Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ob podanih vseh elementih delovnega razmerja je šteti, da je tožnica od 1. 1. 2019 do 16. 8. 2019, ko je sama prenehala opravljati delo za toženko, v delovnem razmerju. Dejansko stanje je bilo v tem delu pravilno in popolno ugotovljeno, zmotno pa uporabljeno materialno pravo.
Glede na zaključek, da je bila tožnica v delovnem razmerju od 1. 1. 2019 do 16. 8. 2019, je nepravilna odločitev sodišča, da tožbo zavrže v delu, ki se nanaša na ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 1. 11. 2017 do 31. 12. 2018. Delno zavrženje tožbe temelji na nepravilni ugotovitvi, da tožnica od 1. 1. 2019 ni bila v delovnem razmerju ter da je zato tožba za čas pred 1. 1. 2019 prepozna v smislu določbe tretjega odstavka 200. člena ZDR-1. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da toženka ni odškodninsko odgovorna za škodo, ki je nastala tožnici zaradi spolnega nadlegovanja na delovnem mestu. Toženka je odgovorna na podlagi prvega odstavka 147. člena OZ, ki določa, da za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba. Ta določba se ne nanaša le na formalno delovno razmerje, ki pa je bilo v razmerju med tožnico in toženko ugotovljeno.
I. Pritožbi tožnice se delno ugodi in se: - sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v točki II izreka tako, da se ugotovi obstoj delovnega razmerja tožnice pri toženki v času od 1. 1. 2019 do 16. 8. 2019 in se tožnici za to obdobje prizna vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z obračunom in plačilom mesečne bruto plače in prijavo v zavarovanja; - delno razveljavi v točki I izreka, točki II izreka glede odločitve o višini neto plače v višini 2.800,00 EUR za čas od novembra 2018 do avgusta 2019, plačilom regresa za letni dopust za leto 2019 v višini 886,63 EUR in plačilom stroškov prevoza za leto 2019 v višini 296,00 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in točki IV izreka glede odločitve o stroških postopka tožnice ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
II. V ostalem se pritožba tožnice in v celoti pritožba toženke zavrneta in se potrdi nespremenjeni in nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.
III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.
1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se tožba delno zavrže glede ugotovitve obstoja delovnega razmerja in vseh pravic iz delovnega razmerja za čas od 1. 11. 2017 do 31. 12. 2018 (točka I izreka). Razsodilo je, da se zavrne tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja tožnice in vseh pravic iz delovnega razmerja od 1. 1. 2019 dalje, vključno z obračunom in plačilom mesečne bruto plače, prijavo v obvezna socialna zavarovanja in plačilom še neplačanih davkov in prispevkov iz naslova neto plače v višini 2.800,00 EUR za čas od novembra 2019 (pravilno 2018) do avgusta 2019, plačilom regresa za letni dopust za leto 2019 v višini 886,63 EUR ter plačilom stroškov prevoza za leto 2019 v višini 296,00 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka). Toženki je naložilo, da tožnici plača odškodnino v višini 2.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 9. 2019 do plačila (prvi odstavek točke III izreka), višji tožbeni zahtevek za plačilo 4.500,00 EUR je zavrnilo (drugi odstavek točke III izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka IV izreka).
