost družbe. Tožena stranka je tako sprejela sklep, da bo vsa službena vozila, katerih uporaba ni nujna in neobhodno potrebna, oddala in prodala, v končni fazi pa sploh vsa vozila prodala. Ker tožena stranka ni imela službenih vozil, ni mogla tožnici zagotavljati zaveze iz pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 1. 2008, zato je želela s tožnico sporazumno spremeniti pogodbo o zaposlitvi, zaradi nezmožnosti zagotavljanja službenega vozila, kar pa tožnica ni sprejela. Ker tožena stranka službenega vozila več ni imela, je morala na novo urediti pogodbeni odnos s tožnico. Tožnici je ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi, z edinim možnim institutom t.j. odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe, saj je tožnica sporazumno spremembo pogodbe odklonila. Glede na dejstvo, da pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 1. 2008, ni bilo več mogoče obdržati v veljavi zaradi objektivnih razlogov je ta z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe prenehala. S prenehanjem pogodbe pa je prenehala tudi zaveza tožene stranke po sodni poravnavi, da je dolžna tožeči stranki zagotoviti uporabo službenega vozila. Tožena stranka je tožnici ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za identično delovno mesto vodja nabave, z isto plačo in enakimi oziroma celo manjšimi delovnimi obveznostmi in za enako vrsto in stopnjo izobrazbe ter enak delovni čas in kraj dela. Tako nikakor ni mogoče trditi, da bi šlo za odpoved tožnici, ki bi pomenila kršitev sodne poravnave sklenjene pred sodiščem. S podpisom nove pogodbe tožnica z ničemer ne bi bila na slabšem. Navedbe tožnice, da je bilo zanjo uporaba službenega vozila nujna, saj bi ji sicer pot iz Celja v Ljubljano vzela pet ur je skrajno neresno. Vožnja v najhujši jutranji konjici, na relaciji Celje - Ljubljana, traja 1 uro in 5 minut in zato nikakor ne vzdržijo trditve tožnice. Institut odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi ne predstavlja odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov v smislu 88. člena ZDR, kar zavajujoče izhaja iz izpodbijane sodbe. Sodišče je v sodbi napačno zapisalo, da je bila tožnici dana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in ni upoštevalo, da je šlo za odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je že tekom postopka zatrjevala, da delavec ne more zahtevati zagotavljanja bonitet, službenega vozila, če jih delodajalec zaradi slabega poslovanja ne zmore. Tožena stranka je tekom postopka poudarjala, da tožnica absolutno ni izgubila zaposlitve po krivdi tožene stranke, ampak na podlagi 3. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih, kadar delavec ne sprejme ponujene pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo za nedoločen čas, mu zato preneha delovno razmerje. Gre za tipičen primer prenehanja delovnega razmerja po krivdi delavca. Zato je odločitev sodišča napačna, saj je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici zakonita, ob dejstvu, da je tožnica odklonila primerno in ustrezno delovno mesto. Sodišče je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki vplivajo na pravilnost in zakonitost sodbe, s tem, ko ni izvedlo predlaganih dokazov s strani tožene stranke. Tožena stranka je predlagala postavitev izvedenca finančne stroke, s katerim bi sodišče ugotovilo, ali je bilo poslovanje tožene stranke takšno, da je bila tožena stranka prisiljena v prodajo službenih vozil. Samo tako bi se sodišče lahko prepričalo ali je tožena stranka lahko tožnici zagotavljala, do poteka roka iz sodne poravnave, pogoje dela iz pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je podala listinske dokaze o prodaji in oddaji vozil, o poslovanju tožene stranke pa je izpovedal zakoniti zastopnik. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo predlagane dokaze in je tako navedba sodišča, da tožena stranka ni predložila nobenih dokazil neutemeljena, saj sodišče predlaganih dokazov ni izvedlo. Tožena stranka še ugovarja višino bruto plače za junij 2009, saj sodišče v izpodbijani sodbi nikjer ni obrazložilo, kako je ugotovilo predmetni znesek.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala tožena stranka v pritožbi, pri tem pa je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasled.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Za takšno kršitev bi šlo, če bi imela sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima, saj ima razloge o vseh odločilnih dejstvih. Pritožba nima prav, ko zatrjuje, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka, ker ni izvedlo vseh predlaganih dokazov tožene stranke. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi opredelilo do vseh relevantnih dejstev. Do vseh navedb pa se sodišču ni potrebno opredeljevati in je bistveno, da vsaki stranki zagotavlja pravice, da se v postopku izjavi, da navaja dejstva in predlaga dokaze. Sodišča na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj odloči katera dejstva šteje za dokazana (8. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je izvedlo relevante dokaze in sprejelo pravilno dokazno oceno, sodišču pa tudi ni potrebno, da izvaja vse s strani strank predlagane dokaze, prav tako sodišče ni dolžno strankam odgovarjati na vse njihove navedbe, podane med postopkom. V predmetnem postopku tako sodišču ni bilo potrebno izvesti predlaganih dokazov s strani tožene stranke, kajti izvedba teh dokazov ne bi pripomogla k drugačni rešitvi spora, saj je sodišče zavzelo jasno pravno stališče, da sta stranki na poravnalnem naroku dne 6. 10. 2008, v individualnem delovnem sporu opr. št. I Pd 207/2008, sklenili sodno poravnavo, s katero se je tožena stranka med drugim zavezala tudi, da tožeči stranki za čas trajanja pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 1. 2008, zagotovi uporabo službenega vozila znamke Škoda Octavia karavan 1,9 TDI, za službene in zasebne namene. Tožena stranka pa se je tudi zavezala, da tožeči stranki, v roku enega leta od sklenitve sodne poravnave, ne bo odpovedala pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ter, da je tudi v bodoče ne bo šikanirala in ji bo dajala jasna navodila (priloga A2). Tožena stranka je nato tožnici dne 4. 5. 2009 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ponujena pa ji je bila nova pogodba o zaposlitvi za isto delovno mesto. V obrazložitvi odpovedi je tožena stranka zapisala, da je prišlo pri delodajalcu do racionalizacije poslovanja in da je delodajalec sprejel ukrepe za zmanjšanje stroškov poslovanja in dela. Uporaba službenih vozil bo omogočena le delavcem na delovnih mestih, kjer so službena vozila nujno potrebna zaradi opravljanja delovnih nalog na terenu. Ker delovno mesto vodja nabave ni bilo takšne narave, je tožena stranka tožnici ponudila v podpis aneks pogodbe o zaposlitvi, na podlagi katerega delavka ni več upravičena do uporabe službenega vozila. Podpis aneksa je tožnica odklonila, zato ji je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker tožnici več ni mogla zagotavljati dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da je sodna poravnava „vprašljiva“, ker se delodajalec ne more zavezati, da delavcu ne bo odpovedal pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, saj delodajalec z gotovostjo ne more vedeti in predvideti, kakšno bo nadaljnje poslovanje družbe, saj na samo poslovanje ne more vplivati. S sodno poravnavo z dne 6. 10. 2008 se je tožena stranka zavezala, da tožeči stranki, v roku enega leta od sklenitve poravnave (6. 10. 2008), ne bo odpovedala pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ter da ji bo za čas trajanja pogodbe o zaposlitvi zagotovila uporabo službenega vozila. Po pravni teoriji in sodni praksi ima sodna poravnava enak učinek kot pravnomočna sodba in torej sodna poravnava, enako kot sodba, postane pravnomočna. Po 392. členu ZPP je sodno poravnavo mogoče izpodbijati z izrednim pravnim sredstvom (tožba za razveljavitev sodne poravnave). Z izrednimi pravnimi sredstvi pa se izpodbijajo akti, ki imajo svojstvo pravnomočnosti. Iz te določbe je mogoče med drugim sklepati, da se ni mogoče sklicevati na ničnost sodne poravnave, če ta z omenjenim pravnim sredstvom ni razveljavljena. Torej sodna poravnava, glede na priznan učinek pravnomočnosti, učinkuje kot pravnomočna sodba, dokler ni izpodbita z ustreznim pravnim sredstvom (tožba za razveljavitev sodne poravnave).

