Jedro

Zgolj zaradi dejstva, da tožničina mladoletna otroka na dan 1. 1. 2013 v Republiki Sloveniji nista imela prijavljenega začasnega niti stalnega prebivališča, temveč šele na dan 4. 1. 2013, ob izpolnjevanju vseh ostalih materialnih pogojev pravica do otroškega dodatka v predsodnem postopku ni bila zakonito zavrnjena. Sodišče prve stopnje je zato izpodbijana zavrnilna posamična upravna akta utemeljeno odpravilo in tožnici od 4. 1. 2013 do 30. 4. 2013 za oba otroka zakonito priznalo pravico do otroškega dodatka.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je kot nezakoniti odpravilo zavrnilni upravni odločbi št. ... z dne 17. 7. 2014 in št. ... z dne 22. 2. 2013 ter odločilo, da je tožnica upravičena do otroškega dodatka za otroka A.A. ter B.B., za obdobje od 4. 1. 2013 do 30. 4. 2013 (prvi odstavek izreka). Hkrati je toženo stranko zavezalo, da v 15 dneh na račun prvostopenjskega sodišča povrne tožničine stroške postopka v višini 399,55 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (drugi odstavek izreka).

Navedeno sodbo izpodbija tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka, oziroma podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Z razlogi prvostopenjske sodbe iz 8. in 9. točke obrazložitve se ne strinja. Pojasnjuje, da je bila v predsodnem postopku v skladu s 1. odstavkom 22. člena in 1. odstavkom 42. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, zahteva za priznanje pravice do otroškega dodatka utemeljeno zavrnjena, saj otroka na dan 1. 1. 2013 nista imela prijavljenega stalnega niti začasnega prebivališča v Republiki Sloveniji. Opozarja tudi na 32. člen ZUPJS-a, po katerem otroški dodatek upravičencu vedno pripada od prvega naslednjega meseca po vložitvi vloge, kar pomeni, da mora biti pogoj prebivališča otroka izpolnjen na ta dan, ne pa kasneje. Prijava prebivališča dne 4. 1. 2013 v Republiki Sloveniji naj torej ne bi bila pravno relevantna.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. člena v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti do kakršnih drugih kršitev, ki jih le povsem pavšalno in brez vsakršne utemeljitve, zatrjuje pritožba.

Tudi sicer je izpodbijana ugoditvena sodba izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. Bistveno pravilnih dejanskih in pravnih razlogov pritožbeno sodišče ne navaja znova, temveč v zvezi s pritožbo dodaja le še naslednje.

Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je dejansko podana v Zakonu o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (Ur. l. RS, št. 97/2001 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZSDP) in Zakonu o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (Ur. l. RS, št. 62/2010 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZUPJS). Z otroškim dodatkom se staršem oziroma otroku v skladu s 65. členom ZSDP zagotovi dopolnilni prejemek za preživljanje, vzgojo in izobraževanje, kadar dohodek na družinskega člana ne presega zgornje meje dohodkovnega razreda, določenega z zakonom. Po 67. členu ZSDP ima pravico do otroškega dodatka eden od staršev oziroma druga oseba za otroka s prijavljenim prebivališčem v Republiki Sloveniji. V 32. členu ZUPJS-a je urejeno obdobje prejemanja socialno varstvenih prejemkov. Med drugim je dejansko izrecno določeno, da denarni prejemki upravičencu pripadajo od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi vloge.

Vendar pa te določbe ni mogoče pravilno uporabiti le ob jezikovni razlagi na način, kot se zavzema tožena stranka. Ob logični in teleološki razlagalni metodi se 32. člen ZUPJS v zvezi s 67. členom ZSDP, nanaša tudi na primere, ki jezikovno niso neposredno urejeni. Po nasprotnem razlogovanju je pogoj prebivališča zagotovo izpolnjen, če je to pravno relevantno dejstvo podano pred izdajo posamičnega upravnega akta. Izrecno določilo, da pravica do otroškega dodatka pripada od 1. naslednjega meseca po vložitvi zahteve, lahko pomeni le, da dajatve ni mogoče priznati pred navedenim datumom. Ob uporabi razlagalnega argumenta a maiori ad minus (sklepanje od večjega k manjšemu) je seveda mogoče zaključiti, da tistemu, ki mu gre več, pripada tudi manj. Pomeni, da pravna posledica velja tudi za neposredno neurejen primer, kakršen je podan v predmetni zadevi.

Zgolj zato, ker tožničina mladoletna otroka na dan 1. 1. 2013 nista imela v Republiki Sloveniji prijavljenega začasnega niti stalnega prebivališča, temveč šele na dan 4. 1. 2013, ob izpolnjevanju vseh ostalih materialnih pogojev, ki med strankama niti niso sporni, pravica do otroškega dodatka v predsodnem postopku ni bila zakonito zavrnjena. Sodišče prve stopnje je tako izpodbijana zavrnilna posamična upravna akta utemeljeno odpravilo in tožnici od 4. 1. 2013 do 30. 4. 2013 za otroka A.A. in B.B., zakonito priznalo pravico do otroškega dodatka.

Ker je drugačno materialnopravno naziranje tožene stranke zmotno in zato nesprejemljivo, je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na podlagi 353. člena ZPP, potrditi sodbo sodišča prve stopnje.