Jedro

Škoda ni posledica hoje po stopnicah, temveč vleke pretirano težkega reduktorja, kar pa je bilo tožniku naročeno s strani nadrejenega. Tožniku ni mogoče očitati, da bi glede na svoje splošne sposobnosti in poznavanje delovnega procesa lahko ocenil, da vleka težkega reduktorja lahko povzroči škodljive posledice, kot so nastale, in da zato lahko takšno delo odkloni. Tožniku zato ni mogoče očitati soodgovornosti.

Za nastanek škodljive posledice ni mogoče upoštevati tožnikovih starostnih degenerativnih sprememb v povezavi z utesnitvenim sindromom, ki ni posledica poškodbe. Tožnikove osebne lastnosti niso imele pomembnejšega vpliva na nastanek škodljive posledice, saj iz izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke povsem jasno izhaja, da je bil vpliv osebnih lastnosti tožnika na nastanek posledice neznaten.

Obrazložitev

1. Pritožbi tožnika se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izreku pod točko II. in III. spremeni tako, da se sedaj glasi: „Tožena stranka je dolžna plačati tožniku znesek 23.318,23 EUR oziroma 5.587.984,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 22.533,79 EUR (5.400.000,00 SIT) od 10.4.2003 do 26.6.2003 po obrestni meri zakonitih zamudnih obresti, zmanjšani za temeljno obrestno mero, od 27.6.2003 dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi in od zneska 784,44 EUR (187.984,00 SIT) od 29.10.2004 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pravdne stroške postopka na prvi stopnji v znesku 5.204,00 EUR v 15 dneh pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Kar zahteva tožeča stranka več, se zavrne“.

2. V ostalem se pritožba tožnika in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta.

3. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti 328,00 EUR pritožbenih stroškov v 15 dneh pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

O b r a z l o ž i t e v : Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 16.479,63 EUR odškodnine z obrestmi, kot je podrobneje razvidno iz izreka sodbe. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo, toženi stranki pa naložilo, da tožniku povrne pravdne stroške v znesku 4.483,00 EUR z obrestmi.

Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožnik izpodbija zavrnilni del sodbe, uveljavlja vse dovoljene pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožniku prizna še odškodnino v višini 12.263,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in vse stroške postopka. Navaja, da je materialnopravno zmotno prvostopno stališče, da je tožnik sam prispeval k nastanku škode, ker bi delo, za katerega je ocenil, da ga brez škode na svojem zdravju ne bi mogel opraviti, lahko odklonil. Tožnik s tem, ko dela ni odklonil, ni v ničemer deloval protipravno in s svojim ravnanjem tudi ni kršil nikakršnega predpisa. Delodajalec je tisti, ki mora poskrbeti za varno delovno okolje, tožnik pa je le izvršil nalog nadrejenega. Samo dejstvo, da je moral tožnik pred tem po nekaj stopnicah, na nastanek škode ni imelo nobenega vpliva. Stališče prvostopnega sodišča, da bi tožnik delo lahko odklonil zato, ker mu je bilo delo na višini ob premagovanju stopnic prepovedano, ne drži, ker hoja po stopnicah v konkretnem primeru ni v vzročni zvezi z nastankom škode. Sicer pa tudi tožena stranka ni navajala, da naj bi bil tožnik za nastanek škode odgovoren sam zato, ker dela ni odklonil. Navajala je le, da v konkretnem primeru odgovornost njenega zavarovanca ni podana zato, ker naj bi se tožnik ne poškodoval na delovnem mestu. Glede temelja torej pritožba meni, da tožnik s svojim ravnanjem ni v ničemer prispeval k nastanku škode in je tako upravičen do 100 % odškodnine. Sodišče naj bi tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je pri vseh postavkah nematerialne škode določilo prenizko odškodnino. Predvsem pa je nepravilno pri vsaki izmed oblik nematerialne škode tožniku na račun degenerativnih sprememb in druge poškodbe v oktobru 2003 odbilo 20 %. Glede na izvedensko mnenje izvedenca dr. A. A., da so sedanje težave, ki jih ima tožnik v 80 % posledica nesreče, v 20 % pa posledica degenerativnih sprememb oziroma poškodbe v letu 2003, je sodišče prve stopnje povsem nepravilno od odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter odškodnine za strah, zmanjšalo odškodnino za 20 %. Tudi pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti bi prvo sodišče lahko upoštevalo kvečjemu vpliv druge poškodbe iz leta 2003 na tožnikovo zmanjšanje življenjskih aktivnosti, nikakor pa ne degenerativnih sprememb oziroma tožnikovih osebnih lastnosti. V zvezi s strahom prvo sodišče tudi ni pravilno zavzelo stališče glede primarnega strahu, ki ga je utrpel tožnik, stališče prvega sodišča, da tega strahu v upoštevni obliki ni utrpel, pa je v nasprotju z izvedenskim mnenjem. Sicer pa je tudi sama odmera odškodnine prenizka, kar izhaja tudi iz primerjalnih odškodnin (pritožba navaja konkreten primer iz pregleda odškodnin v zbirki Denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo).

