Jedro

Tožnica bi morala za izdajo začasne odredbe zatrjevati in izkazati težko popravljivo škodo, ki bi v primeru izvršitve izpodbijanega akta grozila njej, ne pa njenemu ustanovitelju ali katerikoli z njo povezani družbi.

Izrek

I. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži do končne odločitve v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

_Uvodno o upravnem postopku_

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ odredil tožnici odstranitev dveh objektov za obveščanje in oglaševanje ID ... in ID ... iz parcele A. (1. točka izreka); določil 30 dnevni rok za izvršitev 1. točke izreka izpodbijane odločbe (2. točka izreka); tožnici naložil, da mora o odpravljenih nepravilnostih takoj obvestiti inšpektorja in da bo uveden postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah s prisilitvijo, če ne bo izpolnjena odrejena obveznosti (3. točka izreka). Odločil je še, da se odredi vknjižba prepovedi taksativno naštetih dejanj pri parcelni številki 449/1 k. o. A., ki je v zasebni lasti in na kateri sta nedovoljena objekta za oglaševanje (4. točka izreka); da bo o morebitnih stroških postopka izdan poseben sklep (5. točka izreka) in da pritožba zoper odločbo ne zadrži izvršitve (6. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopenjski organ na ogledu dne 10. 12. 2021 ugotovil, da sta na betonski ograji parc. št. 449/2 k. o. A. pritrjeni dve veliki oglasni tabli objekta ID ... in ID ..., ki sta postavljeni v varovanem pasu kategorizirane ceste na cesti B. kategorije LZ odsek ... neposredno ob pločniku. Objekta za oglaševanje sta bila postavljena v letu 2006 in sta enostavna objekta v skladu z Uredbo o razvrščanju objektov (Uradni list RS št. 96/22). Ugotavlja še, da je parc. št. 449/1 k. o. A. v zasebni lasti, da obravnavani objekt ni bil legalen ne v času postavitve ne ob izdaji odločbe in da mesto postavitve obravnavanih objektov v izvedbenem aktu OPN ni določeno kot območje oglaševanja, zaradi česar je njegova postavitev neskladna z Gradbenim zakonikom (GZ-1). Postavitev obravnavanih objektov pa je bila v času postavitve v nasprotju s Pravilnikom o merilih za določitev lokacij in o lokacijah za oglaševanje (Uradni list RS št. 75/00 in 82/01; Pravilnik). Obravnavana objekta za oglaševanje in obveščanje sta bila postavljena na samo mejo regulacijske linije ceste tik ob pločniku, pri čemer ni bil upoštevan odmik za enostavne objekte najmanj 1,5 m od meje sosednje nepremičnine, ki je bil določen v 205. členu Zakona o graditvi objektov (ZGO-1), zaradi česar je objekt nelegalen. Izrek o odstranitvi nelegalnega objekta temelji na prvem odstavku 93. člena GZ-1, podlaga 2. točki pa je 7. člen Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN); 3. točka izreka temelji na 101. členu GZ-1 in petem odstavku 29. člena ZIN; 4. točka izreka temelji na 107. členu GZ-1, medtem ko ima 5. točka izreka podlago v petem odstavku 213. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

3. Drugostopenjski organ je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo (1. točka izreka) in zahtevo za povrnitev stroškov postopka ter odločil, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka (2. točka izreka). Ugotovil je še, da niso nastali posebni stroški postopka v pritožbenem postopku (3. točka izreka).

_Tožbene navedbe_

4. Tožnica je 19. 12. 2022 vložila pravočasno tožbo, s katero predlaga, naj sodišče odločbo prvostopenjskega organa v zvezi z odločbo drugostopenjskega organa odpravi. Priglasila je stroške postopka tega upravnega spora.

5. Iz tožničinih navedb je razvidno, da je bila kršena njena pravica do izjave iz 9. člena ZUP, saj je prvostopenjski organ pred izdajo odločbe ni seznanil z ugotovitvijo, da niso bili spoštovani odmiki po določbah ZGO-1, in določbami ZGO-1, na katere je oprl svojo odločitev. Poleg tega naj bi tožena stranka zmotno oprla svojo odločitev na določbe GZ-1, saj se zakonitost postavitve objektov presoja po pravu, ki je veljalo v trenutku, ko je bil objekt postavljen. Meni, da Pravilnik ni predpis, ki bi bil v obravnavani zadevi relevanten za presojo pravilnosti in zakonitosti postavitve objekta za oglaševanje, saj lahko postavitev objektov na nepremičninah v zasebni lasti omejuje zgolj prostorski akt, kar Pravilnik ni. Dodaja, da je ZGO-1 edini relevanten predpis za presojo zakonitosti postavitve objektov v letu 2006 in citira tretji odstavek 3. člena tega zakona. Na tej podlagi meni, da je bila postavitev objektov skladna s prostorskimi akti, veljavnimi v času postavitve objektov, saj je tožnica v postopku predložila lokacijsko informacijo z dne 24. 5. 2006 in navedla, da je pridobila soglasje lastnika nepremičnine.

6. Tožnica zatrjuje tudi napačno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in zahteva razpis glavne obravnave.

_Predlog za izdajo začasne odredbe_

7. Naknadno po vložitvi tožbe je tožnica (s priporočeno pošiljko, ki jo je na pošto oddala 5. 1. 2023) vložila še predlog za izdajo začasne odredbe, v katerem navaja, da je njena edina dejavnost ponujanje zunanjega oglaševanja in da ima v ta namen na območju občine C. in drugod po Sloveniji postavljene objekte za oglaševanja. V zadnjih petih letih je bilo zoper tožnico izdanih več inšpekcijskih odločb, ki ji nalagajo odstranitev objektov za oglaševanje. Zoper te odločbe je vložila več tožb, ki ne preprečujejo izvršbe po drugi osebi in odstranitev objektov pred pravnomočnostjo upravnih odločb. Razmerje med tožnico in toženo stranko je nesorazmerno zaradi ureditve upravnega postopka, ki toženi stranki omogoča odstraniti objekte za oglaševanje pred pravnomočnostjo odločb. Tožena stranka lahko z odstranitvijo spremeni bistvo upravnega spora in tožnici onemogoči ohranitev objektov za oglaševanje na območjih, kjer so postavljeni. Tožničin interes je, da se objektov ne odstrani do pravnomočne odločitve o (ne)pravilnost in (ne)zakonitosti odločbe. Tožnica (upoštevajoč še družbi D., d. o. o. in E., d. o. o., ki sta s tožečo stranko povezani družbi in sta del njene skupine) je pred Upravnim sodiščem uspela v več bistveno podobnih primerih. Predlog za izdajo začasne odredbe vlaga, da se ne bi ponovila situacija iz zadeve I U 1998/2019, v kateri je tožnica uspela s tožbo, vendar je tožena stranka odstranila objekte pred odločitvijo sodišča. Zato je morala tožnica spremeniti tožbo in zahtevati ugotovitev nezakonitost inšpekcijske odločbe, pri čemer tožnica objektov ne bo mogla ponovno postaviti, četudi jih je tožena stranka odstranila nezakonito.

