Jedro

Ker je tožnik že uveljavil pravico do starostne pokojnine v Bosni in Hercegovini, na podlagi iste pokojninske dobe te pravice ne more uveljaviti v Sloveniji.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „Zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi tožene stranke Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije št. ... z dne 27.05.2005 ter št. ... z dne 01.07.2005 ter, da se mu prizna pravica do samostojne slovenske starostne pokojnine od 13.07.2003 dalje, se zavrne.

Tožnik krije svoje stroške postopka sam.“ Tožnik krije stroške odgovora na pritožbo sam.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo: „1. Tožbenemu zahtevku tožnika se ugodi. Odpravita se odločbi toženca, Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije št. ..., z dne 27.05.2005, ter št. ..., z dne 01.07.2005 in se zadeva vrne tožencu v novo upravno odločanje.

Toženec je dolžan v 30 dneh od pravnomočnosti te sodbe izdati novo upravno odločbo.

2. Toženec je dolžan tožniku povrniti stroške postopka v višini 449,45 EUR v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku 15 dnevnega roka za izpolnitev, do plačila, pod izvršbo.

3. Tožbeni zahtevek se v delo, v katerem tožeča stranka zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti od stroškov postopka, ki tečejo od dneva izdaje sodbe do poteka 15 dnevnega roka za izpolnitev, zavrne.“ Zoper sodbo se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne podredno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da se dejansko in pravno stanje, ki je relevantno glede na odločitev v predhodni zavrnilni pravnomočni odločbi tožene stranke z dne 01.10.2004, do izdaje izpodbijanih odločb ni spremenilo in je bila pravilna odločitev v skladu s 4. odstavkom 129. člena ZUP. V odločbi z dne 01.10.2004 je bila zahteva za priznanje starostne pokojnine na podlagi sporazuma o socialnem zavarovanju s Hrvaško, upoštevaje 177. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, zavrnjena in sicer iz razloga, ker je bilo ugotovljeno, da je slovensko pokojninsko dobo, dopolnjeno v obdobju od 01.12.1955 do 14.12.1991 s prekinitvami, pri priznanju pravic do predčasne pokojnine, upošteval bosanski nosilec socialnega zavarovanja. Glede na navedeno se dejansko stanje glede upoštevanja slovenske pokojninske dobe pri tujem nosilcu zavarovanja ni prav v ničemer spremenilo in s tem tudi ne pravno stanje. Dopolnjena starost je sicer dejstvo, ki se tekom časa vedno spreminja, vendar v predmetni zadevi to dejstvo ni moglo vplivati na pravnomočno zavrnilno odločbo ter na pravno stanje, ki je bilo podlaga za izdajo odločbe z dne 01.10.2004 saj tožnik nima pravice do samostojen starostne pokojnine s strani slovenskega nosilca zavarovanja glede na 177. člen ZPIZ.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo v katerem predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrne kot neutemeljeno ker v predsodnem postopku ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno dejansko in pravno stanje ter je prvostopenjsko sodišče upravičeno izpodbijani upravni akt tožene stranke odpravilo in ji naložilo izdajo novega upravnega akta. Tudi za toženko je nesporno, da se je dejansko stanje do ponovnega zahtevka dne 30.03.2005 spremenilo, ker je tožnik že v letu 2004 dopolnil starost 63 let in ima v Republiki Sloveniji preko 26 let pokojninske dobe in s tem izpolnjuje pogoje za samostojno slovensko pokojnino po 2. odstavku 36. člena ZPIZ. Ker tako ni bilo razlogov za zavrženje vloge po 4. točki 129. člena ZUP.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/2004 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju: ZPP-UPB2) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Po preizkusu zadeve je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni uporabilo določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti in sicer določbo 2. odstavka 177. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in nadaljnji - v nadaljevanju: ZPIZ-1) ter posledično napačno uporabilo določbo 2. odstavka 36. člena ZPIZ-1. V posledici navedenega je prvostopenjsko sodišče napačno sklepalo, da se je dejansko stanje tekom časa, zaradi dopolnitve starosti 63 let na strani tožnika, pred izdajo sklepa o zavrženju zahteve z dne 27.05.2005, bistveno spremenilo in tako štelo, da toženec ni imel pravne podlage v določbi 4. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZUP) za zavrženje vloge tožnika.

