Jedro

Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni v točki 1. izreka glede višine prisojene odškodnine, tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v višini 10.184,00 EUR. Višji zahtevek (za plačilo še 4.256,00 EUR) se zavrne.

Pritožbama pravdnih strank se delno ugodi in se izpodbijana sodba glede odločitve o višini stroškov spremeni, tako da mora tožena stranka tožeči plačati 1.658,78 EUR pravdnih stroškov.

Sicer se pritožbi pravdnih strank zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 192,99 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dne po prejemu pisnega odpravka te sodbe in tečejo do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru toženo stranko obsodilo na plačilo odškodnine v višini 14.444,00 EUR za škodo, ki jo je tožnik utrpel od dogodku dne 16.5.2006. Toženka ga je namreč ob prerivanju poškodovala tako, da ga je prijela za palec desne roke in ga zarotirala, tako da je prišlo do odloma baze osnovnega sklepa palca desne roke z odtrganjem nasadišča vzdolžne stranske vezi dlančninčno členčničnega sklepa palca desne roke na podlahtični strani. Utrpel je nepremoženjsko in premoženjsko škodo za fizične bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju v višini 7.500 EUR, za strah v višini 1.200 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 8.000 EUR, za tujo pomoč 1.000 EUR in za potne stroške 730 EUR. Za nastalo škodo je tožnik odgovoren v deležu 20%, zato mu pripada samo 80% odškodnine. Iz razlogov sodbe izhaja, da je sodišče zavrnilo višji zahtevek za odškodnino in odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti (ker duševne bolečine niso bile take intenzitete, da bi utemeljevale odškodnino) in za izgubljeni dobiček (ker tožnik take škode ni izkazal). Za prisojeno odškodnino tožniku pripadajo zamudne obresti od 3.1.2007, to je od datuma, ko je pri toženi stranki vložil zahtevek. Njegov uspeh v pravdi je sodišče ocenilo na 47,65%, uspeh tožene stranke pa na 52,35%.

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del zahtevka. Navaja, da je napačna odločitev o njegovi soodgovornosti. Parcelna meja med nepremičninami pravdnih strank je urejena, tožnik je tistega dne kosil svojo nepremičnino in toženka in njen mož sta ga žalila in poskušala svoj prav doseči z nasiljem. Sodišče ne pojasni, zakaj zaključuje, da tožnik ni odgovarjal z mirnim tonom. Tudi dejstvo, da je odrinil toženkinega moža, ne predstavlja podlage za soodgovornost tožnika, saj njegova reakcija ni bila prekomerna glede na situacijo. Sodišče je prenizko ocenilo odškodnino za nepremoženjsko škodo. Glede na ugotovitve izvedenca mu pripada odškodnina v višini zahtevanih 10.000 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju. Sodišče ni upoštevalo primarnega strahu, ko je bil tožnik neposredno po dogodku zgrožen ob pogledu na svoj prst, ki je bil pod kotom 90º glede na normalno lego, tudi sicer bi ob upoštevanju strahu pred operativnim zdravljenjem in ob seznanitvi z naravo poškodbe ter ob trajanju sekundarnega strahu, odškodnina morala znašati 2.000 EUR. Pri oceni škode zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče spregledalo bistveno okoliščino, da je pri tožniku desna roka dominantna. Do nezgode se je ukvarjal z rekreativnima dejavnostma, ki sta obe povezani z močjo in gibljivostjo palca desne roke (strelstvo, golf). Zaradi težav je moral strelstvo opustiti, golf pa lahko igra slabše in z večjimi napori in težavami. Tožnik se mora pri delu vsakodnevno rokovati, zaradi bolečin se temu zdaj izogiba, kar na sogovornika naredi neprijeten vtis. Pri starosti 50 let je postal nesposoben za kakršnokoli težje fizično delo z desno roko, zaradi česar duševno trpi. Zaradi vsega naštetega je upravičen do odškodnine v višini 12.000 EUR. Neutemeljena je zavrnitev zahtevka iz naslova izgubljenega dobička, saj je tožnik v tožbi pojasnil in dokazno podprl svoj zahtevek in tožena stranka v odgovoru temu delu zahtevka ni nasprotovala in konkretno ugovarjala. Ob le pavšalnih ugovorih bi moralo sodišče šteti zatrjevana dejstva o razliki med dobičkom v letu 2005 in 2006 za dokazana. Tožnik je iz previdnosti predlagal tudi imenovanje izvedenca finančne stroke. Ni jasno, zakaj sodišče v razlogih govori, da bi tožnik moral dokazati, da je bil v družbi zaposlen in da je prejemal plačo, saj ni uveljavljal škode zaradi nižje plače v času bolniške. Nesprejemljiv je zaključek sodišča, da bi lahko tožnikovo delo opravljala njegova partnerka, saj gre za neprerekano trditev. Poleg tega zaključek niti ne drži, saj je partnerka zaposlena šele od 1.6.2007 dalje. Da bi drugi delavci lahko poskrbeli za delo, ni bila trditev tožene stranke, ravno obratno, tožnik je zatrjeval, da takih delavcev ni bilo. Zaključek sodišča, da ni ničesar dokazal, je v nasprotju z določili 214. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve. Če bi sodišče vseeno štelo, da je tožena stranka obrazloženo ugovarjala, tožnik podrejeno opozarja, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo predlog za izvedbo dokaza z izvedencem finančne stroke in zavrnitve tudi ni obrazložilo. Izpodbijana sodba je obremenjena tudi s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavek 339. člena ZPP, saj je seštevek priznane odškodnine v razlogih sodbe 14.744,00 SIT, v izreku pa je prisojena odškodnina v znesku 17.444,00 SIT. Druge točke izreka ni mogoče preizkusiti, saj sodišče ni natančneje zapisalo, kateri del izreka je zavrnilo. Tožena stranka ni ugovarjala obrestnemu delu zahtevka, zato sodišče ni imelo podlage za delno zavrnitev zahtevka glede obresti. Izračun sodišča o stroških napačen, odločitve pa se niti ne da preizkusiti.

