Jedro

Odločba o ustavitvi izplačevanja starostne pokojnine, izdana v rednem postopku, se lahko glasi le za naprej, in sicer na podlagi ugotovitve o prenehanju zakonskih pogojev za njeno izplačevanje. Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru zavzelo stališče, da za izdajo odločbe o ustavitvi izplačevanja za nazaj v rednem postopku toženec nima posebne zakonske podlage v ZPIZ-1, kar pa ne pomeni, da se takšna odločba za naprej ne bi smela izdati in da bi bila takšna odločba že sama po sebi nična – vendar le z veljavnostjo v naprej in z deklariranjem dejstva, da je podlaga za izplačevanje, ki izhaja že iz zakona, prenehala.

Izplačevanje pokojnine je urejeno v 1. odstavku 157. člena ZPIZ-1, ki določa, da pokojnina pripada uživalcu od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja. Oseba ne more biti hkrati uživalec pokojnine in zavarovanec obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, tudi ne v drugi državi članici EU. Za konkreten primer to pomeni, da bi se tožnici z odločbo izplačilo starostne pokojnine lahko ustavilo le od izdaje odločbe dalje, pravna podlaga za to pa je podana v 1. odstavku 157. člena ZPIZ-1. Tožnica tako ni upravičena do izplačila starostne pokojnine, vse dokler je v Italiji vključena v obvezno zavarovanje.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na odpravo odločbe toženca št. ... z dne 12. 11. 2010 in odločbe toženca št. … z dne 31. 8. 2010, na ustavitev izplačila starostne pokojnine do dne 31. 8. 2010 ter na stroške postopka, spremeni tako, da se odpravi odločba toženca št. ...