8. V nadaljevanju tožnica navaja, da izkazuje in dokazuje predpostavke za izdajo začasne odredbe in da ji neposredno preti nastanek nepopravljive škode, saj je bil v obravnavani zadevi izdan sklep o dovolitvi izvršbe številka 06102-25/2022-2 z dne 8. 12. 2022, s katerim je bilo odločeno, da je postala izpodbijana odločba izvršljiva, da se dovoli njena izvršba in da bo organ odstranil objekta po drugi osebi, če tožnica naložene obveznosti ne bo izpolnila v 15 dnevnem roku. Pojasnjuje, da je njena edina dejavnost posredovanje oglaševalskega prostora, pri čemer ima v lasti zgolj objekte za oglaševanje kot premične stvari, preko katerih opravlja osnovno dejavnost, in da nima drugega premoženja. Edini vir tožničinih prihodkov je trženje oglasnih površin na način, da s svojimi poslovnimi partnerji sklepa dogovore o najemu oglasnih površin na objektih za oglaševanje, ki jih ima postavljene na območju Republike Slovenije. Trenutno ima take pogodbe sklenjene z 61 strankami, ki prinašajo od 85 % do 89 % celotnega prihodka. Oglasni prostor lahko tožnica oddaja lokalno ali nacionalno. Obravnavana objekta sta »jumbo panoja«, ki se skoraj v celoti tržita nacionalno. Vsaka stranka zahteva vsaj 20 % oglasnih površin v Ljubljani zaradi večje kupne moči. Število oglasnih panojev v Sloveniji je odvisno od števila oglasnih površin v Ljubljani, saj lahko tožnica za vsako oglasno površino v Ljubljani poslovnemu partnerju ponudi še 4 oglasne panoje izven Ljubljane. Stranke poleg dobre razporejenosti po Sloveniji zahtevajo tudi razporejenost oglasnih površin na vseh pomembnejših cestah in četrtnih skupnostih v Ljubljani.

9. Tožnica trdi, da je postavljanje reklamnih panojev v Ljubljani omejeno s prostorskim aktom, ki v 60. členu Odloka o Občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana - Izvedbeni del izrecno določa, kje se lahko postavlja reklamne panoje. Odstranjenih reklamnih panojev v Ljubljani ni mogoče nadomestiti, saj ni na voljo lokacij, kjer bi se reklamni panoji v skladu s prostorskim aktom lahko postavljali. Odstranitev določene lokacije dejansko pomeni zmanjšanje konkurenčnosti, saj s tem nastane izguba na primerni pokritosti oglasnih površin v Ljubljani. Tožnica lahko reklamne panoje postavlja samo na zasebnih površinah.

10. Iz nadaljnjih navedb je razvidno, da tožničino poslovanje poteka prek družbe D., d. o. o., ki je edini tožničin družbenik. Poslovanje tožnice in družb D., d. o. o. ter E., d. o. o. je združeno pod enotno blagovno znamko D. Za sklepanje dogovorov z naročniki skrbi družba D., d. o. o., ki izstavlja račune naročnikom. Tožničino poslovanje se nerazdružljivo prepleta s poslovanjem družbe D., d. o. o., saj tožnica prejme del prihodkov družbe D., d. o. o., ki jih pridobi zaradi poslovanja z objekti, ki so v lasti tožeče stranke. Kakršenkoli izpad prihodkov družbe D., d. o. o. bo neposredno zadeval tudi tožnico, ki je od družbe D., d. o. o. popolnoma odvisna. Če propade družba D., d. o. o., bo propadla tudi tožnica. Dodaja, da se izraza »tožeča stranka« in »skupina tožeče stranke«, ki ju tožnica uporablja v tej vlogi, nanašata na celotni dejanski koncern družbe D., d. o. o. in G., d. o. o. 11. Tožnica oziroma skupina tožeče stranke oddaja v najem tudi oglasne površine na objektih, ki jih mora odstraniti na podlagi izpodbijane odločbe. Obravnavana objekta za oglaševanje sta vseskozi zasedena z oglasi tožničinih poslovnih partnerjev. Tožnica poimensko navede stranke, s katerimi ima sklenjene pogodbe o sodelovanju in naročila, navede številke računov in prilaga seznam lokacij. Na obravnavanih objektih oglašuje dvanajst strank skupine tožeče stranke, kar je 19,6 % vseh strank skupine tožeče stranke, pri čemer je skupna vrednost vseh teh pogodbenih razmerij 261.304,26 EUR.

12. Odstranitev objektov bo imela za tožnico hude posledice, saj bo prekršila pogodbeno razmerje z dvanajstimi strankami, ki oglasne površine na obeh objektih najemajo kot del paketnega najema, ker ne bo mogla več zagotavljati dela oglasnih površin, ki jih je poslovni partner v okviru najema najel in plačal. Zaradi kršitve pogodbene obveznosti bodo poslovni partnerji lahko odstopili od že sklenjenih dogovorov s tožnico, saj izpolnitve dogovora ne bodo mogli zahtevati. Kršitev dogovorov tožnica ne more odpraviti s ponudbo oglaševanja na drugih objektih, saj ni na voljo lokacij, kjer bi se reklamni panoji v skladu s prostorskimi akti v Ljubljani lahko postavljali. Z odstranitvijo objekta tožnica to lokacijo trajno izgubi in ne more pridobiti nove. Tožnica navaja, da ji bodo odstranitev objektov in odstopi od dogovorov povzročili premoženjsko škodo, saj tožnica obstoječih lokacij ne bo mogla nadomestiti in strankam ne bo mogla omogočiti najema oglasnih površin, ki ga je pogodbeno obljubila. Premoženjska škoda, ki ji grozi zaradi odstranitve objektov, je najmanj v višini vrednosti pogodbenih razmerij z dvanajstimi poslovnimi partnerji, ki jim tožnica oddaja v najem oglasne površine na objektih, tj. 261.304,26 EUR. Škoda, ki bo tožnici nastala zaradi odstranitve objektov, bo v obliki izgubljenega dobička, saj tožnica ne bo mogla oddajati oglasnih površin na odstranjenih objektih. Povprečni prihodek na eno oglasno površino je 1.200,00 EUR letno. Odstranitev enega objekta v Ljubljani dejansko predstavlja nezmožnost oglaševanja še na 4 oglasnih površinah izven Ljubljane, zaradi česar se bo izpad dohodka povečal na 12.000,00 EUR. Izguba poslovnih partnerjev pomeni, da s tožnico ne bodo več sodelovali in je ne bodo angažirali za pomoč pri oglaševalskih akcijah, zaradi česar ji grozi letni izpad prihodkov v višini vsaj 261.304,26 EUR.

