Jedro

Sodišči druge in prve stopnje sta torej pravilno ugotovili, da je dobil tožnik sporno stanovanje v zakup (do odkupa), sta pa zmotno ocenili, da je z odločbo o dodelitvi stanovanja v zakup pridobil status imetnika stanovanjske pravice in s tem pravico do odkupa stanovanja po določbah 117. člena SZ. Ker tožnik statusa imetnika stanovanjske pravice do uveljavitve stanovanjskega zakona ni pridobil, nima pravice do odkupa stanovanja po 117. členu SZ.

Izrek

Reviziji se ugodi ter se ob ugoditvi pritožbi tožene stranke sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka prodati tožeči stranki skladno z določbo 117. člena stanovanjskega zakona dvosobno stanovanje št. 4 v pritličju stanovanjske stavbe P. L., za ceno 1,174.925,00 SIT obročno.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku in naložilo toženki, da mu mora skladno z določbo 117. člena stanovanjskega zakona prodati dvosobno stanovanje št... v pritličju stanovanjske stavbe P., L. za ceno 1,174.925,00 SIT in to na obroke. V utemeljitvi svoje odločbe je navedlo, da je dobil tožnik stanovanje v zakup do odkupa in da ima zato status imetnika stanovanjske pravice.

Sodišče druge stopnje je s pobijano sodbo zavrnilo toženkino pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje in navedeno sodbo potrdilo, pri tem pa poudarilo, da je mogoče odločbo o dodelitvi stanovanja v zakup do odkupa tolmačiti le kot odločbo o dodelitvi stanovanja, ker zakon o stanovanjskih razmerjih zakupa ni poznal. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da naj se pobijana sodba spremeni tako, da se tožnikov tožbeni zahtevek zavrne. Sicer ni sporno, da je bilo stanovanje dodeljeno tožniku 15.6.1991 z odločbo Garnizijske komande L. v zakup, da ZSR zakupa stanovanja ni poznal in da je lahko pridobil občan stanovanjsko pravico na stanovanju v družbeni lastnini in le na podlagi pravnomočne odločbe o dodelitvi stanovanja. Je pa napačno stališče, po katerem se zakup stanovanja enači z odločbo o dodelitvi stanovanja. Za stanovanje v zakupu je možno uporabiti le določbe 567. in naslednjih členov ZOR. Po določbi 117. člena stanovanjskega zakona je dolžnik dolžan prodati stanovanje le imetniku stanovanjske pravice, medtem ko zakupnik ni bil imetnik stanovanjske pravice. Zato tudi nima pravice do odkupa stanovanja.

Tožnik na revizijo ni odgovoril, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo tožniku dodeljeno sporno stanovanje v zakup do odkupa dne 15.6.1991, da je stanovanje prevzel pozneje (po zapisniku dne 22.11.1991 - 3. stran sodbe) in da je zahtevo za prodajo stanovanja podal 14.4.1993. Na podlagi takih ugotovitev je ocenilo, da je odločbo o zakupu stanovanja z dne 15.6.1991 šteti za odločbo o dodelitvi stanovanja po 10. členu zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR), ker ZSR zakupa ni poznal, tožnika pa je šteti za imetnika stanovanjske pravice, zaradi česar da izpolnjuje pogoje za odkup stanovanja po 117. členu stanovanjskega zakona (SZ).

Sodišče druge stopnje je sprejelo na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje in pravno presojo spora navedenega sodišča. Po presoji revizijskega sodišča sta odločitvi sodišč druge in prve stopnje materialnopravno zmotni. Namreč po določilu 117. člena SZ ima pravico do odkupa stanovanja le imetnik stanovanjske pravice, ki je tako pravico imel na dan uveljavitve stanovanjskega zakona (kar je bilo 19.10.1991, ko tožnik spornega stanovanja sploh še ni uporabljal). Tožnik je dobil stanovanje v zakup 15.6.1991. Vrhovno sodišče je v vrsti zadev sprejelo tolmačenje, da ne določbe zakona o sredstvih in financiranju JLA (Ur. list bivše SFJR, št. 53/84 in 57/89) in ne določbe na njegovi podlagi sprejetega pravilnika o dodeljevanju stanovanj iz stanovanjskega sklada JLA (vojaški Ur. list bivše SFRJ, št. 5/86, 17/87 in 9/90) ne opredeljujejo vsebine zakupa in načina njegovega prenehanja, da je zato mogoče za zakup, s katerim so se oddajala vojaška stanovanja, neposredno uporabiti določbe XI. poglavja zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) o zakupu in da zato ni nobene zakonite podlage za to, da bi se lahko takšno (zakupno) razmerje obravnavalo kot stanovanjsko razmerje.

Uredba o izvedbi privatizacije stanovanjskih hiš in stanovanj, prevzetih od organov in organizacij bivše SFRJ in JLA (Ur. list RS, št. 61/92), izrečno določa v 2. členu, da se privatizacija takih stanovanj izvede v skladu s stanovanjskim zakonom, kar pomeni, da se privatizirajo le stanovanja, na katerih je imel stanovalec stanovanjsko pravico (ki jo je spredaj navedeni pravilnik poznal kot pravilo glede na možnost zakupa kot izjemo).

Na podlagi navedenega je zaključiti, da je bivša JLA lahko v Sloveniji oddajala stanovanja tudi v zakup (ki so ga dopuščali in omogočali spredaj navedeni predpisi, veljavni za obravnavani del bivših zveznih oblasti). Sodišči druge in prve stopnje sta torej pravilno ugotovili, da je dobil tožnik sporno stanovanje v zakup (do odkupa), sta pa zmotno ocenili, da je z odločbo o dodelitvi stanovanja v zakup pridobil status imetnika stanovanjske pravice in s tem pravico do odkupa stanovanja po določbah 117. člena SZ. Ker tožnik statusa imetnika stanovanjske pravice do uveljavitve stanovanjskega zakona ni pridobil, nima pravice do odkupa stanovanja po 117. členu SZ. Revizijsko sodišče je ob takem dejanskem in pravnem stanju toženkini reviziji ugodilo in na podlagi prvega odstavka 395. člena ZPP spremenilo pobijano odločitev tako kot izhaja iz izreka te sodbe.