z dne 12. 11. 2010, v odločbi toženca št. ... z dne 31. 8. 2010 pa se datum „15. 6. 2007“ nadomesti z datumom „31. 8. 2010“ in je toženec dolžan tožnici povrniti stroške postopka v znesku 227,20 EUR, v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu (glede ustavitve izplačila starostne pokojnine od dne 31. 8. 2010 dalje in izplačila starostne pokojnine od dne 31. 8. 2010 dalje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zadnjega dne vsakega meseca do plačila) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženec je dolžan tožnici povrniti stroške pritožbe v znesku 137,60 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. ... z dne 12. 11. 2010 in št. ... z dne 31. 8. 2010, priznanje pravice do starostne pokojnine po odločbi toženca št. ... z dne 7. 12. 2007, naložitev tožencu, da tožnici izplača starostno pokojnino od 31. 8. 2010 dalje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zadnjega dne vsakega meseca do plačila, in na povrnitev stroškov postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Poudarja, da tožencu ni zamolčala dejstva, da je v Italiji vključena v obvezno zavarovanje, toženec pa tega tudi ni zatrjeval, zato je sodišče prekoračilo trditveno podlago toženca, ki je to navajal šele na naroku za glavno obravnavo po tem, ko je to izpostavilo sodišče, ki pa tožnice s tem v zvezi ni zaslišalo, zato je tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Navaja, da je pokojnino v Sloveniji uveljavljala le na podlagi slovenskega zavarovanja, ne pa dobe, dopolnjene v Italiji, zato ni pomembno, ali je bila ob vložitvi zahteve za priznanje pravice do starostne pokojnine v Sloveniji, v Italiji zavarovana. Starostna pokojnina ji je bila priznana na podlagi dopolnitve 56 let in 3 mesecev starosti in 36 let, 6 mesecev in 1 dneva pokojninske dobe, s čimer je izpolnila pogoje po 36. členu v zvezi s 398. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1). Od 15. 6. 2007 dalje v Sloveniji ni bila več vključena v obvezno zavarovanje. Toženec ji nezakonito ne izplačuje starostne pokojnine, ki ji je bila priznana z odločbo z dne 7. 12. 2007. Tudi v Italiji je zahtevo za starostno pokojnino vložila le na podlagi italijanske dobe. Nadalje opozarja, da je toženec z izpodbijanima odločbama nezakonito in retroaktivno posegel v dokončno in pravnomočno odločbo toženca z dne 7. 12. 2007. Toženec v to odločbo ni posegel z izrednimi pravnimi sredstvi. Sodišče je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb postopka, ker ni obrazložilo, zakaj je ravnanje toženca zakonito, zato se sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Meni, da ima odločba lahko učinek le za naprej, in s tem v zvezi opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 216/2010 in sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 206/2012. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da je za ukinitev neupravičenega izplačila pokojnine podana javna korist. Tožnica je namreč plačevala prispevke za obvezno zavarovanje, na podlagi česar bi ji morala biti starostna pokojnina izplačevana. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo 178. člen ZPIZ-1. Izpodbijana sodba je tudi sama s seboj v nasprotju, saj je sodišče navedlo, da je pokojnina redni mesečni prejemek, ki uživalcu zagotavlja materialno in socialno varnost, nato pa je navedlo, da ni pomembno, ali je tožnica v spornem odboju prejemala plačilo, tožnica pa je prav zaradi izpodbijanih odločb ostala brez prihodkov. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da ni relevantno, kakšno dejavnost je tožnica v Italiji opravljala. S tem v zvezi je predlagala tudi svoje zaslišanje. V Italiji je bila zavarovana kot samostojni podjetnik, nato pa kot komplementar komanditne družbe, pri čemer ni bila v delovnem razmerju in ni prejemala plačila. V Italiji zakonodaja dopušča vključenost v obvezno zavarovanje in sočasno pridobitev pravice do pokojnine. Ker sodišče ni pojasnilo odločitve, zakaj dejstvo, da tožnica v tujini ni prejemala dohodkov, ni relevantno, je podana bistvena kršitev določb postopka, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je tudi napačno uporabilo določbo 156. člena ZPIZ-1, ki pogoj prenehanja zavarovanja veže le na zavarovanje v Sloveniji, tožnica pa v Sloveniji ni bila vključena v obvezno zavarovanje. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo tudi določila Uredbe (ES) št. 883/2004 in Uredbe Sveta (EGS) št. 1408/71. Izpostavlja, da je pogoj prenehanja zavarovanja lasten le slovenskemu sistemu pokojninskega in invalidskega zavarovanja, zato se lahko upošteva le obstoj in prenehanje zavarovanja v Sloveniji, ne pa tudi v drugih državah članicah EU, kjer je oseba lahko hkrati prejemnik pokojnine in je tudi vključena v zavarovanje. Obstoj obveznega zavarovanja v drugi državi članici EU ne vpliva na slovenski sistem zavarovanja. Tolmačenje sodišča bi pomenilo, da tožnica, v kolikor bi ves čas ostala komplementar komanditne družbe v Italiji, ne bi nikoli prejela slovenske starostne pokojnine, poleg tega pa je tožnica s tem v slabšem položaju kot osebe, ki so obvezno zavarovane v Sloveniji, saj je diskriminirana zato, ker je plačevala dvojne prispevke, to pa pomeni tudi kršitev ustavnih pravic. Navaja, da je preplačilo po odločbi toženca z dne 24. 11. 2010 tožencu že vrnila, zato zaradi teka objektivnega roka za obnovo postopka, predlaga čim prejšnjo odločitev. Uveljavlja povrnitev stroškov pritožbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), in na pravilno uporabo materialnega prava.

Po tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob dejanskem stanju, kot izhaja iz listin v spisu, zmotno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni zagrešilo niti tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba.

Neutemeljeno pritožba sodišču prve stopnje očita, da je s tem, ko naj ne bi obrazložilo, zakaj je ravnanje toženca v izpodbijani odločbi, ko je za nazaj posegel v pravnomočno odločbo, zakonito, in s tem, ko ni pojasnilo, zakaj dejstvo, da tožnica v tujini v času zavarovanja ni prejemala dohodkov, ni relevantno, zaradi česar v njej naj ne bi bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, zagrešilo kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Prav tako je neutemeljen očitek, da je sodišče prve stopnje to kršitev zagrešilo tudi s tem, ko je navedlo, da je pokojnina redni mesečni prejemek, ki uživalcu zagotavlja materialno in socialno varnost, nato pa je navedlo, da ni pomembno, ali je tožnica v spornem odboju prejemala plačilo, tožnica pa je prav zaradi izpodbijanih odločb ostala brez prihodkov, zaradi česar naj bi bila izpodbijana sodba sama s seboj v nasprotju. Absolutna bistvena k ršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP je podana,

če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je na podlagi dejstva, da je bila tožnica že ob priznanju pravice do starostne pokojnine obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovana v Italiji, zaključilo, da je toženec upoštevaje 156., 157. in 178. člen do 31. 12. 2012 veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1) ter 126. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami) utemeljeno ustavil izplačevanje starostne pokojnine za nazaj. Takšno stališče je sicer materialnopravno zmotno - o tem v nadaljevanju sodbe, vendar izpodbijana sodba vsebuje dovolj razlogov o odločilnih dejstvih, ki niso v nasprotju, in jo je mogoče preizkusiti.

