Jedro

Delavec se lahko veljavno odpove pravici do mirovanja predhodne pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, podobno kot se delavec lahko v novi pogodbi o zaposlitvi sporazumno dogovori za prenehanje predhodne pogodbe o zaposlitvi in ima taka določba v novi pogodbi o zaposlitvi naravo sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ki ga opredeljuje 81. člen ZDR-1. Kot izhaja iz določbe prvega odstavka 1. člena ZPPOGD zakona, ta omejuje prejemke predsednikov in predsednic, članov in članic uprav, izvršnih direktorjev in direktoric, poslovodij in poslovodkinj ter prokuristov in prokuristk. Že iz jezikovne razlage te določbe izhaja, da gre za omejitve prejemkov v času izvajanja katere izmed (taksativno) naštetih funkcij. V obravnavani zadevi pa ne gre za tak primer. S spornim aneksom so bili določeni prejemki predsednika uprave po prenehanju opravljanja te funkcije, posledično pa prejemek, določen v spornem aneksu, ne pomeni prejemka predsednika uprave, ki bi bil podvržen omejitvam iz ZPPOGD. Zato sporni aneks ni ničen niti na podlagi določb ZPPOGD, tožena stranka pa je bila pri ponudbi nove pogodbe o zaposlitvi tožniku dolžna upoštevati dogovor iz aneksa, ki se nanaša na višino tožnikove plače. Ker tega ni upoštevala, ponujena pogodba o zaposlitvi ni bila ustrezna, zato je bilo tožniku zaradi zavrnitve njenega podpisa delovno razmerje prekinjeno nezakonito in s tem ni prenehalo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se izrek na novo glasi: "I. Ugotovi se, da je prekinitev delovnega razmerja tožeči stranki z dnem 18. 10. 2017 nezakonita in da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki dne 18. 10. 2017 ni prenehalo, in da še traja.

II. Tožena stranka je dolžna s tožečo stranko skleniti pogodbo o zaposlitvi pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 1. 2015 in aneksa k tej pogodbi z dne 23. 11. 2016 z veljavnostjo od 16. 9. 2017 dalje.

III. Zavrne se, kar tožeča stranka zahteva več ali drugače (trajanje pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 3. 2006 po 15. 9. 2017, pravice po pogodbi o zaposlitvi z dne 6. 3. 2006 (reparacija idr.), sklenitev pogodbe o zaposlitvi z vsebino, določeno v prvem podrednem zahtevku, ugotovitev, da je pogodba o zaposlitvi z dne 30. 1. 2015 sklenjena za nedoločen čas ter pravice iz naslova te pogodbe od 16. 9. 2017 dalje).

IV. Tožena stranka je dolžna tožniku v roku 8 dni povrniti njegove stroške postopka v znesku 769,13 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne dalje do plačila."