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka navajala, da zahtevek ni utemeljen že po temelju. V zvezi z materialno škodo je stališče pritožbe napačno, saj bi moral tožnik najprej konkretizirano podati relevantne in z vsemi dokazi podprte navedbe o elementih, ki bi kazali na izgubo dobička in vzročno zvezi s poškodovanim prstom in šele nato bi tožena stranka lahko podala ustrezne ugovore.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in navaja, da je sodišče prezrlo vrsto materialnih dokazov, ki ne dopuščajo zaključka, da je poškodbo povzročila toženka. Sodišče je kršilo postopek in sicer določbo 8. člena ZPP. Tožnik je ves čas spreminjal izjave o nastanku poškodbe, kar pomeni, da je izjave prilagajal ugotovitvam zdravnikom in si je izmislil, da je poškodbo povzročila toženka. Tožniku zato v nobenem primeru ne gre verjeti in zato ni podana odškodninska odgovornost toženke. Tudi izvedenec je v svojem mnenju navedel različne možne načine nastanka take poškodbe. Seveda pa je nastanek poškodbe, kot ga zatrjuje, v danih okoliščinah nemogoč. Tožnik je bil nasilen in je toženkinega moža porinil da je padel in se poškodoval. Ni razumljivo, kako bi toženka, ki je majhne rasti in starejša (70 let) prijela za prst razjarjenega tožnika, ki je bil v gibanju in nasilen. Pobijana sodba nima razlogov o vseh elementih odškodninske odgovornosti, očitno se sodišče ni ukvarjalo z vzročno zvezo. Pretirano je določena višina odškodnine, vsaj 100% več kot v podobnih primerih v sodni praksi. Ob predpostavki, da bi toženka res poškodovala tožnika (čeprav ga ni) pa je napačno tudi razmerje odgovornosti, soodgovornost tožnika znaša najmanj 50%. Napačen je še stroškovni sklep.

Pritožbi sta le delno utemeljeni in sicer pritožba tožeče stranke glede stroškov, pritožba tožene pa glede glavne stvari in glede stroškov. .

Razlogi izpodbijane sodbe so jasni (čeprav po nepotrebnem na več mestih ponovljeni) in si med seboj niso v nasprotju, prav tako tudi niso v nasprotju z izrekom. Res je v zapisu višine odškodnine v izreku prišlo do pisne pomote (dejanski seštevek posameznih oblik odškodnine je 14.744 EUR), vendar gre za pomoto v smislu 328. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in ne za nasprotje med razlogi in izrekom. Ker je pritožbeno sodišče, kot bo v nadaljevanju obrazloženo, višino prisojene odškodnine spremenilo, je hkrati s spremembo odpravilo pomoto. Podana ni niti očitana kršitev iz 8. člena ZPP (v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP). Sodišče je ocenilo izvedene dokaze posamezno in v kontekstu in svoje zaključke obrazložilo. Nestrinjanje tožene stranke z zaključki ne pomeni, da bi bila dokazna ocena izvedena v nasprotju z metodičnimi napotki iz 8. člena ZPP.

