Jedro

Določba o mirovanju pravic obveznosti in odgovornosti iz pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas po četrtem odstavku 49. člena ZDR-1 ima naravo kogentne določbe, ki je delavec in delodajalec ne moreta obiti z drugačnim dogovorom v pogodbi o zaposlitvi za določen čas. Takšen dogovor bi namreč pomenil za delavca manj ugodno določitev pravic od tistih, ki jih določa zakon, kar je v nasprotju z drugim odstavkom 9. člena ZDR-1. Ob tem ni pravno relevantno, da je bil dogovor o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas sklenjen v pogodbi o zaposlitvi za opravljanje funkcije predsednika uprave, ki je bila sklenjena za določen čas in ki je temeljila na 73. členu ZDR-1. Šesta alineja prvega odstavka 73. člena ZDR-1 se nanaša na pogodbo o zaposlitvi, ki je sklenjena na podlagi 73. člena ZDR-1. Zato se tožnik v pogodbi o zaposlitvi za opravljanje funkcije predsednika uprave niti na podlagi šeste alineje prvega odstavka 73. člena ZDR-1 ni mogel dogovoriti za prenehanje prejšnje pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas (glede katere je nastopilo mirovanje pravic obveznosti in odgovornosti).

Izrek

I. Reviziji tožnika se ugodi v celoti, reviziji tožene stranke pa delno in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi v delu točke I/I izreka, ki se nanaša na ugotovitev, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 18. 10. 2017, in da še traja, v točkah I/II, I/III, I/IV, II in III izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se revizija tožene stranke zavrne.

III. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Odločitev sodišč**

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnika, v katerem je zahteval ugotovitev nezakonitosti prekinitve delovnega razmerja; ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, temveč mu še traja z vsemi pravicami in obveznostmi po pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 6. 3. 2006, pri čemer mu za obdobje od nezakonite prekinitve do 1. 2. 2020 pripada mesečna osnovna plača v bruto višini 6.465,29 EUR, od 2. 2. 2020 dalje pa v bruto višini 5.172,23 EUR. Zavrnilo je tudi del njegovega primarnega tožbenega zahtevka za poziv nazaj na delo k toženi stranki, za vzpostavitev delovnega razmerja za obdobje od prenehanja delovnega razmerja dalje, za vpis delovne dobe v ustrezne matične evidence za to obdobje, kot tudi zahtevek za obračun bruto plače od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela, za odvod pripadajočih davkov in prispevkov ter izplačilo neto plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V II. točki izreka je zavrnilo njegov prvi podredni zahtevek, v katerem je poleg ugotovitve, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, zahteval tudi, da je tožena stranka dolžna z njim skleniti pogodbo o zaposlitvi s konkretno določenimi sestavinami, kot jih določa 31. člen Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.; ZDR-1). V III. točki izreka je zavrnilo njegov drugi podredni zahtevek, ki se je glasil na ugotovitev, da je pogodba o zaposlitvi z dne 30. 1. 2015 sklenjena za nedoločen čas in da mu je dolžna tožena stranka vse pravice iz te pogodbe priznati od 16. 9. 2017 dalje. V IV. točki izreka je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je v točki I/I izreka ugotovilo, da je prekinitev delovnega razmerja tožnika z dnem 18. 10. 2017 nezakonita in da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki dne 18. 10. 2017 ni prenehalo ter da še traja. V točki I/II izreka je toženi stranki naložilo, da je dolžna s tožnikom skleniti pogodbo o zaposlitvi pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 1. 2015 in aneksa k tej pogodbi z dne 23. 11. 2016 z veljavnostjo od 16. 9. 2017 dalje. V točki I/III izreka je zavrnilo, kar je tožnik zahteval več ali drugače (trajanje pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 3. 2006 po 15. 9. 2017, pravice po pogodbi o zaposlitvi z dne 6. 3. 2006 (reparacija idr.), sklenitev pogodbe o zaposlitvi z vsebino, določeno v prvem podrednem zahtevku, ugotovitev, da je pogodba o zaposlitvi z dne 30. 1. 2015 sklenjena za nedoločen čas ter pravice iz naslova te pogodbe od 16. 9. 2017 dalje). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne njegove pravdne stroške postopka na prvi stopnji v znesku 769,13 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I/IV točka izreka). V II. točki izreka je v preostalem tožnikovo pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V III. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti njegove pritožbene stroške v znesku 279,99 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

**Predlog za dopustitev revizije**

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta tožnik in tožena stranka vložila predlog za dopustitev revizije. Vrhovno sodišče je obema predlogoma ugodilo.

4. S sklepom VIII DoR 167/2019 z dne 5. 9. 2019 je ugodilo predlogu tožnika in revizijo dopustilo glede vprašanj: 1) ali je določba četrtega odstavka 49. člena ZDR-1 kogentne narave; 2) ali odločitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki 18. 10. 2017 ni prenehalo in še traja, implicitno vsebuje tudi obveznost tožene stranke, da tožnika pozove na delo; 3) ali je sodišče druge stopnje s tem, ko je samostojno oblikovalo izrek sodbe na način, da ni sledilo tožbenemu zahtevku v delu, ko tožnik zahteva tudi odločitev o pozivu nazaj na delo, kršilo določilo postopka in s tem tožnika prikrajšalo za učinkovito podlago za izvršitev pravnomočne sodne odločbe; 4) ali je sodišče druge stopnje s tem, ko je zgolj opisno določilo, kakšno plačo mora imeti tožnik, kršilo določbe postopka in s tem tožnika prikrajšalo za učinkovito podlago za izvršitev pravnomočne sodne odločbe.

