Jedro

Dolžnost zmanjševati škodo sicer oškodovancu nalaga, da stori vse, da bi se škoda zmanjšala. Tudi pogodbi zvesto stranko, torej tožnika, ki mu je nastala škoda zaradi toženkine nepravilne izpolnitve pogodbe, zadane breme zmanjšanja škode, kar pa tožniku ne nalaga več kot dveletne uporabe objekta z ogrevanjem, ki deluje le na rezervne električne grelce in ne na primarni sistem zemlja - sonce, kar prinese dobrih 1.600,00 EUR stroškov električne energije več na (zimski) mesec.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v zavrnilnem in stroškovnem delu I. točke in v celoti v III. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik je pri prvi toženki naročil ogrevalni sistem novozgrajene stanovanjske hiše. Del kupnine je nakazal njej, del pa njenemu direktorju, drugemu tožencu, ki opravlja dejavnost tudi kot s. p. Ogrevalni sistem je bil izveden le delno in z napakami. Po spremembi tožbe je od obeh tožencev zahteval solidarno plačilo v višini 115.356,11 EUR, od tega 17.147,99 EUR za stroške opravljene sanacije, ostalo na račun škode zaradi nezmožnosti uporabe objekta, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska dalje.

2. Sodišče prve stopnje je njegovemu tožbenemu zahtevku zoper prvo toženko v pretežni meri (razen glede dela obresti) ugodilo. V celoti pa je zavrnilo njegov tožbeni zahtevek zoper drugega toženca in pobotni ugovor tožencev.

3. Sodišče druge stopnje je toženkini pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je prva toženka dolžna tožniku plačati le 17.147,99 EUR (stroški sanacije ogrevalnega sistema) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 1. 2011, za razliko do prej prisojenega zneska (škoda zaradi nezmožnosti uporabe objekta) je njegov tožbeni zahtevek zoper prvo toženko zavrnilo. V preostalem delu je njeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo v nespremenjenem delu potrdilo.

4. Tožnik zoper sodbo sodišča druge stopnje v delu, s katerim je to zavrnilo njegov tožbeni zahtevek, vlaga revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Meni, da je stališče tega sodišča, da je bila odločitev za neuporabo stanovanjske hiše njegova in ne posledica ravnanja prve toženke, zmotna. Z njim je kršilo prisilne določbe Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), predvsem njegov 5. člen, ki prepoveduje uporabo objekta, dokler ta nima uporabnega dovoljenja. Opozarja, da bi bil sankcioniran s plačilom globe (drugi odstavek in 4. točka prvega odstavka 164. čelna ZGO-1), če bi objekt kljub temu uporabljal. Brez izročenih atestov, izjav o varnosti in delovanju sistema, navodil za delovanje, servisiranje, garancijskih izjav vgrajenega materiala in drugih listin, ki jih terjajo pravila stroke in predpisi, ne bi dobil izjave, da je zgradba zgrajena v skladu s predpisi, kar je pogoj za pridobitev uporabnega dovoljenja. Po njegovi oceni pa je bistvena tudi ugotovitev, da brez vseh teh dokumentov upravljanje sistema ni mogoče. Meni, da je sodišče druge stopnje kršilo tudi Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot), Direktivo 98/37/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. 6. 1998 o približevanju zakonov držav članic o strojih, po katerih se ogrevalni sistem, ki ga sestavljajo posamezni aparati, stroji in oprema, ne sme in ne more uporabljati, če naročniku dobavitelj ne izroči tehničnih navodil za uporabo in ostalih predpisanih listin, Uredbo št. 305/20011 z dne 9. 3. 2011 o določitvi usklajenih pogojev za trženje gradbenih proizvodov (ki je nadomestila prej veljavno Direktivo Sveta 89/106/EGS), Zakon o gradbenih proizvodih, Odredbo o seznamu standardov, katerih uporaba ustvari domnevo o skladnosti gradbenih proizvodov z zahtevami zakona o gradbenih proizvodih,... Povzema svoje dosedanje trditve, da objekta ni mogel uporabljati in da uporabnega dovoljenja ni mogel pridobiti, ter opozarja, da je sodišče prve stopnje vsaj posredno tudi ugotovilo, da za objekt ni mogel dobiti uporabnega dovoljenja, in da je posledično utrpel škodo zaradi nezmožnosti njegove uporabe. Z nasprotno ugotovljenim dejstvom, ki ga toženka ni prerekala, je sodišče druge stopnje kršilo drugi odstavek 214. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in posledično izdalo nezakonito sodbo, pri tem pa napačno povzelo njegove trditve (trdil je le, da bi bil objekt januarja 2010 pripravljen za vselitev, in ne, da je bil). Če bi stališče sodišča druge stopnje držalo, bi to moralo po njegovi oceni vsaj delno ugoditi tožbenemu zahtevku v višini dražjega bivanja, tako pa le protispisno navaja, da takšne trditvene podlage ni podal. To nasprotuje 14. in 22. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), posledično pa tudi 23. členu URS. Pri tem opozarja na svoje trditve v tožbi o razliki med računom za električno energijo z vklopljenim in izklopljenim ogrevalnim sistemom (mesečno 1.663,38 EUR), ki jo je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Zahteva povračilo revizijskih stroškov.

