Jedro

Pravno priznana je le škoda, ki je posledica napake izvedenega ogrevalnega sistema (peti odstavek 639. člena OZ). Zatrjevana škoda v obliki morebitnih stroškov najemnine za primerljivo nepremičnino pa je posledica odločitve tožnika, da kljub ustreznim bivanjskim pogojem nepremičnine ne bo uporabljal zaradi dražjega ogrevanja. Tožnik bi bil lahko upravičen le do razlike med stroški sistema ogrevanja, ki bi deloval s pomočjo vseh dogovorjenih energetskih virov, in stroški ogrevanja, ko je sistem deloval le z električnimi grelci, na kar je tekom postopka tožnika opozarjala že tožena stranka. Te škode pa tožnik ni opredelil in uveljavljal.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da sedaj glasi: „Prva toženka je dolžna v petnajstih dneh od vročitve sodbe plačati tožniku znesek 17.147,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 1. 2011 do plačila.

V presežku se tožbeni zahtevek zoper prvo toženko zavrne.

Tožnik je dolžan v 15 dneh od vročitve sodbe povrniti tožencema nerazdelno 1.491,59 EUR stroškov postopka, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.“

II. V ostalem se pritožba zavrne in v preostalem izpodbijanem delu, v točki II izreka, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnik je dolžan v petnajstih dneh od prejema te sodbe povrniti prvi toženki 3.183,08 EUR pritožbenih stroškov. Drugotožena stranka trpi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je prva toženka dolžna plačati tožniku znesek 115.356,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega mesečnega zneska , v presežku obrestnega dela tožbeni zahtevek zoper prvo toženko zavrnilo in prvi toženki naložilo povrnitev pravdnih stroškov v višini 6.938,33 EUR z zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Zavrnilo je pobotni ugovor tožene stranke (II. točka izreka) ter zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 115.356,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov (III. točka izreka).

2. Toženca v pravočasni pritožbi zoper citirano sodbo uveljavljata vse pritožbene razloge, opredeljene v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Obširno povzemata potek postopka, v bistvenem pa menita, da do odškodnine zaradi nemožnosti uporabe nepremičnine na način, kot jo je zatrjeval tožnik, ni upravičen oziroma ni dejanske, ne pravne podlage, pri čemer je bil dokaz z izvedencem glede višine najemnine za primerljivo nepremičnino nepotreben, izvedensko mnenje glede višine najemnin pa ocenjuje kot neprimerno. Glede stroškov odprave napake na ogrevalnem sistemu pa v bistvenem zatrjujeta, da so bili s strani tožnika predloženi računi sanacijskih del prikrojeni izvedenskemu mnenju in dvomita v njihovo verodostojnost. Grajata tek zakonskih zamudnih obresti. Menita, da ni podana pasivna legitimacija nobenega od tožencev. Poudarjata, da je bil drugi toženec le posrednik med tujim izvajalcem in tožnikom, pri čemer je bilo dogovorjeno, da se bodo plačila vršila preko prve toženke. Glede vrste in načina izvedbe grelnega sistema je bil dogovor sklenjen le med tujim izvajalcem in tožnikom, izgradila pa bi se naj identična naprava kot pri drugemu tožencu. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo izvesti dokaz z izvedencem strojne stroke, ki bi pregledal ogrevalni sistem, ki ga ima vgrajen drugi toženec. Meni, da je tožnik sedaj vgradil drug sistem gretja, ki uporablja druge vire. Ne strinja se tudi z zavrnitvijo pobotnega ugovora, saj je bila dogovorjena cena 72.000,00 EUR in ne 56.000,00 EUR. Menita, da je prekluzivni rok za uveljavljanje sodnega varstva glede jamčevalnih zahtevkov pretekel. Podajata tudi posplošeno grajo stroškovne odločitve. Predlagata spremembo izpodbijane sodbe tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tudi zoper prvo toženko, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglašata pritožbene stroške.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo opozarja na nepravočasnost vložitve pritožbe, saj naj bi bila ta vložena 3. 4. 2013 pri Okrajnem sodišču v Murski Soboti kot nepristojnem sodišču, na pristojno sodišče pa naj bi prišla prepozno. Navaja še, da je pritožba neutemeljena. Stroškov odgovora ne priglaša. 4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Na originalu pritožbe je odtisnjena prejemna štampiljka Okrožnega sodišča v Murski Soboti (l. št. 303), iz katere izhaja, da je bila pritožba vložena dne 3. 4. 2013 neposredno pri tem sodišču pravočasno pred iztekom 15 dnevnega roka glede na vročitev sodbe sodišča prve stopnje dne 20. 3. 2013. Drugačno stališče tožnika je zmotno.

