Jedro

Presoja razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v pritožbenem postopku v upravnem sporu je omejena, saj Vrhovno sodišče po svoji ustavni in zakonski vlogi ni iudex facti, temveč ima to pristojnost (predvsem) Upravno sodišče. To (toliko bolj) velja tudi v postopku odločanja o pritožbi zoper sklep o začasni odredbi, ki temelji na hitrem in poenostavljenem postopku odločanja.

Pritožnica je nevarnost nastanka škode utemeljevala ne le s škodo zaradi odstranitve objektov, ki sta predmet tega postopka, temveč s kumulativnim učinkom številnih inšpekcijskih postopkov, ki so tekli proti njej in povezanima družbama. Učinka ostalih postopkov sicer ni mogoče vnaprej zanemariti, ker bi se pritožnica sicer lahko znašla v položaju, ko bi zaradi več vzporednih postopkov, ki vsak zase ne bi mogli povzročiti težko popravljive škode, v nobenem od teh postopkov ne bi mogla izposlovati začasne odredbe in bi zato ostala brez učinkovitega pravnega varstva zoper njihov kumulativen učinek. Vendar pa pritožnica ne navaja, da bi bili postopki, na katere se sklicuje, še odprti oziroma odločitve v njih nepravnomočne. Na vpliv pravnomočnih odločb o odstranitvi njenih objektov pa se pritožnica v tem kontekstu očitno ne more uspešno sklicevati.

Ker ni navedb o tem, da se je sodišče prve stopnje oprlo na dejstva in dokaze iz vloge toženke, ki je bila pritožnici poslana le v vednost, so pritožbene navedbe, o kršitvi pravice do izjave, glede na stališča sodne prakse o navedenem irelevantne.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Pritožnica je dolžna v roku 15 dni od vročitve tega sklepa toženi stranki povrniti stroške tega postopka v višini 149,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je vložila tožbo zoper odločbo Občinskega inšpektorata Mestne občine Ljubljana, s katero ji je občinski inšpektor naložil, da mora v roku 30 dni odstraniti enostavna objekta za obveščanje in oglaševanje z ID številkami: ... in ... iz parcele 9/1 katastrske občine ... Po vložitvi tožbe je tožeča stranka vložila tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero je predlagala, naj sodišče do odločitve o tožbi odloži izvršitev navedene odločbe.

2. Sodišče prve stopnje je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo (I. točka izreka izpodbijanega sklepa), odločitev o stroških pa pridržalo za končno odločitev (II. točka izreka izpodbijanega sklepa). Najprej je presojalo izhodiščno navedbo v zahtevi za izdajo začasne odredbe, da gre pri družbi A., družbi B. in tožeči stranki za skupino oziroma za enoten subjekt, povezan v obliki dejanskega koncerna, tako da bi škoda, ki grozi kateri koli od njih, grozila tudi tožeči stranki. Sodišče je glede tega menilo, da so bile navedbe tožeče stranke pomanjkljive, saj je navajala le, da obstoji dejanski koncern in da se poslovanje navedenih družb medsebojno prepleta, ne pa tudi, da oziroma kako bi bile družbe povezane pod enotnim vodstvom družbe A. kot obvladujoče družbe, niti trditvene podlage ali kakršnih koli listinskih dokazov glede poslovnih povezav s prej navedenima družbama. Tega ni mogoče nadomestiti s predlogom za zaslišanje njenega zakonitega zastopnika, zato sodišče tega dokaza ni izvedlo. V tem pogledu je dodalo še, da materialno procesno vodstvo ni namenjeno nadomeščanju manjkajočih navedb strank.

3. Ker je družba A. edini družbenik tožeče stranke, gre po presoji sodišča prve stopnje sicer za povezane družbe iz prve alineje 527. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), vendar pa ima v takem primeru ne glede na gospodarskopravno razmerje med družbami vsaka udeležena družba lastno pravno subjektiviteto (5. člen ZGD-1), zato škoda, ki naj bi zaradi izvršitve izpodbijane odločbe grozila družbi A., ne grozi avtomatično tudi tožeči stranki. Kljub temu je sodišče prve stopnje v nadaljevanju opravilo še presojo nevarnosti nastanka težko popravljive škode družbi A., kar bi, če bi držale navedbe tožeče stranke o njeni popolni odvisnosti od te družbe, lahko vplivalo na povzročitev takšne škode tudi tožeči stranki. Ugotovilo je, da težko popravljiva škoda po 32. členu ZUS-1 ni izkazana.

