Jedro

Iz 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP ne izhaja, da se pri odločanju o zavrženju zahteve upošteva tudi, ali bo spremenjeno dejansko stanje, na katero se opira zahteva, povzročilo drugačno odločbo. To je stvar odločanja po vsebini.

Zavarovanec ima ob pravilni razlagi določbe 177. člena ZPIZ-1 in ob upoštevanju določbe 36. člena tega zakona (če izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine glede na starost in pokojninsko dobo v Republiki Sloveniji) pravico do priznanja pokojnine tudi v primeru, če mu je bila v drugi državi iz področja bivše Jugoslavije že priznana pravica do pokojnine tudi ob upoštevanju v Sloveniji dopolnjene pokojninske dobe.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje, tožena stranka pa mora v 15 dneh, od vročitve sodbe, povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 238,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Tožena stranka mora v 15 dneh, od vročitve sodbe, povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 309 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in odpravilo odločbi tožene stranke z dne 27. 5. 2005 in 1. 7. 2005 ter vrnilo zadevo toženi stranki v novo upravno odločanje, pri tem pa ji je naložilo, da novo upravno odločbo izda v 30. dneh od pravnomočnosti sodbe. Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku petnajstdnevnega roka za izpolnitev, zavrnilo pa del zahtevka glede zakonskih zamudnih obresti že od izdaje sodbe do poteka paricijskega roka za izpolnitev.

Ugotovilo je, da je tožnik že 17. 1. 2000 podal zahtevo za priznanje starostne pokojnine, ki je bila z odločbo tožene stranke z dne 23. 9. 2003 zavrnjena. Tožnikovo pritožbo zoper to odločbo je zavrnil drugostopenjski organ tožene stranke z odločbo z dne 1. 10. 2004. Ob izdaji prvostopenjske odločbe tožene stranke tožnik ob pokojninski dobi v Republiki Sloveniji (26 let, 10 mesecev in 9 dni) še ni dopolnil starosti 63 let. Tožnik je dne 30. 3. 2005 vložil ponovno zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine, ki je bila zavržena s sklepom z dne 27. 5. 2005, pritožba zoper ta sklep pa je bila zavrnjena z odločbo tožene stranke z dne 1. 7. 2005. Sodišče je ugotovilo, da se je v skladu z določbo 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 in nadalj.), v zvezi z 12. in 249. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nadalj.) dejansko stanje ob prvem in drugem odločanju o tožnikovi pravici do starostne pokojnine spremenilo, saj je le ta z 13. 7. 2004 že dopolnil starost 63 let, zaradi česar ni bilo podlage za zavrženje zahteve po določbi 129. člena ZUP. Ker tožena stranka tudi dejanskega stanja v zadevi ni popolno ugotovila, to ugotavljanje pred sodiščem pa bi bilo dolgotrajno, je na podlagi 1. alineje prvega odstavka 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) odpravilo izpodbijani odločbi in naložilo toženi stranki izdajo novega upravnega akta.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevek tožnika za odpravo odločb tožene stranke in priznanje pravice do samostojne slovenske starostne pokojnine od 13. 7. 2003 dalje zavrnilo ter odločilo, da tožnik krije sam svoje stroške postopka pred sodiščem prve in druge stopnje.