5. S sklepom VIII DoR 165/2019 z dne 5. 9. 2019 pa je vrhovno sodišče ugodilo predlogu tožene stranke in revizijo dopustilo glede vprašanj: 5) ali je bil aneks z dne 23. 11. 2016 k pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 1. 2015 veljavno sklenjen; 6) ali je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni odločilo o pobotnem ugovoru; 7) ali je odločitev o sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi izvršljiva; 8) ali je sodišče kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni odločilo o predlogu za sodno razvezo; 9) ali je tožnik upravičeno zavrnil podpis ponujene pogodbe o zaposlitvi.

**Revizija tožnika**

6. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri navaja, da je določba četrtega odstavka 49. člena ZDR-1 kogentne narave, zato je stališče sodišč druge in prve stopnje o dispozitivnosti te določbe napačno. Kogentno naravo te določbe potrjuje tudi komentar 49. člena ZDR-1. Stranki delovnega razmerja vprašanja mirovanja pravic iz pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas nista mogli urediti drugače od ureditve, ki jo opredeljuje citirana določba. Tožnik se v pogodbi o zaposlitvi za predsednika uprave z dne 30. 1. 2015, ki je bila sklenjena za čas trajanja mandata, ni mogel veljavno odpovedati pravici do mirovanja pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Zato je po prenehanju pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto predsednika uprave (ta pogodba je prenehala veljati zaradi tožnikove razrešitve s funkcije predsednika uprave z dne 15. 9. 2017) oživela njegova prejšnja pogodba o zaposlitvi, ki jo je imel sklenjeno za nedoločen čas. To je bila pogodba o zaposlitvi za delovno mesto vodja PE gozdarstvo z dne 6. 3. 2006, dopolnjena z aneksom z dne 23. 11. 2016. Drugačna razlaga te situacije je v nasprotju z 9. členom ZDR-1. Po prenehanju pogodbe o zaposlitvi za funkcijo predsednika uprave zato tožniku ni bilo treba skleniti nobene nove oziroma druge pogodbe o zaposlitvi. Posledično je tudi odločitev sodišča druge stopnje o tem, da mora tožena stranka z njim skleniti pogodbo o zaposlitvi pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 1. 2015 in aneksa z dne 23. 11. 2016, napačna. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi namreč moralo sodišče druge stopnje ugoditi tožnikovemu primarnemu tožbenemu zahtevku.

Tožnik je v primarnem tožbenem zahtevku vtoževal ugotovitev, da je prekinitev delovnega razmerja nezakonita, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in da mu še traja z vsemi pravicami in obveznostmi po pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 6. 3. 2006 (s plačo, ki je bila dogovorjena z aneksom z dne 23. 11. 2016), vtoževal pa je tudi, da ga tožena stranka pozove nazaj na delo. Sodišče druge stopnje pa o pozivu nazaj na delo ni odločilo. S tem je kršilo 2. člen Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.; ZPP), pri čemer niti ni obrazložilo, zakaj je utesnilo tožnikov zahtevek. Zato sodbe v tem delu ni mogoče niti preizkusiti niti izvršiti. To stanje sedaj izkorišča tožena stranka, ki se v izvršbi sklicuje na to, da pravnomočna sodba ni izvršljiva.

Kljub temu, da je tožnik postavil določen denarni zahtevek za izplačilo plače od dneva prekinitve delovnega razmerja dalje, je sodišče druge stopnje o njegovem denarnem zahtevku odločilo le opisno. S tem je tožnik prikrajšan, da vloži neposredno predlog za izvršbo za obračun in izplačilo plač za obdobje od 16. 9. 2017 do vrnitve na delo. Te svoje odločitve sodišče druge stopnje ni obrazložilo, zato je ni mogoče preizkusiti. Zastavlja se tudi vprašanje, ali je sodba sodišča druge stopnje v tem delu sploh izvršljiva.

