Jedro

Tožniku pripada pravica do povrnitve škode, ker je bil v priporu, obtožba zoper njega pa je bila zavrnjena (1. točka prvega odstavka 542. člena ZKP). Dejstvo, da je bil nekdo v kazenskem postopku oproščen obtožbe, pa ne pomeni, da so bila dejanja dejanja tistih, ki so vodili postopek, že zgolj zato nepravilna in nezakonita.

Relevantno okoliščino, ki vpliva na odmero odškodnine, predstavlja dejstvo, da je bil tožnik že pred tem priprt ter hkrati v več kazenskih postopkih zaradi drugih kaznivih dejanj z elementi izsiljevanja, ogrožanja varnosti in nasilja.

Izrek

Reviziji tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke še delno ugodi tako, da se izrek sodbe sodišča prve stopnje glasi: „Tožena stranka je dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki 40.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 11. 2006 do plačila.

V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.“ Sicer se revizija tožene stranke, v celoti pa revizija tožnika zavrneta.

Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 2.520,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 66.880,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 11. 2006 do plačila in mu povrniti odmerjene pravdne stroške. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo, pritožbi tožene stranke pa delno ugodilo in odškodnino znižalo na 56.880,00 EUR, uspehu sorazmerno pa je odločilo tudi o obveznosti tožene stranke, da tožniku povrne pravdne stroške.

3. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, sta pravočasno vložili revizijo obe pravdni stranki.