O pritožbi tožene stranke glede temelja njene odgovornosti.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da je poškodbo tožniku povzročila prav toženka. Razlike v zapisih o načinu poškodovanja so v razlogih sodbe prepričljivo pojasnjene. Prvi zapis je bil sestavljen na urgenci, kjer se zdravniki predvsem ukvarjajo s sanacijo poškodb in ne toliko z natančnostjo zapisov o načinu poškodovanja, poškodba je bila prvič zares obravnavana šele na pregledu v SB Franca Derganca v Novi Gorici. Res iz izvedenskega mnenja izhaja, da je v zdravstvenem kartonu 29.5.2006 (torej že po operaciji v Novi Gorici) zapisano tudi, da se je tožnik poškodoval pri „boksu“, vendar je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo, da je tožnik zdravniško pomoč poiskal takoj po dogodku (prej pa je kosil travo in torej palec pred spornim dogodkom ni bil poškodovan), zato ne glede na različne zapise ne more biti dvoma, da je bil tožnik poškodovan ravno v spornem dogodku. Razlogi, zakaj je tožnik šel na pregled in operacijo v Novo Gorico, so življenjski, saj je tudi izvedenec A. pojasnil, da se kirurg v Novi Gorici usmerjeno ukvarja s poškodbami roke in ima na tem področju velike izkušnje. Tožnik je želel poškodbo čimprej sanirati in odhod k specialistu in odločitev za operacijo namesto dolgotrajnejšega konzervativnega zdravljenja (z več možnostmi zapletov) je logična. Izvedenec je potrdil, da je način poškodbe, kakršnega je opisal tožnik, možen. Na podlagi izpovedi strank in prič pa je sodišče ugotovilo potek dogodkov, torej najprej verbalni napad toženke in njenega moža, nato je tožnik odrinil toženkinega moža, da je padel, v nadaljevanju pa je toženka napadla tožnika, ga prijela za prst in mu ga zarotirala. Način poškodbe ni tak, da zaradi razlike v starosti in teži ne bi bil možen, prav tako iz ugotovljenega poteka dogajanja ne izhaja, da bi bil tožnik ob poškodovanju v gibanju. Ob upoštevanju vseh ugotovljenih dejstev in indicev, ki tudi po mnenju pritožbenega sodišča tvorijo zaključen krog, pritožba ne uspe omajati odločilnega sklepa sodišča, to je, da je toženka poškodovala tožnika, kar je imelo za posledico v nadaljevanju ugotovljeno škodo. O katerih drugih elementih odškodninske odgovornosti sodba nima razlogov, pritožba tožene stranke ne pove in zato nanjo ni mogoče odgovoriti.

O pritožbi obeh strank glede deleža soodgovornosti.

Po določbi 171. člena Obligacijskega zakonika (OZ) ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Pri presoji prispevka tožeče stranke ni mogoče mimo dejstva, da je tožnik (sicer) kot reakcijo na verbalni napad toženke in njenega moža in na siljenje toženkinega moža vanj, toženkinega moža odrinil dovolj močno, da je padel po tleh, kar je pretirana reakcija glede na situacijo in tudi ne kaže, da bi bil tožnik posebej miren. Sodišče je obrazložilo, kako je prišlo do zaključka, da tožnik ni odgovarjal z mirnim tonom in zakaj je glede tega verjelo toženki in njenemu možu. Pri odločanju o prispevku obeh udeleženih k nastanku škode je bilo treba upoštevati, da sta prepir začela toženka in njen mož, da je nato tožnik odrinil toženkinega moža, da je ta padel po tleh, da pa je na koncu toženka odreagirala prekomerno in tožnika relativno hudo poškodovala. Vse našteto je sodišče prve stopnje upoštevalo in odločilo, da je tožnik prispeval k nastanku škode v deležu 20%, s čimer se pritožbeno sodišče strinja in v celoti pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje.

Glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Ker obe stranki v pritožbi napadata predvsem po njunem mnenju napačno uporabo materialnega prava glede višine odškodnine, je pritožbeno sodišče obe pritožbi obravnavalo skupaj.

