Jedro

Zastaranje pregona temelji na domnevi, da po poteku določenega časa pregon ni več smiseln, saj zaradi časovne oddaljenosti med prekrškom in pravnim odzivom nanj ni več utemeljeno pričakovati, da bo zapoznela reakcija dosegla svoj namen.

Ker je torej o odgovornosti za prekršek že bilo pravnomočno odločeno in se izpodbijana odločitev nanaša zgolj na izrek enotne sankcije, v zvezi s katero je bila odločitev razveljavljena zgolj zaradi pomanjkljivih razlogov glede omilitve izrečene sankcije, pritožbeno sodišče zaključuje, da storilec po poteku absolutnega zastaralnega roka v zvezi z v pritožbi izpostavljenimi prekrški ni bil več v dvomu, ali mu bo izrečena obsodilna sodba, saj je bila negotovost odpravljena že s sodbo Višjega sodišča v Celju PRp 179/2022 z dne 13. 1. 2023.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 70,00 EUR v roku in na način, kot bo določeno v pozivu prekrškovnega organa.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo delno ugodilo storilčevi zahtevi za sodno varstvo (ZSV) in odločbo o prekršku spremenilo v delu glede izrečene sankcije za posamezne prekrške in sicer tako, da je v zvezi z 48. prekrški za vsak posamezen prekršek namesto globe v višini 830,00 EUR določilo globo v višini 50,00 EUR, nato pa mu je na podlagi 27. člena Zakona o prekrških (ZP-1) izreklo enotno sankcijo – globo v višini 2.400,00 EUR, v preostalem delu pa je odločbo prekrškovnega organa potrdilo.

2. Zoper sodbo se v zvezi s 14. prekrški pritožuje zagovornik storilca zaradi bistvenih kršitev določb postopka o prekršku, kršitve materialnih določb zakona ter zaradi odločitve o sankcijah po 1., 2. in 4. točki 154. člena ZP-1. Predlaga ugoditev pritožbi in razveljavitev izpodbijane sodbe oziroma podredno vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. V odgovoru na pritožbo prekrškovni organ nasprotuje pritožbenim trditvam in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje prvič odločilo s sodbo ZSV 847/2020 z dne 2. 9. 2022. Po vloženi pritožbi s strani storilca je Višje sodišče v Celju z odločbo PRp 179/2022 z dne 13. 1. 2023 ob reševanju pritožbe izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti delno razveljavilo le glede izrečene sankcije ter zadevo le v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje z navodili, da naj sodišče prve stopnje pri uporabi omilitvenih določb natančno upošteva tudi povzeto določbo šestega odstavka 26. člena ZP-1 ter v primeru obstoja v tej določbi navedenih posebnih olajševalnih okoliščin omili sankcije, izrečene v zvezi s posameznimi prekrški, nato pa upoštevaje vse tako določene (in omiljene) sankcije izreče enotno sankcijo skladno z določbo 27. člena ZP-1, ki je ni mogoče omiliti, pri izreku slednje pa je sodišče vezano le na določbe čl. 27 ZP-1. Novo odločitev, sprejeto s sodbo ZSV 96/2023 z dne 20. 2. 2023, s katero je sodišče prve stopnje delno ugodilo storilčevi zahtevi za sodno varstvo (ZSV) in odločbo o prekršku spremenilo tako, da je postopek o prekršku zaradi trinajstih prekrškov po tretjem odstavku 91. člena ZVOP-1 v zvezi s 5. točko prvega odstavka 91. člena ZVOP-1 na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 ustavilo (točka I/A izreka), v zvezi z 48. prekrški po tretjem odstavku 91. člena ZVOP-1 je storilcu za te posamezne prekrške izreklo omiljeno sankcijo - globo 50,00 EUR za vsak posamezen prekršek ter nato storilcu izreklo enotno sankcijo – globo v višini 2.400,00 EUR (točka I/B izreka), zaradi 26. prekrškov po tretjem odstavku 91. člena ZVOP-1 pa je postopek o prekršku zoper storilca na podlagi 4. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 ustavilo (točka I/C izreka), je Višje sodišče v Celju s sodbo in sklepom PRp 47/2023 z dne 5. 4. 2023 pod točko I/A izreka razveljavilo, pod točko I/B izreka razveljavilo **glede sankcije** ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v preostalem, še izpodbijanem delu, pa je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