13. Izpad dohodka v navedeni višini bo tožničino izgubo povečal še za dodatnih 261.304,26 EUR v naslednjem poslovnem letu, zaradi česar bo postala insolventna, saj bo izguba, ki je ne bo mogla pokriti, presegla polovico osnovnega kapitala. Propad pravne osebe oziroma insolventnost je po sodni praksi nenadomestljiva škoda. Odstranitev objektov bo tožnici povzročila premoženjsko škodo zaradi neposredne kršitve dogovorov z dvanajstimi strankami, njihovega prenehanja sodelovanja s tožnico in zaradi bistveno povečane izgube, ki bo povzročila tožničino insolventnost in nevarnost, da propade.

14. Zaradi odstranitve objektov bodo poslovni partnerji izgubili zaupanje v tožnico, saj bodo dvomili v njeno sposobnost izpolniti svoje bodoče pogodbene obveznosti. Zato poslovni partnerji ne bodo več sklepali dogovorov s tožnico. V preteklosti je skupino tožeče stranke zapustilo že precej pomembnejših poslovnih partnerjev zaradi okrnitve ugleda zaradi odstranjevanja objektov. Vsaka odstranitev objekta za oglaševanje še dodatno načenja tožničin ugled in poglablja nezaupanje poslovnih partnerjev v tožničino poslovanje. Upoštevajoč izgube strank v preteklih letih (izguba 13 strank v letu 2022 glede na leto 2021) je utemeljeno pričakovati, da bo skupina tožeče stranke zaradi nadaljnjih odstranitev objektov izgubila okoli 12 strank letno tudi v prihodnje. Števila strank, ki jih je tožnica že izgubila zaradi izgube zaupanja, ni mogoče natančno določiti, saj poslovni partnerji tega razloga izrecno ne navedejo v pismu ali elektronskem sporočilu. Zaradi zmanjševanja tožničinega ugleda se marsikatera potencialna stranka ne odloči za sodelovanje s tožnico. Odstranitev objektov bo pomenila poseg v tožničino pravico do dobrega imena in ugleda, zaradi česar ji bo nastala nepremoženjska škoda v obliki okrnitve ugleda. Škoda zaradi okrnitve ugleda bo ireverzibilna, saj okrnjen ugled ni mogoče ponovno vzpostaviti.

15. Odstranitev objektov na podlagi upravne izvršbe je v obravnavani zadevi ireverzibilen ukrep, saj tožnica kljub ugoditvi tožbenemu zahtevku ne bo mogla doseči vzpostavitve prejšnjega stanja. Ko bo izpodbijana odločba izvršena, bo tožnica izgubila vse možnosti preprečiti upravno izvršbo, z izvršitvijo upravne odločbe pa bo izgubila pravni interes v tem upravnem sporu, saj si svojega pravnega položaja ne bo mogla izboljšati tako, da bi ji omogočil vzpostavitev stanja pred izdajo. Odstranitev objektov brez pravne možnosti, da jih tožnica ponovno postavi, predstavlja nepopravljivo škodo. Tudi če bi tožnica zaradi odprave izpodbijane odločbe to lahko storila, se poslovni partnerji, ki jih bo izgubila zaradi odstranitve, ne bodo vrnili. Škoda zaradi odstranitve objektov je resna, saj bo nastanek premoženjske škode bistveno vplival na tožničine finančne zmožnosti. Bolj usodne posledice bo povzročila okrnitev ugleda, ki lahko povzroči dejansko nezmožnost nadaljnjega opravljanja edine dejavnosti oglaševanja, kar bo vodilo v začetek stečajnega postopka.

16. Izdaja predlagane začasne odredbe v obravnavani zadevi ne bi prizadela javnega interesa oziroma bi ga prizadela v neznatni meri. Objekta sta postavljena na nepremičnini v zasebni lasti, zato tožnica ne zaseda javne površine oziroma lastnine tožene stranke. Glede na dejstva, da objekta na trenutni lokaciji stojita že več kot 17 let in je bil inšpekcijski postopek uveden šele 2021, je očitno, da odstranitev objektov ni nujen ukrep za zavarovanje javnega interesa. Zadržanje izvršitve odločbe na javni interes ne bo bistveno vplivalo, saj izvršitev izpodbijane odločbe ni nujen ukrep za zaščito javnega interesa, nepopravljiva škoda, ki bo z izvršitvijo izpodbijane odločbe nastala tožnici, pa pretehta prizadetost javne koristi.

17. Tožnica predlaga, naj sodišče zadrži izvršitev izpodbijane odločbe in odloči, da pritožba zoper to začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve. Priglaša stroške v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe.

Odgovor na predlog za izdajo začasne odredbe

18. Tožena stranka predlogu za izdajo začasne odredbe nasprotuje in predlaga, da ga sodišče zavrne ter tožnici naloži v plačilo stroške tega odgovora. Trdi, da tožnica skuša predlog za izdajo začasne odredbe utemeljiti na tem, da so tožnica ter družbi D., d. o. o. in E., d. o. o., ki naj bi bili del iste skupine, enoten subjekt in da naj bi se škoda, ki naj bi grozila katerikoli od njih, upoštevala kot škoda, ki grozi tožnici, za kar ni ne pravne ne dejanske podlage. Vsaka gospodarska družba z vpisom v register pridobi lastnost pravne osebe in lastno pravno subjektiviteto, ki je ločena od pravne subjektivitete njenih članov. Za izdajo začasne odredbe bi morala tožnica zatrjevati in izkazati težko popravljivo škodo, ki naj bi v primeru izvršitve izpodbijanega upravnega akta grozila njej sami, ne pa njenemu ustanovitelju ali katerikoli drugi s tožnico povezani družbi. Trditve in dokazi o težko popravljivi škodi se nanašajo izključno na družbo D., d. o. o., ki je edina, ki vstopa v poslovna razmerja z naročniki. Vsi priloženi računi in poslovna razmerja z naročniki se nanašajo izključno na družbo D., d. o. o. in ne na tožnico. Dejstvo, da je družba D., d. o. o. edini tožničin družbenik, ne pomeni, da gre za enoten subjekt in da za izdajo začasne odredbe zadošča izkaz škode, ki naj bi grozila družbi D., d. o. o. Tožnica ne predloži nobenega listinskega dokaza o svoji popolni odvisnosti od družbe D., d. o. o. in o dejanskem prejemu dela prihodkov od družbe D., d. o. o. v deležu, ki pripada tožnici kot lastnici objektov, s katerimi posluje družba D., d. o. o. (pri čemer ne navede, kakšen del naj bi to bil), o poslovanju pod enotno blagovno znamko D. oziroma o obstoju znamke ter o načinu obvladovanja in poslovanja dejanskega koncerna. Predlog za izdajo začasne odredbe ni sklepčen, saj tožnica ne konkretizira nobene lastne težko nadomestljive škode, kar je pogoj za izdajo začasne odredbe.

