Jedro

Ker je iz tožbenega zahtevka razvidno, da tožnica želi, naj sodišče ugotovi, da je tožena stranka s svojim ravnanjem posegla v njeno človekovo pravico, in toženi stranki prepove nadaljevanje tega ravnanja, iz obrazložitve tožbe pa izhaja, da se to dejanje tožene stranke nanaša na njen akt (z izpisano opravilno številko in datumom), s katerim se tožnici odklanja posredovanje zahtevanih podatkov, je sodišče štelo, da ima tožnica zagotovljeno (redno) sodno varstvo v upravnem sporu v smislu 1. odstavka 2. člena ZUS-1. Omenjeni akt oziroma zavrnilno odločitev (izdano v obliki dopisa) je tako obravnavalo kot izpodbijani upravni akt. Ta ni zakonit, ker ni bil izdan v obliki odločbe z vsemi predpisanimi sestavinami po 210. členu ZUP.

V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka opraviti tehtanje dveh ustavnih pravic v koliziji (pravice do pietete pokojnice in pravice v zvezi z varstvom njene zasebnosti) in nato ugotoviti, ali so podatki, ki jih tožnica zahteva, takšni osebni podatki, s katerimi tožena stranka razpolaga ali ne, in ali so del njene zbirke podatkov po ZVPO-1 ali ne.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijani akt tožene stranke št. 1176/10 z dne 18. 1. 2010 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 350 EUR, povečane za 20 % DDV, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Tožeča stranka vlaga tožbo na podlagi 66. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) zaradi ugotovitve, da je tožena stranka s svojim ravnanjem posegla v njeno človekovo pravico, varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic ter varstva osebnih podatkov, zaradi prepovedi nadaljevanja dejanja in ukrepih za vzpostavitev zakonitega stanja. V tožbi navaja, da ji je dne … 2008 umrla mati A.A., nazadnje stanujoča v … . Zato je z vlogo z dne 2. 10. 2009 od tožene stranke želela pridobiti podatke o datumu, kraju in načinu pokopa svoje pokojne matere. Ker tožena stranka ni odgovorila na njeno zahtevo, jo je dne 14. 1. 2010 pozvala k posredovanju zahtevanih podatkov v dodatnem 15-dnevnem roku. Tožena stranka je na njeno zahtevo z dne 14. 1. 2010 odgovorila z dopisom dne 19. 1. 2010, zgolj s pavšalno obrazložitvijo oziroma ignorantskim ravnanjem, da dne 2. 10. 2009 od nje ni prejela nobene zahteve ter da je odgovorila na neke dopise v letu 2008. Bistvenega pomena je dejstvo, da tožena stranka s tem odgovorom ni podala zahtevanih podatkov, do katerih je tožnica upravičena. Tožena stranka je s svojim ravnanjem kršila tožničino pravico do pietete, ki sodi v okvir njene pravice do duševne integritete, človeška duševna celovitost pa je del njegove zasebnosti. Tožeča stranka zato meni, da ji je bila kršena pravica, določena s 35. členom Ustave RS, ki določa varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic, kot tudi pravica iz 38. člena Ustave RS, varstvo osebnih podatkov. Pravica do pietete predstavlja človekovo pravico in bi jo tožena stranka morala upoštevati že na podlagi ustavne, kot tudi mednarodne pravne ureditve. Tožeča stranka poudarja, da je hči pokojnice, torej gre za dedinjo prvega dednega reda. Zaradi postopanja tožene stranke tožnici še vedno nastaja škoda, predvsem na duševnem področju, saj še vedno ne ve, kje je pokopana njena mati, kdaj je bila pokopana in na kak način. Tožena stranka je s svojim ravnanjem tožnici povzročila škodo in se s tem na ustavno nedopusten način vmešala v njeno izvrševanje pravice do zasebnosti, iz tega pa izhaja vzročna zveza med ravnanjem toženke in škodo, ki jo je utrpela in jo še vedno trpi tožnica. V 2. odstavku 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin s protokoli (v nadaljevanju EKČP) je določeno, kdaj je možen poseg javne oblasti v posameznikovo izvrševanje pravice do zasebnosti. Izpolnjena morata biti dva pogoja, ki ju tožnica tudi opredeljuje, vendar meni, da v konkretnem primeru ni izpolnjen nobeden od obeh kumulativno določenih pogojev. Kršena je bila tudi določba 17. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah posameznikov (v nadaljevanju Pakt). Tožena stranka je po navedbah tožbe s svojim ravnanjem neposredno kršila Ustavo RS, in sicer 15., 35. in 38. člen ter EKČP in tudi Pakt. Tožnica sodišču predlaga, da ugotovi, da je tožena stranka s svojim ravnanjem posegla v človekovo pravico, varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic ter varstva osebnih podatkov ter naj toženi stranki prepove nadaljnja ravnanja, s katerimi je bilo poseženo v človekovo pravico, varstvo pravic zasebnosti ter osebnostnih pravic ter varstva osebnih podatkov in naj ji naloži odpravo posledic tako ugotovljenega dejanja; hkrati še predlaga, naj sodišče toženi stranki naloži, da tožnici posreduje podatke o tem, kje je pokopana njena pokojna mati, kdaj je bil opravljen pogreb ter način pokopa.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je na podlagi 23. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1, Uradni list RS, št. 86/04 in nadaljnji) zavrnila posredovanje osebnih podatkov pokojne tožničine matere, ker je ugotovila, da je sicer izpolnjen sorodstveni pogoj, saj je tožnica hči pokojne, vendar pa samo obstoj sorodstvenega razmerja za posredovanje navedenih podatkov ne zadostuje, saj morata biti po 3. odstavku 23. člena ZVOP-1 kumulativno izpolnjena oba pogoja, to je sorodstveno razmerje in izkazan pravni interes, ki pa ga tožnica ni v ničemer izkazala. Poleg tega je tožničin oče in soprog pokojne, B.B., toženi stranki pisno z izjavo z dne 21. 5. 2008 prepovedal, da podaja kakršnekoli informacije o njegovi pokojni ženi. Zato tožena stranka zahtevi tožnice ne more ugoditi tudi na podlagi 4. odstavka 23. člena ZVOP, saj je tožničin mož, to je oseba, ki je po zakonu, ki ureja dedovanje, zakoniti dedič prvega ali drugega dednega reda, pisno prepovedala posredovanje podatkov o pokojni. Glede na navedeno tožena stranka vztraja, da je tožba neutemeljena. Tožena stranka dalje navaja, da po njenem prepričanju ni bila kršena nobena od ustavno ali konvencijsko varovanih pravic tožnice oziroma, nobeno iz nje izvirajoče upravičenje. Nezakonito razkritje zahtevanih podatkov pa bi lahko predstavljalo nedopusten poseg v enako pravico gospoda B.B., kot tudi upravičenja pokojnice, ki jih uživa posmrtno, saj sta sodna praksa kot tudi pravna teorija soglasni, da pietetno varstvo uživa oseba tudi po svoji smrti. Dejstvo je, da tožnica očitno ne razpolaga s podatki, s katerimi osebe, ki sobivajo v socialnih skupnostih širše ali ožje družine, neogibno razpolagajo. Dejstvo je tudi, da tožnica teh podatkov ne more pridobiti od kogar koli, ki je pokojnico poznal. Dejstvo je tudi, da tega podatka ne more pridobiti niti od gospoda B.B., to je moža pokojne. Pravica tožnice, da izve za zahtevane podatke, ne more pretehtati nad pravico pokojnice, da njeni podatki ostanejo nerazkriti, ter pravico pokojničinega moža, da se ti podatki ne razkrijejo. Prav tako ni podana kršitev 35. člena Ustave RS in 8. člena EKČP, saj so izjeme, ki jih ZVPO-1 predpisuje, v skladu z omejitvijo iz točke e 2. odstavka 8. člena EKČP. Tožena stranka sodišču tudi predlaga, da položaj stranke prizna B.B., to je kot dediču prvega dednega reda, ki ima v skladu z določilom 23. člena ZVOP-1 konkurirajočo pravico, da odloči o (ne)razkritju podatkov o pokojnici.

