Jedro

Sodišče druge stopnje je pravilno upoštevalo načelo pravnomočnosti, kot izhaja iz določbe 158. člena Ustave, in ki pomeni, da je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom. Ugotovilo je namreč, da je tožena stranka z izpodbijanima odločbama posegla v pravnomočno odločbo z dne 7. 12. 2007, s katero je tožena stranka tožnici priznala pravico do starostne pokojnine od 15. 6. 2007 dalje, na način, ki nima podlage v zakonu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnica sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnici je bila s pravnomočno odločbo tožene stranke št. 14 4038389 z dne 7. 12. 2007 priznana pravica do starostne pokojnine od 15. 6. 2007 dalje. Obenem je bila tožnica v času od 1. 11. 2000 do 31. 3. 2010 obvezno zavarovana pri italijanskem nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Ko je tožena stranka to dejstvo ugotovila (po obvestilu italijanskega nosilca zavarovanja v avgustu 2010), je z izpodbijanima odločbama št. 4038389 z dne 12. 11. 2010 in št. 14 4038389 z dne 31. 8. 2010 odločila, da se tožnici z dnem 15. 6. 2007 ustavi izplačevanje starostne pokojnine, priznane z odločbo z dne 7. 12. 2007, že izplačani zneski od 15. 6. 2007 dalje pa se poračunajo.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke z dne 12. 11. 2010 in z dne 31. 8. 2010, za priznanje pravice do starostne pokojnine po odločbi tožene stranke z dne 7. 12. 2007 ter da se toženi stranki naloži, da tožnici izplača starostno pokojnino od 31. 8. 2010 dalje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke z dne 12. 11. 2010 ter z dne 31. 8. 2010, na ustavitev izplačila starostne pokojnine do 31. 8. 2010 in na stroške postopka, spremenilo tako, da je odpravilo odločbo tožene stranke z dne 12. 11. 2010, v odločbi tožene stranke z dne 31. 8. 2010 pa je datum „15. 6. 2007“ nadomestilo z datumom „31. 8. 2010“ ter toženi stranki naložilo, da mora tožnici povrniti njene stroške postopka. V ostalem je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu (glede ustavitve izplačila starostne pokojnine od dne 31. 8. 2010 dalje in izplačila starostne pokojnine od dne 31. 8. 2010 dalje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da imata izpodbijani odločbi o ustavitvi izplačevanja starostne pokojnine tožnici z dnem 15. 6. 2007 pravno podlago v določbah 156. in 157. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1), iz katerih izhaja, da pokojnina pripada uživalcu od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja. Dejstvo, da je bila v Italiji vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, je tožnica toženi strani zamolčala in je ta zanj izvedela šele po obvestilu italijanskega nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja v mesecu avgustu 2010. Z izpodbijanima odločbama je bilo le ugotovljeno, da se tožnici ustavi izplačevanje starostne pokojnine z dnem 15. 6. 2007, saj že od tega dne dalje ni bilo pogojev za izplačilo pokojnine. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je bilo treba (za nazaj) vzpostaviti zakonito stanje. Tožnica je bila obvezno zavarovana v Italiji, obstoj zavarovanja pa je okoliščina, zaradi katere tožnica ni upravičena do izplačila pokojnine, saj bi imela status uživalke pokojnine in zavarovanke, kar pa pravno ni dopustno. Nadalje navaja, da v zakonodaji izrecne prepovedi učinka za nazaj v takšnih primerih ni, ter poudarja, da je bilo z izpodbijanima odločbama le ugotovljeno prenehanje izplačevanja starostne pokojnine za nazaj, zato tožena stranka ni posegla v pravnomočno urejeno pravno razmerje. V zvezi s tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 4/2012 z dne 4. 9. 2012. Navaja še, da tožena stranka takšne ugotovitvene odločbe izdaja, ker so po njenem mnenju dejstva, ki so ugotovljena s takšno odločbo, argument za utemeljenost zahtevka za vrnitev izplačil denarnih zneskov, do katerih oseba ni imela pravice, torej za izdajo odločbe o preplačilu na podlagi 275. člena ZPIZ-1. V konkretnem primeru je bila tako že izdana pravnomočna odločba o preplačilu, z izpodbijano sodbo pa je sodišče druge stopnje vanjo poseglo in tudi povzročilo težave glede vrnjenega zneska po 275. členu ZPIZ-1. Sodišču druge stopnje še očita, da se je nepravilno sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 216/2010 z dne 7. 2. 2012, ker ne gre za identičen primer.

5. Tožnica v odgovoru na revizijo opozarja na zahtevo po spoštovanju pravnomočnosti kot ustavnega načela in predlaga zavrnitev revizije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Po določbi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

8. Kot je opozorilo sodišče druge stopnje, je Vrhovno sodišče o podobnih zadevah že odločalo (sodba VIII Ips 547/2008 z dne 21. 12. 2010 in sodba VIII Ips 15/2013 z dne 17. 6. 2013). V citiranih zadevah je obrazložilo, da se pri uveljavljanju in odločanju o pravicah iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja uporabljajo določbe o splošnem upravnem postopku, če ni z ZPIZ-1 drugače določeno (12. in 249. člen). Upravna odločba, ki se ne more več izpodbijati v upravnem sporu ali v drugem sodnem postopku, pa je stranka z njo pridobila določene pravice oziroma so ji bile z njo naložene kakšne obveznosti, postane pravnomočna (prvi odstavek 225. člena Zakona o splošnem upravnem postopku , v nadaljevanju ZUP); pravnomočno odločbo pa je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti samo na podlagi pravnih sredstev, določenih z zakonom (četrti odstavek 225. člena ZUP). Upravna odločba tožene stranke, tudi če je nepravilna, je postala dokončna in pravnomočna, kot taka pa zavezuje tako stranki kot sodišče in z vsemi pravnimi učinki velja vse dotlej, dokler ni odpravljena, razveljavljena ali spremenjena na zakonit način.