19. Po mnenju tožene stranke so tožničine trditve, da bi ji odstranitev objektov povzročila nepopravljivo škodo, saj je njena edina dejavnost oglaševanje in edini vir njenih prihodkov trženja oglasnih površin, pavšalne in neizkazane, saj tožnica ne predloži nobenega dokaza o tem, kaj naj bi bil dejanski vir njenih prihodkov in kakšne prihodke naj bi sama ustvarjala s trženjem obravnavanih dveh objektov. Vse konkretnejše navedbe o pogodbah o sodelovanju in naročilih ter vrednosti pogodbenih razmerij se nanašajo le na družbo D., d. o. o., medtem ko tožnica zase ne izkaže niti ene same pogodbe, ki bi jo imela sklenjeno v zvezi s trženjem oglasnih površin oziroma za konkretna dva objekta. Obravnavana objekta namreč trži družba D., d. o. o., zaradi česar tožnici ne more nastati nobena škoda zaradi odstranitve predmetnih objektov. Prav tako se navedbe o načinu poslovanja z objekti za oglaševanje in o odstopu od pogodbe vseh dvanajstih naročnikov ne nanašajo na tožnico, temveč na družbo D., d. o. o. Trditve tožnice glede odstopa naročnikov od sklenjenih pogodb pa so pavšalne, hipotetične in z ničemer izkazane.

20. Tožena stranka se ne strinja z izračunom višine škode, saj zneskov iz priloženih tožničinih računov, ki se nanašajo na različna pretekla obdobja, ne more tožnica seštevati tako, da naj bi ji hkrati nastala škoda v višini vseh kadarkoli zaračunanih zneskov za vse objekte za oglaševanje in ne zgolj za obravnavana. Iz predloženih računov ni izkazano trajno poslovno sodelovanje družbe D., d. o. o. s poslovnimi partnerji, katerih predmet naj bi bila obravnavana objekta za oglaševanje, temveč zgolj enkraten časovno omejen najem. Po mnenju tožene stranke bo lahko tožnica glede na veliko število objektov za oglaševanje v Ljubljani, ki jih ima tožnica oziroma družba D., d. o. o., v vsakem primeru oddajala v najem druge objekte v Ljubljani, tudi če bosta ta dva odstranjena, s čimer njeno poslovanje ne bo okrnjeno, saj tožnica ni izkazala, da bi imela družba D., d. o. o. ves čas zasedene vse svoje kapacitete. Z ničemer ni izkazano, da bi katerikoli naročnik zahteval obstoj pogodbenega razmerja z obravnavanima objektom. Dodaja, da računi za preteklo obdobje ne morejo izkazati škode, ki naj bi nastala, če bosta objekta odstranjena.

21. Z nadaljnjimi trditvami tožena stranka nasprotuje tožničinim navedbam, da odstranjenih reklamnih panojev v Ljubljani ne bi bilo mogoče nadomestiti zaradi več omejitev Odloka o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana – izvedbeni del. Meni, da je iz portala Urbinfo razvidno, da je dopustnih površin za oglaševanje še zelo veliko. Tožnici prav tako očita, da ni izkazala, da bi v primeru odstranitve objektov prekršila kakršnokoli obstoječe pogodbeno razmerje, saj z računi izkazuje zgolj pretekla pogodbena razmerja in ne trenutnih, poleg tega pa ni predložila nobene pogodbe. Če tožnica z dvanajstimi strankami, na katere se nanašajo računi, dejansko trajno posluje, ni z ničemer izkazala, da bi te stranke zahtevale oziroma pogojevale oglaševanje prav na obravnavanih dveh objektih oziroma na enem od njiju, saj je možno, da je nabor objektov prepuščen družbi D., d. o. o., ki ima s strankami dogovorjen okvirni kriterij, ki jih poleg obravnavanih dveh objektov izpolnjujejo še številni drugi.

22. Po mnenju tožene stranke tožnica v zvezi z okrnitvijo ugleda ni izkazala, da je družba D., d. o. o. v enem letu res izgubila 13 strank in ni dokazala vzrokov za to, saj v predlogu priznava, da ne ve, zakaj so posamezni poslovni partnerji prenehali s sodelovanjem. Zato so neutemeljene navedbe o dolgoročni premoženjski škodi zaradi izgube strank.

23. Iz nadaljnjih navedb v odgovoru na predlog izhaja, da so pavšalne, neutemeljene in neizkazane vse tožničine navedbe glede premoženjske škode, ki naj bi ji grozila zaradi odstranitve objektov, saj je v predlogu opredeljena višina škode dejansko vsota vseh računov, ki jih je družba D., d. o. o. v preteklosti izstavila svojim pogodbenim partnerjem, ki so poleg številnih drugih objektov za časovno omejeno obdobje najeli tudi enega od obravnavanih dveh objektov. Zato znesek 261.304,26 EUR ni neposredna in kratkoročna premoženjska škoda zaradi kršitve dogovorov s strankami. Tožena stranka meni, da so neutemeljene navedbe o dolgoročni premoženjski škodi zaradi izgubljenega letnega dobička, saj tožnica ne pojasni, kakšen naj bi bil dejansko izgubljeni dobiček v primeru odstranitve veh objektov, ki je manjši od izgubljenega prihodka, saj je treba pri izračunu dobička upoštevati tudi odhodke, ki jih tožnica ne upošteva.

