Jedro

O tožnikovi prijavi začasnega prebivališča s strani tožene stranke je bilo že odločeno, navedeno potrdilo o vloženi prošnji za izdajo oz. podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje za družinskega člana državljana države članice Evropskega gospodarskega prostora ali slovenskega državljana pa velja kot dovoljenje za začasno prebivanje do dokončne odločitve o prošnji. Iz navedenih razlogov tožnik ne izkazuje pravnega interesa glede zatrjevanega nesprejema prijave začasnega prebivališča.

Izrek

Tožba se zavrže. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožnik je dne 19. 1. 2012 vložil tožbo, v kateri navaja, da je vloga hkrati kot predlog inšpekciji za javno upravo z opozorilom na nezakonitost ravnanja tožene stranke, opisanega v tožbi ob citiranju določil 5. odstavka 7. člena Zakona o prijavi prebivališča (ZPPreb), 9. odstavka 127. člena ZTuj-2 in 3. odstavka 12. člena ZPPreb, glede katerih tožnik meni, ne opravičujejo ravnanja tožene stranke, ki ga v tožbi pod točko B podrobno kronološko opisuje in označuje kot nezakonito zavrnitev prijave začasnega prebivališča – kršitev pravic iz 14., 22. in 32. člena Ustave. Pri tem pojasnjuje, da je tožnik državljan Srbije, ki se je 7. 11. 2009 poročil s slovensko državljanko, nato pa sta 10. 11. 2009 oba zakonca pri toženi stranki vložila prošnjo za dovoljenje za začasno prebivanje na podlagi združitve družine. Tako je bilo še istega dne tožniku o tem izdano potrdilo, ki „velja kot dovoljenje za začasno prebivanje do dokončne odločitve o prošnji“ (tožbena priloga A1). Tožnik še navaja, da vlaga tožbo zaradi „nezakonite zavrnitve prijave prebivališča dne 2. 12. 2011 in 9. 12. 2011, potem ko je bil tožnik dne 2. 12. 2011 predčasno odpuščen s prestajanja kazni zapora“, saj prijavo prebivališča in potrdilo o tem potrebuje za ureditev zdravstvenega zavarovanja in prijavo pri Zavodu za zaposlovanje zaradi iskanja zaposlitve, kar brez potrdila o prijavi prebivališča ni možno. Ob zglasitvi tožnika in njegove žene pri toženi stranki dne 2. 12. 2011 in ponovno 9. 12. 2011, tedaj v spremstvu njunega pooblaščenca mag. A.A., bivšega ustavnega sodnika, so javni uslužbenci tožene stranke B.B., C.C. in Č.Č. navajali, da je zakonski pogoj za prijavo prebivališča izdano dovoljenje za začasno prebivanje, sicer se v nasprotnem primeru prijave ne sprejme. Na ugovor, da tožnik razpolaga s potrdilom, ki velja kot dovoljenje za začasno prebivanje do dokončne odločitve o prošnji, pa so imenovani javni uslužbenci sprva vztrajali, da se tožnikove prijave ne sprejme, naknadno pa sprejeli vlogo tožnika na obrazcu s pojasnilom, da bo pač izdana odločba o zavrnitvi. Potek navedenega pogovora, ki je trajal med 12.00 in 12.25 uro pred okencem za informacije, v katerem sta bila Č.Č. in B.B., pred njim pa tožnik z ženo in pooblaščencem, ki lahko potrdijo takšen potek navedenega pogovora, kot je v tožbi natančno opisan z danimi izjavami uradnih oseb, namerno ali nenamerno zavajajočimi, kar je navedeno kot opozorilo Inšpekciji za javno upravo, ki se ji tožba pošilja kot predlog za ukrepanje v zvezi z opisanim nezakonitim ravnanjem tožene stranke. Po opisanem razgovoru je tožnik prejel obrazec za prijavo in odjavo začasnega prebivališča, ki ga je dopolnil z dostavkom: „Zahteva za izdajo odločbe“, ki ga v fotokopiji prilaga tožbi (tožbena priloga A2). Nato je tožnik dne 30. 12. 2011 po pooblaščencu prejel pisni odgovor tožene stranke v obliki dopisa št. 210-392/2011-2 z dne 20. 12. 