Stranka z interesom, B.B., odgovora na tožbo ni podal. Tožeča stranka v pripravljalnih vlogah z dne 1. 4. 2010, 10. 5. 2010 in 2. 6. 2010 navaja, da je vprašanje pravnega interesa opredelila že s samo naracijo tožbe, zato kot bistveno ponavlja: je hči pokojne matere, dedinja 1. dednega reda, kar je hkrati izkaz pravnega interesa v predmetni zadevi. V zadevi, kot je predmetna, bi se pravni interes, ob upoštevanju določil zakona, ki ureja dedovanje, moral predvidevati, saj želi tožnica zgolj uveljaviti svojo pravico do pietete. Argumentacijo tožene stranke v zvezi s prepovedjo g. B.B. označuje kot nepravilno in pravno nedopustno, saj tožena stranka ne pove, v katere njegove pravice bi se z razkritjem zahtevanih informacij poseglo. Pokojnica ni prepovedala posredovanja navedenih podatkov, zato ne gre za odraz njene volje. Tožnica nasprotuje tudi predlogu tožene stranke za pritegnitev g. B.B. v postopek, saj meni, da njegova prepoved dajanja podatkov ne more in ne sme biti absolutna.

Tožena stranka v pripravljalnih vlogah z dne 26. 4. 2010 in 24. 5. 2010 navaja, da vztraja pri stališču, da pravni interes tožeče stranke ni izkazan in da za obstoj pravnega interesa ne zadostuje zgolj ugotovljeno sorodstveno razmerje, saj morata biti kumulativno izpolnjena oba pogoja po 2. odstavku 23. člena ZVOP-1. Poleg tega poudarja, da je pokojničin mož pisno prepovedal posredovanje podatkov o pokojnici. Navaja še, da podatek, ki ga želi tožnica, tudi ni del njenega kataloga osebnih podatkov, ki ga tožena stranka obdeluje v skladu z ZVOP-1. Vztraja pri zaslišanju B.B. in še navaja, da kraj in način pokopa ni oseben podatek po ZVOP-1 ter da pokojna niti ni bila pokopana na pokopališčih v upravljanju tožene stranke.

K prvi točki izreka : Tožba je utemeljena.

V Zakonu o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) je sodno varstvo ustavnih pravic urejeno na specifičen način. Po določilu 1. člena ZUS-1 se v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznic oziroma posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil na način in po postopku, ki ga določa ta zakon, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo. Po 1. odstavku 2. člena ZUS-1 je sodno varstvo omejeno na presojo zakonitosti dokončnega upravnega akta, s katerim se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. To pomeni, da je treba tožbo v upravnem sporu (praviloma) vložiti zoper izpodbijani (dokončni) upravni akt. Sodišče je zato ugotavljalo, ali je tožnici v obravnavani zadevi zagotovljeno (redno) sodno varstvo v upravnem sporu. Ker je iz tožbenega zahtevka razvidno, da tožnica želi, da se ugotovi, da je tožena stranka s svojim ravnanjem posegla v njeno človekovo pravico, in da naj se toženi stranki zato prepove nadaljevanje ravnanja, s katerim je bilo poseženo v njeno človekovo pravico, iz obrazložitve tožbe pa izhaja, da se to dejanje tožene stranke nanaša na uvodoma navedeni akt tožene stranke (z izpisano opravilno številko in datumom), s katerim tožena stranka tožnici odklanja posredovanje zahtevanih podatkov, je sodišče štelo, da tožnica ima zagotovljeno (redno) sodno varstvo v tem upravnem sporu v smislu 1. odstavka 2. člena ZUS-1. Sodišče je torej uvodoma navedeni akt (dopis št. 1176/10 z dne 14. 1. 2010) oziroma zavrnilno odločitev tožene stranke (izdano v obliki dopisa) štelo za izpodbijani upravni akt. Slednji pa po mnenju sodišča ni zakonit, ker ni bil izdan v obliki odločbe z vsemi predpisanimi sestavinami odločbe po 210. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 26/06 - uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, v nadaljevanju ZUP). Ker izpodbijani upravni akt torej tožnici ni bil izdan v skladu z 210. členom ZUP v obliki odločbe z vsemi obligatornimi sestavinami odločbe, je bilo treba že iz tega razloga tožbi ugoditi in izpodbijani upravni akt odpraviti ter zadevo vrniti toženi stranki v ponoven postopek. S tem, da tožena stranka tožnici izpodbijanega akta ni izdala v obliki odločbe z vsemi sestavinami odločbe, pa je tožena stranka po mnenju sodišča tudi posegla v njeno ustavno pravico po 22. členu (enako varstvo pravic) v zvezi s 25. členom Ustave RS (pravica do pravnega sredstva).

Sodišče je iz navedenih razlogov odločilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1. V ponovljenem postopku bo torej morala tožena stranka o zahtevku tožnice odločiti z obrazloženo odločbo, pred svojo odločitvijo pa bo morala opraviti tehtanje dveh ustavnih pravic v koliziji (pravice do pietete pokojnice in pravice v zvezi z varstvom njene zasebnosti) in nato ugotoviti, ali so podatki, ki jih tožnica zahteva, takšni osebni podatki, s katerimi tožena stranka razpolaga ali ne, in ali so ti podatki del njene zbirke podatkov po ZVPO-1 ali ne.

K drugi točki izreka : Sodišče je odločilo tudi o stroškovnem zahtevku tožeče stranke. Izrek o stroških temelji na 3. odstavku 25. člena ZUS-1. Sodišče je tožeči stranki priznalo stroške na podlagi določil Pravilnika o povrnitvi stroškov v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji senata in je tožečo stranko v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, zato so ji bili na podlagi 2. odstavka 3. člena Pravilnika priznani stroški v višini, kot izhaja iz izreka te odločbe.