2. Tožnica se pritožuje zoper točke I, II in IV izreka (v delu, ki se nanaša na odločitev, da sama krije svoje stroške postopka) sodbe in sklepa iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe in sklepa spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je zavrženje tožbe v nasprotju s sklepom pritožbenega sodišča Pdp 184/2020. Tožba, vložena za obdobje od 1. 1. 2017 do 1. 1. 2019, je pravočasna. Sodišče ni podalo obrazložite svoje odločitve, zato je ni mogoče preizkusiti. Če bi zahtevek obravnavalo, kot je treba, bi ugotovilo, da je delovno razmerje tožnice obstajalo od 1. 1. 2017 dalje. Odločitev je sprejelo na podlagi izpovedi prič A.A., B.B., C.C. in D.D., ki jih je nekritično povzemalo. Nerazumljivo je stališče sodišča, da dopust ni letni dopust v smislu določb ZDR‑1. Zmotno je ocenilo izpovedi prič E.E., F.F. in G.G. Ugotovitev, da je bilo za toženko pomembno le, da je bila pravočasno seznanjena z odsotnostjo (voditelja), potrjuje navedbe tožnice, saj odobritev izključuje prosto razpolaganje s časom. Voditelji so se morali med seboj uskladiti glede odsotnosti, to je moral odobriti še nadrejeni delavec. Sodišče je zmotno ugotovilo obseg dela tožnice. 12 ur dela za 12 voditeljskih terminov pomeni skupno 144 ur dela mesečno. Ob upoštevanju izpovedi preostalih prič, npr. G.G., da je bilo dela malo na dneve, ko tožnica ni vodila oddaje, je šteti, da je v preostalih 12 delovnih dnevih opravila 2,5 ur dnevno spremljanja aktualnega dogajanja, kar skupno predstavlja razliko do 174 ur. Dejstvo, da je toženka pričakovala, da bodo voditelji spremljali aktualno dogajanje, pomeni delovno obveznost. Zmotna je ugotovitev sodišča, da je bilo plačilo za delo opredeljeno glede na število opravljenih terminov. Tudi za mesece, ko jih ni bilo 12, je toženka tožnici plačala s pogodbo dogovorjeni znesek. Tožnica priglaša stroške pritožbe.
3. Toženka se pritožuje zoper prvi odstavek točke III izreka sodbe in sklepa iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče pravilno ugotovilo, da toženka ni neposredna kršiteljica osebnostnih pravic tožnice. Napačno je štelo, da je kljub temu odgovorna za škodo na podlagi 147. člena OZ. Niti A.A.niti tožnica nista bila v delovnem razmerju pri toženki, temveč sta delo opravljala na podlagi pogodb o poslovnem sodelovanju. Nadzor delodajalca je en izmed elementov delovnega razmerja iz 4. člena ZDR-1, za katerega sodišče ugotavlja, da ni obstajalo. Zmotna je presoja sodišča, da je tožnica dokazala dva dogodka spolnega nadlegovanja. V zvezi z dogodkom iz novembra 2017 je sodišče nekritično verjelo tožnici, medtem ko se ni opredelilo do izpovedi prič, ki so verodostojno izpovedale, da dogodka niso videle, da se o njem do odhoda tožnice od toženke sploh ni govorilo ter da se jim ne zdi verjetno, da bi A.A. ravnanje storil. Sodišče se ni opredelilo do izpovedi D.D., H.H., E.E., I.I. in J.J., v katerih so dogodek zanikali ter ovrgli domneve o spolnem nadlegovanju. Ni se opredelilo do sklepov toženke, ki jih je sprejela v postopku obravnave prijave spolnega nadlegovanja in neprimernega vedenja z dne 5. 7. 2019. Obrazložitev sodbe je sama s sabo v nasprotju, saj sodišče najprej ugotavlja, da je bil dogodek storjen v prisotnosti drugih delavcev, vendar nihče (razen F.F.) dogodka ni videl. SMS korespondenca z dne 4. 4. 2018 ne predstavlja spolnega nadlegovanja. Gre za tožničin poskus diskreditacije A.A. Če jo je dogodek v novembru 2017 tako pretresel, da na delu ni bila več sproščena in se je A.A. izogibala, ne bi iskala priložnosti, da izzove neprimerno komunikacijo. Sodišče se ni opredelilo do dejstva, da je bila zahteva za preiskavo zoper A.A. zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 174. člena KZ‑1 zavrnjena. Tožnica v svojih vlogah ni podala ustreznih trditev glede višine škode niti ni predložila medicinske dokumentacije. Toženka priglaša stroške pritožbe.
4. Stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke. V odgovorih prerekata navedbe iz pritožb, predlagata njuno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe in sklepa sodišča prve stopnje. Priglašata stroške odgovorov na pritožbo.
5. Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba toženke ni utemeljena.
6. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe in sklepa preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.
K pritožbi tožnice:
7. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) v 4. členu opredeljuje delovno razmerje kot razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo osebno in nepretrgoma opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Delovno razmerje se sklene s pogodbo o zaposlitvi (prvi odstavek 11. člena ZDR-1). ZDR-1 v drugem odstavku 11. člena izrecno določa, da se delo ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava, če obstajajo elementi delovnega razmerja v skladu s 4. členom ZDR-1 v povezavi z 22. členom ZDR-1 oziroma 54. členom ZDR-1, to je, če delavec izpolnjuje s strani delodajalca predpisane pogoje za sklenitev pogodbe o zaposlitvi. ZDR-1 v 17. členu sicer zahteva pisno pogodbo o zaposlitvi, ki jo mora zagotoviti delodajalec, vendar pa iz četrtega odstavka 17. člena ZDR-1 izhaja, da tudi če stranki nista sklenili pisne pogodbe o zaposlitvi, to ne vpliva na obstoj delovnega razmerja. V primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem se domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja (18. člen ZDR-1).