Upoštevajoč dejansko stanje, ki med strankama ni sporno in sicer: - da je tožnik dopolnil 26 let 10 mesecev in 9 dni slovenske pokojninske dobe; - da je družbeni fond pokojninskega in invalidskega zavarovanja BIH z sklepom z dne 04.06.1998 tožniku priznal pravico do izplačevanja akontacije starostne pokojnine, upoštevajoč pri tem tudi celotno slovensko pokojninsko dobo; - da je tožena stranka z odločbo z dne 23.09.2003 zavrnila zahtevek za priznanje pravice do starostne pokojnine in pri tem zavrnila z odločbo z dne 01.10.2004 njegovo pritožbo in je odločba s 01.10.2004 postala pravnomočna ter je do zavrnitve tožnikovega zahtevka prišlo na podlagi ugotovitve, da je bosanski nosilec socialnega zavarovanja pri priznanju pravice do predčasne pokojnine tožniku upošteval celotno slovensko pokojninsko dobo (26 let 10 mesecev in 9 dni); je bilo ravnanje toženke pravilno.

ZUP določa,v 4. točki 1. odstavka 129. člena, da organ preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če se o isti upravni stvari že vodi upravni ali sodni postopek ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek ni spremenilo. Upoštevajoč navedeno je tožena stranka ravnala pravilno, ko je zahtevo tožnika za priznanje pravic zavrgla z odločbo z dne 27.01.2005 in zavrnila pritožbo z odločbo z dne 01.07.2005. Upoštevati je namreč potrebno, da določba 1. odstavka 177. člena ZPIZ-1 (izbira med pokojninami iz obveznega zavarovanja) določa, da zavarovanec, ki izpolni pogoje za pridobitev pravic do dveh ali več pokojnin iz obveznega zavarovanja v Republiki Sloveniji lahko uživa le eno od njih po lastni izbiri. Nadalje 2. odstavek istega člena določa, da se določba 1. odstavka uporablja tudi v primeru, ko zavarovanec izpolni pogoje za pridobitev pokojnin v drugih državah, če pridobi pravice na podlagi istih pokojninskih obdobij. Glede uporabe omenjene določbe se je Vrhovno sodišče Republike Slovenije že izreklo v več sodbah (npr. Opr. št. VIII IPS 213/2004 z dne 01.02.2004 ali opr. št. VIII IPS 248/2005 z dne 28.03.2006), iz katerih izhaja, da zavarovanec, ki je uveljavil pravico do pokojnine v kateri od republik nekdanje SFRJ nima več izbirne pravice in ne more uspešno uveljaviti enake pravice še pri slovenskem nosilcu zavarovanja. Takšna razlaga pride v poštev, ko med državami bivše SFRJ ni sklenjena mednarodna pogodba, ki bi urejala seštevanje v obeh državah dopolnjene pokojninske dobe in posledično možnost priznavanja ter odmerjanja sorazmernih pokojninskih dajatev. Do sklenitve omenjenega sporazuma med Republiko Slovenija in Bosno in Hercegovino je določba v 177. člena ZPIZ-1 mogoče uporabljati le tako, da je zavarovanec, ki mu je bila pokojninska doba dopolnjena v Republiki Sloveniji že upoštevana za izpolnitev pogojev za priznanje pravice do pokojnine v drugi državi ter odmero le te ali pa le za izpolnitev pogojev z uveljavitvijo pravice do pokojnine v tej drugi državi že opravil izbiro med pokojninama. Ker je tožnik tako že uveljavil pravico do starostne pokojnine v Bosni in Hercegovini ne more na podlagi iste pokojninske dobe uveljavljati pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine tudi v Republiki Sloveniji. Zaradi navedenega dopolnjena starost 63 let tožnika ne pomeni spremembo dejanskega stanja, ki bi relevantno vplivalo na odločitev glede pravice do samostojne slovenske pokojnine.

Zaradi s strani sodišča prve stopnje zmotno uporabljenega materialnega prava je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in na podlagi 4. točke 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje, ob pravilni uporabi določbe 2. odstavka 177. člena ZPIZ-1, spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnika na odpravo upravnih odločb toženke ter priznanju pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine zavrnilo. Ker tožnik v postopku ni uspel je pritožbeno sodišče upoštevajoč 68. člen ZDSS-1 v zvezi z 165. členom ZPP-ZPB2 odločilo, da tožnik krije stroške postopka sam, prav tako krije sam stroške odgovora na pritožbo.