Jedro

Izvenknjižno pridobljena stvarna služnost osebi, ki je ravnala pošteno in se je zanesla na podatke o pravicah, ki so vpisane v zemljiški knjigi, ne more povzročiti škodljivih posledic (10. člen SPZ in 8. člen ZZK-1), vendar pa drugi pogoj - namreč pošteno ravnanje tožnika pri zaupanju v zemljiško knjigo, ni izpolnjen. Izkustveno nesprejemljivo je, da tožnik ne bi bil seznanjen z uporabo poti toženk in z dolgim trajanjem uporabe te poti, na podlagi česar bi lahko zaključil, da je prišlo do priposestvovanja stvarne služnosti. Načelo zaupanja v zemljiško knjigo namreč učinkuje le v korist dobroverne osebe, pri čemer je že tožnik sam navedel dejstva, ki kažejo na to, da ni bil v dobri veri.

Izrek

Pritožbi prvo tožeče stranke se delno ugodi ter se 4. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da izrek o stroških sedaj glasi: "Tožeča stranka je dolžna toženima strankama v roku 15 dni od prejema sodbe povrniti povzročene pravdne stroške v znesku 2.815,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči naslednji dan po poteku izpolnitvenega roka." V presežku se pritožba zavrne in se potrdijo izpodbijane 1., 2. in 3. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje.

Prvo tožeča stranka in tožena stranka sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zaradi umika tožbe tožnice postopek v tem delu ustavilo in odločilo, da je tožnica dolžna sama nositi svoje stroške postopka (izrek pod I.). S sodbo (izrek pod II.) je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da imata toženki neposredni dostop z javne ceste parc. št. 1008/15 do njune stanovanjske hiše in gospodarskega poslopja, stoječega na parc. št. 934/1 pripisani vl. št. ..., k.o. ..., po njima lastni parc. št. 934/1 pripisani vl. št. ..., k.o. ..., nadalje na prepoved vznemirjanja lastninske pravice tožnika in uporabe dovozne poti po parc. št. 938/2, vpisani pri vl. št. ... k.o. ..., ki je last tožnika, za namen voženj z vsemi vozili in peš hoje ter na naložitev plačila pravdnih stroškov (1. točka izreka sodbe). Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da ne obstoji pravica stvarne služnosti uporabe poti po parc. št. 938/2 vl. št. ..., k.o. ... last tožnika, v korist parc. št. 934/1 pripisane vl. št. ... k.o. ..., last toženk, nadalje na naložitev opustitve vsakršnega poseganja toženk v lastninsko pravico tožnika na parc. št. 938/2 vl. št. ... k.o. ..., še posebej pa opustitev vožnje in hoje preko te nepremičnine ter na naložitev povrnitve stroškov pravdnega postopka (2. točka izreka sodbe). Zavrnilo je tudi nadaljnji podrejeni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ukinitev pravice stvarne služnosti uporabe poti po parc. št. 938/2, pripisane vl. št. ... k.o. ..., last tožnika, v korist parc. št. 934/1 vl. št. ... k.o. ..., opustitev vsakršnega poseganja toženk v njegovo lastninsko pravico na nepremičnini parc. št. 938/2 pripisani vl. št. ... k.o. ... ter na povrnitev nastalih mu pravdnih stroškov (3. točka izreka sodbe). Tožnikoma je naložilo povrnitev toženkama nastalih pravdnih stroškov v znesku 3.352,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči naslednji dan po poteku izpolnitvenega roka (4. točka izreka sodbe).