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožniku v roku 8 dni povrniti njegove stroške pritožbenega postopka v znesku 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prekinitve delovnega razmerja, za reintegracijo in za reparacijo (I. točka izreka); zavrnilo je prvi podredni zahtevek za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in da je tožena stranka dolžna s tožnikom skleniti pogodbo o zaposlitvi z nastopom dela s 16. 9. 2017 (II. točka izreka); zavrnilo je tudi drugi podredni zahtevek za ugotovitev, da je pogodba o zaposlitvi z dne 30. 1. 2015 sklenjena za nedoločen čas in da je tožena stranka dolžna tožniku priznati vse pravice iz pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 1. 2015 od 16. 9. 2017 dalje (III. točka izreka). Odločilo je še, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče napačno razlagalo določilo 20. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 1. 2015, da se je tožnik s podpisom te pogodbe strinjal s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 3. 2006, saj se to določilo ni nanašalo na pogodbo o zaposlitvi z dne 6. 3. 2006. Sodišče je zmotno razlagalo določbo četrtega odstavka 49. člena ZDR-1, saj je ta določba kogentne narave, zato se tožnik s podpisom pogodbe o zaposlitvi ni mogel veljavno odpovedati veljavnosti mirujoče pogodbe z dne 6. 3. 2006. Tožena stranka ni izpolnila svoje obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 1. 2015 in tožniku ni ponudila ustrezne pogodbe o zaposlitvi. Ponujene pogodbe o zaposlitvi tožniku ni predložila pravočasno, prav tako pa ponujeno delovno mesto ni ustrezno, saj tožena stranka ni upoštevala aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 23. 11. 2016. Sodišče je zmotno presodilo, da je navedeni aneks ničen, ker ni bil sprejet po ustreznem postopku na nadzornem svetu tožene stranke oziroma ker nasprotuje določbam ZPPOGD. Sodišče je neutemeljeno upoštevalo pripravljalno vlogo tožene stranke z dne 9. 4. 2018, v kateri je utemeljevala ničnost aneksa na podlagi določb ZPPOGD, ter dokaze priložene k tej vlogi, ne da bi tožniku dalo možnost, da se do te vloge opredeli. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožnika in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je sicer pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar pa je zmotno uporabilo materialno pravo v delu, v katerem je štelo, da je aneks k tožnikovi pogodbi o zaposlitvi z dne 23. 11. 2016 ničen, zaradi česar je napravilo napačen materialnopravni zaključek, da je tožena stranka v ponudbi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 9. 2017 tožniku ponudila ustrezno zaposlitev in s tem izpolnila obveznost, določeno v pogodbi o zaposlitvi za mesto predsednika uprave - direktorja tožene stranke z dne 30. 1. 2015. 6. V obravnavanem sporu tožnik primarno zahteva ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, saj mu ta ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto "vodja A.", ki mu je mirovala v času, ko je opravljal delo na delovnem mestu predsednika uprave - direktorja tožene stranke po pogodbi o zaposlitvi za določen čas z dne 30. 1. 2015. Podredno pa navaja, da mu tožena stranka po odpoklicu z mesta direktorja tožene stranke dne 15. 9. 2017 v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 30. 1. 2015 ni ponudila pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto, in ker je tožnik zavrnil ponujeno pogodbo, je bila prekinitev delovnega razmerja 18. 10. 2017 nezakonita.

7. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker izpodbijana sodba naj ne bi vsebovala razlogov o tem, zakaj je sodišče prve stopnje štelo, da je določba četrtega odstavka 49. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) dispozitivne narave. Sodišče prve stopnje je navedlo razloge, zaradi katerih je štelo, da je navedena določba dispozitivne narave (določba velja le v primeru, če se stranki ne dogovorita drugače) in je tako sodbo mogoče preizkusiti. Če sodišče prve stopnje ne sledi pravnemu naziranju tožnika, temveč pravno vprašanje reši drugače, ne gre za zatrjevano bistveno kršitev določb postopka. Po vsebini tožnik uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, do česar se pritožbeno sodišče opredeljuje v nadaljevanju. Prav tako ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pri čemer tudi pri tem očitku tožnik po vsebini nasprotuje dokazni oceni dokaznih listin, in ne (formalnemu) povzetku listin v obrazložitev sodbe, kar pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, do česar se pritožbeno sodišče prav tako opredeljuje v nadaljevanju.

8. Neutemeljena je pritožbena navedba, da tožniku s podpisom pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto direktorja tožene stranke predhodna pogodba o zaposlitvi za delovno mesto "vodja A." z dne 6. 3. 2006 ni prenehala. Drugi odstavek 20. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 1. 2015 jasno določa, da preneha prejšnja med strankama sklenjena pogodba o zaposlitvi predsednika uprave. Zato ne drži, da se dikcija navedenega določila pogodbe o zaposlitvi nanaša na prejšnjo pogodbo osebe na funkciji predsednika uprave. Tožnik med postopkom ni podal navedb v zvezi s tem, na katero pogodbo naj bi se nanašalo sporno določilo, zato so pritožbene navedbe v tem delu nedovoljena pritožbena novota po določbi 337. člena ZPP. Sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo, da določba četrtega odstavka 49. člena ZDR-1 ni kogentne narave. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da se delavec lahko veljavno odpove pravici do mirovanja predhodne pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, podobno kot se delavec lahko v novi pogodbi o zaposlitvi sporazumno dogovori za prenehanje predhodne pogodbe o zaposlitvi in ima taka določba v novi pogodbi o zaposlitvi naravo sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ki ga opredeljuje 81. člen ZDR-1. Na podlagi tega je sodišče prve stopnje napravilo pravilen materialnopravni zaključek, da tožnik ne more ponovno vzpostaviti delovnega razmerja na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ki je prenehala in je v tem delu njegov tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

