Jedro

Glede pogojev za priznanje azila Zakon o azilu (ZAzil) ne razlikuje med osebami z državljanstvom in osebami brez državljanstva. Po določbah drugega in tretjega odstavka 1. člena Zakona o azilu (ZAzil) se daje azil iz razlogov, določenih v Ženevski konvenciji, zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodnostne pripadnosti, pripadnosti določenemu političnemu prepričanju oziroma zaradi utemeljenega strahu pred mučenjem ali drugačnim nečloveškim ravnanjem ali kaznovanjem v primeru vrnitve prosilca za azil v matično državo v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene in dopolnjene s protokoli, v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne ureja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 4/2002-9 z dne 23.1.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 26.11.2001. S to odločbo je tožena stranka zavrnila njegovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji in odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku treh dni od pravnomočnosti odločbe, ker niso izpolnjeni pogoji iz 2. niti iz 3. odstavka 1. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 66/2000-odločba US RS, 113/2000-odločba US RS, 124/2000 in 67/2001, v nadaljevanju ZAzil).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na 48. člen Ustave RS in na pogoje iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil. Po 2. odstavku 1. člena ZAzil daje Republika Slovenija azil tujcem, ki zaprosijo za zaščito iz razlogov, določenih v Konvenciji o statusu beguncev in protokolu o statusu beguncev (Uradni list RS-MP, št. 9/92, v nadaljevanju Ženevska konvencija). Po 3. odstavku 1. člena ZAzil se daje azil iz humanitarnih razlogov tujcem, ki zaprosijo za zaščito, če bi vrnitev v njihovo izvorno državo lahko ogrozila njihovo varnost ali fizično integriteto v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene in dopolnjene s protokoli, v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne določa. V smislu 2. odstavka 1. člena ZAzil se da azil tujcu, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodnostne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali političnega prepričanja, nahaja izven države običajnega prebivališča in se ne more ali se zaradi takšnega strahu noče vrniti v to državo. Sodišče prve stopnje pritrjuje toženi stranki, da tožnik ne izpolnjuje zakonskih pogojev za priznanje azila in navaja, da se po podatkih upravnih spisov tožnik neutemeljeno sklicuje na srbsko narodnost in na preganjanje na tej osnovi. Rojen je bil namreč 11.2.1972 v O., staršem katoliške veroizpovedi, kar je razvidno iz njegovega krstnega lista, ki je v upravnih spisih. Tožnik je tudi sam povedal, da imajo njegovi starši in brat hrvaško državljanstvo in da živijo v V. Njegove navedbe, da ga na Hrvaškem štejejo za Srba, ker je zapustil Hrvaško vojsko, so po oceni sodišča prve stopnje neutemeljene, okoliščina, da si na Hrvaškem ni uredil osebnih dokumentov po razpadu SFRJ in po nastanku samostojne države Hrvaške, pa ne more biti razlog za priznanje azila. Predpostavke, da je sedaj brez državljanstva, temeljijo zgolj na njegovih navedbah, ki pa so si tudi nasprotne. Tožnik namreč po eni strani zatrjuje, da mu osebnih dokumentov na Hrvaškem niso hoteli izdati, po drugi strani pa, da je osebno izkaznico na njegovo ime dvignila druga oseba, ki je nato na Hrvaškem pod njegovim imenom izvrševala kazniva dejanja. Po mnenju sodišča prve stopnje je tožena stranka tudi pravilno ugotovila, da tožnik ne bi bil preganjan v primeru vrnitve na Hrvaško, saj je Hrvaška država z demokratično politično ureditvijo, v kateri normalno delujejo pravosodni in drugi državni organi ter v kateri sedaj ni množičnih kršitev človekovih pravic in svoboščin. Po menjavi politične oblasti na Hrvaškem v letu 1999, je Hrvaška tudi začela raziskovati ravnanja svojih državljanov v vojni in sodelovati s Haaškim sodiščem za ugotavljanje vojnih zločinov. Tožnik je po podatkih upravnih spisov zaprosil za azil 25.9.2001, po lastnih izjavah pa je v Republiko Slovenijo ilegalno prišel leta 1994, in sicer iz Hrvaške.