**Revizija tožene stranke**

7. Tožena stranka je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila dve reviziji.

8. V njih navaja, da je zmoten zaključek sodišča druge stopnje, da je bil aneks z dne 23. 11. 2016 k pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 1. 2015 veljavno sklenjen. Sklep nadzornega sveta, da se s tožnikom sklene aneks k pogodbi o zaposlitvi s sporno vsebino in da se za podpis tega aneksa pooblasti predsednika nadzornega sveta M. M., sploh ni obstajal. Drugi odstavek 278. člena Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 42/2006 in nadalj.; ZGD-1) določa, da se na sejah nadzornega sveta piše zapisnik, ki ga mora podpisati predsednik nadzornega sveta. Ta zapisnik mora biti torej v pisni obliki, pisnost pa mora veljati vsaj za sklepe nadzornega sveta. Kljub temu, da iz zapisnika ne izhaja, da bi bil tak sklep sprejet, je sodišče druge stopnje vseeno zaključilo, da je aneks veljaven. O aneksu člani nadzornega sveta sploh niso glasovali. Dejstvo, da je bila na seji nadzornega sveta o aneksu omogočena razprava, oziroma da so se člani nadzornega sveta seznanili s podpisom aneksa, ne zadostuje za ugotovitev, da je bil sprejet sklep o odobritvi tega aneksa. Sodišče druge stopnje je kršilo tudi določbe 21., 29., 30., 32., 33. in 35. člena Poslovnika o delu nadzornega sveta tožene stranke, ki opredeljujejo postopek sej nadzornega sveta, glasovanje in vsebino zapisnika. Iz zapisnika seje nadzornega sveta tudi ne izhaja, da se za podpis aneksa pooblasti predsednika nadzornega sveta. Kršen je bil tudi 20. člen ZDR-1, saj predsednik nadzornega sveta za podpis aneksa ni imel pooblastila nadzornega sveta. Prav tako bi predsednik nadzornega sveta lahko s tožnikom eventualno sklenil le aneks, ki bi določal njegove pravice za čas trajanja mandata z vsebino, ki bi bila skladna s kogentnimi določbami Zakona o prejemkih poslovodnih oseb v gospodarskih družbah v večinski lasti Republike Slovenije in samoupravnih lokalnih skupnostih (Ur. l. RS, št. 21/2010 in nadalj.; ZPPOGD). Sodišče druge stopnje je kršilo tudi določbi 3. in 5. člena ZPPOGD, določbo 1. člena citiranega zakona pa je uporabilo zmotno. Z aneksom je bilo tožniku po prenehanju mandata priznano več pravic (višja odpravnina) oziroma druge pravice, kot je to dopuščal ZPPOGD. Tudi zato je aneks na podlagi 5. člena ZPPOGD ničen. Aneks pa je bil ničen tudi glede na 4. člen ZPPOGD, ki je onemogočal izplačilo odpravnine direktorju, če se je ta po prekinitvi pogodbe o zaposlitvi ponovno zaposlil v isti družbi. Z dogovorom iz aneksa o zagotavljanju iste plače tudi po izteku mandata se je pravzaprav zagotavljala ekonomska funkcija odpravnine, s preimenovanjem teh prejemkov (iz odpravnine v plačo) pa bi se obšlo kogentne določbe ZPPOGD. Predsednik nadzornega sveta se poleg tega s tožnikom ni mogel dogovoriti za tožnikovo plačo po izteku mandata tudi iz razloga, ker za to ni imel pooblastila.

Tožena stranka je v postopku podala tudi pobotni ugovor za znesek 38.791,74 EUR (bruto odpravnina, ki je bila izplačana tožniku). Ker sodišče druge stopnje o tem pobotnem ugovoru ni odločilo, je kršilo 324. člen ZPP. Ker je sodišče druge stopnje spremenilo odločitev sodišča prve stopnje in odločilo mimo tožbenega zahtevka, je toženi stranki odvzelo možnost učinkovitega pravnega sredstva, ki ga zagotavlja 25. člen Ustave RS.

Odločitev sodišča druge stopnje o sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi tudi ni izvršljiva, saj je tožena stranka po prejemu sodbe sodišča druge stopnje ugotovila, da se je tožnik 17. 9. 2018 zaposlil pri drugem delodajalcu za polni delovni čas. Dvojna zaposlitev za polni delovni čas pri dveh delodajalcih v istem obdobju pa ni možna. S tem je sodišče druge stopnje kršilo tudi 143. člen ZDR-1. Tožena stranka zato tožnika za obdobje od 17. 9. 2018 dalje ne more reintegrirati. V zvezi s tem je tožena stranka predlagala tudi obnovo postopka1. Poleg tega je izrek v tem delu tudi v nasprotju z ZPPOGD. Iz pogodbe z dne 30. 1. 2015 izhaja, da bi lahko tožnik sklenil s toženo stranko pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas šele po prenehanju mandata, torej po 1. 2. 2020. Sodišče druge stopnje je prekoračilo tožbeni zahtevek tožnika, saj tožnik sklenitve pogodbe s takšno vsebino, kot mu jo je prisodilo sodišče prve stopnje, ni zahteval (zahtevki, ki jih je postavil tožnik, so imeli drugačno vsebino). S tem je kršilo 2. člen ZPP.

Sodišče druge stopnje prav tako ni odločilo o sodni razvezi, čeprav je tožena stranka podala predlog po 118. členu ZDR-1 in izkazala okoliščine ter interes, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Ker se sodišče druge stopnje do tega predloga ni opredelilo, je kršilo 14. in 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP.

S svojim zaključkom, da tožena stranka tožniku ni ponudila ustrezne nove pogodbe o zaposlitvi, je sodišče druge stopnje kršilo 8. alinejo prvega odstavka 31. člena ZDR-1. Ponujena pogodba o zaposlitvi je vsebovala podatek o osnovni bruto plači (kar je skladno s citirano določbo ZDR-1), sporni aneks pa se je skliceval na 6. člen pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 1. 2015, ki je določal bruto plačo. Po 126. členu ZDR-1 je bruto plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov ter plačila za poslovno uspešnost. Glede na to je bila tožniku ponujena ustrezna pogodba o zaposlitvi. Tudi glede na kogentne določbe ZPPOGD je tožnik neupravičeno štel, da mu ni bila ponujena ustrezna pogodba o zaposlitvi. Ker te pogodbe neupravičeno ni sprejel, je nastopila okoliščina za prenehanje pogodbe o zaposlitvi oziroma delovnega razmerja.

9. Obe stranki sta podali tudi odgovora na revizijo, v katerih prerekata revizijske navedbe nasprotne stranke in predlagata vrhovnemu sodišču, da revizijo nasprotne stranke zavrne.