Iz neprerekanih razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnik utrpel odlom baze osnovnega sklepa palca desnice z odtrganjem nasadišča vzdolžne stranske vezi. Zdravljenje je bilo hospitalno (1 dan z operacijo v prevodni anesteziji z dodatkom visoke doze uspaval) in ambulantno. Odstranjeni so mu bili šivi, enkrat tudi poseben žični šiv, šest tednov je bil palec ves čas imobiliziran v longeti, ki je segala do sredine desne podlahti, nadaljnjih deset dni pa občasno. V okviru ambulantnega zdravljenja je bil tožnik enajstkrat pregledan pri svojem zdravniku, sedemkrat pa pri specialistu, dvajsetkrat je bil na fizoterapiji, dvakrat rentgensko slikan. Zdravljenje je minilo brez zapletov in je trajalo štiri mesece in en teden. Tri dni je trpel hude telesne bolečine, tri tedne srednje hude, nato pa še tri tedne blage. Blage bolečine so kasneje v stalni obliki ponehale, ves čas in tudi v bodoče pa bo tožnik trpel občasne blage bolečine. Tožnik je ob dogodku zaradi nenadne in nepričakovane bolečine utrpel trenuten primarni strah srednje intenzitete, upravičeno pa je bil lahko v skrbeh za izid zdravljenja, ta strah je bil srednje intenzivnosti in je trajal šest tednov, nato pa še kaka dva meseca v blagi obliki. Tožnik ima trajne posledice v anatomskem (zrasli odlom) in funkcionalnem (zavrta gibljivost palca desne roke lažje stopnje, zmanjšana groba moč stiska desnice in nekoliko zmanjšana spretnost različnih prijemov z desnico) smislu. Zmanjšano je sposoben za dela, ki zahtevajo fin prijem in dobro koordinacijo prstov desne roke in za dela, ki zahtevajo grobo moč in za dvigovanje bremen, težjih od 10 kg, z desno roko. Zmanjšano je sposoben za športne aktivnosti, s katerimi seje ukvarjal pred poškodbo, to je za strelstvo in golf ter za delo, povezano z ročnim orodjem. Previden mora biti pri rokovanju in pri fizičnih delih z roko.

Za pravilno uporabo materialnega prava pri določitvi višine odškodnine za nepremoženjsko škodo mora sodišče upoštevati tako subjektivne posledice pri oškodovancu kot načelo objektivne pogojenosti odškodnine. Slednje pomeni, da mora biti odškodnina vpeta v sistem odškodnin v slovenski sodni praksi, po eni strani ne sme bistveno odstopati niti navzgor niti navzdol od podobnih primerov, po drugi strani pa mora ohranjati razmerja med velikimi in manjšimi škodami. Ob upoštevanju obojega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odškodnino v skupni višini 16.700 EUR (kar ustreza dobrim 17 povprečnim plačam v RS) odmerilo previsoko. Odškodnine v podobni višini namreč se prisojajo v precej težjih primerih. Tako je bila odškodnina v višini 16 povprečnih plač prisojena na primer v zadevah z opr.št. II Ips 525/2004 (kjer je šlo za zmečkanino in zlom v predelu prstov, hospitalizacija je trajala 11 dni), II Ips 170/2005 (delna amputacija palca, zatrditev sklepa, 6 dni hospitalizacije). V podobnih primerih (npr. II Ips 609/2006, II Ips 407/2008, II Ips 122/2006) pa so odškodnine znašale od šest do dvanajst povprečnih plač.

Zgoraj povzete tožnikove fizične bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju po intenzivnosti in trajanju niso tako odstopale navzgor, da bi utemeljevale prisojenih 7.500 EUR odškodnine, saj pri zdravljenju ni bilo nobenih zapletov. Odškodnina, določena v skladu s kriteriji iz 179. in 182. člena OZ, tako znaša 5.000 EUR. Primarni strah je bil trenuten in le srednje intenzitete. Glede na ugotovljeni potek dogodkov in glede na njegovo intenzivnost in trajanje sploh ne daje podlage za odškodnino po 179. členu OZ (trditve o strahu ob pogledu na prst so pritožbena novota). Tudi sekundarni strah je bil le srednje in nato blage intenzivnosti in je trajal relativno kratko obdobje (manj kot zdravljenje). Opisane posledice utemeljujejo odškodnino v višini 500 EUR (in ne prisojenih 1.200 EUR). Glede na ugotovljene omejitve, ki se pri tožniku v glavnem izražajo pri rekreativnih dejavnostih in (razen težav pri rokovanju) niso bistveno vplivale na opravljanje vsakodnevnega dela, je bila s sodbo prve stopnje previsoko odmerjena tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Primerna odškodnina ob upoštevanju načela objektivne pogojenosti odškodnin (podobne posledice in enaka starostna skupina 1Primeri iz knjige Alenka Berger Škrk: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV založba, Ljubljana 2010, primeri v poškodbeni skupini V, od št. 100 do 200. ) znaša 5.500 EUR.