5. Tožena stranka je na vročeno revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Opozarja, da je sodišče druge stopnje napačno uporabilo materialno pravo v njeno škodo, ker je priznalo stroške sanacije in zamudne obresti za račune, ki še niso bili plačani. Meni, da tožnik ni pojasnil, kaj vtožuje z astronomsko visokim zneskom za neuporabo - ali škodo zaradi nezmožnosti uporabe ali najemnino. Strinja se, da bi tožnik objekt lahko uporabljal. Zahteva povračilo stroškov odgovora.

6. Revizija je utemeljena.

7. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili naslednje odločilno dejansko stanje: - izvajalec ogrevalnega sistema je bila prva toženka, ki je tožniku izstavila tudi račun; - tožnik se je nameraval v hišo vseliti konec januarja 2010, zato je pozimi 2009 preizkusil ogrevalni sistem in termostate naravnal na 22 - 24 stopinj; - decembrski račun za električno energijo je znašal 1.700,00 EUR, če je bil ogrevalni sistem ugasnjen, pa je ta znašal približno 60,00 EUR mesečno; - v začetku leta 2010 je tožnik prvo toženko večkrat obvestil, da sistem ne deluje, ni ga prevzel, zanj ni dobil navodil v slovenskem jeziku, garancijskih listov, naslovov pooblaščenih serviserjev,...; - prva toženka je po tožnikovem pozivu ponovno nastavila ogrevalni sistem, vendar s tem napak ni odpravila, potrebna je bila sanacija poddimenzioniranega ogrevalnega sistema, ki jo je v času postopka opravil tožnik; - tožnik bi objekt do sanacije lahko uporabljal le tako, da bi celotno hišo, okolico, sanitarno vodo in bazen ogreval z električnimi grelci kot rezervnim virom ogrevanja, ki se vključi, če ne deluje glavni vir ogrevanja zemlja - sonce, in plačeval račun za električno energijo približno 1.700,00 EUR mesečno; - tožnik objekta ne uporablja.

8. Tožnik in prva toženka sta v medsebojnem podjemnem razmerju, v katerem se je prva toženka zavezala izvesti ogrevalni sistem na tožnikovi hiši (619. člen OZ). Podjemnikova izpolnitev ni pravilna, če ima delo, ki se ga je podjemnik zavezal opraviti, napako. Naročnik ima na podlagi podjemnikove odgovornosti za stvarne napake jamčevalne zahtevke (prvi odstavek 637. člena OZ). Če napaka opravljenega posla v naročnikovi sferi poleg škode, ki jo pomeni napaka sama, povzroči tudi nadaljnje negativne posledice, ima naročnik tudi pravico zahtevati povračilo takšne škode (drugi odstavek 637. člena OZ). Da ima opravljen posel - zgrajen ogrevalni sistem - stvarne napake, za katere odgovarja prva toženka, ne more biti več sporno. Tožnik ima zato na voljo jamčevalne zahtevke, škoda zaradi neuporabe stvari, ki jo zatrjuje, pa se uvršča med škode zaradi zaupanja.(1)