10. Revizija tožnika je utemeljena v celoti, revizija tožene stranke pa delno.

11. Revizijsko sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP).

**Dejanske ugotovitve**

12. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih je kot pravilne štelo tudi sodišče druge stopnje in na katere je revizijsko sodišče vezano, izhaja: - tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen od 1. 1. 1992 do 18. 10. 2017; - dne 6. 3. 2006 je sklenil individualno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas (ki je bila spremenjena z aneksom z dne 1. 6. 2009) za delovno mesto vodja PE gozdarstvo; - s sklepom nadzornega sveta tožene stranke (z dne 27. 11. 2014) je bil imenovan za predsednika uprave tožene stranke za mandatno obdobje petih let od 2. 2. 2015 do 1. 2. 2020; - dne 30. 1. 2015 je sklenil pogodbo o zaposlitvi za opravljanje funkcije predsednika uprave tožene stranke, in sicer za čas trajanja mandatnega obdobja2; - v tej pogodbi je izrecno navedeno, da z dnem začetka njene uporabe prejšnja pogodba o zaposlitvi preneha veljati; da tožnik s podpisom te pogodbe izjavlja, da iz prejšnje pogodbe o zaposlitvi do tožene stranke nima nobenih zahtevkov in da so vse pogodbene obveznosti do njega izpolnjene (drugi odstavek 20. člena); - pogodba o zaposlitvi dne 30. 1. 2015 je v 16. členu med drugim določala, da je s prvim naslednjim dnem po dnevu odpoklica tožnika na podlagi četrte alineje drugega odstavka 268. člena ZGD-1 tožena stranka dolžna tožniku v 15 dneh pod nespremenjenimi pogoji ponuditi sklenitev pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi pred nastopom funkcije predsednika uprave tožene stranke. Če odpoklicani predsednik uprave v nadaljnjem 15-dnevnem roku ne podpiše pogodbe o zaposlitvi in je v istem roku ne predloži kadrovski službi tožene stranke, mu z iztekom tega roka preneha delovno razmerje; - dne 23. 11. 2016 sta tožnik in predsednik nadzornega sveta tožene stranke podpisala aneks k pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 1. 2015; - dne 15. 9. 2017 je bil tožnik razrešen kot direktor tožene stranke, in sicer na podlagi četrte alineje drugega odstavka 268. člena ZGD-1 - dne 18. 10. 2017 je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo, ker ni sklenil ponujene pogodbe o zaposlitvi.

**Zahtevki tožnika**

13. Tožnik je v tem sporu postavil primarni zahtevek, v katerem je zahteval ugotovitev nezakonitosti prekinitve delovnega razmerja, trajanja delovnega razmerja z vsemi pravicami in obveznostmi po pogodbi o zaposlitvi z dne 6. 3. 2006, z osnovno plačo v bruto višini 6.456,29 EUR za obdobje od nezakonite prekinitve do 1. 2. 2020 in bruto višini 5.172,23 EUR od 1. 2. 2020 dalje (torej upoštevaje plačo, kot je bila dogovorjena v aneksu z dne 23. 11. 2016), poziv nazaj na delo, vzpostavitev delovnega razmerja od dneva nezakonitega prenehanja do ponovnega nastopa dela, vpis delovne dobe v ustrezne matične evidence in obračun ter izplačilo zgoraj opisane plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

14. V prvem podrednem zahtevku je od tožene stranke zahteval, da z njim sklene pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, za polni delovni čas s konkretno opredeljeno vsebino (opredelitev delovnega mesta - vodja PE gozdarstvo oziroma drugo ustrezno delovno mesto; opredelitev kraja opravljanja dela; opredelitev osnovne plače v bruto višini, kot je izhajala iz aneksa z dne 23. 11. 2016; opredelitev ostalih pravic in obveznosti; ….).

15. V drugem podrednem zahtevku pa je zahteval ugotovitev, da je pogodba o zaposlitvi z dne 30. 1. 2015 (torej pogodba o zaposlitvi za funkcijo predsednika uprave) sklenjena za nedoločen čas in da mu je dolžna tožena stranka priznati vse pravice iz te pogodbe od 16. 9. 2017 dalje.

16. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni in tudi oba podredna tožnikova zahtevka, sodišče druge stopnje pa je delno ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku (za ugotovitev nezakonitosti prekinitve delovnega razmerja z dne 18. 10. 2017; da tožniku delovno razmerje ni prenehalo dne 18. 10. 2017 in da mu še traja). Toženi stranki je naložilo, da s tožnikom sklene pogodbo o zaposlitvi pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 1. 2015 in aneksa z dne 23. 11. 2016 z veljavnostjo od 16. 9. 2017 dalje, zavrnilo pa je preostali del primarnega tožbenega zahtevka in oba podredna tožbena zahtevka3. **Kogentnost določbe četrtega odstavka 49. člena ZDR-1**

17. Četrti odstavek 49. člena ZDR-1 določa, da v primeru, če se sklene pogodba o zaposlitvi za določen čas v primerih iz prve, druge, tretje, pete, šeste, osme, enajste, dvanajste in štirinajste alineje prvega odstavka 54. člena ZDR-1 z delavcem, ki je že zaposlen pri delodajalcu za nedoločen čas, v času opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi za določen čas mirujejo pravice, obveznosti in odgovornosti iz pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas.

