Jedro

Tožnica je torej vložila tožbo po določbi prvega odstavka 4. člena ZUS-1 za začetek subsidiarnega upravnega spora. Skladno z določbo prvega odstavka 40. člena ZUS-1 bi zato moralo sodišče prve stopnje odločiti v mejah tožbenega predloga, torej o zatrjevanem posegu v človekove pravice v skladu z določbami prvega odstavka 66. člena v zvezi s prvim odstavkom 4. člena ZUS-1. Kljub navedenemu pa je sodišče prve stopnje tožničino zahtevo samovoljno spremenilo tako, kot da bi vložila tožbo zoper dokončni upravni akt po določbi prvega odstavka 2. člena ZUS-1. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje v mejah tožbenega zahtevka najprej presoditi, ali obstajajo predpostavke za meritorno odločanje o vloženi tožbi in šele nato o zadevi odločiti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 163/2010-22 z dne 18. 8. 2010 se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

II. Izrek o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ugodilo tožbi, odpravilo akt tožene stranke - dopis z dne 18. 1. 2010, in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (1. točka izreka sodbe) ter naložilo toženi stranki stroške upravnega spora v višini 350 EUR (2. točka izreka sodbe). Z navedenim aktom oziroma dopisom je po stališču sodišča prve stopnje tožena stranka zavrnila zahtevo tožnice za posredovanje podatkov pogreba tožničine pokojne matere.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče zapisalo, da je iz tožbenega zahtevka razvidno, da tožnica želi ugotovitev, da je tožena stranka z zavrnitvijo zahtevanih podatkov posegla v njene človekove pravice ter odpravo tega posega, iz obrazložitve tožbe pa da izhaja, da se to dejanje nanaša na akt - dopis tožene stranke z dne 18. 1. 2010, s katerim tožena stranka odklanja posredovanje zahtevanih podatkov. Zato je sodišče štelo, da ima tožnica zagotovljeno sodno varstvo v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1, vendar pa bi morala biti odklonitev posredovanja podatkov zapisana v obliki odločbe po določbah 210. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP. Izrek o stroških je sodišče utemeljilo z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1. 3. Tožena stranka v pritožbi predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Vztraja pri navedbi, da tožnica ni izkazala pravnega interesa za posredovanje podatkov. Sklicuje se na določbe 23. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov – ZVOP-1, pa tudi na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 517/2000. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da bi morala izdati odločbo v smislu 210. člena ZUP, in zatrjuje, da ni kršila nobenih človekovih pravic tožnice.

4. V odgovoru na pritožbo tožnica predlaga zavrnitev pritožbe.

5. Pritožba je utemeljena.

6. V upravnem sporu sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu le tedaj, če tako določa zakon (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). Sodišče pa odloča v upravnem sporu tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, vendar le v primeru, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo („subsidiarni“ upravni spor po določbi prvega odstavka 4. člena ZUS-1).

7. V tožbi je tožnica zahtevala ugotovitev posega v njene človekove pravice (kar naj bi ji storila tožena stranka s tem, da ji ni posredovala podatkov o pogrebu umrle matere), prepoved nadaljnjega takega poseganja, odpravo posledic, skupaj s posredovanjem zahtevanih podatkov in povrnitev stroškov. Iz obrazložitve tožbe pa izhaja, da tožnica želi varstvo človekovih pravic, zajamčenih z Ustavo RS (35., 38. in 15. člen), z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah in s Paktom o državljanskih in političnih pravicah posameznikov. Tožnica je torej vložila tožbo po določbi prvega odstavka 4. člena ZUS-1 za začetek subsidiarnega upravnega spora. Skladno z določbo prvega odstavka 40. člena ZUS-1 bi zato moralo sodišče prve stopnje odločiti v mejah tožbenega predloga, torej o zatrjevanem posegu v človekove pravice v skladu z določbami prvega odstavka 66. člena v zvezi s prvim odstavkom 4. člena ZUS-1. Kljub navedenemu pa je sodišče prve stopnje tožničino zahtevo samovoljno spremenilo tako, kot da bi vložila tožbo zoper dokončni upravni akt po določbi prvega odstavka 2. člena ZUS-1. Ob tem, da naj bi šlo po presoji sodišča prve stopnje pri dopisu tožene stranke z dne 18. 1. 2010 za dokončni upravni akt, pa je to sodišče tudi prezrlo, da tožena stranka tožničine zahteve ni zavrnila z navedenim dopisom, pač pa že mnogo prej, predvsem pa, da ima tožnica posebno sodno varstvo po določbah ZVOP-1, saj tožnica zatrjuje kršitev osebnih podatkov umrlih posameznikov iz 23. člena ZVOP-1. 8. Vrhovno sodišče je zaradi navedenih kršitev pravil postopka v upravnem sporu, ki so vplivale na odločitev sodišča prve stopnje (drugi odstavek 75. člena ZUS-1), sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo na podlagi 77. člena ZUS-1. Zadevo je vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje v mejah tožbenega zahtevka najprej presoditi, ali obstajajo predpostavke za meritorno odločanje o vloženi tožbi in šele nato o zadevi odločiti.

9. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.