Nadalje je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je toženec šele na vprašanje sodišča navajal, da mu je tožnica zamolčala dejstvo, da je bila v Italiji ob priznanju pravice do starostne pokojnine vključena v obvezno zavarovanje, prekoračilo trditveno podlago toženca. Predsednik senata namreč na podlagi 285. člena ZPP postavlja vprašanja in skrbi na drug primeren način, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo.

Predmet tega socialnega spora je na podlagi 63. člena ZDSS-1 presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe toženca z dne 12. 11. 2010 v zvezi s prvostopenjsko odločbo toženca z dne 31. 8. 2010, s katero je toženec na podlagi 178. člena ZPIZ-1, po katerem uživalec pokojnine, ki na območju Republike Slovenije oziroma v tujini ponovno sklene delovno razmerje, je izvoljen ali imenovan za nosilca javne ali druge funkcije, za katero prejema plačo oziroma nadomestilo plače za opravljanje te funkcije ali začne opravljati dejavnost, na podlagi katere je zavarovan, pridobi lastnost zavarovanca in se mu pokojnina v tem času ne izplačuje, tožnici z dnem 16. 5. 2007 ustavil izplačevanje starostne pokojnine.

Iz listin v spisu je razvidno, da je bila tožnici z odločbo z dne 7. 12. 2007 priznana pravica do starostne pokojnine od dne 15. 6. 2007 dalje. Po tem, ko je italijanski nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja tožencu dne 11. 8. 2010 na obrazcu E 205 sporočil, da je bila tožnica v obdobju od 1. 1. 2000 do 31. 3. 2010 vključena v obvezno zavarovanje, v postopku izdaje dokončne odločbe pa je bilo ugotovljeno, da je tožnica v to zavarovanje vključena tudi od 31. 3. 2010 oziroma še tudi od 31. 8. 2010 dalje, je toženec izdal izpodbijani odločbi. Tako je sporno, ali je toženec tožnici ob dejstvu, da je bila tožnica že ob priznanju pravice do starostne pokojnine v Italiji vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, v rednem postopku utemeljeno ustavil izplačevanje starostne pokojnine za nazaj, vse od upokojitve dalje. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pritrdilo tožencu, pritožbeno sodišče pa s takšno odločitvijo ne soglaša v celoti.

Tožnici je bila starostna pokojnina z odločbo z dne 7. 12. 2007 priznana na podlagi 36. člena v zvezi s 398. členom ZPIZ-1 ob dopolnitvi 56 let in 3 mesecev starosti ter 36 let, 6 mesecev in 1 dneva pokojninske dobe. Pogoj za pridobitev pravice do pokojnine je, ob izpolnitvi pogoja starosti in pokojninske dobe iz 36. člena ZPIZ-1, po 2. odstavku 156. člena ZPIZ-1 tudi prenehanje obveznega zavarovanja, razen za vajence in osebe iz 2. odstavka 34. člena ZPIZ-1. Tožnica od dne 15. 6. 2007 dalje v Sloveniji ni bila več vključena v obvezno zavarovanje, vključena pa je bila v obvezno zavarovanje v Italiji.

