Jedro

Tožnica je v predlogu za obnovo postopka navedla kot dan, ko naj bi zvedela za sklep, 23. 7. 2013, ko naj bi jo o tem seznanila pooblaščena odvetnica, in kot dokaz priložila elektronsko sporočilo z dne 23. 7. 2013, s katerim je prvostopenjski organ odvetnici posredoval kopije vročilnic za sklep z dne 18. 7. 2012. Tudi po presoji sodišča tožnica z navedbo navedenega datuma in predloženim dokazom ni izkazala, da je bila 23. 7. 2013 najprej seznanjena s sklepom z dne 18. 7. 2012; izkazala je le, da je tega dne (njena odvetnica) pridobila od prvostopenjskega organa (predhodno naročene) kopije vročilnic.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Stroškovni zahtevek tožeče stranke se zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti stranki z interesom A.A. in B.A. stroške postopka v višini 285,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Območna geodetska uprava Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom zavrgla predlog za obnovo upravnega postopka evidentiranja vpisa stavbe z ident. št. ... in naslovom ..., ..., ki je povezana s parcelo 794/8 v k.o. ..., v kataster stavb, ki je bil zaključen z izdajo sklepa prvostopenjskega organa z dne 18. 7. 2012 (v 1. točki izreka) in odločila, da se predlog A.A. za plačilo stroškov pravnega zastopanja – nagrada v višini 300,00 EUR po tar. št. 3302 zavrne (v 2. točki izreka). Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je prvostopenjski organ vodil upravni postopek vpisa stavbe v kataster stavb na zahtevo A.A. ter da se je postopek zaključil z izdajo sklepa z dne 18. 7. 2012, ki je postal dokončen in pravnomočen 11. 8. 2012. Dne 1. 8. 2013 pa je vložila predlog za obnovo postopka tožnica in v njem navedla, da je šele 23. 7. 2013 po svoji pooblaščenki izvedela, da je prvostopenjski organ izdal sklep o vpisu stavbe na parceli 794/8 k.o. ... v kataster stavb. Sklep ji nikoli ni bil vročen, njegova vsebina ji ni poznana, niti po svojem vedenju ni sodelovala v postopku za vpis stavbe v kataster stavb. Njena pooblaščenka je po poizvedbah prvostopenjskemu organu dne 23. 7. 2013 po e.mailu prejela vročilnice, iz katerih naj bi izhajalo, da ji je bil sporni sklep vročen, vendar podpis na vročilnici v nobenem primeru ni njen. V zvezi s tem je predlagala postavitev izvedenca grafologa. Ker tožnici sklep ni bil vročen, je podan obnovitveni razlog po 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Z vloženim predlogom za obnovo postopka je prvostopenjski organ seznanil tudi nasprotni stranki, A.A. in B.A. A.A. je v odgovoru prerekala navedbe kot neresnične in nedokazane, menila je, da je predlog vložen prepozno, saj naj bi bila tožnica z vsebino sklepa seznanjena najkasneje 10. 6. 2013. Poleg tega ne drži, da bi tožnica ne bila seznanjena s postopkom. Tako je 19. 12. 2011 lastnoročno podpisala soglasje, da se določi etažna lastnina v hiši na parceli št. 794/8. Tožnica je v postopku vzpostavitve etažne lastnine ves čas sodelovala in bila seznanjena s potekom postopka, kakor tudi s sklepom prvostopenjskega organa. Sporazum o preoblikovanju solastnine v etažno lastnino, v katerem je sklep z dne 18. 7. 2012 večkrat naveden, v 2. točki pa tudi njegova vsebina, je bil tožnici vročen že 4. 8. 2012 ter podpisan dne 13. 8. 