Tožnik s pravočasno pritožbo izpodbija prvostopenjsko sodbo (izrek pod II. prvostopenjske odločbe) iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. V njej navaja, da se je pred nakupom nepremičnine parc. št. 938/2 pripisane vl. št. ... k.o. ... prepričal o njenem lastništvu v zemljiški knjigi, o morebitnem obstoju stvarnih in obligacijskih pravic tretjih oseb na njej ter da si je nepremičnino ogledal v naravi. Dotedanjega lastnika je tudi vprašal v zvezi z dostavno potjo in celo pri mestni občini preveril, kje ima sosednja hiša dostop. Ob ogledu je ugotovil, da imata toženki dostop z M. ceste, na občini pa so mu dejali, da sedaj obravnavana - sporna pot ni del lokalnega cestnega omrežja, ampak jo štejejo za njivo, saj ima nepremičnina toženk neposreden uraden dostop z ulice. Šele po teh ugotovitvah, in ko obstoj služnosti poti tudi ni bil razviden iz zemljiške knjige, je tožnik kupil nepremičnino. Glede na skrbnost, ki jo je izkazal, ob upoštevanju 10. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ, 44. člena SPZ in 8. člena Zakona o zemljiški knjigi - ZZK-1, ne bi smel trpeti škodljivih posledic, ker se je zanesel na podatke v zemljiški knjigi. Tudi v kolikor bi toženki izpolnili pogoje za priposestvovanje služnosti poti, mu to ne bi smelo iti v škodo, saj je v dobri veri zaupal v zemljiško knjigo. Sodišče prve stopnje je zmotno interpretiralo tudi institut priposestvovanja. Toženki namreč nista bili vpisani v zemljiški knjigi kot imetnici služnostne pravice poti in zato nista mogli biti v dobri veri, ki je eden izmed pogojev priposestvovanja. Odločitev o priposestvovanju je zmotna tudi z vidika trajanja priposestvovalne dobe. Tožnikova nepremičnina je namreč iz družbene lastnine, na kateri ni mogoče priposestvovanje prešla v zasebno last šele z uveljavitvijo Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini - ZLNDL v letu 1997 tako, da se do dneva vložitve tožbe (17.11.2004) priposestvovalna doba 10 let še ni iztekla. Graja tudi na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z okoliščinami začetka uporabe in nameravanega trajanja in obsega uporabe sporne poti s strani toženk, ki bi jo naj toženkam ponudila občina v zameno za odvzeto pot. Po njegovi oceni je zmoten tudi zaključek, da toženki nimata možnosti lastnega dostopa do svoje parcele neposredno iz ceste. Nezmožnost dostopa je namreč le posledica ravnanja toženk in ne objektivnih okoliščin. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve toženemu zahtevku, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Toženki sta v odgovoru na pritožbo navedli, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, razen v delu, ki se nanaša na pasivno legitimacijo drugotoženke, pravilno navedlo vsa pomembna in odločilna dejstva ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, zato predlagata - drugotoženka, da je zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije treba zavreči tožbo zoper njo in potrditi tožbo zoper prvotoženko, podrejeno pa obe, da je treba pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje je opravilo preizkus pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb ter uradoma upoštevnih procesnih kršitev, navedenih v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP in pravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), ki je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vse okoliščine, pomembne za odločitev v zadevi, nanje pravilno uporabilo materialno pravo, ob tem pa tudi ni zašlo v procesne kršitve.

Pritožbeni pregled zadeve pokaže, da je tožnik v mesecu maju leta 2003 od K. kmetijsko gozdarske zadruge, z.b.o. kupil parc. št. 938/2, k.o. ..., ki v naravi predstavlja njivo v izmeri m2. Toženki del te nepremičnine uporabljata za dovozno pot do svoje parc. št. 934/1 k.o. .... Tožnik meni, da toženki nimata pravnega naslova za uporabo njegove nepremičnine, saj nimata služnosti poti, zato zahteva prenehanje vsakršnih vznemirjanj svoje lastninske pravice. V kolikor bi se morebiti v predmetni zadevi ugotovilo, da toženki imata služnost poti, zahteva njeno ukinitev, saj imata na voljo dostop do svoje nepremičnine direktno z javne ceste in torej služnost poti po njegovi nepremičnini ni več gospodarsko upravičena. Drugotoženka je oporekala svoji pasivni legitimaciji (pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je ta podana, četudi toženka ne živi v hiši na nepr. št. 934/1 k.o. ..., ampak se le občasno pripelje tja), obe pa sta navajali, da jima pot po tožnikovi nepremičnini (ki se nadaljuje po parc. št. 936/1 k.o. ... in je v lasti Mestne občine S.G.) predstavlja edini dostop do njune nepremičnine, ter da sta z nemoteno uporabo predmetne poti od leta 1970 dalje, priposestvovali služnost hoje in vožnje. Uporabo poti jima je omogočila oziroma predlagala Mestna občina S.G. potem, ko so jima odvzeli predhodno pot do doma.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da sta toženki z dobrovernim izvrševanjem služnosti v trajanju 10 let priposestvovali stvarno služnost poti, ob tem pa tudi, da je sporna pot po služečem zemljišču v lasti tožnika (parc. št. 938/2 k.o. ...) edini mogoč dostop do njune parcele št. 934/1 vl. št. ... k.o. ..., torej gospodujočega zemljišča in zato tudi gospodarsko potrebna za toženki. Takšna odločitev je tako v dejanskem, kakor tudi materialnopravnem oziru pravilna.

Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko odločitvijo o primarnem tožbenem zahtevku ter zavrača pavšalne pritožbene navedbe v tej zvezi. Odločitev o zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka je posledica razjasnitve vseh navedb pravdnih strank, predvsem pa ugotovitve po toženkah zatrjevanega dejstva, da sta priposestvovali služnost poti po tožnikovi nepremičnini parc. št. 938/2 k.o. ... in imata zato pravico hoje in vožnje po njej ter ugotovitve, da neposredni dostop z javne ceste parc. št. 1008/15 k.o. ... do njune stanovanjske hiše in gospodarskega poslopja, stoječega na parc. št. 934/1 pripisani vl. št. ... k.o. ... ne omogoča nemotenega dostopa z vsemi vrstami vozil, potrebnimi za normalno uporabo nepremičnine, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Zavrniti je treba pritožbene očitke tožnika v katerih slednji nasprotuje ugotovitvi, da sta toženki priposestvovali stvarno služnost hoje in vožnje po njegovi parc. št. 938/2 k.o. ... in v katerih zatrjuje neobstoj pravice stvarne služnosti toženk (prvi podrejeni tožbeni zahtevek). Sodišče prve stopnje je pogoje za priposestvovanje pravilno ugotavljajo ob uporabi določila prvega odstavka 217. člena SPZ v zvezi s prvim odstavkom 269. členom SPZ. V skladu s temi določili stvarna služnost nastane s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost v dobri veri deset let. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta toženki nepremičnino, ki je predmet spora (ter nepremičnino parc. št. 936/1 k.o. ..., po kateri se nadaljuje pot in je v lasti Mestne občine S.G.) nemoteno, torej brez nasprotovanja vsakokratnega lastnika oziroma v času družbene lastnine - imetnika pravice uporabe, uporabljali že od leta 1970, ko jima je bila s strani občine dana v uporabo zaradi odvzema dotedanje poti, čemur ne nasprotuje niti tožnik. Materialnopravno pravilno je tudi ugotovilo, da parc. št. 938/2 k.o. ... že od uveljavitve Zakona o zadrugah - Zzad - od 28.03.1992 dalje ni več družbena lastnina, temveč zasebna last, sprva last Koroške kmetijsko gozdarske zadruge, z.b.o., z vpisom tožnika v zemljiško knjigo na podlagi meseca maja 2003 sklenjene prodajne pogodbe, pa last tožnika. ZZad je namreč v prvem odstavku 74. člena določil prehod družbenega premoženja, s katerim so razpolagale zadruge v njihovo last. Stališče tožnika, da je priposestvovalno dobo mogoče šteti šele od uveljavitve ZLNDL tako ni pravilno. Na podlagi navedenega je zaključek sodišča prve stopnje, da je od uveljavitve ZZad (28.03.1992) do sklenitve prodajne pogodbe (06.05.2003), še toliko bolj pa do dneva vložitve tožbe (17.11.2004) doba 10 let, potrebna za priposestvovanje stvarne služnosti (prvi odstavek 217. člena SPZ v zvezi s prvim odstavkom 269. člena SPZ) potekla, materialnopravno pravilen.

Po nedvomni ugotovitvi, da sta toženki sporno pot nemoteno in s soglasjem prejšnjega lastnika uporabljali vse do sklenitve prodajne pogodbe med pravnim prednikom tožnika in tožnikom dne 06.05.2003 ter ob dejstvu, da tožniku tudi po oceni sodišča druge stopnje ni uspelo izpodbiti pravne domneve o dobri veri toženk pri izvrševanju stvarne služnosti (9. člen SPZ v zvezi z 212. členom ZPP) so priposestvovalna doba toženk oziroma vsi elementi, potrebni za priposestvovanje stvarne služnosti podani (prvi odstavek 217. člena SPZ). Ob vprašanju dobre vere toženk pri izvrševanju stvarne služnosti poti pritožbeno sodišče še posebej opozarja na dejstvo, da je sporno pot občina leta 1970 toženkama izrecno ponudila v zameno za odvzeto pot in je torej nista pričeli samovoljno uporabljati (priča Š.S.), ves čas pa sta jo tudi nemoteno in ob vednosti lastnikov uporabljali (priča M.Z. In L.P. priča). Tako sta ves čas lahko utemeljeno verjeli, da imata pravico do uporabe te poti.