Ugotovilo je, da sodišče pri odločanju ni uporabilo določb materialnega prava, in sicer določbe drugega odstavka 177. člena ZPIZ-1, v posledici tega pa je napačno uporabilo tudi določbo drugega odstavka 36. člena ZPIZ-1. Tožnik je namreč že uveljavil pravico do pokojnine v Bosni in Hercegovini, pri čemer mu je bila pri priznanju pravice do predčasne pokojnine upoštevana celotna pokojninska doba v Sloveniji, prav zaradi tega pa na podlagi določbe 177. člena ZPIZ-1 ni imel podlage za uveljavljanje izbirne pravice še pri slovenskem nosilcu zavarovanja. Dopolnjena starost 63 let ne pomeni spremembe dejanskega stanja, ki bi vplivalo na odločitev o pravici do samostojne slovenske pokojnine.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri se sklicuje na revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (kot posledico nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja - ?), v skladu s 3. točko prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), v zvezi z drugim odstavkom 380. člena ZPP. Meni, da je sodišče druge stopnje zmotno razlagalo določbi 129. člena ZUP in 177. člena ZPIZ-1. V času vložitve prve zahteve za priznanje starostne pokojnine ni izpolnjeval minimalnih pogojev za pridobitev te pravice po 36. členu ZPIZ-1, saj je bil takrat star le 58 let, ta starostni pogoj pa je izpolnil ob vložitvi ponovne zahteve. Ker se je dejanska podlaga spremenila, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je že po 36. členu ZPIZ-1 podana podlaga za pozitivno odločitev o tožbenem zahtevku, pa čeprav se sodišče ne sklicuje tudi na druge določbe zakona, še posebej na določbo 177. člena ZPIZ-1. Sodišče te določbe ne bi smelo uporabiti, saj drugi odstavek tega člena daje možnost izbire tudi v primerih, ko zavarovanec izpolni pogoje za pridobitev pokojnin v drugih državah, in to tudi, če pridobi pravico na podlagi istih pokojninskih obdobij. Bosanski nosilec socialnega zavarovanja mu je z začasnim sklepom o akontaciji pokojnine z dne 4. 6. 1998 priznal pravico do zmanjšane pokojnine, tudi ob upoštevanju pokojninske dobe, ki jo je dopolnil v Sloveniji, vendar tožnik takrat starostnega pogoja za pravico do samostojne slovenske pokojnine še ni izpolnil. V BiH je dopolnil le eno leto in en mesec pokojninske dobe, pokojnina pa mu je bila odmerjena v višini 0,0 dinarjev, kar je pravni absurd, ki ga ne komentira. Sodišče druge stopnje se sklicuje tudi na Sporazum o socialnem zavarovanju z Republiko Hrvaško, ki pa zavezuje le Republiko Hrvaško in Bosno in Hercegovino, ne pa Republike Slovenije. Izpolnjuje pogoje za pridobitev samostojne slovenske pokojnine po 187. členu, 250. členu in 393. členu ZPIZ-1. 4. Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena toženi stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki nanjo nista odgovorili.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (367. člen in 384. člen ZPP, v povezavi z 19. členom ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Revident ne uveljavlja revizijskega razloga bistvenih kršitev določb postopka, zaradi česar revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni moglo ali smelo preizkusiti.

8. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

9. V skladu s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP, v zvezi z 12. in 249. členom ZPIZ-1 pristojni organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če se v isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Prvostopenjski organ tožene stranke je tožnikovo zahtevo zavrgel s sklicevanjem na to zakonsko določbo in dejstvo, da naj bi bilo o zahtevku na podlagi enakega dejanskega stanja že odločeno z odločbo tožene stranke z dne 23. 9. 2003, kar pa ne drži. V času zavrnitve tožnikove zahteve z odločbo tožene stranke z dne 23. 9. 2003 (pritožba zoper to odločbo je bila zavrnjena z odločbo tožene stranke z dne 1. 10. 2003) in ponovno vlogo tožnika za priznanje starostne pokojnine se je spremenilo dejansko stanje, na katerega tožnik opira zahtevek (tudi z upoštevanjem določbe drugega odstavka 36. člena ZPIZ-1, po kateri zavarovanec – moški pridobi pravico do starostne pokojnine pri starosti 63 let in dopolnjeni pokojninski dobi 20 let), namreč da je ob dopolnjeni pokojninski dobi v Republiki Sloveniji 26 let, 10 mesecev in 9 dni, dopolnil tudi starost 63 let. Do dopolnitve te starosti je prišlo 13. 7. 2004, torej po izdaji prvostopenjske odločbe o zavrnitvi njegove zahteve z dne 23. 9. 2003 in že dalj časa po vložitvi njegove pritožbe (in poteku pritožbenega roka) zoper to odločbo. V zvezi s tem je treba upoštevati določbo tretjega odstavka 238. člena ZUP, iz katere smiselno izhaja, da drugostopenjski organ ob reševanju pritožbe zoper odločbo organa prve stopnje lahko upošteva le tista dejstva, ki so obstajala v času odločanja na prvi stopnji.