2012. V postopku preizkusa procesnih predpostavk je organ vpogledal v dokumentacijo zadeve, ki se nanaša na postopek vpisa stavbe v kataster stavb ter ugotovil, da je bila 15. 3. 2012 na kraju samem izvedena obravnava – seznanitev z vsebino elaborata za vpis stavbe v kataster stavb, ki se je je udeležila tudi tožnica, in ki glede na zapisnik ni imela pripomb ter je soglašala z razgrnjenimi podatki in zapisnik podpisala. Iz Sporazuma o preoblikovanju solastnine v etažno lastnino z dne 13. 8. 2012, ki ga je organ pridobil iz arhiva zemljiške knjige, pa izhaja, da ga pogodbene stranke sklepajo med drugim na podlagi sklepa z dne 18. 7. 2012. Poleg tega izhaja okoliščina, da je bil sklep z dne 18. 7. 2012 tožnici vročen, tudi iz vročilnice, pri čemer organ v zvezi z zatrjevanjem tožnice, da podpis na vročilnici ni njen, navaja, da se neverodostojnost podpisa lahko izpodbija zgolj v sodnem postopku pred stvarno pristojnim sodiščem. Glede na navedeno organ zaključuje, da tožnica ni uspela izkazati, da je predlog za obnovo postopka, ki ga je vložila 1. 8. 2013, vložen pravočasno, torej v enem mesecu od dneva, ko je izvedela, da je bil sklep z dne 18. 7. 2012 izdan. Zato je njen predlog za obnovo postopka kot prepozen zavrgel. 2. Ministrstvo za infrastrukturo in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) pa je z odločbo z dne 27. 2. 2014 zavrnilo pritožbo tožnice zoper izpodbijani sklep prvostopenjskega organa. Zavrnilo pa je tudi zahtevi za povrnitev pritožbenih stroškov tožnice in stranke z interesom A.A. 3. Tožnica navaja v tožbi, da je prvostopenjski organ predlog za obnovo postopka, vložen iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP dne 1. 8. 2013, zavrgel kot prepozen na podlagi zaključka, da je tožnica za sklep z dne 18. 7. 2012 izvedela najkasneje ob podpisu Sporazuma, to je 13. 8. 2012. Drugostopenjski organ pa je odločitvi prvostopenjskega organa pritrdil z drugimi razlogi, in sicer na podlagi okoliščine, da je pooblaščena odvetnica tožnice vsaj od 10. 6. 2013 vedela za izdajo sklepa z dne 18. 7. 2012, saj je tega dne poslala dopis odvetnici A.A., v njem pa omenjala Sporazum z dne 13. 8. 2012. Po mnenju tožnice pa je naziranje drugostopenjskega organa zmotno. Določba 5. točke prvega odstavka 263. člena ZUP se namreč nanaša na stranko, tako tudi sodba tega sodišča U 1121/2008 z dne 5. 9. 2009. Zakonska domneva, da je stranki neka odločba vročena, velja le, če je bil pooblaščenec stranke pooblaščen tudi za sprejem odločbe, izdane v tem postopku, za kar pa v konkretnem primeru ne gre, saj je pooblastilno razmerje med tožnico in pooblaščeno odvetnico nastalo šele 14. 5. 2013, sklep geodetskega organa pa je bil izdan 18. 7. 2012. Poleg tega pa odločba druge stopnje nima razlogov o tem, kdaj in na kakšen način naj bi bila tožnica (osebno) seznanjena z dejstvom, da je bil sklep z dne 18. 7. 2012 izdan. Odločba druge stopnje tudi nima razlogov za zaključek, da je pooblaščenka tožnice vedela za vsebino Sporazuma, saj ga je v dopisu z dne 10. 6. 