Skupaj znaša odškodnina za vso nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnik utrpel, 11.000 EUR (ali dobrih 11 povprečnih plač), kar ustreza tako zgoraj opisanim posledicam kot umestitvi odškodnine v sistem odškodnin za nepremoženjsko škodo v novejši sodni praksi. Glede na soodgovornost mora tožena stranka tožeči plačati 8.800 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo. Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi tožene stranke in odločitev sodišča prve stopnje ustrezno spremenilo (odškodnina iz naslova tuje pomoči in potnih stroškov za nobeno od pritožb ni bila sporna).

Glede začetka teka zamudnih obresti.

Pritožba tožeče stranke sicer utemeljeno opozarja, da tožena stranka obrestnemu delu ni nasprotovala, vendar mora sodišče ob dejstvih, ki jih je navajala sama tožeča stranka, pravilno uporabiti materialno pravo. Obresti za nepremoženjsko škodo ne morejo začeti teči preden se je škoda ustalila, enako velja za premoženjsko škodo, ki je že po naravi stvari nastajala po škodnemu dogodku. Odločitev sodišča prve stopnje, da je toženka prišla v zamudo 3.1.2007, je zato pravilna.

Glede zahtevka iz naslova izgubljenega dobička.

Neutemeljena je tudi pritožba glede izgubljenega dobička. Navedbe o izgubljenem dobičku so bile preveč pavšalne, da bi jih bilo mogoče obravnavati in tudi da bi jim tožena stranka lahko bolj konkretno odgovarjala. Tožnik je namreč navajal le, da je edini družbenik in direktor družbe E. d.o.o., da naj bi promet izključno zaradi njegove odsotnosti izrazito upadel, ker ni bilo nikogar, ki bi skrbel za nove posle, delavci so delali le vnaprej zagotovljene posle. Dejstvo, da je bil čisti dobiček v letu 2006 nižji od čistega dobička v letu 2005, samo po sebi še ne zadošča za zaključek, da je razlika v dobičku v vzročni zvezi s poškodbo, za katero odgovarja tožena stranka (zlasti pa ne v celoti). Sodišče prve stopnje se je sicer res po nepotrebnem ukvarjalo s plačo tožnika, vendar to ne spremeni dejstva, da so trditve o organizaciji poslovanja tožnikove družbe prešibke, da bi utemeljevale vzročno zvezo, posebej ob letnem prometu družbe 252.287.000 SIT. Že na prvi pogled je iz poslovnega izkaza tudi razvidno, da je največja razlika v prometu v prodaji na trge EU, kot izhaja iz razlogov sodbe, pa je tožnik izpovedal, da ni mogel obiskovati strank le na območju Slovenije. Tudi v zvezi s predloženimi dokazi bi zato moral tožnik vpliv svoje odsotnosti, naravo dejavnosti družbe in njeno notranjo organizacijo podrobneje pojasniti, da bi bil možen obrazložen ugovor tožene stranke in odločanje sodišča o obstoju vzročne zveze. Odločitev o zavrnitvi zahtevka iz naslova izgubljenega dobička je na podlagi vsega povedanega pravilna.

Glede odločitve o pravdnih stroških.

Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških. Višini priznanih stroškov za vsako od strank nobena od pritožb ni konkretno nasprotovala, kar pomeni, da znašajo stroški tožeče stranke 7.214,19 EUR, stroški tožene stranke pa 3.267,71. Po temelju je bil uspeh tožeče stranke 80%, po višini pa slabih 14%, kar pomeni, da je uspeh tožeče stranke v pravdi 47%, uspeh tožene pa 53%. Tožena stranka mora tako tožeči povrniti 3.390,67 EUR, tožeča toženi pa 1.731,89 EUR. Po opravljenem pobotu je tako sodišče odločilo, da mora tožena stranka tožeči povrniti 1.658,78 EUR pravdnih stroškov.

Glede izreka.

Na podlagi vsega povedanega in ker ni podana tudi nobena druga uradoma upoštevna kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), je glede glavne stvari pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo (353. člen ZPP), pritožbi tožene stranke pa delno ugodilo in sodbo spremenilo v točki 1. , tako da mora tožena stranka plačati 10.184 EUR odškodnine, višji zahtevek pa zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP). Delno je ugodilo tudi pritožbama obeh strank glede stroškov postopka.

Tožena stranka je s pritožbo delno uspela, njen uspeh znaša 30% (4.256/14744), kar pomeni, da ji mora tožeča stranka povrniti 192,99 EUR pravdnih stroškov (za sestavo pritožbe in za sodno takso). Sicer sta bili pritožbi obeh strank zavrnjen in morata v zavrnjenem delu kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.