24. Tožničine navedbe o tveganju insolventnosti zaradi grozeče premoženjske škode so neutemeljene, saj se ne nanašajo na tožnico temveč na družbo D., d. o. o., tožnica pa ni izkazala, da bo družbi D., d. o. o. v primeru odstranitve dveh objektov v naslednjem poslovnem letu dejansko izpadel prihodek v višini 261.304,26 EUR, in ni zatrjevala, za koliko se bodo v primeru upada prometa znižali tudi stroški. Navedbe o sposobnosti vračila predplačil naročnikom, ki so njene storitve že plačali, so pavšalne, saj tožnica ne zatrjuje in ne izkaže niti enega predplačila, ki naj bi ga prejela družba E., d. o. o. Iz predloženih računov izhaja, da prejema plačila zgolj za že opravljene storitev. Tožnica po mnenju tožene stranke ni s stopnjo verjetnosti izkazala, da naj bi tožnici ali družbi D., d. o. o. v primeru odstranitve dveh objektov dejansko grozil stečaj.

_Sodna presoja_ **K I. točki izreka**

25. Predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen.

26. Uvodoma sodišče ugotavlja, da so formalni pogoji za meritorno reševanje vložene zahteve za izdajo začasne odredbe izpolnjeni. Tožba je popolna, razumljiva in pravočasna, saj je vložena v 30-dnevnem roku iz prvega odstavka 28. člena ZUS-1. Odločba drugostopenjskega organa, ki je bila izdana dne 11. 11. 2022, je bila tožnici po pooblaščencu vročena dne 17. 11. 20221, tožba pa je bila vložena dne 19. 12. 2022, ko je bila oddana na pošto (drugi odstavek 29. člena ZUS-1). S tožbo izpodbija dokončno inšpekcijsko odločbo, ki predstavlja upravni akt po drugem odstavku 2. člena ZUS-1. Sodišče ugotavlja, da ni podan noben drug razlog iz 36. člena ZUS-1, zaradi katerega tožba ne bi bila dopustna, in ni našlo drugega razloga, zaradi katerega zahteva za izdajo začasne odredbe ne bi bila sposobna za meritorno reševanje.

27. V skladu z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1 se lahko na zahtevo tožeče stranke odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožeči stranki prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

28. Gre za nujen ukrep, s katerim sodišče, če so za to izpolnjeni zakonsko predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta (tako imenovana odložitvena, neprava ali suspenzivna začasna odredba). Namenjena je le zadržanju izpodbijanega akta, s katerim je bila zadeva vsebinsko rešena in stranki naložena določena obveznost.2

29. V sodni praksi je ustaljeno stališče, da mora stranka v svoji zahtevi določno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je ta škoda za njo težko popravljiva. Na tožnici je torej tako trditveno kot dokazno breme.3 Na tem mestu sodišče še dodaja, da je postopek z začasno odredbo že po sami naravi hiter in vezan na okvir, ki ga postavijo stranke s svojim navedbami in dokazi.4

30. Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno prakso Vrhovnega sodišča gre za takšno škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, (začasno) odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma s predlagano začasno ureditvijo stanja.5 Podana mora biti torej neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki se jih želi preprečiti. Namen zahteve za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 je v zagotavljanju učinkovitosti sodnega varstva.6 Pogoj težko popravljive škode iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 torej postavlja zahtevo, da stranka izkaže, da brez izdane začasne odredbe v konkretni zadevi kljub njenemu uspehu, ne bo dosežen namen upravnega spora.7

31. Tožnica v bistvenem zatrjuje, da ji bo zaradi odstranitve obravnavanih objektov nastala premoženjska škoda (1) iz naslova kršitev pogodbenih razmerij zaradi nezmožnosti izpolnitve v višini 261.304,26 EUR, (2) iz naslova izgubljenega dobička zaradi odstranitve ene oglaševalske površine v Ljubljani v višini 12.000,00 EUR letno in (3) iz naslova izgube strank, ki jo ocenjuje na 261.304,26 EUR letno, kar zanjo pomeni tveganje za insolventnost. Hkrati zatrjuje nastanek nepremoženjske škode zaradi odstranitve obravnavanih objektov v obliki okrnitve ugleda. Sodišče v zvezi z zatrjevano škodo ugotavlja, da tožnica predlog za izdajo začasne odredbe utemeljuje na tem, da so tožnica ter družbi D., d. o. o. in E., d. o. o., ki naj bi bili del iste skupine, enoten subjekt povezan v obliki dejanskega koncerna, in da naj bi se škoda, ki naj bi grozila katerikoli od njih, upoštevala kot škoda, ki grozi tožnici.

32. V skladu s 527. členom Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) se za povezane družbe štejejo pravno samostojne družbe, ki so v medsebojnem razmerju med drugim tudi tako, da so koncernske družbe. V skladu s prvo alinejo prvega odstavka 530. člena ZGD-1 dejanski koncern sestavljajo ena obvladujoča in ena ali več odvisnih družb, povezanih pod enotnim vodstvom obvladujoče družbe. Na podlagi citirane določbe ZGD-1 sodišče ugotavlja, da so tožničine navedbe pomanjkljive, saj ne navaja, da bi bila tožnica ter družbi D., d. o. o. in E., d. o. o. povezane na ta način, da bi bile pod enotnim vodstvom obvladujoče družbe (tj. družbe D., d. o. o.), temveč zgolj navaja, da se njihovo poslovanje nerazdružljivo prepleta, kar pa še ne pomeni, da gre za dejanski koncern.