8. Tožnica in toženka sta sklenili tri pogodbe o poslovnem sodelovanju, in sicer (1) z dne 27. 10. 2017 za obdobje od 1. 11. 2017 do 31. 12. 2017, s katero se je tožnica zavezala, da bo za toženko opravljala storitve priprave avtorskih prispevkov za oddaje, in sicer najmanj 20 prispevkov na mesec, (2) z dne 26. 1. 2018 za obdobje od 1. 1. 2018 do 31. 12. 2018 in (3) z dne 21. 1. 2019 za obdobje od 1. 1. 2019 do 31. 12. 2019, s katero se je tožnica zavezala, da bo za toženko opravljala storitve priprave avtorskih prispevkov in vodenja informativnih oddaj za medije, in sicer 15 terminov na mesec. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica napredovala na mesto voditeljice že poleti 2018, torej še v času veljavnosti pogodbe z dne 26. 1. 2018, ki se je sicer nanašala na delo novinarke in ne voditeljice.
9. Pritožba tožnice utemeljeno opozarja, da je zmotna presoja sodišča prve stopnje, da v obdobju od 1. 1. 2019 do 16. 8. 2019 ni bila v delovnem razmerju. Sodišče je ugotovilo elemente delovnega razmerja (prostovoljna vključitev delavca v organiziran delovni proces delodajalca, delo za plačilo, osebno delo, nepretrgano opravljanje dela, delo po navodilih in nadzorom delodajalca). Tožnica je delo po pogodbi opravljala neprekinjeno, pri čemer je delo voditeljice dejansko opravljala dvanajstkrat mesečno, ne petnajstkrat (v izmeni treh voditeljev - za izvedbo oddaje je bil potreben en voditelj), pri čemer je zaradi zahtevnosti oddaje en teden delala pred kamero, naslednji teden pa je redno spremljala dogajanje doma in v tujini, pri čemer je sodišče ugotovilo, da se je od voditeljev to pričakovalo. Nadalje je ugotovilo, da so se voditelji pri določanju obsega dela in mesečnega urnika dela med seboj usklajevali, dogovor je moral potrditi nadrejeni delavec. Tudi glede dogovora o odsotnosti so se morali voditelji usklajevati med seboj, odsotnost je moral nadrejeni delavec odobriti, lahko je tudi zavrnil izbrani datum za dopust, če ne bi bilo mogoče izpeljati oddaje.
10. Tožnica je bila kot voditeljica večerne informativne oddaje prostovoljno vključena v organiziran delovni proces toženke, ki je medijska hiša, delo je opravljala kontinuirano in pod nadzorom toženke, saj je toženka odobrila tako dogovore med voditelji glede terminov za vodenje oddaje kot odsotnost z dela. Glede na takšne ugotovitve je zmotna presoja sodišča, da okoliščina, da so odsotnost z dela pri toženki poimenovali dopust, pri čemer, kot je bilo poudarjeno, je moral tak dopust nadrejeni odobriti, še ne pomeni, da gre za letni dopust v smislu ZDR-1. Prav nasprotno, odločanje toženke o odsotnosti z dela dokazuje, da tožnica ni mogla sama organizirati svojega dela, temveč je bila vezana na navodila in nadzor toženke. Delo je opravljala izključno glede na organizacijo dela, ki ga je določala toženka. Tako nadzor nad delom kot navodila delodajalca je treba presojati glede na naravo dela, ki se je opravljalo. Novinarsko delo oziroma vodenje oddaje predpostavlja, da so navodila skromna, saj je novinar pri svojem delu zavezan predvsem k ravnanju, ki je v skladu s kodeksom novinarske etike. Toženka niti ni navajala, da tožnica pri svojem delu ne bi tako ravnala.