2013 le omenila. Drugostopenjski organ pa je tudi v celoti opustil presojo v pritožbi uveljavljanih kršitev pravil postopka, na katere se tožnica v tožbi zgolj sklicuje, v izogib ponavljanju, ter pritožbo prilaga tožbi. Pritožbeni organ tako ne bi mogel pritrditi vodenju prvostopenjskega postopka po določbah 144. člena ZUP o skrajšanem postopku in tudi ne opustiti zaslišanja tožnice. Glede na navedeno drugostopenjske odločbe ni mogoče preizkusiti, s čemer je podana kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Tožnica meni, da za odločanje po skrajšanem postopku niso bili izpolnjeni zakonski pogoji, kajti iz upravnih aktov obeh stopenj izhaja, da sta upravna organa odločala na podlagi dokumentacije, ki jo hrani prvostopenjski organ, vpogleda v druge javne nepremičninske evidence (zemljiška knjiga) in na podlagi listin, pridobljenih iz arhiva zemljiške knjige ter na podlagi predloga tožnice za obnovo postopka in odgovora nasprotne stranke A.A. na predlog za obnovo ter listin, ki jih nasprotna stranka priložila k odgovoru na predlog. Kdaj je predlagatelj izvedel za izdano upravno odločbo, pa je dejansko vprašanje, zato se za ugotovitev tega dejstva uporabljajo določbe ZUP o ugotovitvenem postopku, razen če so podani pogoji za uporabo določb o skrajšanem postopku. Tožnica bi se tako morala imeti možnost seznaniti z odgovorom nasprotne stranke in priloženimi listinami, kar vse je bilo podlaga za odločanje na obeh stopnjah, vendar tožnici to ni bilo omogočeno. Poleg tega je prvostopenjski organ pridobil listine tudi iz arhiva zemljiške knjige, s katerimi ni seznanil tožnice. Drugostopenjski organ pa je tudi prezrl, da je potrebno zagotoviti uresničitev zaslišanja stranke po 9. členu ZUP tudi v skrajšanem postopku, kar je bilo v predmetni zadevi v celoti opuščeno; s tem pa je podana bistvena kršitev pravil postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP tako na prvi kot na drugi stopnji. Zaključek drugostopenjskega organa o pravilnosti sklepa prvostopenjskega organa pa je protispisen in nezakonit. Bistvena kršitev pravil postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 9. členom ZUP pa je podana tudi iz razloga, ker drugostopenjski organ tožnice ni seznanil z odgovorom nasprotne stranke na njeno pritožbo. Bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP pa je zagrešil drugostopenjski organ tudi iz razloga, ker je opustil presojo pritožbenega ugovora, da se lahko verodostojnost podpisa na vročilnici izpodbija zgolj v sodnem postopku. Tožnica je v pritožbi tako stališče prvostopenjskega organa izpodbijala kot zmotno ter se pri tem sklicevala na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 541/2002. Po razlogovanju navedene sodbe se mora, če stranka zatrjuje, da ni lastnoročno podpisala vročilnice o sprejemu akta, ko gre za obvezno osebno vročanje, ta okoliščina raziskati in na nedvoumen način ugotoviti, kdo je vročilnico podpisal in kdaj je stranka prejela odločbo. V konkretnem primeru pa je tožnica v predlogu za obnovo zatrjevala, da ji sklep kot stranki v postopku ni bil vročen in že to je zadosten razlog za obnovo postopka po 9. točki 260. člena ZUP. Ta obnovitveni razlog namreč deluje absolutno. Prvostopenjski organ pa uveljavljenega obnovitvenega razloga ni niti razsojal. Zato se izpodbijanega sklepa, ker nima razlogov, ne more preizkusiti, s čemer je podana nadaljnja bistvena kršitev pravil postopka po 7. točki 237. člena ZUP. Tožnica sodišču predlaga, naj odločbi organov prve in druge stopnje odpravi in samo odloči o stvari, tako da predlogu za obnovo postopka ugodi oziroma podrejeno, da zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek; zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je sodišču upravne spise v zadevi.

