Jedro

Tožnik bo lahko uveljavljal izdajo pisnega upravnega akta glede njegove prijave začasnega prebivališča s pritožbo zaradi molka upravnega organa na podlagi 255. člena ZUP oziroma s tožbo na podlagi 28. člena ZUS-1, zoper dokončen akt, s katerim bo upravni organ odločil o njegovi pritožbi, pa bo imel sodno varstvo v „rednem“ upravnem sporu. Ker v obravnavanem primeru torej obstaja možnost „rednega“ upravnega spora, je bila tožnikova tožba, vložena po 4. členu ZUS-1, utemeljeno zavržena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 6. točke prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožnikovo tožbo, ki jo je na podlagi 4. člena ZUS-1 vložil zaradi posega v njegove človekove pravice in temeljne svoboščine (kršitev pravic iz 14., 22. in 32. člena Ustave Republike Slovenije – URS). Dejanje naj bi storila tožena stranka oziroma njene poimensko navedene uradne osebe z „nezakonito zavrnitvijo prijave prebivališča dne 2. 12. 2011 in 9. 12. 2011“. Tožnik je navajal, da prijavo začasnega prebivališča in potrdilo o tem potrebuje za ureditev zdravstvenega zavarovanja in prijavo na Zavodu za zaposlovanje zaradi iskanja zaposlitve, kar brez potrdila o prijavi prebivališča ni možno.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da v obravnavani zadevi upravni spor ni dopusten, saj tožnik ne izkazuje pravnega interesa za vodenje postopka. Iz potrdila o vloženi prošnji za izdajo oziroma podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje za družinskega člana državljana države članice Evropskega gospodarskega prostora ali slovenskega državljana, ki ga je izdala upravna enota dne 10. 11. 2009, je poleg tožnikovih osebnih podatkov v rubriki „kraj bivanja v Republiki Sloveniji oziroma sedanje začasno prebivališče v Republiki Sloveniji“ vpisan naslov A. To pomeni, da je bilo ob tožnikovi prijavi začasnega prebivališče s strani tožene stranke že odločeno, navedeno potrdilo pa velja kot dovoljenje za začasno prebivanje do dokončne odločitve o prošnji. Tožnik zato ne izkazuje pravnega interesa glede zatrjevane odklonitve prijave začasnega prebivališča na naslovu A., saj ima glede na navedeno potrdilo na tem naslovu že prijavljeno začasno prebivališče v Republiki Sloveniji.

3. Zoper citirani sklep prvostopenjskega sodišča je tožnik vložil pritožbo. Meni, da sodišče ne loči med prijavo prebivališča in potrdilom o vloženi prošnji. Stališče prvostopenjskega sodišča, da tožnik nima pravnega interesa za vodenje postopka, je zgrešeno. Smiselno predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna, vendar iz drugih razlogov kot so navedeni v izpodbijanem sklepu. Zavrženje tožbe zaradi kršitve človekovih pravic (tožba po 4. členu oziroma drugem odstavku 33. člena ZUS-1) je po presoji Vrhovnega sodišč pravilno, ker za tovrstno tožbo niso izpolnjeni v 4. členu ZUS-1 predpisani pogoji.

7. V prvem odstavku 4. členu ZUS-1 je določeno, da v upravnem sporu odloča sodišče tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V obravnavanem primeru pa je zagotovljeno drugo sodno varstvo, namreč s tožbo zaradi molka organa (tretji odstavek 5. člena in druga alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1 v zvezi z drugim in nadaljnjimi odstavki 28. člena ZUS-1), seveda po tem, ko bo izkoriščena pravica do pritožbe (zaradi molka organa prve stopnje) v upravnem postopku (255. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP).

8. Vrhovno sodišče namreč meni, da je treba tožnikovo pisno „zahtevo za izdajo odločbe“ z dne 9. 12. 2011, vloženo pri upravni enoti po tem, ko je njena uradna oseba ustno zavrnila prijavo tožnikovega začasnega prebivališča, šteti za zahtevo za izdajo odločbe (negativnega potrdila) iz drugega odstavka 180. a člena ZUP oziroma pisne odločbe (ali sklepa) v smislu 210. in 211. člena ZUP, ki bi jo upravna enota morala izdati, pa tega ni storila. Da sicer v podobnih primerih upravna enota odloča z upravnim aktom, izhaja iz več zadev, ki so bile obravnavane na Vrhovnem sodišču (med drugim X Ips 576/2006, X Ips 215/2007) in na upravnem sodišču (sodbe III U 388/2009, U 341/2005). Dopisa upravne enote, št. 210-3921/2011-2 z dne 20. 12. 2011 namreč Vrhovno sodišče ne šteje za pisno odločbo, saj nima nobene od predpisanih sestavin iz 210. člena ZUP.