Proti sodbi se pritožuje tudi tožena stranka, ki uveljavlja vse dovoljene pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga ustrezno spremembo oziroma razveljavitev izpodbijane sodbe. Vztraja pri stališču, da temelj odškodninske odgovornosti ni izkazan. Pri tem se sklicuje na listine, iz katerih izhaja, da poškodba pri delu ni zabeležena, da iz mnenja zdravniške komisije izhaja, da je bil tožnik odsoten od dela zaradi bolezni in ne morebitne poškodbe pri delu. Meni, da sodišče prve stopnje ne bi smelo svojih zaključkov opreti le na izpovedbo tožnika in ene priče. Tudi če bi prišlo do nezgode na način, kot je izpovedal tožnik, je poškodba po mnenju pritožbe posledica njegovega zavestnega ravnanja, saj se je sam odločil, kakšno silo bo uporabil pri vleki težkega reduktorja. Povprečno skrben delavec bi moral opozoriti nadrejenega, da takšnega bremena dve osebi ne moreta varno premakniti. Tožnik naj bi bil tudi prekludiran s svojim zahtevkom za plačilo zamudnih obresti od 1.1.2002 dalje, ker ga je postavil šele po prvi glavni obravnavi. Tožena stranka nadalje izpodbija odmero odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter strahu, saj meni, da sodišče pri odmeri ni upoštevalo, da je bil tožnik že pred poškodbo invalid III. kategorije in da ni bilo potrebe po strahu zaradi izgube zaposlitve. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, ker meni, da prvo sodišče ne bi smelo ugotavljati uspeha na podlagi uspeha po temelju in po višini. Tožniku tudi ne bi smelo priznati stroškov za sestavo odškodninskega zahtevka, saj gre za predpravdne stroške, ki so že zajeti v stroških za sestavo tožbe.

Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

O pritožbi tožnika Sodišče prve stopnje je glede temelja odškodninske odgovornosti ocenilo, da je tožnik sam soprispeval k nastanku škode v višini 10 % zato, ker ni odklonil dela, čeprav bi ga lahko, glede na to, da je moral do reduktorja priti po stopnicah, delo na višini ob premagovanju stopnic pa mu je bilo prepovedano glede na njegovo dosedanje zdravstveno stanje. Je pa pri tem prvostopno sodišče upoštevalo njegovo bojazen pred izgubo službe, glede na reakcijo njegovega nadrejenega. V zvezi z navedenim se pritožbeno sodišče strinja s stališčem pritožbe, da v konkretnem primeru sama hoja po nekaj stopnicah ni v nikakršni vzročni zvezi z nastankom škode. Škoda namreč ni posledica hoje po stopnicah, temveč vleke pretirano težkega reduktorja, kar pa je bilo tožniku naročeno s strani nadrejenega. Ni pa mogoče očitati tožniku, da bi glede na svoje splošne sposobnosti in poznavanje delovnega procesa lahko ocenil, da vleka težkega reduktorja lahko povzroči škodljive posledice, kot so nastale, in da zato lahko takšno delo odkloni. Po presoji pritožbenega sodišča torej tožniku ni mogoče očitati soodgovornosti za nastali škodni dogodek, niti v višini 10 % ne.