5. Sodišče je tožbo kot strankama z interesom poslalo v odgovor tudi A.A. in B.A. V odgovoru na tožbo obširno prerekata tožbene navedbe ter sodišču predlagata, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne. Zahtevata pa tudi povrnitev stroškov postopka.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožnica v predlogu za obnovo postopka, končanega s sklepom Območne geodetske uprave Ljubljana z dne 18. 7. 2012, v katerem je uveljavljala obnovitveni razlog po 9. točki 260. člena ZUP, verjetno izkazala, da je bil predlog podan v zakonskem roku. Z navedenim sklepom z dne 18. 7. 2012 pa je bilo odločeno, da se stavba na naslovu ..., Ljubljana, s št. ..., povezana s parcelo 794/8, k.o. ..., vpiše v kataster stavb, določeni so bili deli stavbe s površino in dejansko rabo ter ugotovljena neto tlorisna površina stavbe in dejanska raba stavbe; iz sklepa izhaja, da je bil postopek vpisa stavbe v kataster voden na zahtevo A.A., sklep pa izdan kot strankam A.A., B.A. in tožnici.

8. Po 5. točki prvega odstavka 263. člena ZUP stranka v primeru iz 9. točke 260. člena ZUP lahko predlaga obnovo postopka samo v enem mesecu od dneva, ko je zvedela, da je bila odločba izdana.

9. Kot izhaja iz predloga za obnovo postopka, je tožnica v njem navajala, da je za izdajo sklepa z dne 18. 7. 2012 izvedela (šele) 23. 7. 2013 od svoje pooblaščene odvetnice, saj v postopku za izdajo sklepa ni sodelovala, sklep pa naj ji tudi ne bi bil vročen; podpisa na vročilnici namreč ne prepozna kot svojega (in predlaga, naj se izvede dokaz s sodnim izvedencem grafologom).

10. Iz izpodbijanega sklepa, s katerim je prvostopenjski organ predlog za obnovo postopek zavrgel kot prepozen, izhaja, da je bil predlog vložen 1. 8. 2013. Iz sklepa nadalje izhaja, da je navedbo tožnice, da naj bi za sklep z dne 18. 7. 2012 izvedela (šele) 23. 7. 2013, organ preizkušal tudi glede na podatke v listinah upravne zadeve, v kateri je bil sklep z dne 18. 7. 2012 izdan, in glede na listine, ki se nanašajo na vpis oblikovanja etažne lastnine na predmetni stavbi št. ... v zemljiško knjigo. Ugotovil je, da iz dokumentacije upravne zadeve, v kateri je bil sklep z dne 18. 7. 2012 izdan, izhaja, da je tožnica sodelovala v postopku (za izdelavo elaborata za vpis stavbe v kataster stavb), kar je razvidno iz zapisnika obravnave z dne 15. 3. 2012, ki ga je podpisala, ter na tej podlagi presodil kot neresnične navedbe tožnice, da v postopku za izdajo sklepa ni sodelovala ter da za postopek ni vedela. Dalje je ugotovil, da podpisana vročilnica tudi izkazuje vročitev sklepa z dne 18. 7. 2012 tožnici, v zvezi z navedbami tožnice, da podpis na vročilnici ni njen in da predlaga dokaz z izvedencem grafologom, pa je zaključil, da vprašanja, ali gre za ponarejen podpis ter ali je v zvezi s tem podano kaznivo dejanje oziroma ali je podpis verodostojen, niso stvar upravnega organa. Od listin, ki se nanašajo na vpis oblikovanja etažne lastnine na stavbi v zemljiško knjigo, pa je organ pridobil, kot izhaja iz upravnega spisa v zadevi, zgodovinski izpis iz zemljiške knjige za predmetno stavbo št. ..., z dne 3. 9. 2013, iz katerega izhaja, da je bil vpis oblikovanja etažne lastnine v zemljiško knjigo izvršen 15. 10. 2012, in Sporazum o preoblikovanju solastnine v etažno lastnino, z dne 13. 8. 2012, ki ga je podpisala tudi tožnica, in iz katerega izrecno izhaja, da ga stranke (in tožnica je bila ena od njih) sklepajo (tudi) na podlagi sklepa z dne 18. 7. 2012. Na podlagi podatkov navedenih listin pa je organ zaključil, da izkazujejo, da je tožnica za izdajo sklepa z dne 18. 7. 2012 zvedela že najkasneje ob podpisu Sporazuma o preoblikovanju solastnine v etažno lastnino, to je dne 13. 8. 2012. Ker je predlog za obnovo postopka vložila 1. 8. 2013, je organ glede na 5. točko prvega odstavka 263. člena ZUP štel, da je predlog prepozen.