9. Sodišče druge stopnje je pravilno upoštevalo načelo pravnomočnosti, kot izhaja iz določbe 158. člena Ustave, in ki pomeni, da je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom. Ugotovilo je namreč, da je tožena stranka z izpodbijanima odločbama posegla v pravnomočno odločbo z dne 7. 12. 2007, s katero je tožena stranka tožnici priznala pravico do starostne pokojnine od 15. 6. 2007 dalje, na način, ki nima podlage v zakonu. Kot pravno podlago za poseg v pravnomočno odločbo je tožena stranka v izpodbijanih odločbah navajala določbo prvega odstavka 178. člena ZPIZ-1, ki pa je, kot je pravilno pojasnilo že sodišče druge stopnje, v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti. Tožnica je bil že v času, ko je tožena stranka izdala odločbo o pravici do pokojnine, vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Italiji. To pa pomeni, da se tožnica ni reaktivirala po pridobitvi pravice do pokojnine, zaradi česar tožena stranka v določbi prvega odstavka 178. člena ZPIZ-1 ni imela pravne podlage, da bi ji ustavila izplačevanje starostne pokojnine. Ta ugotovitev je pomembna zaradi časovnih mej pravnomočnosti. Logično je namreč, da dejstev, ki se zgodijo po pravnomočnosti, učinek le-te ne zajema. Vendar pa pri izdaji izpodbijanih odločb ni šlo za to - dejstvo, zaradi katerega sta bili le-ti izdani, namreč ni bilo novo v smislu, da je nastalo šele po pravnomočnosti (tožnica je bila pri italijanskem nosilcu zavarovanja obvezno zavarovan že v času, ko je tožena stranka odločala o priznanju pravice do starostne pokojnine).

10. Tožena stranka odločbo o ustavitvi izplačevanja pokojnine za nazaj očitno razume kot „argument“ za izterjavo neupravičeno izplačanih zneskov pokojnine, vendar neupravičeno – takšna odločba ne more predstavljati argumenta za utemeljenost zahtevka zaradi povrnitve škode oziroma odločbe o neupravičeni obogatitvi. V tej odločbi (po 275. členu ZPIZ-1) mora tožena stranka utemeljiti odsotnost pravne podlage za izplačilo po določbah ZPIZ-1 in v skladu s pravili o vračanju neupravičeno pridobljenega (1). V tem oziru je neutemeljen tudi revizijski očitek sodišču druge stopnje, da je z izpodbijano sodbo poseglo v pravnomočno odločbo tožene stranke o preplačilu po 275. členu ZPIZ-1. 11. Zadeva VIII Ips 4/2012 z dne 4. 9. 2012, na katero se v reviziji sklicuje tožena stranka, temelji na drugačnem dejanskem stanju in z obravnavano zadevo ni primerljiva (2).

12. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da zatrjevani revizijski razlog ni podan. Zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Ker tožnica ni bistveno prispevala k razjasnitvi zadeve, glede na določbo prvega odstavka 155. člena ZPP ni upravičena do povračila stroškov, ki so ji nastali z vložitvijo odgovora na revizijo.

Op. št. (1): Več o tem v sodbi Vrhovnega sodišča VIII Ips 216/2010 z dne 7. 2. 2012. Op. št. (2): V citirani zadevi je šlo za to, da je bila tožniku s pravnomočno odločbo priznana pravica do družinske pokojnine, ker je v času izdaje te odločbe ob tedaj ugotovljenem dejanskem stanju izpolnjeval zakonske pogoje za njeno priznanje, po izdaji pravnomočne odločbe pa je prišlo do spremembe dejanskega stanja tako, da tožnik ni več izpolnjeval pogojev za priznanje te pravice. Vrhovno sodišče je poudarilo, „da je pravica do družinske pokojnine vezana na izpolnjevanje zakonskih kriterijev, ki so časovno določeni (šolanje – predložitev potrdil o šolanju, starost – maksimalno 26 let) in se lahko s časom spremenijo tako, da pogojev za priznanje pravice ni več. Ti spremenjeni pogoji nastopijo po izdaji pravnomočne odločbe, zato v njej niti ne morejo biti vsebovani ter varovani niti ne more biti pravni položaj subjekta ne glede na spremenjene okoliščine za vedno enak, če se lahko pravica spremeni zaradi dejstev, nastalih v prihodnosti. Če nastopi spremenjena okoliščina, mora upravičenec to sporočiti zavodu (185. člen ZPIZ-1) – kar je sicer izrecno posebej predpisano za upravičence do družinske pokojnine, starejše od 15 let, ki morajo dostaviti potrdilo o šolanju (prvi odstavek 117. člena ZPIZ-1). Če nastopijo spremenjene okoliščine – prenehanje šolanja, dopolnitev 26. leta, potem po samem zakonu pravica preneha, saj je že pravnomočna pravica priznana samo ob časovnem dejanskem in pravnem stanju izdane odločbe, če pa se dejansko stanje spremeni tako, da ni več pogojev za priznanje pravic, ta preneha. Zavod je po ugotovitvi, da tožnik zaradi spremenjenih okoliščin ni več upravičenec do družinske pokojnine, izdal ugotovitveno odločbo o prenehanju pravice do družinske pokojnine za nazaj. Ker gre za ugotovitveno odločbo, ki samo ugotavlja prenehanje pravice, lahko učinkuje za nazaj (ex tunc) od nastanka dejstva, ki je pomemben za nastanek pravnega razmerja.“