Na vprašanje, ali je osebi pravico do starostne pokojnine mogoče priznati kljub temu, da je v drugi državi članici EU še vključena v obvezno zavarovanje, je že odgovorilo Vrhovno sodišče RS. Na podlagi načela enakega obravnavanja iz 3. člena Uredbe Sveta (EGS) št. 1408/71 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe, samozaposlene osebe in člane njihovih družin, ki se gibljejo v okviru skupnosti, ki zajema tudi izenačevanje dejstev, in izrecnega načela enakega obravnavanja dejstev iz 5. člena od 1. 5. 2010 dalje veljavne Uredbe (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti, je zavzelo stališče, da je ob upoštevanju tega, da slovenska zakonodaja za pridobitev pravice do starostne pokojnine izrecno določa pogoj prenehanja obveznega zavarovanja, v zvezi s priznanjem pravice do starostne pokojnine potrebno upoštevati obstoj obveznega zavarovanja v tuji državi, če zavarovancu zaradi tega ni kršena pravica do enakega obravnavanja, oziroma da ni diskriminiran zaradi obveznega zavarovanja v tujini. Pri tem je poudarilo tudi, da je tožnik, ki je v Avstriji družbenik in poslovodna oseba in kot tak po avstrijskih predpisih vključen v obvezno zavarovanje, obravnavan enako, kakor zavarovanci, ki so obvezno zavarovani pri tožencu. Do neenakega obravnavanja bi prišlo prav v primeru, če bi bila tožniku ob enakih dejstvih priznana pravica do starostne pokojnine, saj bi bil s tem v boljšem položaju kot osebe, ki so obvezno zavarovane pri tožencu.(1) Enako velja tudi v obravnavanem primeru. Pri tem je pomembno le dejstvo, da je bila tožnica ob upokojitvi po italijanskih predpisih vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zato zaslišanje tožnice v zvezi s tem, ali je v Italiji v delovnem razmerju in ali prejema plačilo, ni bilo potrebno (1. odstavek 213. člena ZPP). Tožničino stališče, da obstoj obveznega zavarovanja v Italiji, ne vpliva na slovenski sistem zavarovanja, pri katerem vztraja tudi v pritožbi, je tako zmotno, pritožbeni očitki v zvezi z diskriminacijo in kršitvijo ustavnih pravic pa neutemeljeni.

Utemeljeno pa tožnica v pritožbi poudarja, da je odločba toženca z dne 7. 12. 2007, s katero ji je bila priznana pravica do starostne pokojnine od dne 15. 6. 2007 dalje, postala pravnomočna. Prav to je, po stališču pritožbenega sodišča, bistvenega pomena za odločitev v tej zadevi. Toženec je namreč z izpodbijanima odločbama, izdanima v rednem postopku, posegel v pravnomočno pravno razmerje, takšna odločitev pa lahko velja le za naprej, to je od izdaje odločbe dalje.