4. Na podlagi dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka, je sodišče prve stopnje ocenilo, da družba A. razpolaga z več sto plakatnimi mesti, zato ni jasno, kako naj bi izguba dveh, ki sta predmet izpodbijane odločbe, pomenila resno motnjo v njenem delovanju oziroma zakaj izpada teh dveh mest ne bi mogla nadomestiti z drugimi. Tožeča stranka ni izkazala obstoja dolgoročnih pogodb družbe A. z oglaševalci, niti tega, da so v preteklosti stranke z družbo A. prekinile sodelovanje zaradi odstranitev posameznih tabel in bi bilo zato mogoče sklepati, da se bo to v širšem obsegu zgodilo v prihodnosti zaradi okrnitve ugleda družbe A. z inšpekcijskimi postopki oziroma odstranitvami objektov. Zato ni izkazano, da bi družbi A. zaradi izgube strank grozil stečaj, tako da to ne velja niti za tožečo stranko, ki naj bi od družbe A. pridobivala večji del prihodkov.

5. Tožeča stranka po presoji sodišča prve stopnje ni izkazala niti tega, da bo morala družba A. od dosedanjih pogodb odstopiti na način, da ji bo prizadejana taka premoženjska škoda, ki bi jo bilo mogoče šteti za težko popravljivo škodo, ali da bi imela s posameznimi strankami sklenjen dogovor za oglaševanje prav na spornih objektih in da svojih pogodbenih obveznosti ne bi mogla nadomestiti z oglaševanjem na drugim objektih. Sodišče prve stopnje je menilo, da ni izkazana niti ireverzibilnost odstranitve objektov, saj tožeča stranka v bistvenem uveljavlja legalnost obravnavanih objektov, kar pomeni, da v primeru uspeha ne bo ovire za njuno ponovno postavitev. Odstranitev objektov tudi ne pomeni izgube pravnega interesa za upravni spor, saj lahko tožeča stranka svoj zahtevek spremeni v ugotovitvenega.

6. Zoper izpodbijani sklep je tožeča stranka (v nadaljevanju pritožnica) vložila pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. Glede poslovne odvisnosti od družbe A. navaja, da če propade ta družba, ne bo več nikogar, od kogar bi prejemala dohodke, kar bo onemogočilo njeno poslovanje. Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje napravilo vnaprejšnjo dokazno oceno, ko je kot neprimeren dokaz zavrnilo dokaz z zaslišanjem njenega zakonitega zastopnika, s čimer je prekršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z drugim odstavkom 75. člena ZUS-1 ter kršitev pravice do poštenega postopka (22. člen Ustave RS in 6. člen EKČP). Glede tega pojasnjuje, da je zaslišanje predlagala, ker drugih dokazov nima, kar je navedla že v predlogu. Sodišče prve stopnje ni opravilo materialnega procesnega vodstva glede navedb, za katere je menilo, da so pomanjkljive oziroma nekonkretizirane. O premoženjski škodi, ki ji bo nastala brez izdaje začasne odredbe, navaja, da bi sodišče moralo upoštevati, da je družba A. v 2021 posloval z izgubo v višini 8.043,74 EUR in da bi dodatna izguba 12.000,00 EUR letno povzročila domnevo insolventnosti.

7. Poleg tega obrazlaga svoje navedbe o tem, da ne ve, koliko strank je v preteklosti odšlo zaradi odstranitve tabel, saj ji ni znano točno število takih strank, gotovo pa je, da so nekatere odšle prav zato. Kot je pojasnila že v predlogu, gre za ireverzibilen poseg, saj bo z izvršitvijo upravne odločbe odpadel njen pravni interes za tožbo oziroma bo potrebna sprememba v ugotovitveni zahtevek, kar pa ji ne omogoča vzpostavitve prejšnjega stanja in zato zanjo ni smiselna. Nazadnje še opozarja, da je imela za odgovor na odgovor tožene stranke na voljo le en dan, zato ji je kršena pravica do izjave. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi in odloži izvršitev izpodbijane odločbe do pravnomočne odločitve sodišča v tej zadevi, podredno pa, da pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

8. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Pritožnica ni izkazala svoje poslovne odvisnosti od družbe A., temveč je to le pavšalno zatrjevala, saj ni izkazala, od kod naj bi dejansko prejemala svoje prihodke in na kakšni podlagi. O medsebojnem poslovanju med družbama bi morali obstajati listinski dokazi, saj izplačila med družbami brez listin niso mogoča, na kar je tožena stranka opozorila že v odgovoru na predlog. Meni, da sodišče prve stopnje ni napravilo vnaprejšnje dokazne ocene, saj je šlo za pomanjkljive navedbe oziroma neprimeren dokaz. Pritožbena graja o nepravilni uporabi materialnega procesnega vodstva je neutemeljena, saj obsežnost trditev ne more nadomestiti zahteve po njihovi konkretizaciji. Opozarja na pritožbene novote, glede ostalih pritožbenih navedb in izpodbijanih stališč sodišča prve stopnje pa ponovno pojasni svoja stališča iz odgovora na zahtevo. Dodaja še, da postopek z začasno odredbo ne predvideva nadaljnjih pripravljalnih vlog, zato je sodišče prve stopnje pritožnici pravilno vročalo odgovor na predlog zgolj v vednost. Zahteva tudi povrnitev stroškov.

**K I. točki izreka**

9. Pritožba ni utemeljena.

10. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

11. Pritožničine navedbe je skupaj z relevantnimi (in neizpodbijanimi) ugotovitvami sodišča prve stopnje v bistvenem mogoče povzeti s trditvijo, da naj bi izguba njenih dveh objektov za oglaševanje od nekaj stotih, ki jih trži njen poslovni partner, s katerim je tesno, tudi lastniško in upravljavsko povezana, temu partnerju povzročila take težave pri poslovanju, da bo zaradi tega ogrožen tudi obstoj pritožnice. Vrhovno sodišče – enako kot že sodišče prve stopnje – sicer sprejema pritožničino tezo, da lahko odstranitev obravnavanih objektov načeloma povzroči škodo tudi podjetjem, s katerimi je pritožnica glede rabe teh objektov poslovno tesno povezana, in nato posredno, prek oteženega ali onemogočenega poslovanja teh podjetij, tudi pritožnici.

12. Med strankama pa ostaja sporno, ali je med pritožnico in drugimi poslovnimi subjekti, predvsem družbo A., d. o. o., vzpostavljena tako tesna povezava, da je zatrjevano škodo navedenim subjektom mogoče šteti tudi kot škodo, ki nastaja pritožnici. Vrhovno sodišče v tem pogledu ugotavlja, da tudi ob sprejetju tožničine teze o obstoju take povezave, težko popravljiva škoda v smislu 32. člena ZUS-1 v obravnavani zadevi ni dokazana. Ob takem izhodišču presoje pa se pokažejo za odločitev nebistvene navedbe pritožnice v zvezi s pomanjkljivostmi postopka pred sodiščem prve stopnje, ki so povezane z dokazovanjem navedenega dejstva.

13. Prav tako dejansko stanje je kot temelj za odločitev v tej zadevi ugotovilo tudi sodišče prve stopnje (35. točka obrazložitve in naslednje). Po vsebini pritožbenih navedb gre torej v bistvenem za uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s strani sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče poudarja, da je presoja tega razloga v pritožbenem postopku v upravnem sporu omejena, saj Vrhovno sodišče po svoji ustavni in zakonski vlogi ni iudex facti, temveč ima to pristojnost (predvsem) Upravno sodišče.1 To (toliko bolj) velja tudi v postopku odločanja o pritožbi zoper sklep o začasni odredbi, ki temelji na hitrem in poenostavljenem postopku odločanja.

14. V tem pogledu Vrhovno sodišče najprej ugotavlja, da je pritožnica že v zahtevi za izdajo začasne odredbe nevarnost nastanka škode utemeljevala ne le s škodo zaradi odstranitve objektov, ki sta predmet tega postopka, temveč s kumulativnim učinkom številnih inšpekcijskih postopkov, ki so tekli proti njej in povezanima družbama. Učinka ostalih postopkov sicer ni mogoče vnaprej zanemariti, ker bi se pritožnica sicer lahko znašla v položaju, ko bi zaradi več vzporednih postopkov, ki vsak zase ne bi mogli povzročiti težko popravljive škode, v nobenem od teh postopkov ne bi mogla izposlovati začasne odredbe in bi zato ostala brez učinkovitega pravnega varstva zoper njihov kumulativen učinek. Vendar pa pritožnica ne navaja, da bi bili postopki, na katere se sklicuje, še odprti oziroma odločitve v njih nepravnomočne. Na vpliv pravnomočnih odločb o odstranitvi njenih objektov se pritožnica v tem kontekstu očitno ne more uspešno sklicevati, zato presoje grozeče škode ni mogoče opreti na več kot objekta, ki sta predmet tega postopka.