4. Tožnik v reviziji navaja, da ne terja plačilo odškodnine samo zaradi neutemeljeno odvzete prostosti. Plačilo terja, ker mu je bila prostost vzeta protipravno, kar dokazuje s kršitvami v kazenskem postopku, ki so kot take bile ocenjene po pritožbenem sodišču. Te kršitve, ki so zavedle tudi Vrhovno sodišče v fazi obravnavanja pritožb zoper sklepe o podaljšanju pripora, so bile ocenjene v sklepnem stavku sodbe Višjega sodišča v Mariboru: „Po zaključku pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje obdolžence utemeljeno oprostilo obtožbe, saj ni imelo na razpolago nobenega dokaza, ki bi očitek iz obtožbe potrdil“. To pomeni, da se kazenski postopek ob odsotnosti dokazov sploh ne bi smel voditi v fazi sojenja, ker za obtožbo ni bilo dokazov. Tožnik je skušal dokazati vse elemente protipravnosti, kar pa mu ni uspelo, saj je sodišče prve stopnje izvedlo le dokaz z zaslišanjem tožnika in postavitvijo izvedenke psihiatrinje, nič pa ni povedalo o listinah v spisu, kazenskem spisu in predlaganih dokazih, razen da niso potrebni za odločitev. Te dokaze bi moralo izvesti, glede na to, da dejanja ni storil in je bil žrtev tistih, ki so ga storili, in to direktno proti njemu. Tožnik je v priporu zbolel s hudimi posledicami, ki se manifestirajo v vsakodnevnem življenju. Zlorabe v kazenskem postopku so bile tako hude, da naj o njih sodi še Vrhovno sodišče. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je tožnik upravičen do višje odškodnine in ker ni priznalo odškodnine „po vseh izkazanih elementih škodnega ravnanja državnih organov“. Sodišči sta v nasprotju s 14. in 15. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) odločili brez odločilnih dejstev in listin iz kazenskega spisa in o njih razlogi sodbe niso navedeni, pri čemer izpostavlja zaključek sodišča, da mu ni uspelo dokazati določenih delov zahtevka; kako pa naj bi jih, če se predlagani dokazi sploh niso izvajali. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, ali pa, da izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožena stranka v reviziji uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Povzema vsebino posameznih sklepov, izdanih v kazenskih zadevah ter opozarja na del izvedenskega mnenja, ki ga sodišči nista upoštevali niti se nista o njem izjasnili. Tako je v ustni dopolnitvi mnenja izvedenka obširneje govorila o vplivu drugih kazenskih postopkov, v katerih je bil tožnik pred odreditvijo pripora in med priporom. Navedla je, da je zaradi časovnega prekrivanja zelo težko razločiti vplive posameznih dogajanj in zato ni mogla izolirati škode posameznega od postopkov, ker „se stresi v človekovem doživljanju in obrambnih sposobnostih seštevajo, prepletajo in dopolnjujejo.“ Tožnik je bil torej pred in med priporom v več kazenskih postopkih, tudi zaradi kaznivih dejanj z elementi nasilja. Po odpravi pripora je bil takoj premeščen v zapor, saj je bilo izvrševanje že pravnomočno izrečene zaporne kazni preloženo prav zaradi tega pripora. Že pred odreditvijo pripora mu je bila tudi odvzeta prostost, zato mu okolje, v katerem se je ob odreditvi pripora znašel, ni bilo tuje. Prestajanje pripora ni imelo tako hudih posledic na tožnikove odnose s svojci in bližnjimi, kot skuša prikazati, saj so mu bili ti odnosi že prej onemogočeni oziroma omejeni, svojci in bližnji pa tega vajeni. Zaradi pripora ni izgubil zaposlitve, saj že pred tem ni bil zaposlen, pri svoji referenčni skupini pa tudi ni bil spravljen v sramoto. Iz izvedenskega mnenja ne izhaja, da bi tožnik prav zaradi tega pripora utrpel večjo škodo, ampak so ugotovljene duševne bolečine posledica vseh kazenskih postopkov, ki so v tem času tekli zoper njega. Tožena stranka ne odgovarja zaradi morebitne škode, ki bi lahko tožniku nastala zaradi medijske odmevnosti. Tožena stranka meni, da je prisojena odškodnina na zgornji meji odškodnin iz tega naslova v konkretnih okoliščinah močno pretirana in bistveno odstopa od sodne prakse v primerljivih zadevah. V obravnavani zadevi bi bila zlasti glede na subjektivne okoliščine na strani tožnika po mnenju toženke primerna odškodnina največ 20 EUR na dan, torej skupaj 14.220 EUR. Iz previdnosti toženka še navaja, da je sodišče napačno prisodilo zakonske zamudne obresti od celotne odškodnine od 29. 11. 2006 dalje, to je od odločitve o predpravdnem zahtevku. Tožnik je iz naslova duševnih bolečin zaradi odvzema prostosti s tožbo vtoževal 50.000 EUR, med postopkom pa znesek zvišal, na koncu na 240.000 EUR. Obresti bi lahko sodišče prisodilo šele od zvišanja zahtevka. V predpravdnem zahtevku, ki je sicer višji od prisojenega, se namreč tožnik ni opredelil glede višine zahtevka, ki naj bi se nanašal na duševne bolečine, ki naj bi jih trpel v času prestajanja pripora, in bolečine, ki naj bi jih trpel po prestanem priporu, kar pa ni pravno priznana škoda. Tako se ne da ugotoviti, kolikšen znesek je zahteval iz enega in kolikšen iz drugega naslova. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da prisojeno odškodnino zniža na 14.220,00 EUR, podrejeno pa, da jo spremeni le glede začetka teka zamudnih obresti.

