Jedro

Nična je določba pogodbe o valorizaciji denarne terjatve.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v delu, s katerim je dosojen znesek, ki presega 240.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 26.6.1992 dalje ter v odločbi o stroških postopka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženca zavezalo, da mora tožeči stranki plačati 657.483,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.6.1992 do plačila. Toženca je tudi zavezalo, da mora tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 79.500,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.10.1994 dalje.

Zoper to sodbo se iz vseh razlogov pritožuje toženec in predlaga razveljavitev. Zatrjuje, da bi moralo sodišče zaslišati tudi njega in njegove delavce. Bistveno pa je, da ni raziskalo, kdaj je tožeča stranka izplačala znesek iz pogodbe. To se je zgodilo šele 25.9.1991, torej z zamudo skoraj enega meseca. Določba 4. člena pogodbe je zelo ohlapna in določa vrnitev sredstev v "valoriziranem znesku in skupaj z obrestmi, izračunanimi po veljavni bančni obrestni meri". Nikjer ni natančno določeno, kakšna je ta valorizacija in kolikšne so obresti.

Sicer pa bi bilo treba upoštevati, da je toženec vendarle zaposlil nezaposlene osebe. Res da je s tem prekoračil izpolnitveni rok, vendar je treba upoštevati, da so bila sredstva uporabljena za dogovorjen namen. Po zelo mučnem prizadevanju mu je le uspelo zaposliti grobarje. Ta poklic je težak, zahteven in odgovoren ter se zato ljudje neradi odločajo zanj. Prvostopno sodišče bi moralo zaslišati tudi delavko občinskega zavoda za zaposlovanje, ki bi vedela povedati, da je toženec stalno zahteval, naj mu posredujejo podatke o delavcih. Toženec si je tako prizadeval najti primerne delavce in jih je tudi našel. Že sodišče samo je podvomilo v primernost naknadnega roka. Okoliščine tako kažejo, da sta stranki podaljšali izpolnitveni rok obveznosti. Tožeča stranka zato protislovno in povsem nepravilno zahteva valorizacijo že od 18.9.1991. Toženec je torej sredstva uporabil v skladu z namenom, zaradi katerega je bila pogodba sklenjena. Zaradi objektivnih okoliščin, ki niso nastale na njegovi strani, pa se je to zgodilo kasneje, kot je bilo določeno. Obračun revalorizacije in obresti, ki ga je tožeča stranka priložila v spis, zajema znesek 240.000,00 SIT od 18.9.1991 do 26.6.1992 in znaša 417.483,00 SIT. Tožeča stranka je tako obračun opravil od 18.9.1991, sredstva pa so bila v skladu z dokazom o nakazilu, ki ga toženec prilaga pritožbi, na razpolago šele od 25.9.1991. Vprašljiva je tudi pravilnost valorizacije. Znesek 417.483,00 SIT je namreč kar trikrat večji od zneska zakonitih zamudnih obresti.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je zadevo obravnavalo po določbah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) o gospodarskih sporih (488. do 502. člen). Tožeča stranka je namreč oseba iz 1. točke 489. člena ZPP, toženec je imetnik obratovalnice (obrtnik kamnosek), spor pa izvira iz njunega medsebojnega gospodarskega razmerja, ki je nastalo s pogodbo o sofinanciranju novih delovnih mest z namenom zaposlovanja brezposelnih oseb (v nadaljevanju pogodba).

Dejstvo, ali je tožeča stranka svojo obveznost iz pogodbe (plačilo zneska 360.000 takratnih din) izpolnila z zamudo, vpliva le na tek obresti, ne pa na podlago kondikcijskega zahtevka. Kajti s tem, ko toženec svoje pogodbene obveznosti ni izpolnil niti v naknadnem primernem roku (sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da ta rok ne bi mogel biti daljši od 6 mesecev), je prišlo do razveze pogodbe po samem zakonu (126. in 125. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR). Ker se je to zgodilo najkasneje 18.12.1992, je brez pomena tudi, ali je toženec po tem datumu vendarle zaposlil brezposelne delavce. Prav tako se toženec ne more z uspehom sklicevati, da si je prizadeval zaposliti delavce ter da bi to lahko potrdila uslužbenka občinskega zavoda za zaposlovanje. Razveza pogodbe zaradi neizpolnitve namreč ni odvisna od dolžnikove krivde za neizpolnitev (124. do 132. člen ZOR). Krivda je pogoj le za dolžnikovo odškodninsko odgovornost (262. člen in nasl. ZOR).

Pač pa pritožba pravilno oporeka določbi 4. člena pogodbe, po kateri se prejemnik zavezuje vrniti valorizirano vrednost sredstev skupaj z obrestmi in v primeru zamude tudi z zamudnimi obrestmi. Vendar ne zato, ker bi bila nejasna, marveč zato, ker je v nasprotju z načelom monetarnega nominalizma (394. člen ZOR). Stranke sicer lahko svobodno urejajo obligacijska razmerja, vendar jih ne morejo urejati v nasprotju z ustavnimi načeli, s prisilnimi predpisi in z moralo (10. člen ZOR). In ker je načelo monetarnega nominalizma prisilen predpis (pri čemer dogovor o valorizaciji ne predstavlja dovoljene izjeme od tega načela), je omenjena določba pogodbe nična (103. člen, 105. člen in 1. odstavek 109. člena ZOR). To pomeni, da je treba za razmerja med strankama uporabiti določbe 132. člena ZOR, ki se nanašajo na kondikcijske zahtevke, nastale zaradi razveze pogodbe, iz katerega od razlogov, predvidenih v 125. do 129. členu ZOR.

Za konkreten primer sta relevantni določbi 2. in 5. odstavka 132. člena ZOR. Po prvi določbi ima stranka, ki je popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, pravico do vrnitve tistega, kar je dala, kar pomeni, da je tožeča stranka upravičena do 240.000,00 SIT (toliko namreč odpade na razdrt del pogodbe). Po določbi 5. odstavka 132. člena ZOR pa mora stranka, ki vrača denar, plačati zamudne obresti od dneva, ko je prejela izplačilo.

Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo višino zneska, ki odpade na razdrt del pogodbe (240.000,00 SIT). Ni pa ugotovilo, kdaj je toženec prejel izplačilo tega zneska (dejstvo, da je predsednik senata v predložitvenem poročilu zapisal, da naj bi se to zgodilo 18.9.1991, kar da potrjuje priloga A3, ne more sanirati pomanjkanja te ugotovitve v sodbi - 4. odstavek 338. člena ZPP, primerjaj tudi 13. točko 2. odstavka 354. člena ZPP). V tem pogledu je torej dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo v delu, s katerim je dosojen znesek, ki presega 240.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 26.6.1992 do plačila in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 370. člena ZPP). Sicer pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo prve stopnje (368. člen ZPP). Ker je odločba o stroških postopka odvisna od končnega uspeha strank, je bilo treba razveljaviti tudi stroškovno odločbo.

Sodišče prve stopnje bo moralo ugotoviti, kdaj je bil tožencu izplačan znesek 240.000,00 SIT ter v ta namen izvesti dokaz s potrdilom, ki nosi oznako A3 in s pritožbi priloženo listino, nato pa kapitaliziran znesek obresti od zneska 240.000,00 SIT za čas od izplačila tega zneska tožencu do 25.6.1992 primerjati z zneskom 417.483,00 SIT.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. in 4. odstavku 166. člena ZPP.