Jedro

Zgolj očitek o držanju telefona med vožnjo še ne pomeni uresničitve zakonskih znakov prekrška, saj držanja telefona ni mogoče enačiti z njegovo uporabo.

Izrek

I.Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se postopek zoper A. A. zaradi prekrška po petem v zvezi s prvim odstavkom 35. člena Zakona o pravilih cestnega prometa ustavi.

II.Stroški postopka o prekršku bremenijo proračun.

Obrazložitev

A.

1.Prekrškovni organ je storilcu A. A. izdal plačilni nalog zaradi storitve prekrška po prvem v zvezi s petim odstavkom 35. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) in mu izrekel globo 250,00 EUR in tri kazenske točke. Zoper plačilni nalog je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče na Ptuju z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in mu v plačilo naložilo sodno takso. Zoper sodbo tega sodišča je storilec vložil pritožbo, ki jo je Višje sodišče v Mariboru zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Naložilo mu je tudi plačilo sodne takse.

2.Zoper pravnomočno sodbo v zvezi s plačilnim nalogom je zahtevo za varstvo zakonitosti vložila vrhovna državna tožilka zaradi kršitve 1. točke 156. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) v zvezi s petim in prvim odstavkom 35. člena ZPrCP. Vrhovnemu sodišču je predlagala, naj zahtevi ugodi in plačilni nalog spremeni tako, da postopek o prekršku ustavi, podredno pa razveljavi obe sodbi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3.Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril storilec A. A. Pritrdil je navedbam v zahtevi in predlagal, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in postopek o prekršku ustavi.

B.

4.Vrhovna državna tožilka v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjuje, da v obravnavanem primeru v opisu prekrška niso podani vsi zakonski znaki. Izpostavlja, da se storilcu ne očita uporaba mobilnega telefona med vožnjo, temveč zgolj držanje telefona v roki. Kot neživljenjsko ocenjuje inkriminacijo ravnanja, ko voznik med vožnjo prime v roko določen predmet in posledično za trenutek umakne eno roko z volana. Zavzema stališče, da bi storilčevo ravnanje moralo biti konkretizirano z dodatnimi okoliščinami, ki bi kazale na zmanjšano sposobnost upravljanja vozila, oziroma bi se v opisu dejanja morala zatrjevati uporaba telefona, kar je bil tudi namen zakonodajalca.

5.V 35. členu ZPrCP je določena prepoved uporabe naprav ali opreme, ki zmanjšujejo voznikovo slušno ali vidno zaznavanje ali zmožnost obvladovanja vozila. Po prvem odstavku tega člena se mora voznik med vožnjo vzdržati vseh ravnanj, ki bi zmanjševala njegovo slušno ali vidno zaznavanje ali zmožnost obvladovanja vozila. Voznik, ki ravna v nasprotju z navedeno določbo, se kaznuje za prekršek z globo 250,00 EUR in tremi kazenskimi točkami (peti odstavek istega člena).

6.Iz opisa dejanskega stanja očitanega prekrška, ki je bil priložen plačilnemu nalogu, izhaja, da je storilec A. A. ravnal v nasprotju s prvim odstavkom 35. člena ZPrCP, ker je med vožnjo tovornega vozila v desni roki držal mobilni telefon.

7.Vrhovna državna tožilka utemeljeno navaja, da takšen opis dejanja ne vsebuje vseh zakonskih znakov očitanega prekrška. Besedilo prvega odstavka 35. člena ZPrCP, ki je zastavljeno široko in po katerem se mora voznik vzdržati vseh ravnanj, ki vplivajo na njegovo zaznavanje in obvladovanje vozila, je treba po presoji Vrhovnega sodišča z vidika namenske in sistemske razlage prekrškovne norme razumeti v povezavi z naslovom člena, ki se evidentno nanaša na prepoved uporabe naprav ali opreme. Naslov navedenega člena torej zožuje zakonsko besedilo oziroma očitno kaže na namen zakonodajalca, da med vožnjo sankcionira uporabo naprave. V skladu z navedenim izhodiščem je treba pritrditi državni tožilki, da očitek o držanju telefona še ne pomeni uresničitve zakonskih znakov očitanega prekrška, saj držanja telefona ni mogoče enačiti z njegovo uporabo. Povedano drugače, zgolj držanje telefona v eni roki med vožnjo, ob odsotnosti nadaljnje konkretizacije ravnanja s telefonom oziroma zatrjevanja njegove uporabe, ne izpolnjuje zakonskih znakov prekrška po prvem v zvezi s petim odstavkom 35. člena ZPrCP.

8.Iz navedenega izhaja, da je bil storilec spoznan za odgovornega za ravnanje, ki ne predstavlja prekrška. Obsodba za prekršek na podlagi takšne opredelitve ravnanja, kot izhaja iz dejanskega opisa v obravnavanem primeru, pomeni kršitev materialnih določb zakona (1. točka 156. člena ZP-1).

C.

9.Vrhovno sodišče je ob obrazloženem ugotovilo v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljano kršitev materialnih določb zakona iz 1. točke 156. člena ZP-1 v zvezi s petim in prvim odstavkom 35. člena ZPrCP. Zahtevi je zato ugodilo in na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 izpodbijano pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper storilca A. A. ustavilo. Posledično je odločilo, da stroški postopka o prekršku bremenijo proračun (četrti odstavek 144. člena ZP-1 v zvezi s 148. členom ZP-1 ).

10.Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------

1Temu pritrjujejo tudi razlogi za spremembo 35. člena ZPrCP, ki so bili osredotočeni na vedno večjo razširjenost uporabe mobilnih telefonov v Sloveniji in negativni vpliv različnih načinov uporabe telefona med vožnjo - s telefoniranjem, pisanjem sporočil, gledanjem video vsebin ipd. (Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPrCP-F; EVA 2016-2430-0015).