Namen te določbe, ki na splošno ureja položaj delavcev, ki zaradi potreb dela pri delodajalcu začasno spremenijo delovno mesto oziroma obseg ali vrsto dela4, je varovanje položaja delavca, ki ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, pa zaradi začasne narave dela sklene novo pogodbo o zaposlitvi za določen čas. S to določbo je omejeno načelo avtonomije in prostega urejanja delovnopravnega razmerja strank pogodbe o zaposlitvi. Z mirovanjem pravic, obveznosti in odgovornosti iz pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, ki jo ima delavec sklenjeno z delodajalcem, je delavcu zagotovljena vrnitev na prejšnje delovno mesto po prenehanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas, s tem pa se takemu delavcu zagotavlja tudi socialna varnost, ki jo prinaša sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas.

18. Zato ima določba o mirovanju pravic, odgovornosti in obveznosti iz četrtega odstavka 49. člena ZDR-1 naravo kogentne določbe, ki je delavec in delodajalec ne moreta obiti z drugačnim dogovorom v pogodbi o zaposlitvi za določen čas. Takšen dogovor bi namreč pomenil za delavca manj ugodno določitev pravic od tistih, ki jih določa zakon, kar je v nasprotju z drugim odstavkom 9. člena ZDR-1. 19. Stališče sodišč druge in prve stopnje, da se stranki lahko sporazumno dogovorita o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, je sicer pravilno. Na podlagi prvega odstavka 81. člena ZDR-1 preneha pogodba o zaposlitvi veljati tudi s pisnim sporazumom med strankama, s tem pa med njima preneha tudi delovno razmerje. To ima za posledico tudi prenehanje pravic in obveznosti, ki iz tega razmerja izhajajo, razen tistih, ki jih določajo bodisi delovnopravni predpisi oziroma kolektivne pogodbe (npr. odpravnina) ali tistih, ki so dogovorjene v pogodbi o zaposlitvi (npr. pravice in obveznosti iz naslova konkurenčne klavzule).

20. Napačno pa je stališče sodišč druge in prve stopnje, da sta se stranki v pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 1. 2015 lahko dogovorili za prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 3. 2006 (spremenjene z aneksom z dne 1. 6. 2009) in za prenehanje vseh pravic in obveznosti po tej pogodbi namesto zakonsko določenega mirovanja te pogodbe. Glede na to, da je določba četrtega odstavka 49. člena ZDR-1 o mirovanju pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas kogentne narave, se v času mirovanja te pogodbe stranki nista mogli dogovoriti o prenehanju njene veljavnosti. Ker je bil tak dogovor, vsebovan v drugem odstavku 20. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 1. 2015, v nasprotju z citirano določbo ZDR-1, je bil neveljaven in ni mogel imeti pravnih učinkov. Zato je treba na podlagi 32. člena ZDR-1 šteti, da pogodba o zaposlitvi z dne 6. 3. 2006 ni prenehala, temveč je v času trajanja pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 1. 2015 mirovala 5. 21. Ob tem ni pravno relevantno, da je bil zgoraj opisani dogovor sklenjen v pogodbi o zaposlitvi za opravljanje funkcije predsednika uprave, ki je temeljila na 73. členu ZDR-1. Glede na šesto alinejo prvega odstavka 73. člena ZDR-1 lahko poslovodna oseba in delodajalec v pogodbi o zaposlitvi drugače uredita pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja tudi v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Ta možnost drugačnega urejanja pravic, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi se nanaša le na pogodbo o zaposlitvi, ki je sklenjena na podlagi 73. člena ZDR-1 (v konkretnem primeru pogodba o zaposlitvi za opravljanje funkcije predsednika uprave). To pa pomeni, da se tožnik v pogodbi o zaposlitvi za opravljanje funkcije predsednika uprave niti na podlagi šeste alineje prvega odstavka 73. člena ZDR-1 s toženo stranko ni mogel dogovoriti za prenehanje prejšnje pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 6. 3. 20066. 22. Odgovor na prvo dopuščeno vprašanje se torej glasi, da je določba četrtega odstavka 49. člena ZDR-1 kogentne narave.

23. To pomeni, da se je ob upoštevanju 32. člena ZDR-1 in ne glede na drugačne pogodbene določbe v pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 1. 2015 tožniku delovno razmerje po prenehanju navedene pogodbe nadaljevalo po prejšnji pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas (ki je v času veljavnosti pogodbe o zaposlitvi za opravljanje funkcije predsednika uprave le mirovala). Ker je torej prišlo do nadaljevanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki po prejšnji pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas po izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas že na podlagi zakona, ni bilo pravne podlage za ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, odklonitev sklenitve ponujene pogodbe o zaposlitvi pa za tožnika ni pomenila zakonitega razloga za prenehanje delovnega razmerja. Iz tega razloga tožniku delovno razmerje z dnem 18. 10. 2017 ni zakonito prenehalo.

24. Posledično za rešitev tega spora ni relevantno deveto dopuščeno vprašanje (ki se nanaša na materialnopravno pravilnost odločitve sodišča druge stopnje o tem, ali je tožnik upravičeno odklonil podpis ponujene pogodbe o zaposlitvi), zato revizijsko sodišče nanj ne odgovarja.

25. Ob upoštevanju zgoraj opisanih zaključkov je odločitev sodišča druge stopnje v delu točke I/I izreka, ki se nanaša na to, da je tožniku nezakonito prenehalo delovno razmerje (kljub napačnemu razlogovanju glede veljavnosti aneksa z dne 23. 11. 2016, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju) materialnopravno pravilna.