33. Glede na tožničine navedbe, da je družba D., d. o. o. edini tožničin družbenik, kar izkaže z izpisom iz poslovnega registra Slovenije, sta tožnica in družba D., d. o. o. ob upoštevanju prve alineje 527. člena in prvega odstavka 528. člena ZGD-1 v razmerju družbe v večinski lasti in družbe z večinskim deležem, saj ima družba D., d. o. o. kot edini tožničin družbenik večinski delež. Ne glede na opredelitev vrste medsebojnega razmerja med tožnico in družbo D., d. o. o. pa iz 527. člena ZGD-1 izhaja, da se za povezane družbe štejejo pravno samostojne družbe. To po presoji sodišča pomeni, da je vsaka družba pravno samostojna in ima lastno subjektiviteto ne glede na to, ali je povezana ali ne. Gospodarska družba namreč v skladu s prvim odstavkom 5. člena ZGD-1 z vpisom v register pridobi lastnost pravne osebe in lastno pravno subjektiviteto, ki je ločena od pravne subjektivitete njenih članov. Posledica te značilnosti pravne osebe je, da pravice in obveznosti na podlagi pravnih poslov, ki jih sklene pravna oseba, nastanejo za družbo in ne za njene člane ter da je premoženje pravne osebe ločeno od premoženja njenih članov. To pomeni, da bi tožnica v skladu s 32. členom ZUS-1 morala za izdajo začasne odredbe zatrjevati in izkazati težko popravljivo škodo, ki bi v primeru izvršitve izpodbijanega akta grozila njej, ne pa njenemu ustanovitelju ali katerikoli z njo povezani družbi8. 34. Iz tožničinih navedb na 10. strani predloga za izdajo začasne odredbe izhaja, da tožničino poslovanje poteka prek družbe D., d. o. o., ki skrbi za sklepanje dogovorov z naročniki in jim izstavlja račune. V opombi 2 še pojasnjuje, da se izraza „tožeča stranka“ in „skupina tožeče stranke“, ki ju tožeča stranka uporablja v tej vlogi, nanašata na celotni dejanski koncern družb D., d. o. o. in E., d. o. o. To pomeni, da se vse nadaljnje navedbe o premoženjski in nepremoženjski škodi, škodi zaradi tveganja nastanka insolventnosti in o višini škode, ki naj bi pretila neposredno tožnici, dejansko ne nanašajo na tožnico, temveč na družbo D., d. o. o., ki edina vstopa v poslovna razmerja z naročniki. Vrhovno sodišče pa je v primerljivih zadevah že zavzelo stališče9, da v 32. členu ZUS-1 ni predvidena možnost, da stranka v postopku predlaga izdajo začasne odredbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela škoda drugim. Obravnavano zahtevo za izdajo začasne odredbe je tako treba zavrniti že iz razloga, ker tožnica ne uveljavlja lastne premoženjske in nepremoženjske škode, ki naj bi mu pretila zaradi odstranitve obravnavanih objektov.

35. Ne glede na navedeno je sodišče v nadaljevanju presojalo tudi, ali je tožnica uspela verjetno izkazati, da bi odstranitev spornih objektov lahko privedla do nepopravljive oziroma težko popravljive škode družbe D., d. o. o., kar naj bi (če bi držale tožnikove navedbe o popolni odvisnosti od omenjene družbe) lahko vplivalo tudi na povzročitev takšne škode tožnici.

36. V zvezi z navedbami o zatrjevani tožničini odvisnosti od družbe D., d. o. o. sodišče najprej ugotavlja, da tožnica v ničemer ne pojasni, kakšen naj bi bil način poslovanja zatrjevanih povezanih družb, kakšen delež prihodkov naj bi prejemala od družbe D., d. o. o., in na kakšni konkretni podlagi, kakšne transakcije potekajo med tema družbama, od kod še tožnica prejema (ostale) prihodke, kakšen delež njenih prihodkov predstavljajo prihodki, ki jih prejema od družbe D., d. o. o., itd. Prav tako tožnica ni predložila nobenega dokazila o poslovanju pod enotno blagovno znamko F. oziroma o samem obstoju te znamke, o načinu obvladovanja in poslovanja povezanih družb, o prejemanju dohodkov s strani družbe D., d. o. o., o kakršnemkoli prometu med njo in omenjeno družbo. Tako pomanjkljive trditvene podlage in popolne odsotnosti kakršnihkoli listinskih dokazov glede obstoja ali delovanja povezanih družb (čeprav bi ti - v primeru dejanskega sodelovanja med tožnico in navedeno družbo v obsegu, kot ga zatrjuje nedvomno morali obstajati) tožnica ne more nadomestiti z dokaznim predlogom zaslišanja svojega zakonitega zastopnika, ki naj bi „potrdil poslovanje skupine tožeče stranke in medsebojno prepletenost družb v skupini“, zato sodišče tega dokaza ni izvedlo.

37. Poleg tega iz računov, ki jih je sodišču predložila tožnica, izhaja, da družba D., d. o. o. razpolaga z več sto plakatnimi mesti. Tako na primer iz računa, izdanega družbi H., d. o. o., izhaja oddaja 350 objektov za oglaševanje, iz računa družbi I., d. o. o., pa 300 objektov za oglaševanje, izmed katerih jih je v slednjem primeru skoraj 100 na območju Ljubljane. Prav tako iz predloženih računov (H., d. o. o., J., d. o. o., in K., d. o. o.) izhaja, da je družba D., d. o. o. za obdobje med 21. 9. in 27. 9. 2022 izstavila račune za oddajo 453 objektov za oglaševanje. Že iz navedenega po presoji sodišča izhaja, da ni verjetno izkazano, da bi odstranitev (obeh) objektov za oglaševanje, ki sta predmet izpodbijane odločbe, za družbo D., d. o. o. bistveno vplivala na poslovanje omenjene družbe. Omenjena družba bi namreč izpad teh objektov za oglaševanje lahko nadomestila tako, da bi svojim strankam oglaševanje omogočila na svojih preostalih objektih za oglaševanje. Z ničemer ni namreč izkazano, da bi katerakoli od pogodbenih strank družbe D., d. o. o. kadarkoli zahtevala oglaševanje prav na objektih za oglaševanje, ki so predmet izpodbijane odločbe, tako pa tudi ne, da teh (z vidika zahtev pogodbenih partnerjev) ne bi bilo mogoče nadomestiti z drugimi. Tožnica pri tem niti ne zatrjuje (še manj pa izkaže), da so vsi ostali objekti za oglaševanje ves čas popolnoma zasedeni zaradi zagotavljanja naročil drugim pogodbenim partnerjem. Ravno tako pa tožnica po presoji sodišča ne more niti uspeti s povsem pavšalno in z ničemer izkazano trditvijo, da odstranjenih objektov za oglaševanje v Ljubljani ni mogoče nadomestiti, saj ne bi bilo na voljo lokacij, kjer bi se objekti za oglaševanje v skladu s prostorskim aktom lahko postavljali. Tožnica posledično po presoji sodišča že zaradi navedenega ne uspe izkazati, da bi zaradi izpada obravnavanih objektov za oglaševanje družba D., d. o. o., utrpela pomembnejšo škodo.

