Jedro

Sodišče druge stopnje je pravilno določilo vsebino pravnih standardov "pregrešitve zoper v zakonu določeno dolžnost preživljanja" in "odtegnitve potrebne pomoči". Pojma je sicer treba uporabljati restriktivno, toda ob dejstvu, da toženec ne le, da ni izpolnil svoje moralne dolžnosti nudenja pomoči svojemu sinu v času njegovega življenja, temveč je opustil tudi zakonsko dolžnost njegovega preživljanja, ni razloga za dvom o tem, da toženec ni vreden, da bi dedoval po svojem sinu. To še zlasti ob upoštevanju stopnje kršitve in časovnega obdobja kršitve, volje kršitelja in posledic za zapustnika.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije svoje stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo, da toženec ni vreden, da deduje po svojem sinu A. K., ki je umrl 30.9.1999 in je nazadnje stanoval v T. Proti tej sodbi se je toženec pritožil in sodišče druge stopnje je njegovi pritožbi najprej ugodilo ter spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Potem, ko sta tožnika vložila revizijo, ki ji je bilo ugodeno in je bila sodba pritožbenega sodišča razveljavljena ter zadeva vrnjena temu sodišču v novo sojenje, je sodišče druge stopnje, ki je ponovno odločalo o toženčevi pritožbi, le-to zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Proti sodbi je pravočasno vložil revizijo toženec. Uveljavlja revizijske razloge iz 2. in 3. točke prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku in sicer uveljavlja bistveno kršitev določb procesnega zakona in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je prejel revizijski sklep šele skupaj s sodbo, ki jo sedaj izpodbija. Zato meni, da mu ni bila dana možnost, da bi oblikoval stališče v zvezi z odločitvijo revizijskega sodišča, kar je kršitev 5. člena Zakona o pravdnem postopku. V ponovljenem postopku je sodišče druge stopnje ob dejanskih okoliščinah, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, "izbralo" tiste, ki so se zdele primerne za nasprotno odločitev, kot jo je višje sodišče zavzelo pri prvem sojenju. Toženec meni, da je instančno sodišče kršilo tudi 8. člen Zakona o pravdnem postopku. Po njegovem bi bilo treba ugoditi njegovi pritožbi in zadevo vrniti sodišču prve stopnje. Revizija sodišču druge stopnje očita tudi kršitev 14. točke 339. člena Zakona o pravdnem postopku, ker se ni opredelilo do tega, da niti toženec, niti sodna izvedenka pri pokojnem toženčevem sinu nista zaznala psihotičnih motenj in da je bil vsekakor sposoben skrbeti zase, saj je hodil v službo in mu je delovno razmerje prenehalo zgolj zaradi stečaja. Dodaja, da toženec v bivalnem okolju zapustnika ni bil zaželen in da so mu nasprotovali zapustnikova mati in drugo sorodstvo, zlasti tožnika, ki jima očita koristoljubje. Poudarja, da je treba določila o dedni nevrednosti restriktivno razlagati, da ni bilo ugotovljeno, da bi storil kaznivo dejanje, in da je razlaga določil o nudenju pomoči arbitrarna - zlasti v izpodbijani sodbi. Zatrjuje tudi, da je materialno pravo uporabljeno v nasprotju s 341. členom ZPP oziroma 4. točko 126. člena Zakona o dedovanju.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 36/04-uradno prečiščeno besedilo - 43/06) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnikoma, ki sta nanjo odgovorila. Predlagata zavrnitev revizije. Navajata, da je imel toženec možnost, da se je izjavil o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke in da v reviziji ni pojasnil, kako naj bi opustitev vročanja revizije vplivala na zakonitost in pravilnost sodne odločbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Opozarjata tudi na pavšalne revizijske ugovore, češ da sodišči nista pravilno presodili izvedenih dokazov, in trdita, da sta sodišči jasno razložili svoje stališče v zvezi z dolžnostjo preživljanja in razloge za toženčevo odsotnost iz sinovega življenja.

3.Revizija ni utemeljena.

Med bistvenimi kršitvami določil ZPP revizija očita sodišču druge stopnje kršitev načela kontradiktornosti oziroma obojestranskega zaslišanja, ki je uzakonjeno v 5. členu ZPP in zahteva, da sodišče vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevah nasprotne stranke. Toda izjavljanje o revizijski odločbi ni potrebno in ni dovoljeno, saj ZPP proti taki odločbi ne omogoča nobenega pravnega sredstva. Prav tako ni kršitve procesnega zakona, če sodišče druge stopnje - po razveljavitvi njegove prve sodbe - ponovno odloči o pritožbi. V drugem odstavku 380. člena ZPP je izrecno predvidena možnost, da vrhovno sodišče pri odločanju o reviziji s sklepom ugodi reviziji in (v celoti ali deloma) razveljavi sodbi sodišč druge in prve stopnje ali samo sodbo sodišča druge stopnje in vrne zadevo v novo sojenje, če ugotovi, da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Tako je bilo v obravnavanem primeru, v katerem je revizijsko sodišče ugotovilo, da je sodišče druge stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ker ni uporabilo vseh določil, ki bi jih moralo uporabiti (341. člen ZPP) in zato tudi ni opravilo dokazne ocene o vseh pravno relevantnih okoliščinah. Brez teh revizijsko sodišče, ki se z dejanskim stanjem po tretjem odstavku 370. člena ZPP ne ukvarja, ni moglo spremeniti izpodbijane sodbe po prvem odstavku 380. člena ZPP. Ko pa je sodišče druge stopnje v drugem sojenju upoštevalo materialnopravna določila, ki so se nanašala na toženčevo dolžnost preživljanja sina (od rojstva do polnoletnosti oziroma njegove smrti) in na toženčevo dolžnost nudenja potrebne pomoči (otroku oziroma odraslemu) sinu, in je v zvezi s tem presodilo ugotovljena dejstva v postopku pred sodiščem prve stopnje, je ravnalo v skladu in ne v nasprotju z 8. členom ZPP.