**Veljavnost aneksa z dne 23. 11. 2016**

26. Aneks z dne 23. 11. 2016, podpisan s strani tožnika in predsednika nadzornega sveta tožene stranke, se je nanašal na pogodbo o zaposlitvi z dne 30. 1. 2015, ki jo je imel tožnik sklenjeno s toženo stranko za opravljanje funkcije predsednika uprave.

27. Iz aneksa izhaja, da se 16. člen pogodbe o zaposlitvi za opravljanje funkcije predsednika uprave uporablja tudi za primer prenehanja mandata predsednika uprave zaradi združitve tožene stranke z drugo družbo oziroma zaradi drugačnega statusno-pravnega preoblikovanja tožene stranke (2. člen aneksa).

28. V 3. členu aneksa je navedeno, da bo delodajalec predsedniku uprave v primeru prenehanja mandata pred 1. 2. 2020 (razen v primeru odpoklica na podlagi prve, druge in tretje alineje drugega odstavka 268. člena ZGD-1) tudi na drugem delovnem mestu, za katerega bo sklenjena pogodba o zaposlitvi v skladu s 13. in 16. členom pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 1. 2015, zagotavljal enako plačo, kot je bila dogovorjena v 6. členu pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 1. 20157, in sicer v trajanju, ki ustreza času, ki je predsedniku uprave preostal od predčasnega prenehanja mandata pa vse do 1. 2. 2020. Po poteku tega časa pa ima predsednik uprave pravico do plače najmanj v višini 80 % plače, kot je dogovorjena v 6. členu pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 1. 2015. 29. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da nadzorni svet tožene stranke, ki je bil pristojen za sklepanje pogodbe o zaposlitvi s predsednikom uprave, o tem aneksu oziroma o njegovi vsebini ni sprejel nobenega sklepa, sta pa bila člana nadzornega sveta, ki sta poleg predsednika nadzornega sveta sestavljala ta organ, pred sejo nadzornega sveta z vsebino aneksa seznanjena. Predsednik nadzornega sveta je namreč na seji dne 23. 11. 2016 nadzorni svet le seznanil s podpisom aneksa8. 30. Iz 35. člena Statuta tožene stranke (v nadaljevanju Statut) izhaja, da o vseh prejemkih predsednika uprave odloča nadzorni svet. Po 29. členu Statuta nadzorni svet odloča na sejah tako, da sprejema sklepe, za veljavnost teh sklepov pa je potrebna navadna večina oddanih glasov, razen če zakon ali statut ne določata drugačne večine (31. člen Statuta). Za sprejetje sklepov nadzornega sveta Statut določa aktivno ravnanje članov nadzornega sklepa, torej glasovanje za določen sklep ali proti njemu. Glede na tričlansko sestavo nadzornega sveta je sklep veljavno sprejet, če sta zanj glasovala najmanj dva od treh članov nadzornega sveta. Takšnega sklepa pa nadzorni svet v zvezi z aneksom, ki sta ga podpisala tožnik in predsednik nadzornega sveta tožene stranke, ni sprejel, zato predsednik nadzornega sveta tožene stranke ni imel pravnoveljavne podlage za podpis tega aneksa.

31. Zmotno je stališče sodišča druge stopnje, da je nadzorni svet sprejel odločitev o podpisu spornega aneksa s tožnikom že s tem, da so bili člani nadzornega sveta predhodno seznanjeni z vsebino aneksa, da je bila glede aneksa na seji nadzornega sveta omogočena razprava in da na aneks člani niso imeli pripomb. Glede na to, da nadzorni svet tožene stranke o sklepu v zvezi s sklenitvijo spornega aneksa sploh ni odločal, saj sklepa o tem ni sprejel, se je sodišče druge stopnje po nepotrebnem opredeljevalo do vprašanja posledic obličnosti zapisnika nadzornega sveta na veljavnost sklepov nadzornega sveta.

32. Ker aneks z dne 23. 11. 2016 ni bil veljavno sklenjen že iz zgoraj navedenega razloga, se vrhovnemu sodišču ni bilo treba ukvarjati s presojo njegove veljavnosti glede na določbe ZPPOGD.

33. Odgovor na peto dopuščeno vprašanje se glasi, da aneks z dne 23. 11. 2016 ni bil veljavno sklenjen.

34. V nadaljevanju se revizijsko sodišče opredeljuje tudi do tistih dopuščenih revizijskih vprašanj procesnopravne narave, ki so odločilna za presojo utemeljenosti revizij tožnika in tožene stranke.

35. Tožena stranka v reviziji utemeljeno zatrjuje, da je sodišče druge stopnje storilo bistveno kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se v obrazložitvi sodbe sploh ni opredelilo do njenega predloga za sodno razvezo, ki ga je podala pred sodiščem prve stopnje. Tožena stranka je v postopku navajala, da predlaga sodno razvezo (če bo ugotovljeno nezakonito prenehanje delovnega razmerja), saj nima na razpolago prostih delovnih mest, ki bi jih lahko ponudila tožniku. Za potrditev teh navedb je predlagala tudi določene dokaze. Do teh navedb se sodišče druge stopnje ni opredelilo in ni obrazložilo, zakaj ni upoštevalo predloga tožene stranke, ki ga je ta podala na podlagi 118. člena ZDR-1. Ker o tem odločilnem dejstvu izpodbijana sodba nima razlogov, je podana zgoraj ugotovljena bistvena kršitev določb postopka (to je tudi odgovor na osmo dopuščeno vprašanje).