11. Sodišče pritrjuje zaključku prvostopenjskega organa pri preizkusu, ali je predlog za obnovo postopka pravočasen, da pravočasnosti predloga tožnica ni izkazala. Po določbi 265. člena ZUP mora stranka v predlogu za obnovo postopka verjetno izkazati (poleg okoliščin, na katere predlog opira, tudi) okoliščino, da je bil predlog podan v zakonskem roku. Tožnica je v predlogu navedla kot dan, ko naj bi zvedela za sklep z dne 18. 7. 2012, 23. 7. 2013, ko naj bi jo o tem seznanila pooblaščena odvetnica, in kot dokaz priložila elektronsko sporočilo z dne 23. 7. 2013, s katerim je prvostopenjski organ odvetnici posredoval kopije vročilnic za sklep z dne 18. 7. 2012. Tudi po presoji sodišča tožnica z navedbo navedenega datuma in predloženim dokazom ni izkazala, da je bila 23. 7. 2013 najprej seznanjena s sklepom z dne 18. 7. 2012; izkazala je le, da je tega dne (njena odvetnica) pridobila od prvostopenjskega organa (predhodno naročene) kopije vročilnic. Sodišče organu tudi pritrjuje, da je ob navedbi, kot jo je podala tožnica, da bi izkazala pravočasnost predloga, in ki tudi po presoji sodišča ni dajala podlage za zaključek o tem, da je predlog podan v zakonskem roku, mogel pravočasnost predloga preizkusiti tudi s podatki upravne zadeve, v okviru katere je ta organ izdal sklep z dne 18. 7. 2012, ter s podatki povezanih postopkov, ki so, se strinja tudi sodišče, skladno in dopolnjujoče dajali podlago za zaključek organa, da tožnica ni izkazala, da bi bila z navedenim sklepom seznanjena najprej šele 23. 7. 2013 (pač pa najkasneje 13. 8. 2012).