6. Pritožbeni preizkus uradno upoštevnih in zatrjevanih postopkovnih kršitev ni pokazal (drugi odstavek 350. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo dokaz tožencev s pritegnitvijo drugega izvedenca strojne stroke, ki bi si naj ogledal ogrevalni sistem drugega toženca, iz razloga, ker podani dokaz ni v zvezi z odločilnimi dejstvi (prvi odstavek 213. člena ZPP). Sodišče druge stopnje soglaša z argumentom sodišče prve stopnje, da je bila uveljavljana napaka na tožnikovem ogrevalnem sistemu in ne sistemu drugega toženca.

7. K pravilnim in obsežnim razlogom sodišča prve stopnje glede podane pasivne legitimacije prve toženke sodišče druge stopnje nima kaj dodati, zato jih povzema v svojo obrazložitev. Okoliščine, da je prva toženka izstavila račun za opravljeno izvedbo ogrevalnega sistema (priloga A13) v povezavi s potrditvijo prič, da je bil drugi toženec kot direktor prve toženke na gradbišču in prva toženka izvajalec, pri čemer je drugi toženec podrobno poznal način izvedbe ogrevanja na terenu, utemeljuje zaključek, da je tožnik sklenil pogodbo o izgradnji grelnega sistema s prvo toženko. Sodišče prve stopnje se je tudi pravilno oprlo na določilo 630. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), da podjemnik odgovarja za podizvajalce, kot da bi posel opravil sam.

8. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno izhajalo iz izvedenskega mnenja B.G., ki je potrdil, da je bil ogrevalni sistem glede zemeljskega kolektorja poddimenzioniran, pri čemer je prišlo tudi do nepravilne položitve zank in nepravilne izolacije cevi. Napake so bile odkrite tudi na solarnem sistemu. Sodišče druge stopnje se ne strinja s stališčem tožencev, da ni bil v zadostni meri ugotovljen predmet pogodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz realiziranega ogrevalnega sistema v naravi. Tožnik je uveljavljal stroške odprave napake, ki jo je izvedenec potrdil in pri tem tudi ocenil stroške potrebne sanacije sistema celo v višji višini, kot jih je kasneje izkazal tožnik s predloženimi računi. Na posplošeno zatrjevanje neverodostojnosti in prikrojenosti računov sodišče druge stopnje ne more odgovoriti, soglaša pa z oceno sodišča prve stopnje, da njihova verodostojnost ob primerjavi z izvedenskim mnenjem B.G. ni vprašljiva. Sodišče druge stopnje pravilne in obsežne razloge glede ugotovljenih napak na ogrevalnem sistemu in višine stroškov v izogib ponavljanju povzema v svojo obrazložitev.