Tožnik v pritožbi zatrjuje, da izpolnjuje pogoje za priznanje azila že zato, ker nima državljanstva. Hrvaško je zapustil leta 1994, ker ni mogel dobiti hrvaškega državljanstva. Na Hrvaškem, ki sicer je njegova matična država, ga na vsak način hočejo razglasiti za Srba. To je razvidno tudi iz listine, ki jo je hrvaško ministrstvo za notranje zadeve poslalo Okrožnemu sodišču v Ljubljani dne 4.4.2001. Ker je dokazal, da je bil na Hrvaškem preganjan zaradi srbske narodnosti, bi bilo v primeru njegove vrnitve na Hrvaško kršeno načelo nevračanja.

Na pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja. Zakonsko podlago za priznanje azila v Republiki Sloveniji predstavljata določbi 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, na kateri se sodišče prve stopnje utemeljeno sklicuje in ju pravilno razlaga.

Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, se po 2. odstavku 1. člena ZAzil daje azil iz razlogov, določenih v Ženevski konvenciji, to pa je tistim, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodnostne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju nahajajo izven države, katere državljani so oziroma izven države običajnega prebivališča, če so brez državljanstva in se ne morejo, ali se zaradi takšnega strahu nočejo vrniti v to državo. Da v obravnavanem primeru ne gre za preganjanje v smislu 2. odstavka 1. člena ZAzil, je sodišče prve stopnje pravilno pritrdilo toženi stranki, ki je svojo odločitev oprla na vsebino tožnikove prošnje in na njegove izpovedbe, dane na zaslišanju z dne 25.9.2001. Iz teh listin, ki sta v upravnih spisih, izhaja, da je tožnik po lastnih izjavah zapustil Hrvaško zaradi težav pri pridobivanju dokumentov oziroma zato, ker ni dobil dokumenta o hrvaškem državljanstvu. Po lastnih izjavah naj bi tožnik imel težave pri pridobivanju dokumentov zato, ker naj bi ga na Hrvaškem šteli za osebo srbske narodnosti. Samo na podlagi takšnih izjav o razlogih za zapustitev Hrvaške pa, tudi po presoji pritožbenega sodišča, ni mogoče sklepati, da bi bil tožnik na Hrvaškem preganjan v smislu razlogov iz Ženevske konvencije.

Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da niso podani pogoji za priznanje azila iz humanitarnih razlogov. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, se po 3. odstavku 1. člena ZAzil prizna pravica do azila, če bi vrnitev v izvorno državo lahko ogrozila varnost ali fizično integriteto osebe v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnjih svoboščin, spremenjene in dopolnjene s protokoli, v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne ureja.

Navedeno pomeni, da mora biti za priznanje azila iz humanitarnih razlogov podan utemeljen strah pred mučenjem oziroma nečloveškim ravnanjen ali kaznovanjem v primeru vrnitve prosilca za azil v matično državo. Da v obravnavanem primeru ni pogojev za priznanje azila iz humanitarnih razlogov oziroma da ob vrnitvi na Hrvaško tožnik ne bi bil ogrožen v smislu 3. odstavka 1. člena ZAzil, je sodišče prve stopnje pravilno pritrdilo toženi stranki in se pri tem pravilno sklicevalo na oceno sedanjih razmer na Hrvaškem.

Na drugačno odločitev ne morejo vplivati pritožbeni ugovori.

Pritožnik je v zmoti, ko meni, da je dokazal, da je bil na Hrvaškem preganjan v smislu razlogov Ženevske konvencije. Takšnega preganjanja tudi ne more izkazovati listina hrvaškega ministrstva za notranje zadeve, na katero se pritožnik sklicuje v pritožbi. Navedena listina vsebuje namreč le tožnikove osebne podatke, med drugim tudi, da je državljan Republike Hrvaške, po narodnosti pa Srb. Pritožbeni ugovor, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da naj bi bil tožnik brez državljanstva, je neupoštevno. ZAzil namreč glede pogojev za pridobitev azila ne razlikuje med osebami z državljanstvom in osebami brez državljanstva.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 73. člena ZUS, saj niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.