Pritožbeno sodišče se strinja tudi s stališčem pritožbe, da v konkretnem primeru kot sovzroka za nastanek škodljive posledice ni mogoče upoštevati tožnikovih starostnih degenerativnih sprememb v povezavi z utesnitvenim sindromom, ki ni posledica poškodbe. Tožnikove osebne lastnosti niso imele pomembnejšega vpliva na nastanek škodljive posledice, saj iz izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke povsem jasno izhaja, da je bil vpliv osebnih lastnosti tožnika na nastanek posledice neznaten. Tako navedenega vpliva ni mogoče upoštevati niti pri prisoji odškodnine za telesne bolečine oziroma nevšečnosti tekom zdravljenja in strahu ter tudi ne pri duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Izvedenec ni posebej razmejil vpliva degenerativnih sprememb in poškodbe z dne 13.10.2003 na sedanje zdravstveno stanje tožnika oziroma zmanjšanje njegovih življenjskih aktivnosti. V skupnem delovanju jih je ocenil z 20 %. Vendar pa iz izvedenskega mnenja povsem jasno izhaja, da je tožnikova druga poškodba, poškodba z dne 13.10.2003, v direktni povezavi s prvo, saj gre za raztrganje zašite tetive supraspirnatne mišice. Tudi druga poškodba je torej posledica škodnega dogodka, ki je predmet te pravde in zato po presoji pritožbenega sodišča tudi glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni podlage, za zmanjšanje odškodnine iz tega naslova zaradi sovpliva druge poškodbe na obseg zmanjšanja tožnikovih življenjskih aktivnosti. Tožnik je torej po presoji pritožbenega sodišča upravičen do odškodnine za nepremoženjsko škodo v zneskih, kot jih je odmerilo prvo sodišče po posameznih postavkah, brez odbitkov iz naslova tožnikovega soprispevka oziroma vpliva tožnikovih osebnih okoliščin ter poškodbe iz leta 2003. Enako velja tudi glede zmanjšanja odškodnine zaradi tožnikovega soprispevka v zvezi z utrpelo materialno škodo.

V ostalem pa tožnikova pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prvo sodišče glede na ugotovljen obseg in intenziteto telesnih bolečin in nevšečnosti, strahu, ter duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, tožniku odmerilo pravično denarno odškodnino iz navedenih naslovov, ki je primerljiva z odškodninami, kot jih sodna praksa priznava v tovrstnih primerih. Le sklicevanje pritožbe na enega izmed primerov, navedenih v literaturi, še ne omogoča zaključka, da je tožniku prisojena odškodnina določena v nasprotju z višino odškodnin, kot jih sodišča prisojajo v podobnih primerih. Določene razlike v višini odškodnin v primerljivih primerih so posledica individualizacije pri odmeri odškodnin, odmerjena odškodnina pri tožniku, pa kot je bilo že povedano, bistveno ne odstopa od primerljivo priznanih odškodnin.

