Jedro

Vsebinsko gledano izvedensko mnenje dr. B. ni bilo takšno, da bi narekovalo postavitev novega izvedenca, zato je sodišče prve stopnje dokazni predlog tožeče stranke v tej smeri utemeljeno zavrnilo.

Sodišče namreč takemu predlogu ugodi le takrat, če je izvedensko mnenje nejasno, nepopolno ali v nasprotju samo s seboj ali z raziskanimi okoliščinami (2. odstavek 254. člena ZPP).

Določitev novega izvedenca je potrebna tudi, če nastane utemeljen dvom o njegovi pravilnosti, te pomanjkljivosti pa se ne da odpraviti z zaslišanjem izvedenca (primerjaj s 3. odstavkom 254. člena ZPP).

Izvedenec je izčrpno odgovoril na vse pripombe tožeče stranke na izvedensko mnenje z dne 27.10.2004, zato tožničina pavšalna kritika ne more vzbuditi dvoma o pravilnosti podanega mnenja, ki je tudi sicer konsistentno in logično ter v njem nič ne manjka.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba v II. točki spremeni tako, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti 389.174,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.1.2005 do plačila.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 2.287.611,67 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in povrnitev pravdnih stroškov. Odločilo je, da mora tožeča stranka toženi stranki plačati 432.546,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.1.2005 do plačila.

Proti sodbi se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka, ki predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da so razlogi izpodbijane sodbe v nasprotju z vsebino izjav, ki so jih priče podale med izvedenim dokaznim postopkom. Pritožničino verzijo poteka dogodkov je potrdilo več prič, sodišče prve stopnje pa se je vseeno postavilo na stališče, da ji ni mogoče verjeti. Dejstvo je, da je do nezgode prišlo, ker je O. Č. P. iz neprednostne ceste zapeljala na prednostno, ne da bi se prej prepričala, ali to lahko stori brez nevarnosti za sebe in druge udeležence v cestnem prometu. Izpovedi zavarovanke tožene stranke ni potrdil nihče. S. F. o vzroku za nastanek prometne nezgode ne more povedati ničesar, saj ni bil očividec. Enako velja za oba policista, glede katerih pa je treba pripomniti, da sta si bila enotna glede ocene, kdo je kriv za prometno nezgodo. To, da je bila tožnica že obravnavana zaradi zavarovalniških goljufij, na sam nastanek konkretne prometne nezgode ne more imeti nobenega vpliva.

Razlogovanje sodišča prve stopnje, naj bi bil tožničin mož tisti, ki naj bi ji naročil, kako naj vozi po prednostni cesti in zahteval, naj se namerno zaleti, je popolno ugibanje. Nič kolikokrat se je že izkazalo, da so se poškodbe vratne hrbtenice pri ponesrečencih pojavile več ur ali celo dan po nesreči. Izvedenec cestnoprometne stroke je potrdil oceno tožeče stranke, da trditve O. Č. P. po tehnični plati sploh ni mogoče preveriti. Prav tako pa je ne potrjuje noben materialni dokaz. Odsotnost zavornih sledi na kraju prometne nezgode ne more biti v škodo tožeče stranke. Sploh pa je policist K. ob zaslišanju povedal, da je bil kraj prometne nezgode spremenjen, kar bi bilo treba upoštevati pri izdelavi izvedenskega mnenja.

Izvedenec sploh ni odgovoril na vprašanje, kje iskati vzrok, da je prišlo do nesreče. Po mnenju tožeče stranke bi zato sodišče prve stopnje moralo angažirati novega izvedenca cestnoprometne stroke.

Stroškovne odločitve ni mogoče preizkusiti. Stroški so odmerjeni občutno previsoko.

Pritožba je delno utemeljena.

Uvodoma pritožbeno sodišče poudarja, da izpodbijana sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih. Neutemeljen je zato očitek, da so ti nejasni ali med seboj v nasprotju oziroma da je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki (14. točka 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

Načelno je treba pritrditi pritožbenemu mnenju, da obstaja pravica stranke do izvedbe dokazov. Vendar pa ta ni neomejena in sodišče dokazni predlog lahko zavrne, če ima zato sprejemljive razloge.

Vsebinsko gledano izvedensko mnenje dr. B. ni bilo takšno, da bi narekovalo postavitev novega izvedenca, zato je sodišče prve stopnje dokazni predlog tožeče stranke v tej smeri utemeljeno zavrnilo.