2011, v katerem tožena stranka med drugim ob sklicevanju na 5. odstavek 7. člena in 12. člen ZPPreb pojasnjuje, da lahko tujec v Republiki Sloveniji prijavi začasno prebivališče le v kolikor ima izdano veljavno dovoljenje za začasno prebivanje ter da sprejem prijave začasnega prebivališča ne predstavlja konkretnega upravnega akta izdanega v upravnem postopku, v katerem bi se odločalo o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pač pa je le materialno dejanje pristojnega organa, glede na navedeno pa se o sprejemu prijave prebivališča ne izda odločba v upravnem postopku. Tožnik ob analizi določil 5. odstavka 7. člena in 3. odstavka 12. člena ZPPreb ob uporabi različnih metod razlage pravnih norm meni, da je zakonska določba 3. odstavka 12. člena ZPPreb, če jo je razumeti dobesedno, povsem nesmiselna, vendar dodatno ugotavljanje nezakonite uporabe 3. odstavka 12. člena ZPPreb v povezavi z 9. odstavkom 127. člena ZTuj-2 za rešitev tega upravnega spora niti ni neizogibno potrebno, saj je nobena od citiranih zakonskih določb, na katere se tožena stranka sklicuje, ne upravičuje k zavračanju prijave prebivališča tožnika na naslovu Ž. Zato je po mnenju tožnika njeno ravnanje nezakonito, pri čemer je brez podrobnejšega pojasnjevanja jasno, zakaj je nezakonito zavračanje prijave prebivališča kršitev ustavnih pravic iz 14., 22. in 32. člena Ustave: tožniku je bila s tem kršena pravica do enakosti pred zakonom (14. člen) in do enakega varstva pravic v postopkih (22. člen), ker je prijavljeno prebivališče pogoj za tujca za pridobitev drugih pravic (do dela, zdravstvenega zavarovanja itd.), njemu pa je bila prijava prebivališča nezakonito preprečena – kršena pa mu je bila tudi pravica do proste izbire prebivališča (32. člen Ustave), ker izbranega prebivališča ni mogel prijaviti, kot je v skladu s 1. in 2. odstavkom 12. člena ZZPreb hotel storiti, da ne bi storil prekrška neprijavljenega prebivanja v Sloveniji in se s tem izpostavil sankcijam za tak prekršek (nevarnosti še nadaljnjih sankcij oziroma posledic zaradi takega prekrška). V tožbenem zahtevku ob sklicevanju na določbo 2. odstavka 33. člena ZUS-1 tožnik zahteva: - ugotovitev, da je bilo z dejanjem poseženo v človekovo pravico ali temeljno svoboščino tožnika, - prepoved nadaljevanja, - odprava posledic dejanja. Ob sklicevanju na 2. in 3. odstavek 66. člena ZUS-1 tožnik dodatno navaja, da „bi bila ukrep za vzpostavitev zakonitega stanja po mnenju tožnika v tem primeru lahko sodna zapoved upravnemu organu, da zavrnjeno prijavo prebivališča sedaj sprejme (če to logično ne sledi že iz prepovedi nadaljevanja dejanja), - ali kakršenkoli drug ustrezen ukrep po presoji sodišča“.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: V upravnem sporu se na podlagi 1. člena ZUS-1 v povezavi s 1. in 2. odstavkom 157. člena Ustave zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil na način in po postopku, ki ga določa ZUS-1, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo. Na podlagi 4. člena ZUS-1, na katerem utemeljuje tožbo v konkretnem primeru tožnik, odloča v upravnem sporu sodišče tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (1. odstavek); če se v upravnem sporu izpodbijajo dejanja javne oblasti, se v postopku uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na izpodbijanje upravnega akta (2. odstavek). Upravni spor je dopusten le, če so kumulativno izpolnjene procesne predpostavke odsotnosti drugega sodnega varstva, kot izhaja iz 1. člena in 1. odstavka 4. člena ZUS-1, kot tudi procesne predpostavke, taksativno določene v 36. členu ZUS-1, med drugim procesna predpostavka obstoja pravnega interesa, določena v 6. točki 1. odstavka 36. člena ZUS-1. Po navedeni določbi sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da upravni akt oziroma posamični akt ali dejanje v smislu 1. in 2. odstavka 4. člena ZUS-1, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. Vsakdo, ki v upravnem sporu uveljavlja varstvo svojih pravic ali pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati potrebni pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo, kar pomeni, da mora izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi zanj pomenila določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči oziroma bi pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja. Pravovarstveni interes torej pomeni možnost, da si stranka s tožbo v upravnem sporu izboljša svoj položaj. Na obstoj pravnega interesa mora sodišče paziti na podlagi 2. odstavka 36. člena ZUS-1 po uradni dolžnosti ves čas postopka.