12. Sodišče tožnici ne pritrjuje, da bi prvostopenjski organ ne mogel o predlogu za obnovo postopka odločiti v skrajšanem postopku in brez da bi tožnica imela možnost izjaviti se o odločilnih dejstvih. S tem ko je ta organ odločitev oprl, ob tem ko je presodil tudi njene navedbe in z njene strani predložene dokaze, na uradne podatke postopka za izdajo sklepa z dne 18. 7. 2012, v katerem je tožnica izkazano sodelovala vsaj na ustni obravnavi 15. 3. 2012 (kar izkazuje njen podpis na zapisniku) ter uradne podatke zemljiške knjige o postopku vpisa oblikovanja etažne lastnine na predmetni stavbi št. ... v zemljiško knjigo ter listini, ki je bila podlaga za ta vpis (postopek vpisa oblikovanja etažne lastnine v zemljiško knjigo je bil izveden 15. 10. 2012 ter je sklep zemljiškoknjižnega sodišča tožnici moral biti vročen, Sporazum o preoblikovanju solastnine v etažno lastnino, z dne 13. 8. 2012, pa je kot ena od pogodbenih strank tudi podpisala), je organ lahko izvedel ugotovitveni postopek brez udeležbe tožnice kot stranke in hkrati opravil odločanje v zadevi, saj za odločanje na takih podlagah, kot jih je uporabil prvostopenjski organ, ZUP dopušča skrajšani ugotovitveni postopek (1. in 2. točka prvega odstavka 144. člena ZUP). V primerih, ko organ lahko po skrajšanem postopku takoj odloči o zadevi (1. do 4. točka prvega odstavka 144. člena ZUP), pa po izrecni določbi tretjega odstavka tega člena stranke ni potrebno zaslišati. Pri tem pa po presoji sodišča niti glede na 2. točko prvega odstavka 144. člena ZUP ni bilo potrebe za zaslišanje tožnice zaradi zavarovanja njenih pravic in pravnih koristi, saj se je organ pri odločanju oprl na organu znane ter uradne podatke iz postopkov, v katerih je, po že navedenem, tožnica sodelovala in so se vsi podatki tudi nanjo nanašali in so ji morali biti znani ter niti ne trdi, da naj bi ji ne bili znani. Brez podlage in protispisne so navedbe tožnice, da je organ odločitev oprl tudi na odgovor nasprotne stranke A.A., in listine, ki jih je ta priložila odgovoru, saj iz izpodbijanega sklepa prvostopenjskega organa to ne izhaja. Očitno je organ nepotrebno poslal predlog za obnovo postopka nasprotni stranki (v postopku, na katerega se nanaša ta predlog), celo preden je opravil preizkus, ali so izpolnjeni procesni pogoji za vsebinsko obravnavanje predloga. Ker prvostopenjski organ odločitve ni oprl na odgovor na predlog za obnovo postopka A.A. in odgovoru priložene listine, tožnica brez podlage s tem v zvezi očita kršitev po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, kajti tako kršitev organ zagreši le tedaj, če stranki ne da možnosti izjave o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev (ne pa, če ji ne da možnosti izjave o dejstvih in okoliščinah, ki za odločitev niso pomembne in na katere odločitve ni oprl).

13. Na tožbene navedbe, da je že nevročitev tožnici sklepa z dne 18. 7. 2012, kot je v predlogu zatrjevala, zadosten razlog za obnovo postopka po 9. točki 260. člena ZUP, ker ta obnovitveni razlog deluje absolutno, pa sodišče odgovarja, da je pravočasnost predloga za obnovo postopka samostojen procesni pogoj, ki mora biti v predlogu izkazan (265. člen ZUP) in katerega obstoj mora organ preizkusiti (prvi odstavek 267. člena ZUP) ter če ni podan, predlog zavreči (drugi odstavek 267. člena ZUP). Ker je organ pri predhodnem preizkusu ugotovil, da predlog za obnovo postopka že ni podan v zakonskem roku, in kar je po navedenem razlog za zavrženje predloga, mu nadaljnjega preizkusa o tem, ali je uveljavljani obnovitveni razlog verjetno izkazan, za to, da bi o predlogu lahko odločil, ni bilo več treba opravljati. Glede na to tožnica neutemeljeno očita, da je podana bistvena kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP (da se odločbe ne da preizkusiti), ker izpodbijani sklep nima razlogov o tem, ali je uveljavljani obnovitveni razlog izkazan.

14. Sodišče še dodaja, da je sicer nepravilna presoja prvostopenjskega organa, podana v smeri, da je z vročilnico izkazana vročitev sklepa z dne 18. 7. 2012 tožnici, ker izpodbijanje verodostojnosti podpisa ne more biti predmet upravnega, pač pa je lahko le predmet sodnega postopka. Po mnenju sodišča iz določb ZUP izhaja, da je vročilnica javna listina, ki ustvarja izpodbojno domnevo o vročitvi (komu, kdaj), kar pomeni, da je resničnost dejstev, ki iz vročilnice izhajajo, mogoče ovreči v samem upravnem postopku - s konkretnimi in z dokazi podprtimi trditvami o razlogih za njeno neverodostojnost. Vendar pa prvostopenjski organ svoje odločitve ni opiral na ugotovitev, da naj bi tožnica za izdajo sklepa z dne 18. 7. 2012 izvedela 25. 7. 2012, ki je datum, naveden na vročilnici. Zato zmotno stališče prvostopenjskega organa o izkazanosti vročitve, če vročilnica, za katero stranka zatrjuje, da na njej podpis ni verodostojen, ni bila izpodbita v sodnem postopku, ni vplivalo na odločitev tega organa v zadevi.