10. Sodišče druge stopnje je pri svojem odločanju sicer ugotovilo, da je tožnik dopolnil starost 63 let, vendar je svojo odločitev oprlo le na zaključek, da ta sprememba dejanskega stanja glede na določbo 36. in drugega odstavka 177. člena ZPIZ-1 ne bi mogla vplivati na odločitev glede pravice do samostojne slovenske pokojnine. S tem je preseglo okvir odločanja, saj predmet presoje pred sodiščem ni bila odločitev tožene stranke po vsebini – torej ali tožniku sploh pripada samostojna pravica do slovenske pokojnine, temveč presoja zakonitosti dokončne odločbe tožene stranke v zvezi z odločitvijo o zavrženju tožnikove vloge, kot formalne odločitve o tem, da pogoji za odločanje po vsebini sploh niso izpolnjeni. Sodišče prve stopnje je pravilno ostalo le v teh okvirih. Sodišče druge stopnje je svoje razloge glede presoje zakonitosti postopkovne odločbe tožene stranke torej oprlo na razloge za odločanje po vsebini, čeprav do takšne odločitve tožene stranke ni prišlo. Iz 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP ne izhaja, da se pri odločanju o zavrženju zahteve upošteva tudi, ali bo spremenjeno dejansko stanje, na katero se opira zahteva, povzročilo drugačno odločbo. To je stvar odločanja po vsebini.

11. Sicer pa tudi razlogi sodišča druge stopnje v zvezi s 36. in 177. členom ZPIZ-1 niso utemeljeni. Iz določbe drugega odstavka 177. člena ZPIZ-1 izhaja, da se prejšnji odstavek tega člena (po katerem ima zavarovanec, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do dveh ali več pokojnin iz obveznega zavarovanja v Republiki Sloveniji, pravico do uživanja le ene od njih po lastni izbiri) uporablja tudi v primeru, ko zavarovanec izpolni pogoje za pridobitev pokojnin tudi v drugih državah, če pridobi pravice na podlagi istih pokojninskih obdobij. To določbo je Vrhovno sodišče res tolmačilo tako, kot sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi, vendar je v zvezi s tem kasneje prišlo do drugačne odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije. To sodišče je z odločbama Up-360/05 z dne 2. 10. 2008 in Up-770/06 z dne 27. 5. 2009 razveljavilo prav sodbi Vrhovnega sodišča VIII Ips 213/2004 in VIII Ips 248/2005, na kateri se v podkrepitev svojega stališča v izpodbijani sodbi sklicuje sodišče druge stopnje. V teh odločbah je Ustavno sodišče s sklicevanjem na 50. in 33. člen Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91–I in nadalj.) obrazložilo, da ima zavarovanec ob pravilni razlagi določbe 177. člena ZPIZ-1 in ob upoštevanju določbe 36. člena tega zakona (če izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine glede na starost in pokojninsko dobo v Republiki Sloveniji) pravico do priznanja pokojnine tudi v primeru, če mu je bila v drugi državi iz področja bivše Jugoslavije že priznana pravica do pokojnine tudi ob upoštevanju v Sloveniji dopolnjene pokojninske dobe.

12. Glede na navedeno in v skladu z določbo prvega odstavka 380. člena ZPP je revizijsko sodišče ugodilo reviziji in spremenilo izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje tako, da je pritožbo tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pri tem je upoštevalo tudi, da je imelo sodišče prve stopnje glede na dejstvo, da tožena stranka zaradi zavrženja tožnikove zahteve ni ugotavljala dejanskega stanja v zvezi s pogoji za odmero pokojnine in višino le te, podlago, da je izpodbijani upravni akt odpravilo in naložilo toženi stranki izdajo novega akta (1. alineja prvega odstavka 82. člena ZDSS-1).

13. Posledica navedene odločitve je tudi, da je tožnik, ki je z revizijo uspel, upravičen do povračila stroškov pred sodiščem druge stopnje – stroškov odgovora na pritožbo in revizijskih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP v povezavi z drugim odstavkom 165. člena ZPP), ki jih je sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003 in nadalj.). Za odgovor na pritožbo je tožniku priznalo 375 točk (4. točka tar. št. 15 OT) ter 50 točk po tar. št. 39, za revizijo pa 450 točk (5. točka tar. št. 15 OT) ter 100 točk po tar. št. 39. Priznalo mu je tudi 2 % iz naslova izdatkov (13. člen OT) ter DDV. Skupaj to znaša 238,80 oziroma 309 EUR, v primeru zamude s plačilom pa je tožnik upravičen tudi do zakonskih zamudnih obresti.