6. Na vročeno revizijo nasprotne stranke pravdni stranki nista odgovorili (375. člen ZPP).

7. Revizija tožnika ni utemeljena, revizija toženke pa je delno utemeljena.

8. Tožnik je vložil tožbo za plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala v zvezi s priporom in v zvezi s kazenskim postopkom, ki se je zanj končal z oprostilno sodbo. Materialnopravne določbe o povrnitvi škode osebam, ki so bile neupravičeno obsojene ali jim je bila nezakonito vzeta prostost, vsebuje Zakon o kazenskem postopku v 32. poglavju (v nadaljevanju ZKP). Tožniku pripada pravica do povrnitve škode, ker je bil v priporu, obtožba zoper njega pa je bila zavrnjena (1. točka prvega odstavka 542. člena ZKP). Dejstvo, da je bil nekdo v kazenskem postopku oproščen obtožbe, pa ne pomeni, da so bila dejanja dejanja tistih, ki so vodili postopek, že zgolj zato nepravilna in nezakonita. Namen kazenskega postopka je, da se ugotovi, ali je oseba, zoper katero se postopek začne, storila očitano kaznivo dejanje in ali je zanj odgovorna, zato sam tek kazenskega postopka (katerega rezultat ni obsodilna sodba) oziroma delovanje organov oblasti v okviru tega postopka ne predstavlja protipravnega ravnanja, ki bi v njem obtoženo osebo upravičeval do povrnitve škode. Tožnik zato zmotno meni, da bi kazenski postopek ob odsotnosti dokazov sploh ne smel priti do faze sojenja, ker že za obtožbo ni bilo dovolj dokazov, obrazložena zavrnitev njegovih dokazov v smeri dokazovanja tega dejstva pa ne predstavlja kršitve pravdnega postopka. Nadalje pa tudi nista podani zatrjevani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Čeprav tožnik vsebino teh kršitev očitno razume napačno (sodišči naj bi „odločili brez odločilnih dejstev in listin iz kazenskega spisa in o njih razlogi sodbe niso navedeni“), Vrhovno sodišče ugotavlja, da je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti, protispisnosti pa zatrjevana kršitev niti ne bi mogla predstavljati. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka torej tožnik uveljavlja neutemeljeno.

9. Medtem ko materialnopravno podlago odškodninske odgovornosti države zaradi neutemeljenega pripora ureja ZKP, se za odmero odškodnine uporabljajo obligacijskopravni predpisi, v konkretnem primeru Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ). Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje duševnih bolečin in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, ki pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pa tudi to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (179. člen OZ). Po ustaljeni sodni praksi duševne bolečine zaradi neopravičene obsodbe oziroma neutemeljeno odvzete prostosti pomenijo enotno obliko škode, ki zajema vse škodne posledice nepremoženjske škode, vezane na oškodovančevo osebnost, izhajajoče iz neopravičene obsodbe oziroma neutemeljeno odvzete prostosti. Za to škodo se prisodi ena odškodnina, pri katere odmeri sodišče upošteva vse okoliščine primera: ugled, ki ga je oškodovanec prej užival v svojem okolju, odnos okolja proti njemu po obsodbi oziroma odvzemu prostosti, težo in naravo kaznivega dejanja, čas odvzema prostosti in vse druge okoliščine, ki so vplivale na naravo, težo in trajanje duševnih bolečin (Poročilo o sodni praksi Vrhovnega sodišča SRS št. II /86, stran 13).

10. Obe pravdni stranki z revizijo uveljavljata zmotno uporabo materialnega prava zaradi po njunem mnenju napačno (previsoko/prenizko) odmerjene višine odškodnine. Neutemeljeno pa tožena stranka meni, da sta sodišči druge in prve stopnje prezrli tisti del izvedenskega mnenja, ki opozarja na vpliv drugih kazenskih postopkov, v katerih je bil tožnik že pred in med priporom in ki so prav tako vplivali na njegovo psihično počutje, ker „se stresi v človekovem doživljanju in obrambnih sposobnostih seštevajo, prepletajo in dopolnjujejo“. Sodišči (sodišče prve stopnje na 6. in 7. strani, sodišče druge stopnje pa na 4. in 5. strani obrazložitve) sta te okoliščine namreč upoštevali v okviru okoliščin, ki vplivajo na višino odškodnine. Prav tako tožena stranka zmotno meni, da „ne odgovarja zaradi morebitne škode, ki bi lahko tožniku nastala zaradi medijske odmevnosti.“ Zanimanje javnosti za dogodek oziroma izid konkretnega kazenskega postopka in s tem povezano (korektno) poročanje medijev predstavlja namreč eno od okoliščin, ki lahko pomembno vpliva na odmero odškodnine.