Tudi revizijski očitek, češ da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do izjav toženca in ugotovitev sodne izvedenke, ki pri pokojnem toženčevem sinu nista zaznala psihotičnih motenj, ni utemeljen. Sodišče druge stopnje je na tretji strani utemeljitve sodbe med dejanskimi ugotovitvami v 7. alineji izrecno pritrdilo, da zapustnik sicer ni imel pravih psihotičnih motenj, vendar pa je bilo pri njem prisotno paranoidno reagiranje ter slabši stik z realnostjo, tako da je bil po mnenju izvedenke sposoben le najosnovnejše skrbi zase, ni pa bil sposoben v celoti sam skrbeti zase. Dejstvo, da je bil pokojni zaposlen, dokler mu zaradi stečaja ni prenehalo delovno razmerje, ne negira ugotovitve sodišča druge stopnje, da ni bil v celoti sposoben skrbeti zase, njegovo zdravljenje v Psihiatrični bolnišnici na Vojniku pa to še potrjuje (8. alineja na tretji strani sodbe). Ker je toženec tovrstne pomisleke navajal že v pritožbi, mu je sodišče druge stopnje v skladu s 360. členom ZPP izrecno odgovorilo nanje na koncu prvega odstavka na četrti strani izpodbijane sodbe. Tako se izkaže, da tudi očitane kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni.

Sodišči prve in druge stopnje sta tudi pravilno uporabili materialno pravo, zlasti določilo 4. točke 126. člena Zakona o dedovanju (ZD, Uradni list SRS, št. 15/76-RS, št. 67/01) v zvezi s 1. točko 47. člena Zakona o dedovanju (Uradni list FLRJ, št. 20/55-47/65), ki določa, da ni vreden, da deduje, kdor se je huje pregrešil zoper dolžnost preživljati zapustnika, ki ga je bil po zakonu dolžan preživljati, kakor tudi, kdor ni hotel dati zapustniku potrebne pomoči. Sodišče druge stopnje je pravilno določilo vsebino pravnih standardov "pregrešitve zoper v zakonu določeno dolžnost preživljanja" in "odtegnitve potrebne pomoči". Revizija sicer utemeljeno opozarja, da je treba pojma uporabljati restriktivno, toda ob dejstvu, da toženec ne le, da ni izpolnil svoje moralne dolžnosti nudenja pomoči svojemu sinu v času njegovega življenja, temveč je opustil tudi zakonsko dolžnost njegovega preživljanja, ni razloga za dvom o tem, da toženec ni vreden, da bi dedoval po svojem sinu. To še zlasti ob upoštevanju stopnje kršitve in časovnega obdobja kršitve, volje kršitelja in posledic za zapustnika. Sodišči sta namreč ugotovili, da toženec ni plačeval preživnine vse od odselitve toženčeve žene in sina (zapustnika) leta 1962 pa do 1.12.1974 (torej med sinovim 4. in 16. letom starosti), ko je bil k temu prisiljen s sodno odločbo. Poleg tega je toženec tudi opustil potrebno pomoč otroku s tem, da ga ni nikoli, niti v času življenja zapustnikove matere, niti kasneje obiskal, stiki med njima pa so obstajali le po zaslugi samega zapustnika, ki je očeta včasih sam obiskal, ali pa so bila ta srečanja naključna. Pomanjkanje stikov očeta z otrokom je še toliko bolj očitno, ker je stanoval v bližini, pa se mu ni zdelo vredno, da bi poskrbel za sinovo vzgojo, varstvo in oskrbo niti v času njegove mladoletnosti, niti po polnoletnosti in to kljub vedenju, da sin zaradi svojega duševnega stanja ni sposoben v celoti skrbeti zase in zaradi poškodovane noge ne more priti k njemu. Vse te okoliščine je sodišče druge stopnje natančno napisalo na tretji in zlasti na četrti strani utemeljitve sodbe, v kateri je odgovorilo tudi na toženčev očitek o koristoljubnosti, ki sicer ni odločilno vplival na sodbo, kaže pa na toženčev odnos do sina in do sveta.

Tako se izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je vrhovno sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo.

Toženec stroškov za revizijo ni priglasil, pa tudi sicer do njih ne bi bil upravičen, ker revizija ni bila uspešna. Tožnika, ki sta priglasila stroške za odgovor na revizijo, pa po mnenju revizijskega sodišča do teh nista upravičena, ker odgovor na revizijo ni v ničemer pripomogel k sodni odločitvi (155. člen v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).