Jedro

Ne drži revizijski očitek o neobrazloženosti izpodbijane sodbe sodišča druge stopnje. Sodišče druge stopnje je po presoji revizijskega sodišča prepričljivo obrazložilo, zakaj na podlagi obeh izvedenskih mnenj in izpovedbe prič, (nasprotno od sodišča prve stopnje) šteje, da je za škodni dogodek odgovoren tožnik in in voznik tovornega vozila.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je od toženke uveljavljal povrnitev denarne odškodnine iz naslova avtomobilske odgovornosti. Zatrjeval je, da je prometno nezgodo povzročil voznik tovornega vozila, zavarovanega pri toženki, ki je nepravilno ravnal, ko je zapeljal na brežino, nato pa ga je odneslo na levi del cestišča, kjer je trčil v tožnika. Med strankama ni bilo sporno, da je bil tožnik dne 25. 9. 2001 na cestišču L. – B. udeležen v prometni nesreči s tovornim vozilom, zavarovanim pri toženki, ki ga je vozil M. S. Sporno pa je bilo, kdo je to prometno nesrečo povzročil. Toženka je namreč nasprotno od tožnika zatrjevala, da je vzrok prometne nesreče tožnikova nepravilna vožnja, saj je bil tožnik tisti, ki je v kritičnem trenutku prehiteval drugo vozilo, ko smerno vozišče za vožnjo iz nasprotne smeri ni bilo prosto v dolžini, ki je potrebna za prehitevanje, ter s tem povzročil prometno nesrečo. 2. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je toženka v celoti odgovorna za škodni dogodek, ki se je tožniku pripetil dne 25. 9. 2001 na cestišču L. – B. 3. Sodišče druge stopnje je toženkini pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnikov tožbeni zahtevek na plačilo zneska 48.823,23 EUR s pripadki kot neutemeljen zavrnilo in odločilo o pravdnih stroških. Nasprotno od sodišča prve stopnje je zaključilo, da je za škodni dogodek v celoti odgovoren tožnik. Na podlagi obeh izvedenskih mnenj in izpovedb prič je ugotovilo, da se je tožnikovo vozilo takrat, ko je tovorno vozilo zapeljalo delno na levo smerno vozišče (gledano v smeri vožnje tožnikovega vozila), že nahajalo na tem levem smernem vozišču. Tožnik je v trenutku, ko je zapeljal na nasprotno smerno vozišče, že vozil po ravnem delu vozišča, v katerega je pripeljal okoli 130 m pred mestom trka. Zato je voznik tovornega vozila nenadoma zavil rahlo v levo in nato v desno, saj se je tako odzval na po njegovem pasu nasproti vozeče tožnikovo vozilo, s katerim je tudi takoj za tem na samem desnem delu desnega voznega pasu (gledano v smeri vožnje tovornega vozila), to je en meter od skrajnega desnega roba cestišča, in ko je bilo sicer tožnikovo vozilo delno že izven cestišča, prišlo do oplaženja oziroma bočnega zadetja.

4. Po presoji sodišča druge stopnje sta namreč za ugotovitev odgovornosti voznikov udeleženih vozil odločilni okoliščini, zakaj je voznik tovornega vozila, ki se je kraju prometne nesreče približeval po ravni in pregledni cesti, takoj za tem, ko je zapeljal mimo nasproti vozečih vozil, nenadoma zavil delno na levo ter okoliščina, kje se je takrat nahajalo nasproti vozeče tožnikovo vozilo. Ti dve okoliščini sta tudi tehnično ugotovljivi. Okoliščine, zakaj je tožnik, ki se je v času trčenja nahajal v celoti na svojem levem smernem vozišču, zapeljal na to smerno vozišče, pa ni bilo mogoče ugotoviti drugače kot na podlagi izpovedb prič. Tožnikovo izpoved, da je nenadoma zavil v levo, ker je pred njega nenadoma zapeljalo nasproti vozeče tovorno vozilo, pa je ocenilo kot neprepričljivo že zaradi ugotovljenega mesta trka in ostalih izvedenih dokazov ter običajnih izkustvenih pravil. 5. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se reviziji ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni, tako da se njegovemu zahtevku v celoti ugodi. Navaja, da si je sodišče druge stopnje napačno razlagalo izpovedbo priče N. J. in je brez kakršnihkoli dokazov in obrazložitve ugotovilo, kako bi naj prišlo do trčenja med vozili. Prav tako je napačna ugotovitev v policijskem zapisniku, da je bila na mestu trčenja na asfaltu vreznina platišča zadnjega desnega kolesa tožnikovega vozila, saj iz predloženih fotografij izhaja, da je bilo zadnje desno kolo celo in je to vreznino naredilo lahko le zadnje levo kolo, ki je bilo poškodovano. Nepravilen je tudi zaključek sodišča druge stopnje, ki se je oprlo na izvedensko mnenje dr. P., da sta vozili trčili čelno, saj sta udarili kotno v desni steber osebnega vozila, kot je to ugotovil izvedenec K. To pa je razvidno tudi iz skic in potrjeno s strani izpovedbe priče J. Ponavlja navedbe, da zaradi cestne ograje ni mogel zaviti v desno in ni mogel reagirati drugače, kot da je zavil v levo, saj med ograjo in tovornim vozilom, ki je prevozil sredinsko črto, ni bilo prostora.

6. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Ne drži revizijski očitek o neobrazloženosti izpodbijane sodbe sodišča druge stopnje. Sodišče druge stopnje je po presoji revizijskega sodišča prepričljivo obrazložilo, zakaj na podlagi obeh izvedenskih mnenj in izpovedbe prič, (nasprotno od sodišča prve stopnje) šteje, da je za škodni dogodek odgovoren tožnik in ne voznik tovornega vozila. V skladu s 4. alinejo 358. člena ZPP je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je sodišče prve stopnje iz ugotovljenih dejstev nepravilno sklepalo na obstoj drugih dejstev, sodba pa se je opirala na ta dejstva. Sodišče druge stopnje je tako na podlagi istih dejstev, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, svojo odločitev oprlo na drugačno presojo dejstev in na podlagi izkustvenih pravil in ostalih izvedenih dokazov napravilo drugačen sklep o tožnikovem zavijanju na levo smerno vozišče ter zaključilo, da je voznik tovornega vozila nenadoma zavil rahlo v levo in nato v desno zato, ker se je tako odzval na po njegovem pasu nasproti vozeče tožnikovo vozilo, s katerim je tudi takoj za tem na samem desnem delu desnega voznega pasu (gledano v smeri vožnje tovornega vozila) prišlo do oplaženja oziroma bočnega zadetja.

9. Revident s preostalimi navedbami vsebinsko izpodbija dokazno oceno in ugotovitev dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno na drugi stopnji, kar pa je nedovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP), zato teh navedb ni mogoče upoštevati.

10. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče tožnikovo revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določilu prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.