15. S tožbenimi navedbami, ki se nanašajo na postopanje organa druge stopnje (kot nepravilno oziroma nezakonito), pa tožnica ne more uspeti, kar pomeni, da tudi v primeru, da bi bilo ugotovljeno oziroma presojeno, da gre za tako postopanje drugostopenjskega organa, tožbi ne bi bilo mogoče ugoditi, saj je v obravnavanem primeru predmet izpodbijanja v upravnem sporu lahko le sklep prvostopenjskega organa kot posamični upravni akt iz drugega odstavka 5. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker predmet izpodbijanja ne more biti predmetna odločba drugostopenjskega organa (s katero je zavrnjena pritožba tožnice zoper prvostopenjski sklep), saj ne gre za dokončni upravni akt iz 2. člena ZUS-1, sodišče tudi ni štelo, ne glede na drugačen tožbeni predlog, da tožnica izpodbija (tudi) odločitev drugostopenjskega organa o pritožbi. Na tožbene navedbe, ki se nanašajo na postopek pred organom druge stopnje ter v tem postopku sprejeto odločitev o pritožbi, tako sodišče vsebinsko ne odgovarja, saj presoja teh navedb za odločitev o tožbi ni pomembna.

16. Kot je že v predhodni točki navedeno, sodišče ni štelo, da tožnica izpodbija (tudi) odločitev drugostopenjskega organa o pritožbi, ker taka tožba ne bi bila dopustna. Glede na tožbeni predlog, naj sodišče odpravi tudi drugostopenjsko odločbo, je tako štelo, da jo tožnica izpodbija v delu, v katerem je tožba dopustna, torej v 2. točki izreka v delu, v katerem je organ zavrnil zahtevo tožnice za povrnitev stroškov pritožbe. Odločitev je organ oprl na tretji odstavek 13. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN), po katerem krije, če je upravni postopek uveden na zahtevo stranke, osebne stroške zaradi udeležbe in stroške pravnega zastopanja v tem postopku vsaka stranka sama. Drugačna pa odločitev ne bi bila niti glede na prvi odstavek 113. člena ZUP, saj gredo stroški, kot jih je v pritožbi uveljavljala tožnica, v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel; to pa je bila v tem primeru tožnica, ki je vložila predlog za obnovo postopka in tudi pritožbo.

17. Ker je bil po presoji sodišča postopek za izdajo izpodbijanih sklepa prvostopenjskega organa in odločbe drugostopenjskega organa pravilen ter sta upravna akta pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

18. Stroškovni zahtevek tožnice je sodišče zavrnilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem se tožniku prizna povračilo stroškov postopka le v primeru, če je sodišče tožbi ugodilo.

19. Stroškovnemu zahtevku stranke z interesom pa je sodišče ugodilo ob primerni uporabi določb 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Po prvem odstavku 154. člena ZPP namreč mora stranka, ki v sporu ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. A.A. in B.A. pa sta v postopku nastopala na strani tožene stranke, katere izpodbijana odločitev je bila v tem upravnem sporu ubranjena, torej je ta v tem upravnem sporu uspela. Zato ima stranka z interesom kot njen intervenient pravico do povračila stroškov. Uveljavljala je znesek 708,11 EUR (nagrada za postopek) in 20,00 EUR (izdatki pavšal), skupaj torej 728,11 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude s plačilom. Sodišče pa ji višjih stroškov, kot so določeni v Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (drugi odstavek 3. člena), ne more priznati. Glede na to je odločilo, da je tožnica dolžna povrniti stranki z interesom znesek 285,00 EUR ter zakonske zamudne obresti.