9. Iz tožbenih navedb in predložene dokumentacije obravnavane zadeve namreč izhaja: da je tožnik državljan Srbije, ki se je 7. 11. 2009 poročil s slovensko državljanko; da je dne 10. 11. 2009 vložil prošnjo, da se mu izda oziroma podaljša dovoljenje za začasno prebivanje kot družinskemu članu državljana države članice Evropskega gospodarskega prostora ali slovenskega državljana, o čemer je bilo izdano potrdilo, ki je v sodnem spisu kot priloga A 1; da je iz tega potrdila razvidno, da to potrdilo velja kot dovoljenje za začasno prebivanje do dokončne odločitve o prošnji in da je v njem kot kraj tožnikovega prebivanja v Republiki Sloveniji oziroma sedanje začasno prebivališče v Republiki Sloveniji naveden naslov A.; da je bil tožnik 2. 12. 2011 predčasno odpuščen s prestajanja kazni zapora; da je istega dne na Upravni enoti Ljubljana skušal prijaviti začasno prebivališče (kar po njegovih navedbah potrebuje zaradi zdravstvenega zavarovanja in prijave na zavodu za zaposlovanje), vendar je referentka na okencu to prijavo ustno zavrnila; da se je tožnik skupaj s svojo ženo in svojim pooblaščencem B. B. ponovno zglasil na upravni enoti 9. 12. 2011 in da je po razgovoru z uradnimi osebami upravne enote na svojo izrecno zahtevo podal pisno vlogo za prijavo začasnega prebivališča na obrazec za prijavo in odjavo začasnega prebivališča, na katerega je pooblaščenec z roko pripisal „zahteva za izdajo odločbe“; da je upravna enota tožnikovemu pooblaščencu poslala dopis z dne 20. 12. 2011, v katerem je navedeno, da prijava začasnega prebivališča za tožnika ni mogoča, saj nima izdanega dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji, ter da sprejem prijave začasnega prebivališča ne predstavlja konkretnega upravnega akta, izdanega v upravnem postopku, s katerim bi se odločalo o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pač pa je le materialno dejanje pristojnega organa, zato se o sprejemu prijave prebivališča ne izda odločba v upravnem postopku; da je tožnik dne 19. 1. 2012 vložil tožbo zaradi kršitve človekovih pravic zaradi nezakonitega zavračanja prijave prebivališča, to je tožbo po 4. členu ZUS-1. 10. Prijavo prebivališča v Republiki Sloveniji ureja Zakon o prijavi prebivališča (v nadaljevanju ZPPreb), pri čemer se za prijavo prebivališča za tujce upoštevajo tudi relevantne določbe Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Po 109. členu ZTuj-2 mora tujec, ki ima dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji, pristojnemu organu prijaviti svoje stalno ali začasno prebivališče v skladu z zakonom, ki ureja prijavo prebivališča. V 6. členu ZPPreb je določena obveznost posameznika, da prijavi stalno prebivališče in njegovo spremembo pristojnemu organu, ter da je treba to prijaviti v osmih dneh od naselitve oziroma od vročitve dovoljenja za stalno prebivanje tujca, odjaviti pa pred odselitvijo (prvi odstavek); določeno je tudi, da pristojni organ izda posamezniku potrdilo o prijavi oziroma odjavi stalnega prebivališča (šesti odstavek). Posebnosti pri prijavi začasnega prebivališča s strani posameznika, so določene v 12. členu ZPPreb, pri čemer so posebnosti glede tujca določene v tretjem odstavku 12. člena. Določeno pa je tudi, da se tudi pri prijavi začasnega prebivališča smiselno uporabljajo določbe 6., 7., 7. a in 7. b člena ZPPreb (glej določbe šestega odstavka 12. člena ZPPreb).

11. V petem odstavku 7. člena ZPPreb je določeno, da tujec lahko prijavi stalno (v zvezi s šestim odstavkom 12. člena ZPPreb velja smiselno enako tudi za začasno) prebivališče in spremembo naslova stanovanja v Republiki Sloveniji, če predloži dokazila iz prvega odstavka tega člena in ima veljavno dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji ter predloži dokazilo iz četrtega odstavka istega člena (to je dokazilo, da ima pravico prebivati na naslovu, ki ga prijavlja). Ko posameznik prijavi (oziroma odjavi) stalno (ali začasno) prebivališče, mu upravna enota izda potrdilo (šesti odstavek 6. člena v povezavi s šestim odstavkom 12. člena ZPPreb). O posameznikih, ki imajo stalno ali začasno prebivališče na območju Republike Slovenije, se vodi register stalnega prebivalstva (glej 10. točko prvega odstavka 3. člena ZPPreb).