Sodišče namreč takemu predlogu ugodi le takrat, če je izvedensko mnenje nejasno, nepopolno ali v nasprotju samo s seboj ali z raziskanimi okoliščinami (2. odstavek 254. člena ZPP). Tožeča stranka izpostavlja le, "da izvedenec ni ugotovil vzroka za prometno nezgodo". To v konkretnem primeru ne more biti razlog za nepopolnost ali nejasnost izvedenskega mnenja, saj je izvedenec argumentirano pojasnil, zakaj se po tehnični plati ne da ugotoviti, ali je tožnica pred trkom pospeševala ali zavirala. Določitev novega izvedenca je potrebna tudi, če nastane utemeljen dvom o njegovi pravilnosti, te pomanjkljivosti pa se ne da odpraviti z zaslišanjem izvedenca (primerjaj s 3. odstavkom 254. člena ZPP). Izvedenec je izčrpno odgovoril na vse pripombe tožeče stranke na izvedensko mnenje z dne

27.10.2004, zato tožničina pavšalna kritika ne more vzbuditi dvoma o pravilnosti podanega mnenja, ki je tudi sicer konsistentno in logično ter v njem nič ne manjka. V zvezi z izvedenim dokazom z izvedencem cestnoprometne stroke je treba še dodati, da pri izvedbi dokaza z izvedencem v fazi, ko izvedenec predmet pregleda, ni uveljavljeno načelo neposrednosti, zato izvedenec na ogled kraja prometne nezgode ni bil dolžan vabiti strank. Pravici strank do izjave v postopku pa je bilo v celoti zadoščeno z vročitvijo izvedenskega mnenja in pozivom sodišča prve stopnje na morebitne pripombe.

Pritožbeno sodišče tudi pri preizkusu po uradni dolžnosti ni zasledilo nobene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katero je dolžno paziti po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje, da se je tožnica namerno zaletela v zavarovanko tožene stranke, in tako dokazno oceno v celoti sprejema. Temelji prvenstveno na prepričanju, ki si ga je sodišče prve stopnje v skladu z načelom neposrednosti ustvarilo glede na stanje na glavni obravnavi, ko je lahko najbolj kompetentno sklepalo o tem, katera dejstva so resnična in katera ne. Tožeča stranka s pritožbenimi navedbami take dokazne ocene ne more omajati. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo, zakaj ni verjelo pričama R. M. in V. K.. Postopanje sodišča je bilo v skladu z metodo ugotavljanja spodnje premise sodniškega silogizma, ki je zapoveduje zakon (8. člen ZPP). Potem ko je analiziralo izpoved tožeče stranke in izpovedi prič, ki jih je predlagala tožeča stranka, jih primerjalo z drugimi posameznimi dokazi (izpovedbama obeh policistov in priče O. Č. P., ugotovitvami izvedenca cestnoprometne stroke dr. B. in podatkom o obsodbi tožnice zaradi poskusa kaznivega dejanja goljufije), je vse dokaze, ki govore za resničnost neke trditve (konkretno trditve tožene stranke, da se je tožnica namerno zaletela v njeno zavarovanko), združilo v celoto. Ko je primerjalo izpovedi R. M. in V. K., je med njima ugotovilo toliko neskladij, da je utemeljeno napravilo zaključek o njuni neverodostojnosti. S. F. in policista sicer niso bili očividci prometne nezgode, dejstvo, da je zavarovanka tožene stranke S. F. vsa razburjena poklicala neposredno po škodnem dogodku in enako dogodek opisala policistoma, pa je pomemben indic, na podlagi katerega je mogoče sklepati o resnicoljubnosti O. Č. P.. Čeprav dr. M. B. ni mogel dati neposrednega odgovora na vprašanje o vzroku prometne nezgode, pa je k sliki, ki si jo je o celotnem dogajanju ustvarilo sodišče prve stopnje, pomembno prispevala njegova ugotovitev, da tožnica pred trčenjem ni močneje zavirala, zlasti pa je imela možnost, da bi nesrečo preprečila. V delu, v katerem tožeča stranka zatrjuje, da je bil kraj nezgode pred prihodom policistov spremenjen, kar bi bilo treba upoštevati pri izdelavi izvedenskega mnenja cestnoprometne stroke, pa gre za nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče ni smelo upoštevati (1. odstavek 337. člena ZPP).

Tožeča stranka v postopku ni uspela, zato je sodišče prve stopnje, ko je odločalo o stroških postopka, pravilno izhajalo iz 1. odstavka

154. člena ZPP. Pritrditi pa je očitku tožeče stranke, da so stroški previsoko odmerjeni (in sicer v delu, ki se nanaša na izdatek v zvezi s postopkom - izdelavo izvedenskega mnenja dr. I. P.. Čeprav je ta dokaz pridobila tožena stranka na lastno iniciativo, stroški za izdelano mnenje ne morejo presegati tistih, ki bi nastali, če bi bil izvedenec postavljen s sklepom sodišča. Izvedenci imajo pravico do nagrade za svoje delo in pravico do povrnitve stroškov v zvezi z delom v skladu s Pravilnikom o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (Uradni list RS, št. 7/02, Pravilnik). Postavke "računalniška analiza" iz stroškovnika izvedenca ni mogoče uvrstiti pod nobeno tarifno številko Pravilnika, priglašeni materialni stroški pa so nespecificirani. Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in sodbo v stroškovnem delu spremenilo tako, da se toženi stranki za izvedensko mnenje, izdelano pred pravdo, prizna

145.478,40 SIT, za vse pravdne stroške pa 389.174,40 SIT (4. točka

358. člena ZPP). V ostalem je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).