O pritožbi tožene stranke Stališče pritožbe tožene stranke, da iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi tožnik utrpel poškodbo v obravnavanem škodnem dogodku, ni sprejemljivo. Prvo sodišče svoje dokazne ocene glede tega, kdaj in v zvezi s čem je tožnik utrpel vtoževano škodo, ni oprlo le na tožnikovo izpovedbo in izpovedbo ene priče, kot se to trdi v pritožbi tožene stranke, temveč je pri tem upoštevalo zlasti tudi mnenje izvedenca iz varstva pri delu. Da je utrpel škodljive posledice pri vleki pretežkega reduktorja, izhaja tudi iz mnenja izvedenca medicinske stroke, zlasti iz dopolnitve njegovega mnenja, kjer je izvedenec medicinske stroke pod točko II dopolnilnega mnenja navedel, da je neposredni vzrok strganja dolge tetive dvoglave mišice, močno napenjanje te mišice ob vleku. Opozoril je na značilen zvok, ki se ob raztrganju pojavi in ki ga je tožnik opisal. Skratka za svojo presojo, da je tožnik utrpel vtoževano škodo prav pri opravljanju dela pri zavarovancu tožene stranke, je imelo prvo sodišče zadostno oporo v izvedenih dokazih, svojo dokazno oceno v zvezi s tem pa je tudi prepričljivo utemeljilo v razlogih izpodbijane sodbe, na katere se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče tudi sklicuje. Zakaj tožnik ni v celoti oziroma deloma soodgovoren za nastanek škodne posledice pa je pritožbeno sodišče utemeljilo že v razlogih, ki se nanašajo na pritožbo tožnika v zvezi z izpodbijanjem njegove soodgovornosti. Pritožba tožene stranke nadalje neutemeljeno izpodbija višino odmerjene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in strahu. Po prvem sodišču ugotovljen obseg škode iz navedenih naslovov ima podlago v izvedenskem mnenju, v katerem je izvedenec opisal le posledice konkretne poškodbe, ne upoštevaje težave, ki jih je tožnik imel pred poškodbo, zaradi katerih je bil invalid III. kategorije. Tožnik je modificiral svoj tožbeni zahtevek v obrestnem delu z vlogo z dne 5.12.2006, po prvem naroku za glavno obravnavo, vendar pri tem ni navajal novih dejstev in predlagal novih dokazov. Zato se v tej zvezi pritožba tožene stranke neutemeljeno sklicuje na prekluzijo, glede na to, da lahko tožnik do konca glavne obravnave spremeni tožbo (1. odstavek 184. člena ZPP).

Glede na spredaj navedene razloge je torej pritožbeno sodišče na podlagi 3. in 4. točke 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožniku prisodilo odškodnino za nematerialno in materialno škodo v celotnem odmerjenem znesku brez odbitka 30 oziroma 10 %. Tako mu je priznalo za telesne bolečine 2.000.000,00 SIT oziroma 8.345,85 EUR, za strah 500.000,00 SIT oziroma 2.086,46 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 2.900.000,00 SIT oziroma 12.101,48 EUR. Za materialno škodo pa 187.984,00 SIT oziroma 784,44 EUR ali skupaj 23.318,23 EUR.

Ker je pritožbeno sodišče ustrezno spremenilo odločitev v glavni stvari, je ponovno odločalo tudi o stroških postopka. Po spremenjenem uspehu tožnika v pravdi, je le-ta uspel s temeljem zahtevka 100 %, z višino pa 80 %, v celoti torej 90 %. Uspel je torej s pretežnim delom zahtevka, zaradi zavrnjenega dela zahtevka pa niso nastali posebni stroški. Ob uporabi določbe 3. odstavka 154. člena ZPP je tako dolžna tožena stranka povrniti tožniku vse pravdne stroške postopka na prvi stopnji. Le-te je sodišče prve stopnje odmerilo na 5.204,00 EUR. V tej zvezi je glede na pritožbo tožene stranke le pojasniti, da je v konkretnem primeru umestna delitev na uspeh po temelju in po višini, glede na to, da so v zvezi z ugotavljanjem temelja nastali pomembni stroški. Tožnik je tudi upravičen do priznanja stroškov v zvezi z odškodninskim zahtevkom iz priloge pod A51, kar je v skladu z določbo točke 1 tarifne št. 38 Odvetniške tarife. Ta strošek tudi ni vključen v sestavo tožbe, kot to zmotno meni pritožba tožene stranke.

Pritožbena vrednost spora v zvezi s pritožbo tožnika je znašala 12.263,23 EUR, tožnik pa je s pritožbo uspel z zneskom 6.838,60 EUR, torej 55 %. V tem obsegu mu je tudi pritožbeno sodišče priznalo stroške pritožbenega postopka, njihova odmera pa je razvidna na stroškovniku na pritožbi.