9. Pritožba pa utemeljeno opozarja, da tožena stranka tožniku ni ponudila ustrezne nove zaposlitve na podlagi 16. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 1. 2015. Pritožbeno sodišče sicer soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku pravočasno ponudila oziroma vročila pogodbo o zaposlitvi z dne 28. 9. 2017. Tožnik je ob zaslišanju potrdil, da je obvestilo o prejeti pošiljki prejel v ponedeljek 2. 10. 2017, kar pomeni, da je bila pošiljka oddana na pošto najkasneje v soboto 30. 9. 2017, kar je znotraj 15-dnevnega roka za ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, ki je pričel teči 16. 9. 2017. Delodajalec se lahko avtonomno odloči, kdaj znotraj dogovorjenega roka bo podal svojo ponudbo.

10. Zmotno pa je materialnopravno stališče, da pri ponudbi nove pogodbe o zaposlitvi tožena stranka utemeljeno ni upoštevala aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 23. 11. 2016. Sodišče prve stopnje je ugotovilo ničnost spornega aneksa na podlagi določbe 86. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.) zaradi nasprotovanja prisilnim predpisom - določbam 29. (nadzorni svet na sejah odloča tako, da sprejema sklepe), 31. (sklep je veljaven, če zanj glasuje navadna večina oddanih glasov) in 35. člena (nadzorni svet odloča o vseh prejemkih članov uprave) statuta tožene stranke in Poslovnika o delu nadzornega sveta. Tak zaključek je oprlo na ugotovitve, da nadzorni svet o vsebini aneksa ni razpravljal, o potrditvi aneksa ni glasoval, niti o potrditvi aneksa ni sprejel sklepa.

11. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je predsednik nadzornega sveta B.B. (ki je tudi podpisal sporni aneks) preostala člana nadzornega sveta C.C. in D.D. seznanil s podpisom aneksa, ta pa je bil članoma nadzornega sveta na seji nadzornega sveta dne 23. 11. 2016 tudi predložen. Napačen pa je materialnopravni zaključek, da je nadzorni svet s tem, ko o potrditvi aneksa ni posebej razpravljal, o njem ni izrecno glasoval in o odločitvi ni sprejel posebnega sklepa oziroma takega sklepa ni zapisal v zapisnik seje nadzornega sveta, kršil zgoraj navedene prisilne predpise. Po presoji pritožbenega sodišča seznanitev članov nadzornega sveta z aneksom in predložitev aneksa članom nadzornega sveta v pregled zadošča za sklep, da je bila na seji nadzornega sveta omogočena razprava, da je nadzorni svet (brez pripomb) podpisani aneks tudi odobril, čeprav nadzorniki o tem glede na odsotnost kakršnegakoli nasprotovanja niso posebej glasovali, niti o odobritvi aneksa niso sprejeli formalnega sklepa.

12. Drugi odstavek 278. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/06 in nasl.) sicer res določa, da se na sejah nadzornega sveta piše zapisnik, v katerega se vpisujejo sklepi nadzornega sveta, s čimer se olajšuje dokazovanje vsebine odločitev in stališč ter odločitev nadzornega sveta oziroma posameznih članov, vendar pa obličnost zapisnika ni določena kot pogoj za veljavnost sklepov nadzornega sveta, temveč ima zgolj deklaratoren učinek. To pomeni, da je sklep veljaven, tudi če izid glasovanja in potrditev sklepa nista neposredno razvidna iz zapisnika. Ob upoštevanju navedenega je sodišče prve stopnje neutemeljeno štelo kršitev statuta glede sprejema sklepa nadzornega sveta kot kršitev prisilnega predpisa, ki utemeljuje ničnost aneksa, ki predstavlja najstrožjo sankcijo za vsebinsko ali postopkovno neustreznost pravnih aktov. Dodati je treba, da določba 35. člena statuta tožene stranke, po kateri nadzorni svet odloča o vseh prejemkih članov uprave, v konkretnih okoliščinah niti ni uporabljiva, saj nadzorni svet v tem primeru ni odločal o prejemku člana uprave, saj je sporni aneks urejal plačo tožnika v času po prenehanju funkcije predsednika uprave. Zato je tudi s tega vidika opredelitev določbe 35. člena statuta kot prisilnega predpisa neustrezna.