36. Od presoje sodišča druge stopnje, ali so podani pogoji za sodno razvezo in če so, s katerim datumom bo ugotovljeno prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi 118. člena ZDR-1, je odvisna odločitev sodišča druge stopnje o delu tožnikovega tožbenega zahtevka, ki se nanaša na trajanje delovnega razmerja, na poziv nazaj na delo oziroma (glede na predlog za sodno razvezo) na datum morebitnega prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča9. 37. Neutemeljen pa je revizijski očitek tožene stranke o bistveni kršitvi določb postopka, ki naj bi jo storilo sodišče druge stopnje, ker ni odločilo o njenem pobotnem ugovoru. Tožena stranka je v pobotnem ugovoru uveljavljala vračilo odpravnine v znesku 38.791,74 EUR, ki jo je izplačala tožniku 5. 1. 2018. Sodišče odloči o pobotnem ugovoru tožene stranke tako, da ugotovi obstoj njene denarne terjatve v določeni višini le v primeru, če v istem sporu ugotovi tudi, da obstaja tožnikova denarna terjatve, ki jo prav tako ugotovi v določeni višini. V takšnem primeru izvede pobotanje obeh terjatev. Ker v tej zadevi sodišče druge stopnje v izreku sodbe o denarnih terjatvah tožnika sploh ni odločalo, ni bilo pogojev niti za odločanje o obstoju terjatve, ki jo je tožena stranka uveljavljala v pobot. Zato uveljavljana kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 324. člena ZPP ni podana (to je tudi odgovor na šesto dopuščeno vprašanje).

38. Ker je sodišče druge stopnje v prvem delu točke I/I izreka pravilno ugotovilo, da je bilo prenehanje delovnega razmerja tožnika z dnem 18. 10. 2017 nezakonito, je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke v zvezi s to odločitvijo sodišča druge stopnje zavrnilo (378. člen ZPP). V nadaljevanju te točke izreka je ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki dne 18. 10. 2017 ni prenehalo in da še traja. Pri tem pa ni obrazložilo, zakaj ni upoštevalo predloga tožene stranke za sodno razvezo10. S tem je storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je revizijsko sodišče na revizijo tožene stranke v tem delu sodbo sodišča druge stopnje zaradi bistvene kršitve določb postopka razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP).

39. Ker je zaradi kogentnosti četrtega odstavka 49. člena ZDR-1 po poteku pogodbe o zaposlitvi za opravljanje funkcije predsednika uprave „oživela“ prejšnja pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 6. 3. 2006, ni bilo podlage za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in toženo stranko. Zato je sodišče druge stopnje v točki I/II izreka materialnopravno zmotno in tudi mimo zahtevka tožnika naložilo toženi stranki, da je dolžna s tožnikom skleniti (novo) pogodbo o zaposlitvi (pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 1. 2015 in aneksa k tej pogodbi z dne 23. 11. 2016) z veljavnostjo od 16. 9. 2017 dalje11. Ker pa je s to odločitvijo povezano tudi vprašanje reintegracije tožnika k toženi stranki po pogodbi o zaposlitvi12 z dne 6. 3. 2006 in priznanje pravic iz delovnega razmerja po tej pogodbi, je revizijsko sodišče na revizijo obeh strank sodbo sodišča druge stopnje v točki I/II izreka razveljavilo in zadevo tudi v tem delu vrnilo temu sodišču v novo sojenje (357. člen ZPP, drugi odstavek 380. člena ZPP).

40. Ker je sodišče druge stopnje zmotno štelo, da je pogodba o zaposliti z dne 6. 3. 2006 prenehala veljati zaradi dogovora v pogodbi o zaposlitvi za opravljanje funkcije predsednika uprave, je v prvem delu točke I/III izreka nepravilno zavrnilo del tožbenega zahtevka tožnika, ki se je nanašal na trajanje pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 3. 2006 po 15. 9. 2017 in na priznanje pravic po tej pogodbi (reintegracija, reparacija). Iz tega razloga je vrhovno sodišče reviziji tožnika glede te odločitve ugodilo, ta del sodbe sodišča druge stopnje na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP razveljavilo in tudi v tem delu zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje, da bo lahko o tem delu zahtevka ponovno odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava in presoji utemeljenosti predloga tožene stranke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 3. 2006. Zaradi prekoračitve tožbenega zahtevka13 je bilo treba razveljaviti tudi odločitev sodišča druga stopnje o zavrnitvi obeh podrednih zahtevkov (preostali del točke I/III izreka) oziroma o zavrnitvi preostalega dela njegove pritožbe in o potrditvi nespremenjenega dela sodbe sodišča prve stopnje (točka II izreka sodbe sodišča druge stopnje).

41. Glede na zgoraj opisano delno razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje je bilo treba razveljaviti tudi odločitev o pravdnih stroških, ki jo je sprejelo sodišče druge stopnje (točka I/IV in točka III izreka sodbe sodišča druge stopnje).

42. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče druge stopnje odpraviti procesne napake, na katere je vrhovno sodišče opozorilo v tej obrazložitvi in ob upoštevanju materialnopravnih izhodišč, ki jih je zavzelo vrhovno sodišče v tem sporu, ponovno odločiti o utemeljenosti tožnikove pritožbe zoper del sodbe sodišča prve stopnje, ki še ni postal pravnomočen.