11. Tožnica je po pravilni ugotovitvi sodišča za svoje delo vsakomesečno prejemala enak znesek plačila, ne glede na število oddaj, ki jih je v tistem mesecu vodila. Mesečna plača, ki ni odvisna od v pogodbi določene realizacije, kaže na obstoj delovnega razmerja in ne (civilnega) pogodbenega razmerja, v katerem bi bila tožnica upravičena do dogovorjenega zneska le v primeru izvedbe celotnega predvidenega obsega dela. Glede na ugotovitev sodišča, da je tožnica opravljala po 12 oddaj mesečno, skupaj 144 ur, je ob dejstvu, da ji vsakomesečno pripadata dva dneva letnega dopusta ter odmor, tožnica mesečno opravila obseg dela, ki ustreza polnemu delovnemu času, tudi če se pri tem ne upošteva delovna obveznost spremljanja dogajanja v tednu, ko ni vodila oddaj. Tudi v tem delu je materialnopravni zaključek sodišča, da ne gre za delovno razmerje, nepravilen, še posebej glede na zmotno stališče, da je toženka s tem, ko je tožnici plačala enak znesek, ne glede na to, koliko oddaj je v posameznem mesecu vodila, plačala (tudi) več, kot ji je bila dolžna po sklenjeni pogodbi.
12. Ob podanih vseh elementih delovnega razmerja je šteti, da je tožnica od 1. 1. 2019 do 16. 8. 2019, ko je sama prenehala opravljati delo za toženko, v delovnem razmerju. Dejansko stanje je bilo v tem delu pravilno in popolno ugotovljeno, zmotno pa uporabljeno materialno pravo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice delno ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v delu odločitve o delovnem razmerju od 1. 1. 2019 do 16. 8. 2019 spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo (5. alineja 358. člena ZPP), v preostalem, glede same višine plače, regresa za letni dopust in potnih stroškov pa je sodbo razveljavilo ter v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Pritožbeno sodišče samo ne more dopolniti postopka, saj sodišče zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka po temelju, višine reparacije ni ugotavljalo. V tem delu bi dejansko stanje v celoti ugotavljalo pritožbeno sodišče, kar ni namen pritožbene obravnave. Poleg tega bo sodišče prve stopnje moralo izvesti ponovljen postopek že zaradi neutemeljenega delnega zavrženja tožbe in z razveljavitvijo dela sodbe postopek ne bo podaljšan. Prav nasprotno. Razlogi ekonomičnosti zahtevajo, da o vsem, o čemer še ni pravnomočno odločeno v tem sporu, odloča na obravnavi isto sodišče. 13. Glede odločitve o delovnem razmerju od 17. 8. 2019 do 15. 9. 2019, ko tožnica ni več opravljala dela, niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni in nerazveljavljeni s strani tožnice izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
14. Glede na zgornji zaključek, da je bila tožnica v delovnem razmerju od 1. 1. 2019 do 16. 8. 2019, je nepravilna odločitev sodišča, da tožbo zavrže v delu, ki se nanaša na ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 1. 11. 2017 do 31. 12. 2018. Delno zavrženje tožbe temelji na nepravilni ugotovitvi, da tožnica od 1. 1. 2019 ni bila v delovnem razmerju ter da je zato tožba za čas pred 1. 1. 2019 prepozna v smislu določbe tretjega odstavka 200. člena ZDR-1. Tudi sicer je stališče sodišča napačno. Pritožbeno sodišče je že v sklepu Pdp 184/2020 (ko je presojalo prvi sklep o delnem zavrženju tožbe v tem sporu in ga razveljavilo) zavzelo stališče, da je za presojo pravočasnosti tožbe bistveno, ali je razmerje, za katero tožnica uveljavlja priznanje delovnega razmerja, prenehalo in ali je bila tožba vložena v nadaljnjem tridesetdnevnem roku. Ker je do prenehanja razmerja med pravdnima strankama prišlo dne 16. 8. 2019, ko je tožnica prenehala z delom, je tožba, vložena dne 13. 9. 2019, pravočasna. Ker je šlo za pogodbeno sodelovanje med strankama, ki je neprekinjeno potekalo od 1. 11. 2017 do 16. 8. 2019, tega obdobja ni mogoče ločeno obravnavati po posameznih obdobjih, za katera sta stranki sklenili pogodbe o poslovnem sodelovanju, ter o pravočasnosti tožbe sklepati le na podlagi dokaznih zaključkov o (ne)obstoju delovnega razmerja v zadnjem obdobju pogodbenega sodelovanja. Ker niso bili podani pogoji za zavrženje tožbe, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo ter na podlagi 3. točke 365. člena ZPP sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
K pritožbi toženke:
15. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da toženka ni odškodninsko odgovorna za škodo, ki je nastala tožnici zaradi spolnega nadlegovanja na delovnem mestu. Toženka je odgovorna na podlagi prvega odstavka 147. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS; št. 83/01 in nasl.), ki določa, da za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba. Ta določba se ne nanaša le na formalno delovno razmerje, ki pa je bilo v razmerju med tožnico in toženko ugotovljeno. Stališče sodišča, da je toženka odgovorna, ni protislovno, kot zmotno meni pritožba. Neutemeljeno se sklicuje dejstvo, da je bila zahteva za preiskavo zoper A.A. zavrnjena iz razloga, ker naj ne bi bil nadrejeni delavec, ki ni z ničemer bistveno za odločitev.