15. Sodišče prve stopnje je podrobno obrazložilo svoje stališče, da družba A. posluje kar s 300 oziroma 350 objekti za oglaševanje, zato ni jasno, kako bi lahko odstranitev zgolj dveh objektov odločilno vplivala na poslovanje te družbe. Navedlo je tudi jasne razloge za presojo, da pritožnica ni uspela izkazati, da bi šlo za dolgoročno sodelovanje z naročniki na konkretnih objektih, ne tega, da bi zaradi odstranitve obravnavanih objektov kršila pogodbene obveznosti, saj je sodišču predložila le dokaze za razmerja, ki so bila že zaključena. Vrhovno sodišče se s to presojo strinja.

16. Glede višine premoženjske škode sodišče prve stopnje ugotavlja, da je pritožnica v zahtevi zatrjevala, da ji bo nastala letna izguba dohodka v višini 12.000,00 EUR iz naslova trženja spornih dveh objektov za oglaševanje, s tem pa povezuje tudi nadaljnjo škodo v višini 261.304,26 EUR. Za slednjo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da gre za znesek, ki je prihodek iz naslova trženja več sto objektov družbe A. oziroma pritožnice, in ne le zgolj spornih dveh objektov. Vrhovno sodišče se strinja s presojo, da je znesek 261.304,26 EUR za presojo težko popravljive škode irelevanten, medtem ko zatrjevani znesek 12.000,00 EUR v razmerju do višine čistih prihodkov od prodaje (3.951.866,99 EUR) predstavlja zgolj 0,31 % in s tem ni izkazana škoda, ki bi resneje ogrozila poslovanje družb ali celo njihovo insolventnost. Vrhovno sodišče ob tem dodaja, da so pritožbene navedbe o neupoštevanju poslovanja z izgubo 8.043,74 EUR za to presojo irelevantne, saj so se navedbe o grozečem stečaju oziroma prenehanju poslovanja nanašale na povezavo med izpadom prihodka 261.304,26 EUR in nadaljnjo prihodnjo škodo v še enkrat taki višini. Pritožnica je namreč v zahtevi izgubo v višini 8.043,74 EUR navedla le kot dokaz za krhkost in šibkost finančnega položaja skupine. Povezave med stečajem oziroma grozečim prenehanjem poslovanja družb in zneskom 8.043,74, ki bi lahko do tega privedel skupaj z zatrjevano škodo v višini 12.000,00 EUR letno, pritožnica navaja šele v pritožbi, tako da gre za nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 74. člena ZUS-1)

17. Vrhovno sodišče pritrjuje tudi presoji sodišča prve stopnje glede neizkazanosti zmanjšanja ugleda pritožnice zaradi odstranitve spornih dveh objektov. Pritožnica je namreč sama zatrjevala, da ni mogoče ugotoviti, koliko strank je odšlo zaradi podobnih njej izrečenih inšpekcijskih ukrepov. Dejstva o njihovem številu že po njeni oceni ni bilo mogoče dokazati, tako pa je bilo tudi nemogoče sklepati na to, koliko naj bi jih odšlo v prihodnosti.

18. Pritožnica svoje navedbe o ireverzibilnosti izrečenega ukrepa opira na stališče Upravnega sodišča v sklepu I U 1197/2016 z dne 24. 8. 2017, da tudi če je izrečeni ukrep odpravljen, to še ne pomeni podlage za ponovno postavitev objekta. Pritožnica sicer meni, da je Upravno sodišče sprejelo to stališče v zadevi, ki je „popolnoma enaka“ obravnavani, vendar to že na prvi pogled ne drži. Z navedenim sklepom je bila namreč tožba ob predhodnem preizkusu zavržena zaradi pomanjkanja pravnega interesa, ker je bil inšpekcijski ukrep že izvršen, tožnik pa tudi na poziv sodišča ni izkazal pravnega interesa za njegovo odpravo, niti ni postavil ugotovitvenega zahtevka.

19. To v prvi vrsti pomeni, da se omenjena zadeva niti ni nanašala na možnost ponovne postavitve objekta, temveč na obstoj procesnih predpostavk, pomena prej navedenega stališča pa ni mogoče širiti onkraj tega, specifičnega konteksta zadeve. Vrhovno sodišče se v tem pogledu strinja s sodiščem prve stopnje, da v primeru, če se izkaže, da sta bila obravnavana objekta postavljena v skladu z zakonom in podzakonskimi akti, ni ovire za njuno ponovno postavitev in dodaja, da v takem primeru pravna podlaga za postavitev objekta ni morebitna sodba, s katero je inšpekcijska odločba odpravljena, temveč relevantne zakonske določbe. Zato bi na možnost ponovne postavitve objektov načeloma imela povsem enak učinek tudi ugotovitvena sodba, kar pomeni, da so pritožbene navedbe o ireverzibilnosti neutemeljene tako glede sklicevanja na prej navedeno stališče iz sklepa I U 1197/2016, kot glede trditve, da morebitna ugotovitvena sodba pritožnici ne bi zagotovila učinkovitega sodnega varstva.