43. Ker je revizijsko sodišče zaradi bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP razveljavilo del sodbe sodišča druge stopnje v zvezi z ugotovitvijo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki dne 18. 10. 2017 ni prenehalo in da še traja (v okviru tega dela tožbenega zahtevka je tožnik vtoževal tudi poziv na delo), ne odgovarja na drugo in tretje dopuščeno vprašanje, ki se nanašata na odločanje o tem delu njegovega tožbenega zahtevka.

44. Revizijsko sodišče ne odgovarja niti na četrto dopuščeno vprašanje, saj sodišče druge stopnje v izreku sodbe ni niti opisno določilo, do kakšne plače je upravičen tožnik.

45. Ker je revizijsko sodišče razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje v delu odločitve, da je dolžna tožena stranka s tožnikom skleniti pogodbo o zaposlitvi pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 1. 2015 in aneksa k tej pogodbi z dne 23. 11. 2016 z veljavnostjo od 16. 9. 2017 dalje, in zadevo tudi v tem obsegu vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje, tudi odgovor na sedmo dopuščeno vprašanje (ali je odločitev o sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi izvršljiva) za odločanje o reviziji tožene stranke glede navedenega ni več relevanten. Iz tega razloga revizijsko sodišče tudi na to dopuščeno vprašanje ne odgovarja.

46. Odločitev o revizijskih stroških temelji na četrtem odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da sodišče pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo tudi v primeru, če le delno razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo.

47. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu te sodbe in sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno.

1 Iz podatkov spisa je razvidno, da je sodišče druge stopnje, ki je na podlagi tretjega odstavka 401. člena ZPP odločalo o predlogu za obnovo postopka, ta predlog zavrnilo. Zoper to odločitev se tožena stranka ni pritožila. 2 Iz tožnikovih navedb v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje je sicer razbrati, da je imel pred pogodbo o zaposlitvi za opravljanje funkcije predsednika uprave z dne 30. 1. 2015 že enkrat prej sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za predsednika uprave (ta pogodba naj bi prenehala veljati 30. 1. 2015), vendar pa je sodišče druge stopnje te njegove navedbe (v zvezi s katerimi tudi ni predložil nobenih dokazov) štelo za nedovoljeno pritožbeno novoto in jih ni vsebinsko obravnavalo. Tožnik v predlogu za dopustitev revizije pravnega vprašanja v zvezi s to odločitvijo sodišča druge stopnje ni oblikoval. 3 Z odločitvijo o zavrnitvi obeh podrednih tožbenih zahtevkov, kljub temu, da je delno ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku, je sodišče druge stopnje prekoračilo zahtevek, s čimer je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Bistvo odločanja o zahtevkih v primeru eventualne kumulacije (ki ni navidezna) je, da sodišče odloči o podrednem zahtevku šele v primeru, če primarnega v celoti zavrne. Tudi v primeru, če sodišče le delno ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku, o podrednem ne odloča, ker bi sicer kršilo načelo dispozitivnosti. 4 Npr. zaradi izvrševanja dela, ki po svoji naravi traja določen čas, zaradi nadomeščanja odsotnega delavca, zaradi začasno povečanega obsega dela,.... 5 V 16. členu pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 1. 2015 sta se stranki sicer dogovorili tudi, da bo morala tožena stranka v primeru odpoklica tožnika po četrti alineji drugega odstavka 268. člena ZGD-1 temu ponuditi v podpis pogodbo o zaposlitvi pod nespremenjenimi pogoji za delovno mesto, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi pred nastopom funkcije predsednika uprave – torej pogodbo o zaposlitvi za isto delovno mesto in z istimi pravicami, obveznostmi in odgovornostmi, kot sta to določala pogodba o zaposlitvi z dne 6. 3. 2006 in aneks k tej pogodbi z dne 1. 6. 2009. V tem obsegu omenjeni dogovor ustreza situaciji, ki jo ureja četrti odstavek 49. člena ZDR-1, torej mirovanju pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas v obdobju, ko ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas in njeni „oživitvi“ po izteku veljavnosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas. 6 Glede katere je na podlagi četrtega odstavka 49. člena ZDR-1 nastopilo mirovanje pravic, obveznosti in odgovornosti. 7 Po tej določbi je bil tožnik kot predsednik uprave upravičen do osnovne bruto plače v višini petkratnika povprečne bruto plače družb v skupini, ki na dan sklenitve te pogodbe znaša 6.465,29 EUR bruto mesečno. V to bruto plačo so vključeni vsi dodatki, vključno z dodatkom za delovno dobo ter dodatki po zakonu ali kolektivnih pogodbah. 8 Do podpisa tega aneksa je prišlo že pred sejo nadzornega sveta tožene stranke z dne 23. 11. 2016, na kateri sta se člana nadzornega sveta formalno seznanila z njegovo vsebino. 9 Posledično pa tudi odločitev o denarnem povračilu, ki ga opredeljuje 118. člen ZDR-1. 10 Tožena stranka je kot datum sodne razveze predlagala 18. 10. 2017. 11 Pri čemer glede na ugotovljeno neveljavnost aneksa z dne 23. 11. 2016 tudi sicer ni bilo podlage za odločitev, da se nova pogodba sklene pod pogoji omenjenega aneksa. 12 Reintegracija tožnika je odvisna od odločitve sodišča druge stopnje o predlogu za sodno razvezo, o katerem pa sodišče druge stopnje v dosedanjem postopku ni odločalo. 13 Sodišče druge stopnje je kljub delni ugoditvi primarnemu tožbenemu zahtevku odločalo tudi o obeh podrednih zahtevkih in ju v delu točke I/III izreka zavrnilo.