6. Predmetni pritožbeni preizkus torej obsega zgolj ponovno odločitev sodišča prve stopnje glede sankcije za prekrške, v zvezi s katerimi je bilo o odgovornosti storilca pravnomočno odločeno že s sodbo sodišča prve stopnje ZSV 847/2020 z dne 2. 9. 2022 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju PRp 179/2022 z dne 13. 1. 2023. Pritožba zatrjuje, da je za prekrške, ki se nanašajo na obdobje od 27. 2. 2019 do 7. 5. 2019 v času ponovnega odločanja sodišča prve stopnje z izpodbijano sodbo z dne 10. 5. 2023 nastopilo absolutno zastaranje. Ob tem, ko je torej bilo o storilčevi odgovornosti za prekrške (tudi za prekrške, ki se nanašajo na obdobje od 27. 2. 2019 do 27. 5. 2019) že pravnomočno odločeno, in je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo odločalo še zgolj o višini izrečene sankcije, so pritožbeni očitki, da bi sodišče prve stopnje moralo v zvezi s prekrški pod točko 28 do 41 postopek zaradi absolutnega zastaranja ustaviti, neutemeljene.

Skladno z določbo šestega v zvezi z drugim odstavkom 42. člena ZP-1 postopek o prekršku v nobenem primeru ni več mogoč, ko poteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje postopka o prekršku, torej če pretečejo štiri leta od dneva, ko je bil prekršek storjen. Zastaranje pregona temelji na domnevi, da po poteku določenega časa pregon ni več smiseln, saj zaradi časovne oddaljenosti med prekrškom in pravnim odzivom nanj ni več utemeljeno pričakovati, da bo zapoznela reakcija dosegla svoj namen1. Z zastaranjem pregona za prekršek se odpravi negotovost položaja posameznika glede državnih posegov v njegove pravice, saj ti po poteku zastaralnega roka niso več dopustni2. Ker je torej o odgovornosti za prekršek že bilo pravnomočno odločeno in se izpodbijana odločitev nanaša zgolj na izrek enotne sankcije, v zvezi s katero je bila odločitev razveljavljena zgolj zaradi pomanjkljivih razlogov glede omilitve izrečene sankcije, pritožbeno sodišče zaključuje, da storilec po poteku absolutnega zastaralnega roka v zvezi z v pritožbi izpostavljenimi prekrški ni bil več v dvomu, ali mu bo izrečena obsodilna sodba, saj je bila negotovost odpravljena že s sodbo Višjega sodišča v Celju PRp 179/2022 z dne 13. 1. 2023. Pri tem pa pritožba tudi z izpostavljanjem, da Višje sodišče v Celju s sodbo in sklepom z dne 5. 4. 2023 ni razveljavilo odločitve sodišča prve stopnje ZSV 96/2023 z dne 20. 2. 2023 pod točko I/C izreka, s katero je ustavilo postopek v zvezi z določenimi prekrški zaradi absolutnega zastaranja (odločitev se nanaša na prekrške storjene v obdobju od 17. 1. 2019 do 22. 2. 2019), ne more biti uspešna pri uveljavljanju pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava, saj ob dejstvu, da je bila ob pritožbenem preizkusu s sodbo in sklepom VSC z dne 5. 4. 2023 pritožba vložena zgolj v korist storilca, glede na določbo dvanajstega odstavka 164. člena ZP-1 pritožbeno sodišče odločitve pod točko I/C izreka sodbe ZSV 96/2023 z dne 20. 2. 2023 ni smelo spremeniti v njegovo škodo.

7. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zagovornika storilca kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

8. Ker storilec s pritožbo ni uspel, mu je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8132 v zvezi z opombo 8.1c Zakona o sodnih taksah (ZST-1) naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 70,00 EUR, ki jih je dolžan plačati v roku in na način kot bo določeno v pozivu prekrškovnega organa.

1 Tako: Zakon o prekrških s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2018, L. Selinšek, stran 213. 2 VS RS Sodba IV Ips 31/2009.