Prav ima sicer tožnik, ko navaja, da izvenknjižno pridobljena stvarna služnost osebi, ki je ravnala pošteno in se je zanesla na podatke o pravicah, ki so vpisane v zemljiški knjigi, ne more povzročiti škodljivih posledic (10. člen SPZ in 8. člen ZZK-1), vendar pa napačno zaključuje, da so te okoliščine podane tudi v konkretni zadevi. Potem, ko je nesporno, da toženki stvarne služnosti poti hoje in vožnje v času tožnikovega nakupa nepremičnine nista imeli vpisane v zemljiško knjigo, pa drugi pogoj - namreč pošteno ravnanje tožnika pri zaupanju v zemljiško knjigo, ni izpolnjen. Tožnik je že na prvi stopnji odločanja navedel, da je ob nakupu nepremičnine bila vidna cesta oziroma se je videlo, da se tam nekdo vozi z avtom (četrti odstavek na 5. strani sodbe) in da se je o tej cesti zanimal pri prodajalcu, ki mu je odvrnil, da to ni uradna pot toženk, podobno pa je ponovil tudi v pritožbi. Upoštevaje pravkar navedeno ter dejstvo, da so bili njegova zunajzakonska partnerica (četrti odstavek na 5. strani sodbe) oziroma njeni pravni predniki lastniki vseh nepremičnin v okolici (razen parc. št. 936/1 k.o. ..., ki je v lasti Mestne občine S.G. in parc. št. 938/2 k.o. ..., ki je bila prej v lasti zadruge, sedaj pa je last tožnika) je izkustveno nesprejemljivo, da tožnik ne bi bil seznanjen z uporabo poti toženk in z dolgim trajanjem uporabe te poti, na podlagi česar bi lahko zaključil, da je prišlo do priposestvovanja stvarne služnosti. Tako je na podlagi pravilnih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki kažejo na to, da je tožnik vedel za dejstvo, da dejansko stanje ne ustreza povsem podatkom v zemljiški knjigi, njegovo sklicevanje na načelo zaupanja v zemljiško knjigo materialnopravno neutemeljeno in ga je treba kot takega zavrniti. Načelo zaupanja v zemljiško knjigo namreč učinkuje le v korist dobroverne osebe, pri čemer je že tožnik sam navedel dejstva, ki kažejo na to, da ni bil v dobri veri.

Po ugotovljeni pravilnosti prvostopenjskega zaključka, da imata toženki stvarno služnost poti po tožnikovi parc. št. 938/2 k.o. ... je sodišče druge stopnje obravnavalo še pritožbene graje, ki se nanašajo na odločitev v zvezi z ukinitvijo te služnosti. Izvedenec gradbene in cestno prometne stroke je morebitni drugi dostop toženk do njune parc. št. 934/1 pripisane vl. št. ... k.o. ..., ki bi naj potekal direktno iz M. ulice opisal kot neprimeren. Dostopnost vozil za povprečne potrebe gospodinjstva za motorna vozila je po tej poti onemogočen zaradi ozke dovozne poti, ki poteka med lesenim gospodarskim objektom in parapetnim zidom betonske gnojne jame, ki je široka le 2,75 m oziroma ob upoštevanju nadstreška le 2,10 m. Zagotovitev primernega dostopa do nepremičnine toženk iz ceste bi tako zahtevala velike stroške na strani toženk, ki bi bili zanju tudi nepotrebni in v njuno gospodarsko škodo, saj bi morali porušiti gospodarsko poslopje oziroma betonsko gnojno jamo, ki ju toženki potrebujeta, česar pa se lastniku gospodujoče nepremičnine zgolj zato, da bi se lastnika služeče nepremičnine razbremenilo služnosti, ki sta jo toženki veljavno pridobili in do katere imata pravico, ne sme naložiti. Takšna naložitev namreč ne bi bila gospodarsko upravičena. Tako niso podane okoliščine iz 222. člena SPZ - torej nekoristnost sporne poti ali bistvena sprememba okoliščin, zaradi katerih ni več potrebe po služnostni poti in je odločitev o zavrnitvi drugega podrejenega tožbenega zahtevka prav tako pravilna, pritožbena zavzemanja pa neutemeljena.

