Jedro

Dejstvo, da je bila v bližini gospodujoče nepremičnine zgrajena javna cesta, bi v konkretnem primeru lahko pomenilo bistveno spremembo glede na čas nastanka služnosti. Vendar pa za ugotavljanje relevantnosti spremembe ne zadošča le bližina javne poti, temveč je pomembna tudi presoja, kakšne negativne posledice bi doletele lastnika gospodujočega zemljišča z vzpostavitvijo priključka na javno pot.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo vse tožbene zahtevke tožeče stranke, ki se nanašajo na posege toženk v tožnikovo lastninsko pravico na parc. št. 938/2, vl. št. 1566, k.o. ..., ker je ugotovilo, da sta toženki priposestvovali stvarno služnost dovozne poti preko navedene parcele v zvezi z gospodujočim zemljiščem (parc. št. 934/1, vl. št. 750, k.o. ..., ki je v lasti toženk).

2. Pritožbeno sodišče je s sodbo zavrnilo tožnikovo pritožbo proti prvostopenjski sodbi, kolikor se je ta nanašala na zavrnitev tožbenih zahtevkov (delno je bilo ugodeno pritožbi proti stroškovni odločbi sodišča prve stopnje).

3. Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije je zoper sodbo pritožbenega sodišča vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju zahteva), in sicer v delu, ki se nanaša na odločitev o prenehanju (ukinitvi) stvarne služnosti (II/3. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje ter sodba pritožbenega sodišča glede navedene odločitve sodišča prve stopnje) in zaradi razloga zmotne uporabe materialnega prava, ker naj bi obe sodišči zmotno uporabili prvi odstavek 222. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Tožnik je kot drugi podrejeni tožbeni zahtevek uveljavljal prenehanje stvarne služnosti poti čez služeče zemljišče v njegovi lasti. Stvarna služnost je pravica na tuji stvari in zato pomeni omejevanje lastninske pravice lastnika gospodujočega zemljišča. Med splošna načela sodi tudi načelo utesnjevanja in obzirnega izvrševanja služnosti, kar vključuje tudi njeno prenehanje, ko zanjo ni več ekonomskega in s tem pravnega interesa. SPZ v prvem odstavku 222. člena določa, da lastnik služeče stvari lahko zahteva, naj stvarna služnost preneha, če postane nekoristna za uporabo gospodujoče stvari, ali če se bistveno spremenijo okoliščine, v katerih je bila ustanovljena. Gre za tehtanje interesov pri izvrševanju lastninske pravice na obeh nepremičninah – močnejši interes naj prevlada nad šibkejšim. Tako štejejo pravni teoretiki za najbolj tipičen primer, ki ponazarja spremenjene okoliščine, primer služnostne poti, ki je nastala v času, ko gospodujoče zemljišče še ni imelo svoje povezave z javnim cestnim omrežjem. Dejstvo, da gospodujoča nepremičnina kasneje pridobi svojo lastno zvezo z javnim cestnim omrežjem, je lahko okoliščina, ki pomeni bistveno spremembo glede na čas nastanka služnosti. Lastnik gospodujočega zemljišča lahko v skladu z načelom čim manjšega omejevanja lastninske pravice zahteva ukinitev služnosti poti, vendar le pod pogojem, da je postala brez pomena, ker je mogoče neposredno potno povezavo do gospodujoče stvari lahko in hitro vzpostaviti po javni poti. Pri tem pa po pravnih pravilih lastnika gospodujoče stvari ni mogoče obremeniti z zanj nepotrebnimi in zlasti ne z večjimi stroški za vzpostavitev take povezave. Pritožbeno sodišče se je sklicevalo na ugotovitve izvedenca gradbene in cestnoprometne stroke. Ta je stroške za izvedbo dostopa z M. (ki je javna pot in namenjena prav dostopu in dovozu do nepremičnin na tej ulici) ocenil na skupno vrednost 550.000,00 SIT (sedaj 2.295,00 EUR). Kljub temu je pritožbeno sodišče zaključilo: zagotovitev primernega dostopa do nepremičnin toženk iz M. bi tako zahtevala velike stroške na strani toženk, ki bi bili zanju tudi nepotrebni in v njuno gospodarsko škodo, saj bi morali porušiti gospodarsko poslopje oziroma betonsko gnojno jamo, ki ju toženki potrebujeta, česar pa se lastniku gospodujoče nepremičnine zgolj zato, da bi se lastnika služeče nepremičnine razbremenilo služnosti, ne sme naložiti. Ker naj bi bil tako zmotno uporabljen prvi odstavek 222. člena SPZ v zvezi s splošnim načelom utesnjevanja služnosti, Vrhovno državno tožilstvo predlaga spremembo sodbe sodišča druge stopnje tako, da se pritožbi ugodi in razveljavi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

4. Zahteva ni utemeljena.

5. Lastnik služeče stvari res lahko zahteva, naj stvarna služnost preneha, če se bistveno spremenijo okoliščine, v katerih je bila ustanovljena.(1) Dejstvo, da je bila v bližini gospodujoče nepremičnine zgrajena javna cesta, bi v konkretnem primeru lahko pomenilo bistveno spremembo glede na čas nastanka služnosti. Vendar pa za ugotavljanje relevantnosti spremembe ne zadošča le bližina javne poti, temveč je pomembna tudi presoja, kakšne negativne posledice bi doletele lastnika gospodujočega zemljišča z vzpostavitvijo priključka na javno pot. Stališče pritožbenega sodišča s tem v zvezi je, da bi toženkama nastali veliki stroški, ker bi morali porušiti gospodarsko poslopje oziroma betonsko gnojno jamo, ki ju toženki nujno potrebujeta. Teza pritožbenega sodišča, da niso podane bistveno spremenjene okoliščine v smislu prvega odstavka 222. člena SPZ tako ni oprta samo na predvidene stroške rušenja gospodarskih objektov, temveč tudi na škodo, ki bi jo toženki utrpeli zato, ker porušenih objektov ne bi več mogli uporabljati. Ob izostanku ustreznih trditev in dokazov o tem, da bi morda tožnik zaradi ohranitve sporne služnosti poti trpel hujše škodne posledice v sferi njegove lastninske pravice na služečem zemljišču, kot bi te nastale na strani toženk, če bi vzpostavili ustrezno povezavo z javno potjo, pritožbenemu sodišču ni mogoče očitati, da je pri odločanju o prenehanju stvarne služnosti zmotno uporabilo materialno pravo.

Op. št. (1): Prvi odstavek 222. člena SPZ.