38. Ne glede na navedeno sodišče v zvezi z zatrjevano premoženjsko škodo dodatno pojasnjuje, da premoženjska škoda sama po sebi ne predstavlja težko popravljive škode.10 Praviloma je taka škoda nadomestljiva. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je večkrat poudarilo, da je o materialni škodi kot nepopravljivi mogoče govoriti le, če posega v tožnikovo preživljanje oziroma pomembno posega v njegovo dejavnost (pri pravnih osebah) in zato ni le začasna ali odvrnljiva.11 Tega pa tožnica ni uspela izkazati. Tožnica najprej uveljavlja neposredno škodo v višini 261.304,26 EUR zaradi kršitev dogovorov s strankami. Ta znesek dejansko predstavlja seštevek vrednosti računov za storitve, opravljene v letu 2022, ki jih tožnica prilaga zahtevku. Sodišče ugotavlja, da se vsi izstavljeni računi namreč nanašajo na že opravljene storitve za enkraten najem določenega (večjega) števila objektov za oglaševanje in druge enkratne storitve. Tožnica hkrati z ničemer ne izkaže, da ima družba D., d. o. o. s katerokoli od pogodbenih strank, ki so v preteklosti najemale objekte za oglaševanje sklenjene dolgoročne pogodbe, s katerimi bi se pogodbenim strankam sedaj ali v prihodnje zavezala oddajati vsaj enega od obeh objektov za oglaševanje, ki so predmet izpodbijane odločbe. Tožnica posledično ne uspe izkazati, kako bi lahko v posledici izpada obeh obravnavanih objektov za oglaševanje lahko prišlo od odpovedi tovrstnih pogodb (katerih obstoja, kot že navedeno, ne izkaže), kot tudi ne, zakaj naj iz tega razloga družba D., d. o. o. ne bi mogla izpolniti svojih pogodbenih obveznosti oziroma naj bi te kršila (vse storitve, na katere se nanašajo računi, so bili glede na vsebino teh očitno že opravljene, obstoja drugih pogodb pa tožnica ne izkaže). Posledično ne uspe izkazati niti, kako naj bi s tem v zvezi lahko prišlo do insolventnosti družbe D., d. o. o. Ob tem sodišče dodaja, da znesek 261.304,26 EUR tudi sicer ne predstavlja prihodkov (zgolj) iz naslova objektov za oglaševanje, ki so predmet izpodbijane odločbe, pač pa iz naslova več sto objektov za oglaševanje, ki jih je v različnih paketih (tudi do 350 objektov za oglaševanje hkrati) v letu 2022 oddajala družba D., d. o. o., tožnica pa (kot bo pojasnjeno v nadaljevanju) sama navaja bistveno nižje letne prihodke (zgolj) iz naslova objektov za oglaševanje, ki so predmet izpodbijane odločbe.

39. Tožnica dalje uveljavlja dolgoročno premoženjsko škodo zaradi izgube letnega dobička, pri čemer navaja, da bi imela odstranitev obravnavanih obeh objektov za oglaševanje za posledico „izpad letnega dohodka v višini 2.200,00 EUR“, v primeru upoštevanja še objektov za oglaševanje izven Ljubljane (ki naj jih posledično ravno tako ne bi mogoče oddati) pa izpad dohodka „v višini 12.000,00 EUR letno“. Ker je imela družba D., d. o. o. oziroma skupina tožnice po njenih navedbah v letu 2021 čiste prihodke od prodaje v višini 3.869.764,13 EUR, tak izpad dohodkov (ki bi v primeru izpada 12.000,00 EUR letno predstavljal 0,31 % čistega prometa te družbe) po presoji sodišča nikakor ne predstavlja izpada dohodka, ki bi lahko kakorkoli resneje ogrozil poslovanje omenjene družbe oziroma skupine ali povzročil insolvetnost družb v skupini.

40. Če tožnica smiselno uveljavlja, da bo vseh dvanajst pogodbenih partnerjev, ki je v preteklosti oglaševalo na obravnavanih objektih za oglaševanje, zaradi odstranitve teh odstopilo od sodelovanja s tožnico, sodišče ponavlja, da tožnica ne uspe izkazati, da bi zaradi odstranitve objektov za oglaševanje, ki so predmeti izpodbijane odločbe, prišlo do kakršnekoli kršitve pogodbenih obveznosti tožnice ali družbe D., d. o. o. do teh partnerjev (saj iz računov izhajajo zgolj že izpolnjene obveznosti), hkrati pa tudi ne, da morebitnih bodočih obveznosti ne bi mogla izpolniti z uporabo katerega izmed njegovih preostalih objektov za oglaševanje. Tožnica posledično ne uspe izkazati, da bi odstranitev objektov za oglaševanje, ki so predmet izpodbijane odločbe, kakorkoli vplivala na sodelovanje družbe D., d. o. o. z navedenimi pogodbenimi partnerji.

41. Že iz navedenega razloga je treba kot neizkazane zavrniti tudi tožničine navedbe o tem, da bo odstranitev objektov za oglaševanje povzročila zmanjšanje njegovega ugleda (kar je tudi sicer bodoče in negotovo dejstvo), kar naj bi vodilo tudi v nadaljnje odpovedi sodelovanja s strani drugih partnerjev in povzročilo insolventnost družbe D., d. o. o. Ob tem sodišče dodaja, da tožnica sama navaja, da je bilo v preteklosti odstranjenih že več njegovih objektov za oglaševanje, pa zaradi tega ni prišlo do njegove insolventnosti (ali pa „domino efekta“, kot ga pričakuje sedaj), zato ni verjetno, da bi slednje povzročila prav odstranitev teh dveh objektov za oglaševanje. Tožnica pa tudi sicer ne more uspeti z zatrjevanjem, da so že v preteklosti nekatere stranke odstopile od sodelovanja z njim (oziroma družbo D., d. o. o.) prav zaradi izgubljenega zaupanja kot posledica odstranitve objektov za oglaševanje. Tožnica namreč že sama navaja, da je „število strank, ki jih je tožeča stranka že izgubila zaradi izgube zaupanja, sicer nemogoče natančno določiti, saj poslovni partnerji tega razloga izrecno ne navedejo v kakšnem pismu ali elektronskem sporočilu“, iz česar izhaja, da mu razlogi za odpoved sodelovanja pogodbenih strank niti niso znani. Posledično je neprimeren tudi s tem v zvezi predlagan dokaz zaslišanja zakonitega zastopnika tožnika, zaradi česar ga sodišče ni izvedlo.