Utemeljene pa so pritožbe, podane zoper odmero pravdnih stroškov, nastalih na prvi stopnji odločanja. Med potrebne stroške toženk, ki so dejansko nastali je namreč treba šteti stroške za: sestavo odgovora na tožbo (300 točk); sodne takse za odgovor (31,71 EUR); zastopanje na naroku dne 15.04.2005 (75 točk) - v presežku se priglašeni stroški zavrnejo, saj so se na naroku obravnavala le procesna vprašanja; trajanje naroka od 13.00 do 13.55 (50 točk); čas, porabljen za pot odvetnika do sodišča (120 točk); kilometrina 2x70 km (40,89 EUR); prva pripravljalna vloga z dne 18.04.2005 (300 točk); dopis z dne 28.06.2005 (20 točk) - v presežku se priglašeni stroški zavrnejo, saj po vsebini vloge ni mogoče šteti med pripravljalne vloge; narok glavne obravnave dne 01.07.2005, na katerem so se obravnavala le procesna vprašanja (75 točk), medtem ko se v presežku priglašeni stroški zavrnejo; urnina 9.00 - 10.40 (150 točk); potnina (120 točk); kilometrina 2x70 km (40,89 EUR); pripravljalna vloga z dne 17.08.2005 (150 točk); narok dne 21.10.2005 (300 točk); urnina za trajanje od 10.00 do 12.20 (200 točk) - v presežku se zahtevek za povračilo stroškov zavrne saj po trajanju naroka ni podlage za njegovo priznanje (prvi odstavek 7. člena Odvetniške tarife - OT); potnina (120 točk); kilometrina 2x 70 km (40,89 EUR); pripravljalna vloga z dne 24.10.2005 (150 točk); pripravljalna vloga z dne 05.12.2005 (150 točk); zastopanje na ogledu izvedenca dne 01.03.2006 (150 točk); urnina za čas od 14.00 do 14.45 (50 točk); potnina (120 točk): kilometrina (40,89 EUR); zastopanje na naroku dne 20.12.2006 (150 točk); potnina (120 točk); kilometrina (40,89 EUR); pripravljalna vloga z dne 25.05.2007 (150 točk); narok 12.07.2007 (150 točk); potnina (120 točk) kilometrina (46,20 EUR); trajanje od 10.15 do 10.55 (50 točk); zastopanje na naroku dne 03.09.2007 (150 točk); trajanje od 9.00 do 10.20 ure (100 točk); potnina (120 točk); kilometrina (46,20 EUR); zastopanje na naroku dne 08.11.2007 (150 točk); potnina (120 točk); kilometrina (46,20 EUR); 10 % povečanje za zastopanje več oseb (398 točk) materialni stroški 2% do 1000 točk in 1% nad 1000 točk, kar znaša skupaj 53,78 točk; 20% DDV v znesku 406,837 EUR kar znaša 4.431,78 odvetniških točk ter 781,60 EUR oziroma ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v času odločanja (0,459 EUR) skupaj 2.815,78 EUR. Toliko se glede na uspeh toženk tudi naloži v plačilo tožnikoma (ki nastopata kot ena stranka in sta na prvi stopnji odločanja imela istega pooblaščenca) skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki ju bremenijo v primeru zamude s plačilom v paricijskem roku 15 dni od prejema te sodbe, od 16. dneva po prejemu dalje do plačila (prvi odstavek 313. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 299. člena Obligacijskega zakonika - OZ in načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS z dne 13.12.2006).

Pritožbeno sodišče je ob navedenih zavrnitvah priglašenih stroškov zavrnilo tudi presežek terjane povrnitve stroškov za kilometrino, saj je imel pooblaščenec toženk vedno enako razdaljo od M. do S.G., priglašal pa je enkrat 70 km drugič 75 km v eno smer ter priglašene stroške za naroke, ki zaradi preklica niso bili opravljeni.

Navedeno je narekovalo delno ugoditev pritožbi tožnika in spremembo izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje v odločitvi o stroških postopka (4. točka 358. člena ZPP) v preostalem pa zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev nespremenjenega dela sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Navedbe toženk, podane v odgovoru na pritožbo niso bistveno pripomogle k odločitvi v predmetni zadevi, zato stroškov, nastalih z odgovorom na pritožbo ni mogoče šteti med stroške, potrebne za pravdo v smislu določbe prvega odstavka 155. člena ZPP in jih naložiti v breme nasprotne stranke. Te stroške tako toženki krijeta sami.