9. Sodišče je pravilno pravno kvalificiralo tožnikov zahtevek pod določilo tretjega odstavka 639. člena OZ, ko prva toženka kot izvajalec napake sama ni odpravila. Tožnik je sprva uveljavljal znižanje kupnine, a je nato med postopkom napako sam odpravil. Prva toženka je bila zato od trenutka postavljenega zahtevka v tožbi, vloženi priporočeno po pošti dne 8. 1. 2011 (sodišče prve stopnje je napačno upoštevalo datum prejema tožbe dne 10. 1. 2011, a sodišče druge stopnje tega ni smelo spremeniti v toženkino škodo glede na določilo 359. člen ZPP), sprva v zamudi glede povrnitve dela kupnine do višine ustreznega znižanja cene zaradi manjvrednosti opravljenega posla, kasneje pa glede povrnitve stroškov odprave napake. Tožnik pa je od trenutka zamude tudi upravičen zahtevati zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 378. člena OZ). Drugačno prizadevanje prve toženke glede teka zakonskih zamudnih obresti v pritožbi je neutemeljeno. Iztekel se tudi ni enoletni prekluzivni rok iz prvega odstavka 635. člena OZ, kot meni pritožba, saj je pravilno rok šteti od tožnikove reklamacije z dne 9. 1. 2010. 10. Tudi pobotni ugovor v višini 15.620,80 EUR, ki po navedbah tožencev predstavlja razliko med s strani tožnika plačanim zneskom 56.379,20 EUR do višine 72.000,00 EUR dogovorjene cene, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo, ko se je glede cene prepričljivo oprlo na izdan račun, iz katerega izhaja znesek 56.379,20 EUR. Zadostne razloge v tej zvezi sodišče druge stopnje povzema v svojo obrazložitev. Sodišče prve stopnje sicer ni ustrezno oblikovalo izreka, saj je izostal izrek o neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljana zaradi pobota (tretji odstavek 319. in tretji odstavek 324. člena ZPP, primerjaj tudi sodbo VSL I Cp 32/2009 z dne 2. 6. 2009), a sodišče druge stopnje, ko sta se pritožila le toženca, pomanjkljive odločitve ni smelo spremeniti v njuno škodo (359. člen ZPP).

11. Sodišče druge stopnje pa pritrjuje prvi toženki, da tožnik ni upravičen do odškodnine zaradi nemožnosti uporabe nepremičnine. Sodišče prve stopnje je zmotno sklepalo, da tožnik nepremičnine ni mogel uporabljati v času, dokler napaka na ogrevalnem sistemu ni bila sanirana. Tožnik je namreč sam pojasnil, da bi hišo lahko uporabljal tako, da bi jo ogreval z vgrajenimi električnimi grelci, ki delujejo, ko ne deluje vir ogrevanja zemlja-sonce, kar pa bi imelo za posledico neobičajno visoko ceno ogrevanja. Pojasnil je tudi, da je bila hiša januarja 2010, ko je tudi podal reklamacijo, pripravljena za vselitev in v celoti opremljena. Kot je podrobno pojasnil, je pozimi 2009 termostate naravnal na temperaturo 22-24 stopinj, da sistem ne deluje pravilno, pa je odkril, ko je prejel visok znesek decembrskega računa za elektriko. Ob takih ugotovitvah, ki jih je sodišče prve stopnje v celoti sprejelo v dejansko podlago, je življenjsko logičen le zaključek, da bi bila uporaba možna, le dražja, kot če sistem ogrevanja ne bi imel ugotovljenih napak.

12. Pravno priznana je le škoda, ki je posledica napake izvedenega ogrevalnega sistema (peti odstavek 639. člena OZ). Zatrjevana škoda v obliki morebitnih stroškov najemnine za primerljivo nepremičnino pa je posledica odločitve tožnika, da kljub ustreznim bivanjskim pogojem nepremičnine ne bo uporabljal zaradi dražjega ogrevanja. Tožnik bi bil lahko upravičen le do razlike med stroški sistema ogrevanja, ki bi deloval s pomočjo vseh dogovorjenih energetskih virov, in stroški ogrevanja, ko je sistem deloval le z električnimi grelci, na kar je tekom postopka tožnika opozarjala že tožena stranka. Te škode pa tožnik ni opredelil in uveljavljal. 13. V skladu z razpravnim načelom (prvi odstavek 7. člena ZPP) sodišče ne sme odločiti mimo tožnikove trditvene podlage o vrsti, obsegu in nastanku škode. Po pojasnjenem je pravilno tožbeni zahtevek v skupnem znesku 98.208,12 EUR, ki obsega seštevek mesečnih zneskov najemnin od februarja 2010 do marca 2012 za primerljivo nepremičnino, zavrniti, enako pa tudi glede zamudnih obresti od vsakokratnega mesečnega zneska.