Pri uveljavljanju in odločanju o pravicah iz obveznega zavarovanja se po 12. in 249. členu ZPIZ-1 uporabljajo določbe ZUP. Upravna odločba, ki se ne more več izpodbijati v upravnem sporu ali v drugem sodnem postopku, pa je stranka z njo pridobila določene pravice, oziroma so ji bile z njo naložene kakšne obveznosti, postane pravnomočna (1. odstavek 225. člena ZUP). Pravnomočno odločbo je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti samo na podlagi pravnih sredstev, določenih z zakonom (4. odstavek 225. člena ZUP). Vrhovno sodišče RS je že zavzelo tudi stališče, da pravnih učinkov pravnomočne odločbe ni mogoče zanikati niti v primeru, ko je očitno, da je pravnomočna odločba nepravilna. To pa ne pomeni, da je pravnomočna odločba absolutno nespremenljiva in da njene nepravilnosti v nobenem primeru ni več mogoče sanirati, saj jo je izjemoma mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti, vendar samo na podlagi pravnih sredstev, določenih z zakonom.(2) Toženec je izpodbijano odločbo izdal v rednem postopku in ne v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi. Pri tem je kot pravno podlago navajal 1. odstavek 178. člena ZPIZ-1. Te določbe pa v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti. Tožnica je bila namreč že v času, ko je toženec izdal odločbo o pravici do starostne pokojnine, vključena v obvezno zavarovanje v Italiji. To pa pomeni, da se tožnica ni reaktivirala, oziroma začela opravljati dejavnost po pridobitvi pravice do pokojnine, zaradi česar toženec v določbi 178. člena ZPIZ-1 ni imel pravne podlage, da bi tožnici ustavil izplačevanje starostne pokojnine.(3) Odločba o ustavitvi izplačevanja starostne pokojnine, izdana v rednem postopku, se lahko glasi le za naprej, in sicer na podlagi ugotovitve o prenehanju zakonskih pogojev za njeno izplačevanje. V sodbi opr. št. VIII Ips 216/2010 z dne 7. 2. 2012, na katero utemeljeno opozarja tudi tožnica v pritožbi, je Vrhovno sodišče RS poudarilo, da za izdajo odločbe o ustavitvi izplačevanja za nazaj v rednem postopku toženec nima posebne zakonske podlage v ZPIZ-1, kar pa ne pomeni, da se takšna odločba za naprej ne bi smela izdati in da bi bila tudi takšna odločba že sama po sebi nična – vendar le z veljavnostjo v naprej in z deklariranjem dejstva, da je podlaga za izplačevanje, ki izhaja že iz zakona, prenehala. Izplačevanje pokojnine je urejeno v 1. odstavku 157. člena ZPIZ-1, ki določa, da pokojnina pripada uživalcu od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja. Tako oseba ne more biti hkrati uživalec pokojnine in zavarovanec obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, tudi ne v drugi državi članici EU. Za konkreten primer to pomeni, da bi se tožnici z odločbo z dne 31. 8. 2010 izplačilo starostne pokojnine lahko ustavilo le od izdaje odločbe dalje, to je od 31. 8. 2010 dalje, pravna podlaga za to pa je podana v 1. odstavku 157. člena ZPIZ-1. Tožnica tako ni upravičena do izplačila starostne pokojnine, vse dokler je v Italiji vključena v obvezno zavarovanje. Tožnici se pokojnina od 31. 8. 2010 dalje tudi ni več izplačevala, za čas od 15. 6. 2007 do 31. 8. 2010 pa je bila na podlagi 275. člena ZPIZ-1 že izdana dokončna in pravnomočna odločba z dne 24. 11. 2010 o preplačilu oziroma njegovi vrnitvi.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče delno ugodilo tožničini pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na odpravo odločbe toženca z dne 12. 11. 2010 in odločbe toženca z dne 31. 8. 2010, na ustavitev izplačila starostne pokojnine do dne 31. 8. 2010 ter na stroške postopka, na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP spremenilo tako, da je odpravilo odločbo toženca z dne 12. 11. 2010, v odločbi toženca z dne 31. 8. 2010 pa je datum „15. 6. 2007“ nadomestilo z datumom „31. 8. 2010“ (v 1. in 2. odstavku izreka odločbe) in je toženec dolžan tožnici povrniti stroške postopka v znesku 227,20 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu, to je glede ustavitve izplačila starostne pokojnine od dne 31. 8. 2010 dalje in izplačila starostne pokojnine od dne 31. 8. 2010 dalje, skupaj z uveljavljanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. S postavljenim tožbenim zahtevkom je tožnica sicer poleg odprave izpodbijanih odločb in izplačila neizplačanih zneskov starostnih pokojnin od 31. 8. 2010, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, uveljavljala tudi priznanje pravice do starostne pokojnine, kot izhaja iz odločbe toženca z dne 7. 12. 2007. Pravica do starostne pokojnine je bila tožnici že dokončno in pravnomočno priznana z odločbo z dne 7. 12. 2007 in ta odločba ni predmet tega postopka. Predmet tega postopka je ustavitev izplačila starostne pokojnine z dnem 15. 6. 2007, o čemer je bilo odločeno z izpodbijanima odločbama. Pritožbeno sodišče je zato skladno s 63. členom in 81. členom ZDSS-1 o tem tudi odločilo.

Toženec je dolžan tožnici skladno s 154. in 155. členom ZPP povrniti stroške postopka na prvi stopnji v znesku 223,50 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožnica v tem sporu uspela s polovico tožbenega zahtevka. Ker gre v tem sporu za spor o ustavitvi izplačevanja starostne pokojnine in se torej vrednosti predmeta ne da določiti po prostem preudarku glede na pomen stvari, so stroški odmerjeni na podlagi 2. odstavka 25. člena Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/08, v nadaljevanju ZOdvT), in predstavljajo nagrado za postopek v višini 183,30 EUR (tar. št. 3100), nagrado za narok 169,20 EUR (tar. št. 3102), pavšalni znesek poštnih in telekomunikacijskih storitev 20,00 EUR (tar. št. 6002) ter 22 % DDV v znesku 81,95 EUR, kar glede na uspeh tožnice v sporu skupaj znaša 227,20 EUR. Višje priglašeni stroški postopka niso utemeljeni.

Ker je tožnica s pritožbo delno uspela, pri čemer pritožbeni uspeh znaša 50 %, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP tožnici priznalo stroške pritožbe v znesku 137,60 EUR (po tar. št. 3210 in 20 % DDV) in jih naložilo v plačilo tožencu. Višje priglašeni stroški pritožbe niso utemeljeni.

Op. št. (1): Tako sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 196/2010 z dne 9. 5. 2011. Op. št. (2): Tako Vrhovno sodišče RS v več zadevah, na primer v sodbi opr. št. VIII Ips 547/2008. Op. št. (3): Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 15/2013 z dne 7. 6. 2013.