Jedro

Revident, ki uveljavlja odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča ali neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje, odstop oziroma neenotnost izkazati glede konkretnega pravnega vprašanja, ki je pomembno za odločitev v zadevi. Hkrati mora skladno s trditvenim in dokaznim bremenom opraviti primerjavo pravnega in dejanskega stanja iz izpodbijane odločbe z odločbami Vrhovnega sodišča, v zvezi s katerimi utemeljuje odstop od sodne prakse, oziroma sodbami sodišča prve stopnje, v zvezi s katerimi zatrjuje neenotnost, in zatrjevano odstopanje oziroma neenotnost utemeljiti.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje po 2. točki drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša revizijske stroške.

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo Območne geodetske uprave Ljubljana, št. 02132-00937/2012 z dne 16. 9. 2013, v zvezi z odločbo tožene stranke, št. 3532-219/2013-2-06421129 z dne 27. 2. 2014. Z navedeno odločbo prvostopenjskega organa je bil kot prepozen zavržen revidentkin predlog za obnovo postopka evidentiranja vpisa stavbe z ident. št. ..., Ljubljana, ki je povezana s parc. št. ... k. o. ..., v kataster stavb, ki je bil zaključen z izdajo sklepa prvostopenjskega organa dne 18. 7. 2012. V postopku je bilo ugotovljeno, da je za obstoj navedenega sklepa izvedela najkasneje 13. 8. 2012, ko je podpisala sporazum o preoblikovanju solastnine v etažno lastnino, iz katerega izrecno izhaja, da so ga stranke (med njimi revidentka) sklenile (tudi) na podlagi sklepa z dne 18. 7. 2012, predlog za obnovo postopka pa je vložila 1. 8. 2013. Tožena stranka je revidentkino pritožbo zoper sklep prvostopenjskega organa zavrnila.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/2008 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/2008 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/2008 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/2008 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/2008 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločilo.

6. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Odločitev o vprašanju pa mora biti pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. V revizijskem postopku pred Vrhovnim sodiščem je namreč poudarjen objektivni pomen tega izrednega pravnega sredstva in s tem vloga Vrhovnega sodišča pri razvoju prava, v usmerjanju sodne prakse in zagotavljanju njene enotnosti. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007, X Ips 69/2009, X Ips 189/2009, X Ips 472/2011, X Ips 423/2012, X Ips 302/2013) in z določbo četrtega odstavka 367.b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse.

7. Revidentka v reviziji navaja, da izpodbijana sodba odstopa od že uveljavljene sodne prakse istega sodišča, kot izhaja iz sodbe U 1121/2008 z dne 5. 2. 2009, Vrhovno sodišče pa o tem vprašanju še ni odločalo. Navaja še, da revizijo vlaga zaradi bistvene kršitve določb postopka, ker v izpodbijani sodbi manjka dokazna ocena in presoja o odločilnem dejanskem vprašanju, to je, kdaj je revidentka izvedela za izdajo sklepa z dne 18. 7. 2012. 8. V upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je ustaljeno stališče, da mora revident, ki uveljavlja odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča ali neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje, odstop oziroma neenotnost izkazati glede konkretnega pravnega vprašanja, ki je pomembno za odločitev v zadevi. Hkrati mora skladno s trditvenim in dokaznim bremenom opraviti primerjavo pravnega in dejanskega stanja iz izpodbijane odločbe z odločbami Vrhovnega sodišča, v zvezi s katerimi utemeljuje odstop od sodne prakse, oziroma sodbami sodišča prve stopnje, v zvezi s katerimi zatrjuje neenotnost, in zatrjevano odstopanje oziroma neenotnost utemeljiti (tako Vrhovno sodišče v zadevah X Ips 107/2012 z dne 11. 7. 2012, X Ips 513/2009 z dne 10. 3. 2011 in X Ips 469/2011 z dne 19. 1. 2012).

9. Pravnega vprašanja, glede katerega naj bi bila sodna praksa sodišča prve stopnje neenotna, revidentka ni navedla. Tako vprašanje ne more biti niti stališče, sprejeto v sodbi U 1121/2008, da je za začetek teka subjektivnega roka iz 5. točke prvega odstavka 263. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) odločilen dan, ko se je predlagatelj seznanil z dejstvom, da je bila odločba izdana (da obstaja), in ne kdaj bi se lahko seznanil (mogel seznaniti) z njim. Vrhovno sodišče je doslej že večkrat navedlo, da je besedilo navedene določbe ZUP, po katerem „stranka lahko predlaga obnovo postopka samo v enem mesecu od dneva, ko je izvedela, da je bila odločba izdana“, jasno in ne sproža posebne dileme, ki bi brez drugih dodatno izkazanih okoliščin utemeljevala vsebinsko obravnavo revizije (prim. sklepa Vrhovnega sodišča X Ips 87/2010 z dne 22. 4. 2010 in X Ips 317/2010 z dne 9. 3. 2011).

10. Dovoljenosti revizije zaradi neenotne sodne prakse sodišča prve stopnje pa revidentka ni izkazala niti s trditvami o tem, da sodišče prve stopnje v nasprotju s stališčem, zavzetim v sodbi U 1121/2008, ni opravilo dokazne ocene o tem, kdaj je izvedela za izdani sklep območne geodetske uprave z dne 18. 7. 2012. V zadevi U 1121/2008 je sodišče prve stopnje presodilo, da (upoštevaje prakso gradnje brez gradbenega dovoljenja) za ugotovitev dejstva, kdaj je stranka izvedela za izdajo gradbenega dovoljenja, ne zadostuje ugotovitev, da je vedela za gradnjo, temveč bi organ moral opraviti dokazno oceno o tem, ali in zakaj je na podlagi ugotovljenih dejstev v zvezi z gradnjo mogoče sklepati, da je bila na določen dan že seznanjena z obstojem gradbenega dovoljenja. V obravnavanem primeru pa presoja, da je bila revidentka z izdajo sklepa območne geodetske uprave z dne 18. 7. 2012 seznanjena najkasneje 13. 8. 2012, temelji na ugotovitvi, da je revidentka sodelovala v postopku, v katerem je bil ta sklep izdan, in da je 13. 8. 2012 podpisala Sporazum o preoblikovanju solastnine v etažno lastnino, v katerem je bilo izrecno navedeno, da ga stranke sklepajo (tudi) na podlagi sklepa z dne 18. 7. 2012. Po oceni Vrhovnega sodišča navedene okoliščine ne utemeljujejo sklepa, da gre v obravnavani zadevi in zadevi, na katero se sklicuje revidentka, za primerljivo situacijo.

11. Ker revidentka izpolnjenosti uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazala, je Vrhovno sodišče na podlagi 89. člena ZUS-1 revizijo kot nedovoljeno zavrglo.

12. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).