20. Do situacije, v kateri bi vsaj načeloma lahko nastale posledice, na katere se sklicuje pritožnica, bi sicer lahko prišlo v zelo specifičnem primeru, če bi bila obravnavana objekta v času njune postavitve legalna, kasnejša sprememba prostorskih aktov pa na njuni lokaciji ne bi dovoljevala (ponovne) postavitve takih objektov. Vendar tožnica take situacije niti ne omenja.

21. Glede kršitve dolžnosti materialnega procesnega vodstva s strani sodišča prve stopnje Vrhovno sodišče sicer pritrjuje, da je to pomembno tudi pri odločanju o izdaji začasne odredbe, vendar pa pritožbe navedbe v zvezi s tem, ki se nanašajo na dokazovanje težko popravljive škode (str. 11. pritožbe), ostajajo na ravni splošnosti in jih zato ni mogoče preizkusiti.

22. O kršitvi pravice do izjave in vročanju odgovora na zahtevo le v vednost pritožnici, pa Vrhovno sodišče zaključuje, da ni navedb o tem, da se je sodišče prve stopnje oprlo na dejstva in dokaze iz navedene vloge toženke in so zato te navedbe glede na stališča sodne prakse o navedenem2 irelevantne.

23. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, ki jih uveljavlja pritožnik, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

**K II. točki izreka**

24. Odločitev o stroških postopka upravnega spora na obeh stopnjah, ki jih je priglasila tožena stranka, temelji na prvem odstavku 154. člena in prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, odmerjeni pa so skladno z Odvetniško tarifo (OT), upoštevaje, da gre za neocenljivo zadevo. Ker gre za odgovor na predlog za izdajo začasne odredbe in odgovor na pritožbo zoper odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe, ki ni izrecno določena v Odvetniški tarifi (tožena stranka se sicer sklicuje na tar. št. 34, ki se sicer nanaša na upravni spor, vendar pa ne določa vrednosti za odgovor na predlog za izdajo začasne odredbe in za odgovor na pritožbo zoper odločitev o tem predlogu) je Vrhovno sodišče toženi stranki priznalo nagrado za odgovor na predlog za izdajo začasne odredbe v višini 100 točk in za odgovor na pritožbo, ki je bila vložena zoper odločitev o začasni odredbi, v višini 100 točk, obakrat po 2. točki tar. št. 50 OT, skupaj 200 točk oziroma 120,00 EUR. Priznalo je 2 % materialnih stroškov v višini 4 točk (11. člen OT). Skupaj torej 204 točke oziroma 122,40 EUR, povečano za 22% DDV v višini 26,93 EUR, kar znaša skupaj 149,33 EUR. Vrhovno sodišče toženi stranki ni priznalo materialnih stroškov v višini dodatnega 1 %, saj se šteje, da je vrednost neocenljive zadeve po tar. št. 34 OT 500 točk. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).

1 Predmet pritožbenega preizkusa Vrhovnega sodišča je zgolj to, ali je opravljena presoja logična, konsistentna in dovolj prepričljiva, da odločitve sodišča prve stopnje ni mogoče šteti za arbitrarno. Glej npr. odločitve v zadevah I Up 227/2016 z dne 31. 8. 2016, I Up 312/2016 z dne 1. 2. 2017, I Up 132/2017 z dne 7. 4. 2017, I Up 124/2021 z dne 1. 9. 2021. 2 Prim. sklep VSRS I Up 182/2020 z dne 6. 1. 2021: „S tem, ko prvostopenjsko sodišče tožniku pošlje v vednost odgovor toženke skupaj s sklepom, je zagotovljena tista stopnja kontradiktornosti, ki je potrebna v postopku za izdajo začasne odredbe. Da bi toženka v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe navedla nadaljnja dejstva (dejanske okoliščine) kot del relevantnega dejanskega stanja za začasno odredbo in da bi na teh dejstvih temeljil izpodbijani zavrnilni sklep, pa pritožnik ne trdi.“