9. Sodišče prve stopnje je ob tem, da bi tožnik lahko uporabljal objekt tako, da bi celotno hišo, okolico, sanitarno vodo in bazen ogreval z električnimi grelci kot rezervnim virom ogrevanja, ki se vključi, če ne deluje glavni vir ogrevanja zemlja - sonce, in plačeval mesečno porabo električne energije v višini približno 1.700,00 EUR (če je bil ogrevalni sistem ugasnjen, pa približno 60,00 EUR mesečno), ali pa jo uporabljal neogrevano, pritrdilo tožnikovi tezi, da objekta ni mogel uporabljati. Sodišče druge stopnje je menilo nasprotno. Tožnikovo pojasnilo, da bi hišo lahko uporabljal tako, da bi jo ogreval na elektriko, in da je bila hiša januarja 2010, ko je podal reklamacijo, pripravljena za vselitev in v celoti opremljena, je vzelo kot podlago za zaključek, da bi bila uporaba hiše možna, le dražja, kot če sistem ogrevanja ne bi imel ugotovljenih napak. Tožnik pa bi imel pravico do povračila razlike med stroški električne energije, ki bi mu nastali s takšno uporabo, in stroški običajne uporabe.

10. Tožnik v reviziji utemeljeno opozarja, da je stališče sodišča druge stopnje, da bi moral objekt uporabljati kljub napakam ogrevalnega sistema in da je škoda zaradi njegove neuporabe posledica njegove odločitve, zmotno. Zmotno je celo ne glede na to, ali tožnik zaradi napak ni mogel pridobiti uporabnega dovoljenja za objekt, kot je trdil.(2)

11. Tožniku namreč ni mogoče naložiti uporabe objekta z ogrevanjem, ki deluje le na rezervne električne grelce in ne na primarni sistem zemlja - sonce, kar prinese dobrih 1.600,00 EUR stroškov električne energije več na (zimski) mesec. Ne gre za obdobje enega meseca, v katerem bi prva toženka odpravila napako, pač pa celo za več kot dveletno obdobje (od grajanja v januarju 2010 do vključno marca 2012 v času, ko je bilo potrebno objekt ogrevati), v katerem bi ti stroški bistveno, in ne le nekaj več, kot prikazuje toženka v odgovoru na revizijo, obremenili tožnika. Dolžnost zmanjševati škodo sicer oškodovancu nalaga, da stori vse, da bi se škoda zmanjšala. Po oceni revizijskega sodišča pa to breme ne seže tako daleč.

12. Izpolnitev s takšnimi napakami ima za tožnika enako vrednost, kot če bi bila toženka v zamudi s svojo izpolnitvijo: tožnik stvari ne more uporabljati na običajen način. Škoda, ki je (če je) tožniku nastala zaradi nezmožnosti uporabe njegove nepremičnine, pa sodi v sfero toženkine odgovornosti, ki bi se ji lahko izognila ali jo zmanjšala tako, da bi stvarne napake svoje izpolnitve odpravila. Tega ni storila, posledic svoje neaktivnosti pa ne more prenesti na tožnika.

13. Ostale v reviziji izpostavljene okoliščine, ali bi tožnik kljub napakam lahko dobil uporabno dovoljenje, ali je toženka njegove nasprotne trditve (dovolj obrazloženo) prerekala ali ne, in podobne, ob pravilnem pristopu ostajajo obrobnega pomena. Zato revizijsko sodišče nanje ni odgovarjalo. Toženka ni vložila revizije, pač pa le odgovorila na tožnikovo, zato njenih očitkov o v njeno škodo storjenih kršitvah pred sodiščem druge stopnje, ni moglo upoštevati.

14. Ker pritožbeno sodišče ni izčrpalo vseh toženkinih pritožbenih navedb, je revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje v delu, v katerem je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo, in glede stroškov postopka razveljavilo ter vrnilo zadevo temu sodišču v novo sojenje (380. člen ZPP).

15. Odločitev o revizijskih stroških je pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem, posebni del, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 876. Op. št. (2): Primerjaj tožnikove tožbene navedbe na list. št. 4 spisa.