12. V drugem odstavku 7. b člena ZPPreb je določeno, da pristojni organ posamezniku izda potrdilo o prijavi oziroma odjavi stalnega (oziroma začasnega) prebivališča ali prijavi spremembe naslova stanovanja, če so izpolnjeni pogoji za prijavo stalnega (oziroma začasnega) prebivališča oziroma spremembo naslova stanovanja. Če pa ti pogoji niso izpolnjeni, pristojni organa ravna v skladu s sedmim odstavkom 7. člena ZPPreb in o tem obvesti posameznika (četrti odstavek 7. b člena ZPPreb). V sedmem odstavku 7. člena ZPPreb pa je določeno, da lahko organ, če ob prijavi stalnega (oziroma začasnega) prebivališča oziroma spremembi naslova stanovanja podvomi v resničnost v prijavi navedenih podatkov, oziroma posameznik ob prijavi stalnega prebivališča ne predloži dokazila iz četrtega odstavka tega člena (dokazilo, da ima pavico do prebivanja na naslovu, ki ga prijavlja) odkloni prijavo stalnega (oziroma začasnega) prebivališča in posameznika na tem naslovu prijavi začasno, in sicer za čas, dokler ne preveri resničnosti podatkov prijave, vendar največ za 60 dni, oziroma dokler ne ugotovi, ali posameznik dejansko prebiva na tem naslovu.

13. Čeprav ZPPreb ne določa, da se v primeru odločanja o (začasnem ali stalnem) prebivališču uporablja kot postopkovni predpis ZUP, nujnost uporabe ZUP za take primere izhaja iz same narave zadeve. Gre namreč za to, da se oseba, ki ima v RS stalno oziroma začasno prebivališče vpiše v register stalnega prebivalstva (glej 10. točko 3. člena ter 18. in nadaljnje člene ZPPreb), to pa je evidenca s področja upravnega prava (o vpisu v katero se osebi izda ustrezno potrdilo), in samo osebe, ki so v tako evidenco vpisane, posledično lahko pridobijo druge pravice, določene v (drugih) zakonih, ki so vezane na status (stalnega) prebivalca Republike Slovenije. Ker vpis v to evidenco brez (pozitivnega) potrdila o začasnem oziroma stalnem prebivališču ni možen, s tem pa je onemogočeno pridobivanje pravic, ki so vezane na status stalnega prebivalca, se odklonitev prijave stalnega oziroma začasnega prebivališča ne opravi zgolj kot materialno dejanje pristojnega organa, kot zmotno meni tožena stranka, temveč je treba o odklonitvi izdati „negativno potrdilo“ (glej določbo 180. a člena ZUP), to je v obliki upravnega akta (odločbe ali sklepa), zoper katerega pa mora imeti stranka na razpolago pravna sredstva. V primeru prijave začasnega prebivališča, ko na prvi stopnji odloča upravna enota, na Ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, saj gre za upravno notranjo zadevo; če z njegovo odločitvijo ni zadovoljna, pa ima sodno varstvo zagotovljeno v upravnem sporu (praviloma po prvi oziroma drugi alineji prvega odstavka 33. člena ZUS-1).

14. V obravnavnem primeru ni sporno, da tožnik dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji nima. Tožnik je dne 10. 11. 2009 vložil prošnjo za izdajo oziroma podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje, in o tem prejel potrdilo upravne enote, v katerem je kot kraj prebivanja v Republiki Sloveniji oziroma sedanje začasno prebivališče v Republiki Sloveniji (do zmešnjave pride, ker upravna enota na obrazcu ne označi, za katero obliko prebivanja gre, kot tudi ne označi, ali gre za družinskega člana državljana EU ali pa Slovenije) naveden naslov A. Vendar ta navedba ne pomeni, da ima tožnik na tem naslovu začasno prebivališče v smislu ZPPreb, kot zmotno meni prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi, in da je na podlagi tega lahko vpisan v register stalnega prebivalstva RS.

15. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča, vendar iz razlogov, navedenih v tem sklepu. Tožnik bo lahko torej uveljavljal izdajo pisnega upravnega akta glede njegove prijave začasnega prebivališča s pritožbo zaradi molka upravnega organa na podlagi 255. člena ZUP oziroma s tožbo na podlagi 28. člena ZUS-1, zoper dokončen akt, s katerim bo upravni organ odločil o njegovi pritožbi, pa bo imel sodno varstvo v „rednem“ upravnem sporu.