Jedro

Pritožbeno sodišče v Kopru je ob ponovnem odločanju o kazenskih sankcijah, izrečenih obtoženemu A. A. mnenja, da je potrebno obe pritožbi kot neutemeljeni zavrniti. Strinjati se je sicer z okrožno državno tožilko, da so bile razmere in pogoji, v katerih se je vršil prevoz 25 prebežnikov taki, da bi terjali višjo zaporno kazen, kakor pa jo je izreklo sodišče prve stopnje, Vrhovno sodišče pa prav tako v svoji zgoraj navedeni odločbi opozarja, da ni moč mimo dejstva, ki ga je obtoženec sicer prvič omenil šele v odgovoru na pritožbo višje državne tožilke in sicer, da sta v času trajanja obravnavanega kazenskega postopka obtožencu v prometni nesreči umrli žena in hči. Ob tehtanju vseh okoliščin, tako tistih, ki jih v pritožbi omenja višja državna tožilka in tistih, na katere v svoji razveljavitveni sodbi opozarja vrhovno sodišče, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ob vseh ostalih okoliščinah, ki jih je pravilno ugotovilo in ocenilo sodišče prve stopnje, triletna zaporna kazen primerna teži in načinu storitve obravnavanega kaznivega dejanja ter obtoženčevi osebnosti.

Izrek

I. Pritožbi višje državne tožilke in obtoženčevih zagovornikov se kot neutemeljeni zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Po prvem odstavku 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku se obtoženec oprosti dolžnosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obtoženega A. A. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena v zvezi z 20. členom KZ-1. Na podlagi iste zakonske določbe mu je izreklo kazen treh let zapora in stransko denarno kazen v višini 300 dnevnih zneskov po 4,00 EUR oziroma skupno 1.200,00 EUR, za katero je sklenilo, da jo je obtoženec dolžan plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe dalje, v primeru neizterljivosti pa se bo izvršila tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska določil en dan zapora. V izrečeno zaporno kazen je sodišče obtožencu na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 vštelo čas, prebit v priporu od 27.2.2022 od 17.11 ure dalje. Po 48.a členu KZ-1 je obtožencu izreklo tudi stransko kazen izgona tujca iz ozemlja Republike Slovenije za čas treh let in mu na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 odvzelo zaseženi mobilni telefon znamke Samsung s pripadajočo SIM kartico. V stroškovnem delu je obtoženca na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo dolžnosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, glede nagrade in potrebnih izdatkov zagovornika pa sklenilo, da obremenjujejo proračun.

2. Zoper to sodbo se, zaradi odločbe o kazenskih sankcijah, tedaj pritožbenega razloga po 4. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi s 374. členom ZKP pritožuje višja državna tožilka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da obtožencu izrečeno zaporno kazen zviša na tri leta in šest mesecev zapora.

3. Obtoženčevi zagovorniki se pritožujejo zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka, drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodnih odločb, pritožbo pa vlagajo tudi zoper odločbo o kazenskih sankcijah in varnostnih ukrepih.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. V obravnavani pritožbeni zadevi je Višje sodišče v Kopru o vloženih pritožbah že enkrat odločalo in sicer s sodbo opr. št. III Kp 47733/2022 z dne 17.11.2022, s katero je sklenilo pritožbi višje državne tožilke ugoditi tako, da se obtožencu izrečena zaporna kazen zviša na tri leta in šest mesecev zapora, medtem, ko je pritožbo zagovornikov kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenih, a pobijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

6. Zoper slednje navedeno sodbo so obtoženčevi zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti. O tej zahtevi je Vrhovno sodišče Republike Slovenije odločilo s svojima sodbo in sklepom opr. št. I Ips 47733/2022 z dne 25.5.2023. Zahtevi za varstvo zakonitosti je deloma ugodilo in izpodbijano sodbo Višjega sodišča v Kopru v odločbi o kazenski sankciji razveljavilo ter zadevo v razveljavljenem obsegu vrnilo sodišču druge stopnje v novo odločanje, medtem, ko je v ostalem zahtevo zavrnilo.

7. Pritožbeno sodišče v Kopru je ob ponovnem odločanju o kazenskih sankcijah, izrečenih obtoženemu A. A. mnenja, da je potrebno obe pritožbi kot neutemeljeni zavrniti. Strinjati se je sicer z okrožno državno tožilko, da so bile razmere in pogoji, v katerih se je vršil prevoz 25 prebežnikov taki, da bi terjali višjo zaporno kazen, kakor pa jo je izreklo sodišče prve stopnje, Vrhovno sodišče pa prav tako v svoji zgoraj navedeni odločbi opozarja, da ni moč mimo dejstva, ki ga je obtoženec sicer prvič omenil šele v odgovoru na pritožbo višje državne tožilke in sicer, da sta v času trajanja obravnavanega kazenskega postopka obtožencu v prometni nesreči umrli žena in hči. Ob tehtanju vseh okoliščin, tako tistih, ki jih v pritožbi omenja višja državna tožilka in tistih, na katere v svoji razveljavitveni sodbi opozarja vrhovno sodišče, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ob vseh ostalih okoliščinah, ki jih je pravilno ugotovilo in ocenilo sodišče prve stopnje, triletna zaporna kazen primerna teži in načinu storitve obravnavanega kaznivega dejanja ter obtoženčevi osebnosti.

8. Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah iz 383. člena ZKP nikakršnih nepravilnosti ni pokazal, zaradi česar je bilo potrebno obe pritožbi kot neutemeljeni zavrniti in na podlagi 391. člena ZKP potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

9. Pritožbeno sodišče je sklenilo obtoženca oprostiti dolžnosti plačila stroškov pritožbenega postopka, odločitev o tem pa opredi na določbi prvega odstavka 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Ugotovilo je namreč, da je obtoženčevo premoženjsko stanje šibko, da mora preživljati dva otroka in brezposelno partnerko, poleg tega pa mu preti še prestajanje večletne zaporne kazni. S plačilom stroškov pritožbenega postopka bi tako bilo ogroženo obtoženčevo vzdrževanje in vzdrževanje oseb, ki jih je dolžan preživljati.