14. Po pojasnjenem je sodišče druge stopnje delno ugodilo pritožbi prve toženke in spremenilo izpodbijano sodbo, kot izhaja iz izreka (4. alineja 358. člena ZPP), v ostalem pa njeno pritožbo zavrnilo ter v preostalem izpodbijanem delu, v točki II izreka, izpodbijano sodbo potrdilo (353. člena ZPP).

15. Podlaga odločitve o stroških so določila drugega odstavka 165. člena, drugega odstavka 154. člena, prvega odstavka 155. člena in prvega odstavka 163. člena ZPP ter Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT).

16. Sodišče druge stopnje je spremenilo stroškovno odločitev sodišča prve stopnje glede na spremenjeni uspeh po spremembi odločitve o glavni stvari. Razloge sodišča prve stopnje o posameznih priznanih postavkah tožnikovih stroškov sodišče druge stopnje povzema v svojo obrazložitev, saj jih toženca nista grajala. Tožnik je od potrebnih stroškov v skupni višini 6.938,33 EUR glede na 15% uspeh upravičen do povrnitve zneska 1.040,75 EUR.

17. Če opravlja odvetnik v isti zadevi storitve za več strank, prejme nagrade in povrnitev izdatkov le enkrat (prvi odstavek 8. člena Zakona o odvetniški tarifi – v nadaljevanju ZOdvT). Oba toženca v obravnavani zadevi sta zato solidarno odgovorna za plačilo odvetniške nagrade in izdatkov svojemu pooblaščencu (drugi odstavek 8. člena ZOdvT). Posledično pa tudi lahko zahtevata povračilo teh stroškov od nasprotne stranke v postopku le kot solidarna upnika. Medsebojna delitev prejetega zneska povrnjenih stroškov s strani nasprotne stranke pa zadeva njuno notranje razmerje. Če ni drugega dogovora, je njun delež enak (415. člen OZ).

18. Ker stroškov zastopanja tožencev ni mogoče deliti, je v zvezi s stroškovno odločitvijo njun uspeh ocenjen s 85%. Od skupnega zneska stroškov 3.336,40 EUR, sta glede na tak uspeh upravičena do povrnitve zneska 2.835,94 EUR. Njuni potrebni stroški so: nagrada za postopek, kot gre tožniku po tar. št. 3100, povečani zaradi zastopanja več oseb po tar. št. 1200, kar skupaj znese 1.504,00 EUR, nagrada za narok (ni predpisano povečanje za več oseb, za vse opravljene naroke skupna nagrada) po tar. št. 3102 znese 1.128,00 EUR. Kar zahtevata toženca več, ni utemeljeno.

19. Po pobotanju stroškov obeh strank je tožnik dolžan tožencu plačati 1.491,59 EUR EUR pravdnih stroškov postopka na prvi stopnji.

20. Pritožben uspeh drugega toženca je zanemarljiv, zato ni upravičen do povrnitve stroškov. Prva toženka pa je upravičena do povrnitve naslednjih potrebnih pritožbenih stroškov: priglašena višina nagrade za postopek 1.504,00 EUR po tar. št. 3210, z 20% DDV, 20,00 EUR materialnih stroškov po tar. št. 6002 in taksa v višini 1.920,00 EUR, kar skupaj znese 3.744,80 EUR. Uspeh prve toženke v pritožbenem postopku je 85%, zato je upravičena do povrnitve zneska 3.183,08 EUR pritožbenih stroškov. Zamudnih obresti od pritožbenih stroškov ni zahtevala.