Po presoji sodišča navedena procesna predpostavka v tem sporu ni izpolnjena, zaradi česar v obravnavani zadevi upravni spor ni dopusten. Namreč že iz navedb tožnika v tožbi, v kateri že uvodoma navaja kot naslov svojega prebivališča B., to pa je enak naslov, kot je naveden v tožbi priloženi listini (tožbena priloga A1) – potrdilu o vloženi prošnji za izdajo oziroma podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje za družinskega člana državljana države članice Evropskega gospodarskega prostora ali slovenskega državljana, ki ga je izdala Upravna enota Ljubljana, z žigom in podpisom uradne osebe, v kateri je poleg tožnikovih osebnih podatkov v rubriki Kraj prebivanja v Republiki Sloveniji oziroma sedanje začasno prebivališče v Republiki Sloveniji (naselje, ulica in hišna številka) vpisan naslov: B., v rubriki „Datum vložitve prošnje“ in v rubriki „Datum izdaje potrdila“ pa je naveden datum 10. 11. 2009. To pomeni, da je bilo o tožnikovi prijavi začasnega prebivališča s strani tožene stranke že odločeno, navedeno potrdilo pa velja kot dovoljenje za začasno prebivanje do dokončne odločitve o prošnji. To pomeni, da si z ugoditvijo tožbi, v kateri tožnik očita toženi stranki „nezakonitost ravnanja, zoper katero je vložena ta tožba – torej na nesprejemanje prijave prebivališča“ na navedenem naslovu (B.) že odločeno, navedeno potrdilo pa velja kot dovoljenje za začasno prebivanje vse do dokončne odločitve o tožnikovi prošnji za izdajo zaprošenega dovoljenja za prebivanje tujca – zakonca slovenskega državljana v Republiki Sloveniji, v zvezi s katerim ima tožnik na razpolago druga pravna sredstva po določilih ZUP in ZUS-1. Iz navedenih razlogov tožnik ne izkazuje pravnega interesa glede zatrjevanega nesprejema prijave začasnega prebivališča na naslovu B., saj ima tožnik, kot izhaja iz tožbi priloženega potrdila (tožbena priloga A1), na navedenem naslovu že prijavljeno začasno prebivališče v Republiki Sloveniji, ki sicer velja zgolj do dokončne odločitve o tožnikovi prošnji za izdajo zaprošenega dovoljenja z dne 10. 11. 2009. Glede na navedeno po presoji sodišča procesna predpostavka iz 6. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 v tem upravnem sporu ni izpolnjena, zaradi česar v obravnavani zadevi upravni spor ni dopusten ob ugotovitvi, da tožnik ni izkazal pravnega interesa za vodenje tega upravnega spora, na kar mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožnikov pravni interes za vodenje postopka v tem upravnem sporu ni izkazan, se do vseh tožbenih navedb ni posebej opredeljevalo. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 6. točke 1. odstavka 36. člena v zvezi z 2. odstavkom 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo.

Izrek o stroških postopka temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali postopek ustavi.