11. Kot navaja toženka v reviziji, je tožniku prisojena odškodnina – upoštevajoč objektivne okoliščine primera (pripor od 17. 9. 2003 do 29. 8. 2005, torej v trajanju 711 dni, pri čemer prve tri mesece ni smel imeti nobenih stikov z družino; obtožba za kaznivo dejanje poskusa umora v sostorilstvu, za kar je zagrožena kazen 30 let zapora) – na zgornji meji odškodnin, ki jih sodišča prisojajo za take primere. Vendar pa so tudi v okviru enakovrstnih škod potrebna odstopanja zaradi individualizacije posameznega škodnega dogodka oziroma posameznega oškodovanca. Zato primerjava z zadevo, ki jo v reviziji ponuja tožnik, ni primerna, saj je bil v njej ugotovljen bistveno drugačen obseg škode kot v tu obravnavanem. Na drugi strani pa relevantno okoliščino, ki vpliva na odmero odškodnine, v obravnavanem primeru predstavlja dejstvo, ki sta ga sodišči sicer ugotovili, a po presoji Vrhovnega sodišča neustrezno upoštevali, da je bil tožnik že pred tem priprt ter hkrati v več kazenskih postopkih zaradi drugih kaznivih dejanj z elementi izsiljevanja, ogrožanja varnosti in nasilja. Ker je bil že prej zaprt zaradi (suma) storitve kaznivih dejanj, njegova odsotnost ne zanj ne za njegove svojce ni predstavljala nove življenjske situacije, in tudi okolje, v katerem se je znašel, mu ni bilo tuje. Njegov ugled ni bil prizadet zgolj zaradi obtožbe za kaznivo dejanje, katerega je bil nato oproščen, prav tako je na intenzivnost in trajanje njegovih duševnih bolečin vplival istočasen tek kazenskih postopkov zaradi drugih kaznivih dejanj. Pravilno upoštevanje načel individualizacije in objektivne pogojenosti odškodnin po presoji Vrhovnega sodišča narekujeta znižanje prisojene odškodnine, zato je reviziji toženke delno ugodilo in na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP sodbo sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo prve stopnje spremenilo tako, da je tožniku priznalo 40.000,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo. Nižjo odškodnino torej narekujejo predvsem subjektivne okoliščine na strani tožnika in njegov dotedanji način življenja. V preostalem delu pa revizija toženke ni utemeljena, saj bi bila odmera (še) nižje odškodnine v nasprotju z načelom objektivne pogojenosti odškodnin, ki terja ustrezno umestitev prisojene odškodnine v širše družbene razmere in primerjavo tožnikove škode s podobnimi škodami in zanje oškodovancem prisojenimi odškodninami. V preostalem delu je zato Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo na podlagi 378. člena ZPP, na tej pravni podlagi pa je zavrnilo tudi revizijo tožnika, saj se neutemeljeno zavzema za odmero višje odškodnine. Glede na znižanje odškodnine in zgolj na revizijske razloge omejeno presojo izpodbijane sodbe (prvi odstavek 371. člena ZPP) odgovora ne terjajo revizijske trditve toženke glede začetka teka zamudnih obresti, saj se tičejo le zneska, ki presega 50.000,00 EUR.

12. Glede na spremembo sodbe druge stopnje je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Odločitev o stroških je spremenilo le upoštevajoč drugačen uspeh pravdnih strank v postopku (tožnik je namreč po spremenjeni odločitvi uspel do prvega zvišanja zahtevka z 28,37%, do drugega z 12,08% in nazadnje z 11,90% tožbenega zahtevka). Na pritožbeni stopnji je toženka uspela s 40,19%, na revizijski pa z 39,57% glede na izpodbijani del odločitve. Zato mora tožnik toženi stranki povrniti (upoštevajoč odmero, ki jo je obrazložilo sodišče druge stopnje na 7. in 8. strani obrazložitve) 2.010,34 EUR stroškov postopka, ki so nastali pred sodiščem prve stopnje, 259,41 EUR pritožbenih in 250,74 EUR revizijskih stroškov (ki sicer prestavljajo materialne stroške in stroške sestave revizije) oziroma skupno 2.520,49 EUR.