Glede na navedeno je neutemeljena pritožbena trditev, da je vprašljivo, ali se delodajalec sploh lahko zaveže, da delavcu ne bo odpovedal pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov s sklenitvijo poravnave. Tožena stranka je bila dolžna izvršiti sklenjeno sodno poravnavo in s tem, ko je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, pred potekom enega leta, in tožnici ni zagotavljala uporabe službenega vozila je vsekakor kršila sklenjeno poravnavo, zato je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov nezakonita. Pri tem ni bistveno, če je tožena stranka tožnici ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za identično delovno mesto - vodja nabave, z isto plačo in enakimi oziroma celo manjšimi delovnimi obveznostmi. Prav tako pritožba napačno tolmači, da institut odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, ne predstavlja odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov v smislu 88. člena ZDR. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasled.) namreč v prvi alinei 88. člena ZDR določa, da je poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi prenehanje potreb po opravljanju določenega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških strukturnih in podobnih razlogov na strani delodajalca. V skladu s 3. odstavkom 88. člena ZDR mora delodajalec, v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga preveriti, ali je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. (90. člen v povezavi s 3. odstavkom 88. člena ZDR). Glede na navedeno je torej neutemeljena pritožbena trditev, da institut odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi ne predstavlja odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v smislu 88. člena ZDR.

Pritožbeno sodišče še poudarja, da tudi v primeru, če se tožena stranka ne bi s sodno poravnavo obvezala, da še leto dni tožnici ne bo odpovedala pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in da bo tožnici zagotavljala uporabo službenega vozila, bi odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je izdala tožnici tožena stranka iz razloga, da tožnici ne more več zagotavljati dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, bila nezakonita. Tožena stranka namreč tožnici ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi zaradi prenehanja potreb po opravljanju dela na delovnem mestu vodja nabave, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih razlogov, temveč je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga, ker ji ni mogla več zagotavljati uporabe službenega vozila. Naveden razlog pa ne predstavlja poslovni razlog iz prve alinee 88. člena ZDR. Zato bi bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici iz poslovnega razloga nezakonita tudi iz tega razloga.

Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev, da sodišče v izpodbijani sodbi ni obrazložilo, kako je ugotovilo predmetni znesek za določitev bruto plače za mesec junij 2009, saj je sodišče prve stopnje obrazložilo, da je ugodilo denarnemu zahtevku tožnice po izplačilu plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo v višini, kot je plača določena v veljavni pogodbi o zaposlitvi, v presežku pa je zahtevek zavrnilo. Sodišče je obrazložilo, da je v pogodbi o zaposlitvi višina mesečne plače določena v fiksnem znesku in sicer bruto 3.009,65 EUR mesečno. S tem, ko je sodišče tožnici za mesec junij 2009 priznalo bruto znesek 2.545,66 EUR torej nižji znesek, kot je bil določen v pogodbi o zaposlitvi pa vsekakor ni podan pravni interes tožene stranke za vložitev pritožbe v tem delu.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso pomembne (360. člen ZPP), prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajali izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane bistvene kršitve postopka na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo, kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).