16. Pritožba neutemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča, da sta dokazani dve ravnanji spolnega nadlegovanja tožnice, ki ju je storil A.A. V zvezi z dogodkom v novembru 2017 je sodišče utemeljeno verjelo tožnici, da jo je A.A. v skupnih prostorih redakcije popoldne, ko so bili prisotni tudi drugi novinarji, ko je šla mimo njegove mize, prijel za zadnjico. Dogodek je potrdil priča F.F., ki je po pravilni oceni sodišča izpovedal skladno in prepričljivo. Toženka ni navedla nobenih okoliščin, da bi F.F. želel s svojim pričanjem škodovati A.A. oziroma se mu kakorkoli maščevati in zaradi tega krivo izpovedati. Pritožba izhaja iz zmotnega izhodišča, da bi vsi sodelavci, ki so se takrat nahajali v prostoru (D.D., H.H., E.E., I.I. in J.J.), morali videti to dejanje. F.F. je, zaslišan kot priča, pojasnil, kje se je takrat nahajal, zato je dogodek lahko videl. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče ni verjelo pričam, nekritično pa je verjelo tožnici, ki naj bi bila po povsem nedokazanih trditvah toženke maščevalna, glasna, samozavestna in žaljiva. Te trditve ne vplivajo na odločitev. Razlogi sodbe niso protislovni oziroma sami s seboj v nasprotju, kot to zmotno meni pritožba.
17. Pravilna je ugotovitev sodišča, da so sporočila A.A. tožnici v SMS korespondenci z dne 4. 4. 2018 spolno nadlegovanje in nedopusten poseg v tožničino osebnostnost. Odgovora tožnice ni mogoče šteti za vzrok za neprimerno sporočilo. Na pravilnost ugotovitve sodišča ne vpliva dejstvo, da toženka v svojem internem postopku, ki ga je opravila zaradi prijave tožnice, ni ugotovila ravnanj spolnega nadlegovanja.
18. V zvezi z višino dosojene odškodnine zaradi spolnega nadlegovanja pritožba neutemeljeno navaja, da tožnica v svojih vlogah ni podala ustreznih trditev glede višine škode niti ni predložila medicinske dokumentacije, ki bi potrjevale njen obstoj. Tožnica je podala ustrezno trditveno podlago ter ponudila ustrezne dokaze. Zmotno je stališče pritožbe, da bi tožnica morala škodo dokazovati z medicinsko dokumentacijo. Za obstoj duševnih bolečin zaradi spolnega nadlegovanja ni nujno, da se te dokazujejo z medicinsko dokumentacijo. Zato tudi ni odločilno, da tožnica ni poiskala zdravniške pomoči. Že sama trajajoča duševna stiska predstavlja nepremoženjsko škodo. V zvezi z višino dosojene odškodnine v znesku 2.000,00 EUR pritožba neutemeljeno navaja, da je pretirana, saj dosojeni znesek nikakor ne odstopa od objavljene sodne prakse v podobnih primerih, npr. sodbi VDSS Pdp 283/2018 (3.000,00 EUR), VSM I Cp 494/2018 (2.700,00 EUR), dosojena odškodnina pa ustreza teži kršitve osebnostne pravice, ki je bila z ravnanjem tožničinega sodelavca prizadeta.
19. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
K pritožbenim stroškom:
20. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi četrtega odstavka 165. člena ZPP.