13. Prav tako je sodišče prve stopnje ugotovitev ničnosti aneksa neutemeljeno oprlo na določbe Zakona o prejemkih poslovodnih oseb v gospodarskih družbah v večinski lasti Republike Slovenije in samoupravnih lokalnih skupnosti (ZPPOGD, Ur. l. RS, št. 21/10 in nasl.). Kot izhaja iz določbe prvega odstavka 1. člena zakona, ta omejuje prejemke predsednikov in predsednic, članov in članic uprav, izvršnih direktorjev in direktoric, poslovodij in poslovodkinj ter prokuristov in prokuristk. Že iz jezikovne razlage te določbe izhaja, da gre za omejitve prejemkov v času izvajanja katere izmed (taksativno) naštetih funkcij. V obravnavani zadevi pa ne gre za tak primer. S spornim aneksom so bili določeni prejemki predsednika uprave po prenehanju opravljanja te funkcije, posledično pa prejemek, določen v spornem aneksu, ne pomeni prejemka predsednika uprave, ki bi bil podvržen omejitvam iz ZPPOGD. Po presoji pritožbenega sodišča zato sporni aneks ni ničen niti na podlagi določb ZPPOGD, tožena stranka pa je bila pri ponudbi nove pogodbe o zaposlitvi tožniku dolžna upoštevati dogovor iz aneksa, ki se nanaša na višino tožnikove plače. Ker tega ni upoštevala, ponujena pogodba o zaposlitvi ni bila ustrezna, zato je bilo tožniku zaradi zavrnitve njenega podpisa 18. 10. 2017 delovno razmerje prekinjeno nezakonito in s tem ni prenehalo. Posledično je tožena stranka dolžna s tožnikom za čas po odpoklicu z mesta direktorja tožene stranke 15. 9. 2017 skleniti pogodbo za zaposlitvi za ustrezno delovno mesto pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 1. 2015 in pod pogoji iz aneksa k tej pogodbi z dne 23. 11. 2016. V delovnopravnih predpisih ni podlage, da bi lahko sodišče toženi stranki naložilo sklenitev pogodbe s točno določeno vsebino, kot zahteva tožnik, temveč ji je naložilo le izpolnitev tega, za kar se je s pogodbo o zaposlitvi z dne 30. 1. 2015 sama zavezala: sklenitev pogodbe o zaposlitvi s tožnikom pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 1. 2015 in aneksa k tej pogodbi z dne 23. 11. 2016. 14. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče po določbi pete alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo, kot izhaja iz izreka te sodbe. Primarni in prvi podredni zahtevek sta bila v I. točki le navidezno v takšnem razmerju, saj je z obema zahtevkoma v tem delu tožnik zahteval isto posledico - nezakonitost prenehanja delovnega razmerja in nadaljevanje delovnega razmerja. V preostalem delu pa je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker niso podani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

15. V posledici spremenjene odločitve o tožbenem zahtevku je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Tožnik je s svojim zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja uspel (zavrnitveni del zahtevka ne vpliva na odločitev o stroških postopka), zato mu je dolžna tožena stranka povrniti potrebne stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. Pritožbeno sodišče je na podlagi določb Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/15 in nasl.) tožniku priznalo: stroške tožbe v višini 300 točk (tretja alineja tar. št. 15/1(b) OT), stroške dveh pripravljalnih vlog v višini 2 x 225 točk (tar. št. 15/2 OT), stroške prvega naroka za glavno obravnavo v višini 300 točk (tar. št. 15/3(a) OT), stroške dveh sledečih narokov za glavno obravnavo v višini 2 x 150 točk (tar. št. 15/3(b) OT), materialne stroške v višini 2 % (tretji odstavek 11. člena OT) v višini 23,5 točk, skupno 1.373,5 točk. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v času odločanja sodišča prve stopnje (0,459 EUR) in 22 % DDV je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 769,13 EUR.

16. Ker je tožnik s svojo pritožbo v pretežnem delu uspel, je dolžna tožena stranka tožniku povrniti tudi njegove stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo 375 točk za pritožbo (tar. št. 15/4 OT), 2% materialnih stroškov v višini 7,5 točk (tretji odstavek 11. člena OT), kar skupno znese 382,5 točk. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v času odločanja pritožbenega sodišča (0,60 EUR) in 22 % DDV znašajo pritožbeni stroški tožnika 279,99 EUR.