42. Sodišče prav tako ne more slediti tožničinim navedbah, da je odstranitev predmetnih objektov ireverzibilna. Tožnica s tožbo uveljavlja nezakonitost odločitve tožene stranke, da sta predmetna objekta postavljena nelegalno (4. stran tožbe); uveljavlja torej, da sta obravnavana objekta postavljena legalno. Če navedeno drži in bi bila ta tekom sodnega postopka na podlagi izpodbijane odločbe obravnavana objekta že odstranjena, sodišče ne najde ovir za ponovno postavitev obravnavanih objektov, če bi tožnica uspela s tožbo. Če pa gre tožničine navedbe o tem, da bi z odpravo izpodbijane odločbe „izpolnitev naložene obveznosti izgubila svoj pravni temelj, vendar pa odprava izrečenega ukrepa ne vodi v vzpostavitev takšnega pravnega stanja, ki poseg dovoljuje oziroma ki bi bilo lahko podlaga za ponovno postavitev odstranjenih oglasnih objektov“, razumeti na način, da sama priznava nelegalno postavitev teh objektov, pa sodišče pojasnjuje, da zatrjevana ireverzibilnost vnovične postavitve objekta v tem primeru ne bi bila posledica nezakonitega ravnanja tožene stranke, pač pa (kvečjemu) nezakonitega ravnanja tožnica same, kar pa ni pravno priznana škoda v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Sodišče ob tem dodaja še, da tožnica v primeru, ko bi do odstranitve predmetnih objektov prišlo že tekom sodnega postopka, lahko še vedno izkazuje pravni interes za tožbo na ugotovitev nezakonitosti izpodbijanega upravnega akta (drugi odstavek 64. člena ZUS-1). S tem v zvezi je nerelevantno tožničino sklicevanje na sklep tega sodišča I U 1197/2016 z dne 24.08.2017, saj v navedeni zadevi tedanji tožnik ugotovitvenega zahtevka niti ni postavil. Povsem neizkazane so tudi tožničine navedbe, da bo do izgube strank že zaradi samega trajanja sodnega postopka – kot že pojasnjeno, tožnica ni uspela izkazati, da bi katerakoli od njegovih strank (oziroma strank njegove skupine) želela oglaševati prav na objektih za oglaševanje, ki so predmet izpodbijane odločbe, da bi s tem v zvezi sedaj ali v prihodnje obstajala kakršnakoli njegova obveznost do teh strank, kot tudi ne, da izpada teh mest ne bi mogel nadomestiti z drugimi plakatnimi mesti na že obstoječih ali pa novih lokacijah.

43. Glede na navedeno po presoji sodišča tožnica ni uspela verjetno izkazati, da bi odstranitev spornih objektov lahko privedla do nenadomestljive ali težko nadomestljive škode družbi D., d. o. o., kar pomeni, da (tudi če bi držale tožničine navedbe o popolni odvisnosti od te družbe) tožnica ni uspela izkazati, da bi odstranitev spornih objektov takšno škodo pomenila zanjo.

44. Sodišče v zvezi z novejšimi stališči Vrhovnega sodišča RS o materialnem procesnem vodstvu v postopkih izdaje začasne odločbe pripominja, da materialno procesno vodstvo v obravnavani zadevi12 ni bilo potrebno. Odsotnost navedb o pravno pomembnih dejstvih, ki se nanašajo na vprašanje, v čem naj bi zatrjevana škoda sploh nastala (prav) tožnici, in na vprašanje nepopravljivosti ali težke popravljivosti te škode, namreč ni mogoče nadomestiti z izvedbo dokazov oziroma z materialnim procesnim vodstvo, saj bi sodišče v takem primeru samo nadomestilo manjkajoče navedbe strank13. 45. Tožničinemu predlogu, naj sodišče o zahtevi za izdajo začasne odredbe odloči takoj in ex parte, ni sledilo, temveč je v skladu s stališčem Vrhovnega sodišča I Up 4/98 z dne 8. 4. 1998 z namenom zagotavljanja kontradiktornosti v sodnem postopku zahtevo posredovalo v odgovor toženki.

46. Glede na navedeno tožnica ni zatrjevala in izkazala predpostavke nastanka (lastne) težko popravljive škode (drugi odstavek 32. člena ZUS-1), zaradi česar je sodišče njen predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

**K II. točki izreka**

47. Stroški, ki so strankam nastali v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe, so del stroškov upravnega spora. Vrhovno sodišče je v zadevi I Up 216/2017 z dne 14. 9. 2017 sprejelo stališče, da bo lahko sodišče po načelu končnega uspeha (prvi odstavek 151. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) odločilo o tem, kdo bo nosil stroške upravnega spora, vključno s stroški, nastalimi v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe, šele, ko bo znan končni uspeh v tej zadevi. Zato je sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi z izdajo začasne odredbe pridržalo za končno odločbo.

1 Podatek o datumu vročitve je razviden iz povratnice, ki jo je tožena stranka po pozivu sodišča naknadno predložila, in dohodne štampiljke tožničinega pooblaščenca, ki je odtisnjena na drugostopenjski odločbi (A2). 2 Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 5/2022 z dne 2. 2. 2022, 6. točka. 3 Primerjaj sklepe Vrhovnega sodišča RS I Up 129/2022 z dne 27. 6. 2022, 7. točka; I Up 181/2021 z dne 15. 9. 2021, 9. točka; I Up 163/2021 z dne 1. 9. 2021, 7. točka; I Up 102/2021 z dne 19. 5. 2021, 7.. točka; I Up 54/2021 z dne 14. 4. 2021, 8. točka; I Up 120/2017 z dne 7. 6. 2017, 7. točka; in številne druge. 4 Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 7/2020 z dne 26. 2. 2020, 10. točka. 5 Primerjaj sklepe Vrhovnega sodišča RS I Up 163/2021 z dne 1. 9. 2021, 6. točka; I Up 102/2021 z dne 19. 5. 2021, 8. točka; I Up 54/2021 z dne 14. 4. 2021, 9. točka; in številne druge. 6 Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 39/2022 z dne 23. 2. 2022, 8. točka. 7 Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 22/2020 z dne 4. 3. 2020, 9. točka. 8 Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS (I Up 22/2020 z dne 4. 3. 2020; I Up 192/2018 z dne 13. 11. 2018; I Up 241/2009 z dne 1. 7. 2009; I Up 348/2011 z dne 20. 7. 2011) je razvidno, da če tožeča stranka zahteva izdajo začasne odredbe, mora namreč izkazati težko popravljivo škodo, ki bi utegnila nastati njej, ne pa tretji osebi, ki ni tožeča stranka. 9 Prav tam. 10 Primerjaj sklepe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 135/2018 z dne 13. 7. 2018, 11. točka; I Up 78/2018 z dne 16. 5. 2018, 13. točka; I Up 12/2019 z dne 23. 1. 2019, 10. točka in nadaljnje. 11 Primerjaj sklepe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 12/2019 z dne 23. 1. 2019, 10. točka; I Up 78/2018, 13. točka in ostale. 12 Vrhovno sodišče Republike Slovenije je že večkrat poudarilo, da je materialno procesno vodstvo odvisno od okoliščin vsakega posameznega primera (sodba in sklep II Ips 159/2016 z dne 13. 10. 2016, 9. točka; sodba II Ips 96/2006 z dne 17. 4. 2008, štirinajsti odstavek). 13 Enako stališče je sprejelo tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi I Up 162/2022 z dne 14. 9. 2022.